Harmonic Generator

2 x 2

2012-01-25T20:21:00.001+01:00

Dva krat dva. Benda. Tri plus pet in dva plus šest. Članov. Obe predskupini prvič, oboje glavne nastopajoče drugič. Dear Reader z Lauro Gibson in The Notwist z Joasinho. Dva dni zapored.

Mislim, da so Dear Reader (poleg kraljevsko pretiranih Die Antwoord, seveda) edini južnoafriški bend, ki ga poznam. Gospodična Cherilyn MacNeil se je v letu 2010 po razpustitvi skupine preselila v svetovljanski Berlin, kjer Dear Reader neguje kot solo projekt. Tako je nastal lanski album, naslovljen Idealistic Animals in poln živalskih naslovov pesmi. Ta je predstavljal levji delež (see what I did there?) petkovega nastopa, slišali smo pa tudi nekaj starejših viž, vključno s čutno, lomljivo akustično izvedbo Springsteenove Dancing in the Dark kot drugi dodatek. Ja, vem, notri je vštulila košček To Be With You, ene mojih najbolj osovraženih pesmi vseh časov, pa kaj. Cherilyn rada pripoveduje zabavnosti s turneje, švedski bobnar išče novo službo v evropskem parlamentu, violinistka jih dopolni petindvajset, smeh iz dvorane pa sproži smeh tudi na odru in prekine začetek pesmi, ki je itak čisto neprimernega vzdušja. Publika sedi po stopnicah in tleh v Rotonde ter uživa v pop melodijah uigrane peterice. Vsaka pesem ima svojo zgodbo, le prisluhniti ji je treba. Glavni akterji v njih pa niso nikoli zgolj črni ali beli, zgolj dobri ali slabi, temveč nekje vmes. Tako kot v resničnem življenju.

Laura Gibson si je Dear Reader za eno pesem pripeljala na oder. Drznila si je prirediti Where Did You Sleep Last Night, ki jo je ustrezno oklicala za In the Pines. Po koncertu, za merch mizo, je prepoznala mojo Port O'Brien značko – prva, odkar jo nosim že več kot dve leti! –, pa še to le zato, ker je bila z njimi na turneji. Njen trojec pa je igral zanimive, morda na prvi posluh zamenljive, a nikakor zanemarljive prijetne folk melodije, mestoma celo nekoliko bolj poskočne, kot bi bilo pričakovati. Računam s tem, da ji bom nekoč poklonil več pozornosti. Tudi vi ji dajte, če boste imeli priložnost.

The Notwist sem si, le kdo bi mi verjel, ogledal davnega 2008 v Orto baru. Morda zadnji koncert tam, ki sem ga dojel kot relevantnega – pa zato toliko bolj. Kakor takrat je bila tudi tokrat predskupina le dvojec, a takrat domača za nas, tokrat pa domača za The Notwist, saj Joasinho prav tako prihajata iz Münchna. Poleg tega je bila njuna mešanica (indie) rock glasbe z elektronskimi matricami precej primerna za podporo temu večeru. S svojim igračkanjem in multiinštrumentalizmom vokalista sta že precej nabito dvorano dostojno prepričala. Njune pesmi imajo zagon, imajo lepoto in pravšnja presenečenja. Fanta sta celo podarila dve plošči, prvo tistemu, ki v eni izmed pesmi prepozna melodijo z glasbene skrinjice – bil je Imagine –, drugo pa tistemu, ki v isti pesmi prepozna jezik besedila. Bil je Swahili. Pa sem si mislil!

The Notwist so se, zanimivo, na turnejo podali brez novega albuma – ali njega najave – v kovčku. The Devil, You + Me leži že štiri leta nazaj, njihov prejšnji izdelek, slavni in spoštovani Neon Golden, pa še šest let pred tem. Deset torej. Ojoj. V Ortu so začeli s Pick Up the Phone; tokrat so si ga "prihranili" za drugo mesto v programu. Da se razbremenijo pritiska, veste. Pritisk, ki ga ustvarjajo na odru, pa da večkrat misliti: je to res ista skupina, ki jo poznam s plošče? Ja, saj plavajo v svojih poljih neskočne melanholije, tiste najbrž res najimenitnejše fuzije organike in elektronike v popularni neodvisni glasbi. A ko se odločijo izbruhniti: kakšno rjovenje! Kakšna atonalnost! Kakšna jebena glasnost! Markus Acher scratcha vinilke. Njegov brat na basu se pol koncerta bori s crkujočim ojačevalcem, pa si sploh ne dovolijo, da bi se opazilo. Bobnar je pa itak žival, en tistih, ki jih je tako veselje gledati, da bi najraje sam prijel za palčke, če bi imel količkaj občutka za ritem. Uh, in potem je tu še Console. Skozi celoten set samo pridno šraufa svoje gumbke in vihti svoj Wii daljinec, pa se zraven drži, kot da je največji car na svetu. Važič. Proti koncu, ko med dvorano zaorje Pilot, ko se oder bliska rdeče in zeleno kot skoz papirnata 3D očala, takrat se pa čupavi in bradati Console reži kot pečen maček. Kdo bi vedel, zakaj. Naj mu bo prav. Naj jim bo vsem prav. Smešni stari Nemci, ki lahko marsikaterim današnjim psevdo-carjem pokažejo, kako se stvarem streže.

Foto: Kmeron na Flickr.

Rokenrol za srca: The Pains of Being Pure at Heart

2012-01-22T23:25:00.000+01:00

Avgust 2009. Umazane ulice, pristaniške vonjave. Rotterdam ni nujno pretirano povabljivo mesto. Kaj nas je na poti na naš prvi Haldern Pop festival torej pritegnilo tja? Ameriška senzacija glasne pop glasbe, The Pains of Being Pure at Heart, ki je razprodala lokalni klub s privlačnim imenom Rotown. In The Pains of Being Pure at Heart vse od poletja 2009 niso nikoli zares odšli, saj so v tem času povrgli dva vrhunska singla, lani pa, čisto potiho, še nov album. Kaj se je torej spremenilo? Pravzaprav nič – in prav je tako.

O vplivih te zasedbe, ki so se zvočno menda premaknili iz osemdesetih v devetdeseta, na tem mestu ne bom nakladal, ker nobene od teh skupin nikoli nisem poslušal (ne, niti My Bloody Valentine!). Tudi nova plošča Belong pa je bila deležna kritiških hvalospevov – in pesmi z nje so med publiko presenetljivo popularne. Med publiko, to pomeni, da dva flamska poba za mano na ves glas prepevata fragmente besedil, ko pa to ne znese, pa rade volje tudi vodilne kitarske in/ali sintetizatorske linije. Nov in star material Painsi večinoma lepo alternirajo, za občutek domačnosti pa poskrbi dejstvo, da so v bistvu vse njihove pesmi taki mali hiti, obenem pa zvenijo – in ja, smejo zveneti! – vse približno identično. Pa vendar: kurjo polt po koži mi še vedno poganjajo biseri s prvenca, tisti nabriti spomeniki najstniški čustveni razoroženosti.

"It feels too early for a rock'n'roll show," pravi frontman Kip Berman, in seveda ima prav, saj smo pa vendar v Bruslju; ura je minila komaj pol devet. Kljub temu je to en najbolj razživetih koncertov mojega dosedanjega bivanja tukaj – kar pomeni, da se kakšna polovica sprednje tretjine dvorane rahlo pozibava po ritmu. Predvsem takrat, ko se kljub odličnemu zlivanju da opaziti, da so nove pesmi res nekoliko bolj mastno-kitarske. Zmedeno simpatični Berman, ki nekako spominja na nebogljenega žabca Kermita, namreč vmes pošteno poprime za kitaro in jo zlorablja, kot da je najmanj iz Nikki Louder.

Na neki točki fantje in punca skorajda izbruhnejo v različne pesmi, česar jih reši le preverjanje v zadnjem hipu. Berman se pošali, da bi to kaj kmalu lahko izpadlo kot Zaireeka, "just not as good". Bojda najmlajši fenici v prvi vrsti se zahvali z "Thank you for being so young!", nato pa ji pokloni Say No to Love, saj vendar še ne sme imeti fanta! Kanček raznolikosti vnesejo s kao akustično izvedbo odlične Contender takoj po prvem odhodu z odra. In da, kljub povabilu benda, naj se jim po zgolj uro trajajočem nastopu pridružimo ob belgijskem pivu, sem ob enajstih že v postelji z opranimi zobmi. S podpisanim singlom in srčkom od Kipa.

Ker si je včasih treba dovoliti, da te od same preproste lepote zmrazi.
Ker je včasih treba na vse grlo prepevati "We will never die, no, no, we will never die!" in to tudi verjeti.
Več takih!

Foto: Bart Vander Sanden

Simpatični razgrajači: Cymbals Eat Guitars

2012-01-14T21:48:00.000+01:00

Avgust 2010. Prevroč zrak, prevelika gužva. Prvi dan festivala Haldern Pop. Pravkar so Beach House nastopili le malo pred osmo zvečer. Skozi odprte duri v prostrozračno zaodrje vidim, da sonce pravkar zahaja. Vzdušje v Šotoru ogledal še zdaleč ni več sveže in vsak piš hladnejšega zraka je dobrodošel. Naslednji na vrsti: Cymbals Eat Guitars. Ne poznam jih, a o njih sem slišal že precej dobrega. A ne le, da me skupina ne navduši; še prepriča me ne pretirano.

Ko zdaj, po obiskanem koncertu v Botanique, razmišljam, zakaj je bilo temu takrat tako, se mi poraja zgolj en odgovor, pa še ta je sila nespameten. Ob imenu te skupine sem iz neznanih razlogov namreč pričakoval razgrajaško-hipijevski zvok á la Portugal. The Man, ki ga seveda nisem dobil, ker skupina takšne glasbe pač ne igra. Morda je bilo to neskladje nekih izmišljenih pričakovanj in dejanskega stanja vzrok mojemu razočaranju, morda pa skupina na omenjeni festival, poln prijetnih folk in pop vrhuncev, preprosto ni bila umeščena.

Moje drugo srečanje s Cymbals Eat Guitars je bilo tako v vsakem primeru prijetno presenečenje. Da, priznam, z njihovimi studijskimi izdelki se še vedno nisem pretirano dobro seznanil. Kar sem slišal, mi je dalo vedeti, da so oporna točka njihovega zvoka še najbolj Pavement, pa še to predvsem zaradi pevčeve barve glasu in načina, kako podaja melodije. A Cymbals Eat Guitars so vendarle svojski – in zanimivi že na pogled. Kjer bi za mikrofonom (in kitaro) pričakovali shiranega slackerja, stoji postaven kratkolas poba in se zmedeno praska po glavi. Na njegovi levi neobrit hipster na sintičih, na desni suhec angleške polti na basu, zadaj medo za bobni. Vsi skupaj zrejo v publiko prav tako prestrašeno kot publika nazaj na oder – in občutek imam, da nisem edini radovednež, ki se je nocoj znašel v dvorani.

Vsi morebitni dvomi o kakovosti te skupine se razblinijo v trenutku, ko zagrize v prvi komad. Lahkotne kitice, nenadni kitarski pritiski, čvrste bas linije in subtilni, a pomembni sint vložki na pravih mestih. Saj ne znam niti povedati, koliko pesmi je bilo odigranih, tako gladko mestoma tečejo iz ene v drugo, in ko ritem sekcija ravno še popušča napetost, Joseph D'Agostino že šari po kitari in jo uglašuje za nove vrhunce. Tudi kričati zna fant, seveda predvsem v trenutkih, ko se njihova glasba oddalji od okusov "klasičnega ameriškega indieja" in zapelje v nekakšen zmeren noise rock. Ravno to so trenutki, ko bi še bilo mogoče prisiliti primerjavo s Portugal. The Man, seveda ob popolni odsotnosti kosmatih hipijevskih jajc.

Plus točke v moji knjižici kulskosti pa Cymbals Eat Guitars žanjejo tudi zaradi svoje popolne nenarejenosti. A da bi razložil, kaj natančno s tem mislim, bom najprej obudil neko drugo zgodbo. Kmalu po svoji nastanitvi v Bruslju sem obiskal tudi koncert skupine Yuck. O tem koncertu na tem blogu nisem pisal, sem pa o morebitnem zapisu precej razmišljal, saj bi nastopajoče krepko pograjal. Ne zaradi pomanjkanja energije, kje pa; tudi na njihovi glasbi tehnično ni mogoče izpostavljati šibkosti. Le tako prevzetno napihnjeni so se mi zdeli, ko so svoje idole iz devetdesetih proslavljali s skoraj popolnimi kopijami v zvoku in pesmi – ter vse skupaj še prodajali kot avtorski izdelek.

Čisto drugačen vtis sem dobil pri Cymbals Eat Guitars. Fantje vedo, kaj počnejo, pa so ob tem vseeno prikupno zmedeni. Dobivajo pohvale kritikov, pa jim ni stopilo v glavo. Ne vedo, kam bi se dali med uglaševanjem kitare, zato začne basist razlagati, da imajo nov album in da ga bodo po koncertu tudi sami prodajali, na kar mu klaviaturist odvrne "Cool story, bro." To seveda tudi storijo, pri čemer so tako nebogljeni, kakor da bi prvič videli lasten merchandise. A vse to so le simpatične podrobnosti; prvenstveno gre za to, da skupina pobira obstoječe vplive in jih konstruktivno meša v lastno zvočno podobo. Ta je poslušljiva, pa ne masovno, dinamična, pa ne na silo, in – očitno – v koraku s časom, pa ne samovšečna. Take imamo radi. Le ko trdijo, da je Rotonde v Botanique "the coolest place we ever played", lažejo. Konec koncev so igrali v Šotoru ogledal na Haldernu.

foto: Bart Werbrouck

dvatisoč11

2011-12-21T15:13:00.000+01:00

Po septembrskem poklonu albumu Nevermind pripravljamo jutri, 22.12., drugi dogodek pod zastavo Specialke. Koncert, ki sliši na ime dvatisoč11, se ima zgoditi v Gala hali.

V sklopu promocije za dogodek sem z vsemi nastopajočimi pripravil Q&A mail intervjuje. V njih nam skupine povedo kaj o sebi, v skladu z dogodkom tudi kaj o iztekajočen se letu, vsaka skupina pa dobi zastavljeno tudi vprašanje od enega izmed preostalih nastopajočih. Q&A lahko preberete na spodnjih povezavah:

The Canyon Observer (kje na Balkanu so bili zvezde?)
Čao Portorož (kdo bi jih upodobil v slovenskem celovečercu?)
Joko Ono (kje je John?)
Nina Bulatovix (je v tej gospodični sploh kaj ženskosti?
ŠKM banda (ŠKM banda? Štefan Kovač-Marko banda? Štefan Kovač Marko banda?)
Werefox (z ali brez pritiska preteklosti?)

Da bo obisk še bolj praznično-povabljiv, smo v sodelovanju z glasbeniki pripravili tudi poklone za tiste, ki bodo na prizorišče prispeli med prvimi. Tako med drugim Werefox prvim 100 obiskovalcem poklanjajo doma spečen medenjak in broško, pa še kaj se bo našlo.

Rezervacije, s katerimi si zagotovite vstopnico po predprodajni ceni, so na voljo še danes - tukaj.

Poleg tega bo to zadnji letošnji koncert v Gala hali - in zadnji sploh v Gali, kakršno poznamo, saj bo ta januarja podvržena obnovi. Vsi prostočasni fotografi ste tako vabljeni, da ovekovečite zadnji koncert in z njim dvorano ter fotografijo pošljete na specialka.events@gmail.com. Najboljši prispevek dobi 2 vstopnici za naslednji Specialkin dogodek.

Se vidimo!

Najljubši 2011: albumi

2011-12-21T12:23:00.000+01:00

Sedem najljubših

Bon Iver – Bon Iver

Ni še tako dolgo tega, kar je Emmo zeblo do kosti kljub melodijam, ki so mehčale srca. Nato se je Bon Iver, čisto nepričakovano, nenadoma spet pojavil – in edini hlad, ki ga še nosi s seboj, se skriva v njegovem kristalnem glasu. Bon Iver je večji, glasnejši in močnejši, a še zmeraj nepopisljivo lomljiv. Verjame, da si lahko kaj želiš tako močno, da se uresniči. Če verjame on, verjamem tudi jaz.

Bright Eyes – The People's Key

Vesoljski poslednji izdelek pod Bright Eyes nadimkom. Prvotno razočaranje, ki se sčasoma prelije v zadovoljstvo, se odslika tudi v koncertnih obiskih. V Berlinu klasični primer previsokih pričakovanj. Ulice so preveč ledene, sam peš do Spreeparka je predaleč. Na Dunaju nas, prijatelje, polije poletna ploha, da smo pripravljeni sprejeti, kar Conor Oberst ponuja tokrat – in ja, to zveni prav tako newagersko kot besedila z The People’s Key.

Destroyer – Kaputt

Vreme v Mariboru je pogosto nekako apokaliptično. Črni oblaki se zgrinjajo nad mesto, zlovešč piš vleče skozi ulice. Destroyer je pop glasba za ure s prazno glavo, trepetajoča srca pod odejo in Dravo, ki teče proti toku. Dan Bejar z vetrom v laseh na hrvaški obali. Ko resničnosti ne dojemaš popolnoma resnično. Ko pozabiš na prijetne trobente, ki so sočasno ključne in nepomembne. Ko preprosto živiš.

Frank Turner – England Keep My Bones

Četudi je Turnerjeva domnevna iskrenost prej odrski nastop kot značajska lastnost. Četudi odslej tematsko kolobari in je zato I Still Believe = Try This at Home, pa I Am Disappeared = The Road. Ta album so štirje nastopi v živo, graški park in gledališče v Antwerpu, kurja polt in prvi poljubi, prešvicane srajce, polito pivo in glasbene želje. Ta album je resničen.

Lykke Li – Wounded Rhymes

Ta plošča je zima. Vse na njej. Ritmi kot premiki zamrznjenih sklepov. Postave v dolgih črnih plaščih sredi zasneženih planjav, ki skandirajo življenjske resnice. Ta plošča je tudi spomladanska vožnja, vzporedno avtocesti, do Celja, s težko glavo iz dobre družbe v drugo dobro družbo. Ta plošča je fragment na cedeju za mlajšo sestro, ki med Katy Perry in Lady Gaga čaka, da bo odkrit.

The Rural Alberta Advantage – Departing

Odhajanja. Nenehno gibanje proti toku življenja. Iz Ljubljane za pol leta v Gornjo Radgono. Iz Gornje Radgone za pol leta v Bruselj. Medtem se je sneg stalil in skoraj že na novo zapadel. Najlepše, najpreprostejše melodije, akustična kitara in raziskovanje lastnega glasu. Ponoči na zadnjem sedežu avtomobila, z leskom v očeh, ki so morda solze, a sploh ne nujno. Pot nam itak kaže severnica.

Touché Amoré – Parting the Sea Between Brightness and Me

Letos so srca bas bobni v ritmu podivjanega hardcorea. Boleče dretje obremenjuje glasilke. Gozdna pot nabija v mišice med poznojesenskim tekom. Soundtrack: ta plošča, v celoti. Kaj, hoče ta fant morda povedati, da lahko svoje šibkosti na preprost način ubesediš, jih ustrezno in po občutku uglasbiš, pa ti bodo zato nekako opravičene? Rad bi ga vprašal, ali deluje.

Sedem fajnih:

John Maus – We Must Become The Pitiless Censors of Ourselves
Kurt Vile – Smoke Ring for My Halo
La Dispute – Wildlife
Metronomy – The English Riviera
Okkervil River – I Am Very Far
St. Vincent – Strange Mercy
Zoey Van Goey – Propeler Versus Wings

Dva kul naslova:

Mogwai – Hardcore Will Never Die, But You Will
Stevie Jackson – (I Can't Get No) Stevie Jackson

Če kakšnega albuma na tem seznamu ni, pa bi mi utegnil biti všeč, me najverjetneje še čaka. Za priporočila bom nadvse hvaležen.

Prizemljeno nadzemeljsko

2011-11-13T17:51:00.001+01:00

Kdo: Wild Beasts in Dutch Uncles
Kdaj: 8.11.2011
Kje: Botanique, Orangerie

Po odličnem sedečem WHY? koncertu pred dvema tednoma se je tokrat ob odsotnosti stopnic izkazalo, da je Orangerie v bistvu največja dvorana v Botanique – s presenetljivo visokim odrom. Kljub temu ja bila za nastop Wild Beasts nekako prazna, kar je bilo v dneh pred koncertom slutiti že po tem, da ga ja Botanique na svoji spletni strani na veliko oglaševala. Korporativna koncertna mašinerija pač. Pa vendar.

Najprej smo bili soočeni z Dutch Uncles, peterico iz Manchestra. Ta je že s prvim taktom dala vedeti, s čim si je prislužila mesto podporne skupine Wild Beasts na turneji, ki se ji je prav s tem nastopom izteklo. Sintetnično obarvane strukture sicer nikoli niso zares dosegle brbotajoče odličnosti njihovih odrskih naslednikov, nekolikšni zamotanosti navkljub pa je skupina dajala vtis, da se za svoj uspeh prekleto trudi biti "drugačna". Kar je tudi prav, saj dandanes redkokatera dobra glasba še lahko izide iz pregovornega rockerskega navdiha. Težava lahko nastopi le, če je ta "pretiran" trud na odru tudi nedvoumno očiten – občutek, ki se ga pri mladeničih nisem mogel otresti. Pevčev živčno trzajoč približek plesanja me je bežno spomnil na histerično porno pop mašino Hush Hush, bizarnost, ki sem si jo imel čast ogledati v Malmu kot predskupino Yeasayer. Kar pa se tiče Dutch Uncles, je vse skupaj izzvenelo primerno, a zamenljivo in žal kot zasedba, ki bi najbrž razvnela stoglavo množico z odra prešvicanega kluba, tukaj pa so bili postavljeni kakšne pol metra previsoko.

In, grozota vseh grozot – za hipec je kazalo, da so si tudi Wild Beasts na tej turneji nadeli nekaj številk prevelika obuvala. Začetek s studijsko odličnim Bed of Nails je bil namreč medel, brez poskočne moči in lahkotnosti, ki smo jo pričakovali, zvok prej šmornast kot briljanten. Po tem mlačnem uvodu tudi nadaljevanje ni nemudoma navdušilo, temveč je možganom puščalo odprto pot za vprašanja tipa "Pa imajo res dva vokalista? Sem bil prepričan, da je samo eden." Da mi je glas tistega z Bam Margera čepico bolj všeč kot glas tistega s kvadratnim obrazom, sem še ugotovil, pa da se ponavadi odlično dopolnjujeta v tisto nadzemeljsko entiteto, ki dela to glasbo ravno prav posebno. V programu je seveda prevladovala aktualna plošča Smother – a uvodna pesem prejšnje, The Fun Powder Plot, je bila tista, ki je tehtnico končno prekucnila od preprostega "okej" do navdušujočega "uau". Prav ta pesem, ki sem jo kar ob prvem poslušanju preko slušalk zavrgel kot nezanimivo, me je tokrat pritegnila in sprostila pot za neverjetno drugo polovico nastopa. Pulzirajoče, ritmično atipično in lebdeče še kak meter nad odrom. Njihovi najboljši trenutki so tisti, ki vokalno dajo vse od sebe: deklamirajoč Reach a Bit Further, obsojajoče-stopnjujoč Hooting & Howling, rezko kričeč "Watch me! Watch me!" v All the King's Men. Lion's Share, prva pesem dodatka, je vsebinsko in kompozicijsko najbrž njihova najboljša doslej in je tudi v nekoliko bolj prizemljeni izvedbi zagotovila kurjo polt. Wild Beast so se prilizovali publiki, češ, hvala, da nas pridete pogledat še enkrat, nazadnje v tej dvorani smo bili zanič – in publika jih je proslavljala. Tokrat, kot kaže, upravičeno. End Come Too Soon je konec vendarle prinesel ravno pravočasno – s popolno razpustitvijo forme in nekajminutnim stopnjevanjem do vnovičnega, glasnega vrhunca, med katerim je dvorana izgubila ves občutek za čas. Rokenrol v anti-rokenrol podobi.

Foto: bourgol na Flickr.

Kdo je tu fejk?

2011-11-10T00:07:00.000+01:00

Kdo: Dum Dum Girls

Kdaj: 6.11.2011
Kje: Botanique, Rotonde

Spomladi letos me je začasna menjava bivalnega okolja prisilila izpustiti marsikateri koncert v Ljubljani. Tako so ʺnastradaleʺ med drugim Dum Dum Girls, ki so pod Bubino zastavo nastopile na odru Menze pri koritu. Hajp je bil precejšnji, pokoncertna ustna poročila prijateljev in znancev pa so mi v en glas zatrjevala: ničesar nisi zamudil. Dolgočasen, statičen nastop. Vse polno tipov, ki so punce prišli samo gledat in ne poslušat. Ni vredno.

Pa sem se za obisk koncerta v Bruslju vseeno odločil. Temu so botrovali dolgočasen vikend, želja po koncertih in ugodna cena. Zanimivo: nisem bil razočaran. Vsaj ne po glasbeni plati.

Žal je (vsaj na prvo poslušanje) simpatična predskupina Veronica Falls zaradi prestavljenega koncerta odpadla, tako da so bila dekleta primorana začeti že nekaj čez pol deveto. Nič nenavadnega; predskupine v Bruslju začenjajo natanko ob osmih. Za večne metelkovce nepojmljivo, meni pa zavoljo pomanjkljivega javnega prevoza po polnoči trenutno sorazmerno ustrezno. Stari smo. Dvorana Rotonde je osrednji, a prijetno majhen prostor kompleksa Botanique, ki spominja na mini verzijo angleških okroglih, gledaliških koncertnih prizorišč. Kot nalašč za te stilsko zavedne mladenke, ki so, jasno, brez pretiranega besedičenja udarile po instrumentih. Njihova glasba ne dopušča možnosti oporekanja: je neposredna, glasna in nekoliko neumna, a na skrajno prijeten način. Na tak, da pesmi ni treba poznati, pa jo že po tridesetih sekundah prepevaš na ves glas. Ker je tako preprosto. In zraven poplesavaš na prstih in migaš z glavo levo in desno.

Razen če tega ne počneš. Tako kot praktično vsa publika precej polne Rotonde na koncertu Dum Dum Girls. Drži: dekleta na odru res niso zabavljačice. In to namensko. Uspešno gojijo svoj gotski imidž pretiranih ličil in seksi oblekic, h kateremu pač sodi tudi biti tako kul, da si kar ledeno hladen. Pa vendar: predvsem front-girl Dee Dee in bobnarka Sandy pod masko skrivnostnosti dejansko delujeta pristni. Tudi njihova glasba je na plesišču poskočna in prepričljiva, kdor pa je ne dojema na tak način, pa nisem prepričan, kaj počne na koncertu. Zato na tem mestu ne obsojam benda, ker ga nimam za kaj obsojati; koncert mi je bil všeč in sem v njem užival. Obsojam pa bruseljsko publiko. Obsojam jo dolgočasnosti, statičnosti, celo nezainteresiranosti. Ne me napak razumeti: ne trdim, da je izkazano spoštovanje do nekega izvajalca premo sorazmerno s količino ritmičnega gibanja na koncertu. Ampak občutek imam, da se je obiskovanje tovrstnih koncertov sprevrglo v mnogo hujšo maškarado, kot pa jo je tam potem videti na odrih.

Poglejmo: morda smo res lahko pričakovali, da bo priredba Smithsov, There Is a Light That Never Goes Out, na vrsti na koncu oziroma kot dodatek. Kakor se je imelo zgoditi, se je tudi zgodilo. A dekleta so setlisto napisala na roko, na njej dodatka ni. Za razliko od večine "velikih" bendov, ki natisnjenim setlistam z logotipom in datumom dodajo še črto in pod njo vnaprej določen dodatek, se mi to zdi pohvalno. Tovrstni koncerti v splošnem pa s prehodom "indie" glasbe v mainstream dobivajo neko dramaturgijo dogodka, ki se je obiskovalci potem slepo - in morda celo nezavedno - držijo. Vse skupaj se približuje vnaprej določenemu, "predstavi". Čakaj: redni del nastopa skupine ti je bil tako všeč, da ploskaš in kričiš, dokler se ta ne vrne na oder – ko ga pa zapusti drugič, pa nemudoma obmolkneš? Zakaj? Ker se to tako dela? Ker je bend opravil svoje in gremo zdaj na pijačo, pa malo pokramljat?

Dum Dum Girls so načelne pozerke, namensko preproste in načrtno predvidljive.
Obiskovalci srebajo pivo iz plastičnih kozarčkov, rjovejo, ko se to od njih pričakuje – in vsi skupaj kažejo manj čustev do slišanega kot štiri dekleta na odru.

Kdo je tu fejk?

Foto: Wannabes in c.servais, Flickr.

Preventivna nostalgija mogočega, a manj verjetnega

2011-10-28T22:53:00.002+02:00

Kdo: WHY?, acoustic piano tour
Kdaj: 21. oktober 2011
Kje: Botanique, Orangerie

Zakaj WHY? v izvedbi ob akustičnem klavirju? Ker je fajn – in lažje – iti na turnejo z manj opreme, v manjši zasedbi, pove Josiah Wolf po koncertu, za mizo z bendovskimi dobrotami. Pa ogromen klavir? Tega ima pa itak v lasti vsak spodoben klub. A kdor bi pomislil, da se bo najinovativnejša in najbolj podcenjena country/pop/hip-hop zasedba res omejila samo na vokalne izpade ob nežnem zvoku klavirskih tipk, bi se seveda krepko uštel.

Luči se ugasnejo. Odrske zavese so težke, žametne, gledališke. Svetloba pridušena, zrak zavit v umetni dim. Yoni Wolf stopi na oder. Izgleda urejen. Nosi temno vijoličen brezrokavnik, lasje z gelom polizani nazaj. Sledi mu preostanek zasedbe.

Dame in gospodje: nocoj na odru Botanique za vas!

Doug McDiarmid: klavir, akustična kitara, bas kitara.
Josiah Wolf: bobni in bas kitara – simultano.
Liz Wolf: percussion, klavir.
Jonathan "Yoni" Wolf: vokalne, besedilne in plesne akrobacije.

WHY? so v inkarnaciji te turneje četverica, ki je v 75% sestavljena iz volkov – od katerih je en(a) priženjen(a). Liz je novopečena soproga Josiaha Wolfa. Nekako sumljivo zgovorna kar malo daje slutiti, da je v resnici oboževalka, ki ji je zavoljo osebnih vezi pripadla čast zaigrati v "najljubši zasedbi". Brez skrbi, to prizna čisto sama, vsa vzhičena, da lahko stoji na odru, nakar Yoni: "We had no choice." In vendar: Liz svojo – večinoma sicer obrobno – vlogo suvereno opravi, nekaj pesmi zaigra celo na klavir in se za dodatek diskretno umakne.

Prave zvezde so seveda genialci, ki jedro WHY? sestavljajo že skoraj od samega začetka: Doug, Josiah in Yoni. Prvi je mojstrsko priredil znane (in še neznane, a o tem kasneje) WHY? uspešnice za klavir, obenem pa se izkaže tudi na akustični kitari. Ko nekomu v publiki zazvoni telefon, Doug v istem trenutku s kitaro imitira Nokia zvonjenje, pa pristavi, da tako rad iritira sopotnike na javnih prevoznih sredstvih. Josiah, kot kaže, kaj nerad igra zgolj en instrument naenkrat. Ker je na tej turneji njegov komplet bobnov minimalen (zgolj bas, drumla in hi-hat), v njem žal ni prostora za vibrafon. Zato mora Josiah sočasno poprijeti še za bas kitaro, ki jo potem ubira z isto roko, s katero drži tudi bobnarsko palčko. Obenem pa mu uspeva biti tisti poskočen, odsekan, predan bobnar, ki ga je čisto veselje gledati igrati.

In kako vse skupaj zveni? Kot razigrana, skoraj razposajena WHY? razštelanost, soočena z nenavadno lounge eleganco celotnega dogodka. Tako publika kot bend sta sprva zadržana. Prvi ne vedo, kaj naj pričakujejo; v dvorani Orangerie se za to svečano priložnost celo sedi na ritih namesto poskakuje po ritmih. Drugi so zatopljeni v igranje, Yoni dosledno zre v tla in deklamira. A da bi se zvočne podobe dalo zlahka navaditi, je jasno že po kakih treh komadih – in prav toliko časa rabijo nje izvajalci, da se odprejo. Niso prišli zgolj preigravat "klasik" v okrnjeni izvedbi, kje pa: novega materiala je obilo, sestavlja kako polovico odigranega. In sodeč po slišanem bo tudi nova plošča, ki bo prvi redni izdelek po odlično odpičeni Alopecii (Eskimo Snow je bil njena "sestrska plošča"), preprosto vrhunska. Formula je znana, a kdaj je nepredvidljivost že bilo mogoče stlačiti v formulo? Zdi se, da se po folkiš Eskimo Snow Yoni spet obrača k nekoliko bolj pripovednemu slogu podajanja besedil, ki so tekstovno in ritmično morda še bolj zamotana kot doslej. Ob prvem poslušanju je vnovične neverjetne in morbidne prebliske le še slutiti; slišimo famozni "preemptive nostalgia of the possible but doubtful", ki je že krasil koncertne plakate, pa nekaj o vatikanskih duhovnikih in mrtvih golobicah. Yoni si privošči celo zategnjeno melodičen "What the hell, what the fuck?", morda malo na prvo žogo, ki se pa vendar kot kavelj zarije v spomin in tam tudi ostane.

Na koncu se ves bend izkaže za precejšnje šaljivce, koketira s publiko, se norčuje iz osebkov, ki tekajo pred odrom v dvorano in iz nje – ter s svojo prijetnostjo nasploh popolno dopolni enega najboljših nastopov, kar sem jih imel čast slišati v zadnjem času. Redkokateri bend sočasno izkazuje tolikšno nadarjenost, predanost in dostopnost kot ti posebneži iz Ohia. Ohai, in se slišimo še kdaj!

Fotografije so iz Dublina, a jebat ga.

Foto: Matthew McAndrew

Nove evropske glasbene prigode

2011-10-10T21:02:00.001+02:00

Dovolimo si za začetek poslužiti se hudih klišejev. Bruselj je multi-kulti. Bruselj je mednaroden. Bruselj je center Evrope in to. Pa naj to drži ali ne, pa naj pomeni karkoli že hoče. Kako vendar glasbeno izkustvo tega novega začasnega prebivališča začeti bolje kot z dvema poslasticama iz skrajnih, nasprotujočih si koncev stare celine?

Če smo čisto dosledni, prvi v političnem smislu še Evropejci niso. Norvežani namreč. Sondre Lerche (ja, to je njegovo rojstno ime), ki ga doma bojda pozna vsakdo, je v Bruslju nastopil pred ne pretirano napolnjenim klubom Ancienne Belgique, kamor gre menda kakih 300 ljudi. Nič za to. Izkazal se je za zelo solidnega izvajalca pop glasbe, ki ga razgibane, skoraj zamotane vokalne melodije vlečejo v neslutene višave. A pod nemalokrat načičkano fasado studijskih izdelkov, katerih spremljajoča vizualna estetika je z aktualno ploščo zaplula celo v polja zaželjenega hipsterskega pastela, se skriva nadarjen glasbenik. Njegov talent za pisanje pesmi je nesporen, angleščina skandinavsko brezhibna, očitno pa globoko v sebi tlači tudi neizživetega rokerja, ki v živo vsake toliko privre na plano v nojzerskem kitarskem izbruhu – vse seveda čudovito v kontekstu in službi pop pesmi. Saj ne želimo nikogar prestrašiti. Malce pocukrano, precej pristno in konec koncev zelo prijetno.

Sondre je s sabo pripeljal sonarodnjake Young Dreams, katerih diskografija doslej obsega dve vinilni singlici. Tudi oni se poslužujejo pop prijemov, le da jih napadajo s smeri aktualnih smernic tovrstne glasbene ponudbe. Kitarsko-basovski osnovi namreč ne manjka vzpodbuden sintič, ki marsikateri komad mestoma preobrazi v disko hitič. Njihove melodije sestojijo iz vzklikov, vzdihov in medmetov. En izmed mladeničev vihti celo violino, vsi pa radi poprijemajo za tamburine, kravje zvonce in ostale ritmične prčkarije. Čim več, tem bolje, in kmalu je jasno: ta razigranost hodi z roko v roki z uigranostjo. Ko se glasbo namensko trudi ohranjati zanimivo, ni nič naključno, k sreči pa se prav nobena poteza tudi ne zdi prisiljena. Zvočna podoba, k kakršni najbrž stremijo tudi domači mladinci Arhibald Arhibaldovich. Nekaj potencialnih uspešnic, zelo dober prvi vtis in – končno – ugotovitev, kakšen način bobnanja je tisti, ki me najbolj navduši: tak poskočen, pogumen in odsekan, ki se krepko poslužuje kotla.

Dan zatem, ista lokacija, evropski jug: španska folk rožica s hladnim imenom Russian Red. Doma koncertira s polno zasedbo, pravi. Ne znam soditi, ali v tisti inkarnaciji zveni bliže studijskim posnetkom, a v postavi trojice, kot se je predstavila v Bruslju, je naravnost čudovita. Elegantna, skoraj zadržana glasba podpira izjemen, nežen glas te popevkarice, a hkrati nikoli ni le orodje njeni odrski prisotnosti. Ta je na prvi pogled prikupna, zanimivo prav nič španska, v svojih premikih pa celo nekoliko okorna – in nujno zelo samosvoja. Dva uglajena gospodiča v črnih suknjičih upravljata svoj nabor glasbil, medtem ko se Lourdes Hernández skriva za prevelikimi kitarami, brska za trzalico ali v pomanjkanju pravega ritma trka po robu bobna. Privošči si tudi dve priredbi, ena od njiju je All My Little Words čudovitih Magnetic Fields, ki jo v španščini povzame po argentinskem cover bandu te zasedbe. Kar se seveda popolno zlije v tok večera: preprosto, malce nenavadno, a navdušujoče.

Elegantna, nujna kraja

2011-05-15T21:18:00.002+02:00

Vsake toliko ob poslušanju sveže glasbe nastopi nenavadno všečen trenutek: pesem, melodija, košček komada, ki ga slišiš prvič, zveni tako znano, kot da bi te z dotičnim fragmentom glasbe komercialne radijske postaje posiljevale že od samega rojstva. Rezultat: pesem je takoj v ušesu, neskončne ponovitve sledijo. Pop uspešnica je na dlani. A od kod tovrstne asociacije izvirajo? Nemalokrat gre preprosto za podobnost z že obstoječim, poslušalcu dobro znanim komadom. Prav takšen primer me je presenetil nedavno: singl Undertow z dolgometražnega prvenca dekliške počasnopopovske zasedbe Warpaint skiva neverjetno speven refren, ki se zarije naravnost v globine ušesa in tam tudi ostane. A punce se na tem mestu vsaj delno kitijo s tujim perjem. To melodijo namreč že poznamo iz Nirvanine žalostinke Polly.

So torej tovrstni trenutki v glasbi naključja, pokloni ali pa kar brezsramne kraje? To od primera do primera močno variira. Želja po zaslužkarstvu v brezzobi sredinski pop glasbi je samo v naši majhni državici v zadnjih letih naplavila ničkoliko primerov plagiarizma tujih sporno osladnih sentišev ali vsiljivih nastopaških poskočnic - spomnimo se samo Domna Kumra, Saše Lendero in nazadnje Božičnega natega s Pop Design. Spet drugje so podobnosti popolnoma naključne ali pa se izvajalci pri pisanju še zavedali niso, da poustvarjajo melodijo, ki jim je znana iz globin svetovne glasbene zakladnice. Sam verjamem, da je to najverjetnejša resnica za zgodbama Coldplay/Joe Satriani ter Red Hot Chili Peppers/Tom Petty, ki sta obe dobili tudi sodni epilog.

Pri predstavljenem primeru Warpaint pa je, kot kaže, bila celotna stvar vsaj delno načrtovana. Podobnost je seveda že opazilo nebroj blogerjev in recenzentov, Songfacts pa poroča, da je dotična spevna pasaža izšla prav iz skorajšnje priredbe komada Polly, katerega melodijo je kitaristka zasedbe na vaji odpela preko nove basovske linije, nakar se je skupina odločila kompozicijo pretvoriti v lasten izdelek. Warpaint celotno podobnost torej dojemajo kot poklon Nirvani, s čimer seveda ni prav nič narobe; delno sporno je morda le dejstvo, da so punce komad tudi izdale kot singl. Zanimivo je še dvoje: 1) da Cobain na ploščku ni naveden vsaj kot soavtor pesmi, kar je v tako očitnih primerih "sposojene inspiracije" marsikdaj običajno, ter 2) da en izmed blogerjev, ki je o komadu razpravljal, navaja tudi podobnost drugega dela Undertow refrena z linijo iz komada Luka 80s popevkarice Suzanne Vega. Presodite sami.

Častne zadnje besede modrosti na to temo pa naj pripadejo Jimu Jarmuschu:

In mimogrede: če še koga mala kitarska linija iz My Will Is Good spomni na nek drug komad, naj mi njegov naslov nemudoma zaupa. Občutek, da jo poznam od prej, mi namreč ne da miru že kaki dve leti.

Lord Stuart in lepota v škotskem popu

2011-04-19T18:33:00.005+02:00

Belle and Sebastian, Gasometer, Dunaj, 16.4.2011

Zadnje čase ne obiskujemo več toliko koncertov na Dunaju kot v zlati dobi našega občudovanja britanske indie ponudbe, tam nekje leta 2007. Razlogi za to so najbrž številni; Ljubljana je v zadnjem letu koncertno lepo vzcvetela, pa tudi naši glasbeni interesi so se od "velikih" izvajalcev, ki v tujih državah že nekaj let polnijo indie mainstream, usmerili v bolj obskurne glasbene vode - vse v iskanju novega, navdušujočega. Vsake toliko pa nas kak izvajalec vendarle privabi v avstrijsko prestolnico. Nazadnje Casiotone for the Painfully Alone v Areni s svojim zadnjim koncertom na evropskih tleh, to soboto pa smo si ogledali nastop kraljeve družine prikupne glasgowške pop glasbe: Belle and Sebastian.

V dvorani Gasometer nisem bil že od zmerno do pretežno brezveznega nastopa Queens of the Stone Age februarja 2008, zato sem kar malo pozabil, da je v bistvu manjša, predvsem pa prijetnejša, kot sem se je spominjal od prej. Rdeča zavesa za odrom je dobro služila že Mando Diao na enem prvih večjih koncertov, kar sem jih obiskal, in seveda je tudi v nastop škotskega kolektiva vnesla kanček elegance. Kot da jo zares potrebujejo: mestoma z dvanajst člani na odru ter instumenti, kot so čelo, flavta in trobenta, pa trojico sposojenih domačih violinistov, so že a priori krepko bolj sofisticirani kot večina sodobne pop produkcije. Pa vendar niso bili povabljeni na angleško kraljevo poroko, je na vprašanje iz publike v smehu odgovoril pisec in osrednji lik zasedbe, Stuart Murdoch. Škandal!

Kako pa pri osmih izdanih albumih ter nešteto singlih, EPjih in B-sajdih pripraviš program za turnejo, na kateri predstavljaš nov album? Preprosto. Skuješ neke vrste ʺbest ofʺ setlisto, sestavljeno iz znanih komadov in ljubljencev občinstva, ki jo lahko vsak večer po potrebi ustrezno obračaš in modificiraš. Predhodno znani seznami pesmi so obetali veliko, pa vendar je bilo jasno, da bo vsak obiskovalec na koncu večera ostal vsaj brez kakega od svojih favoritov. Tako so na Dunaju manjkali denimo Funny Little Frog, Expectations in Another Sunny Day. Zanimivo: s prikupnega, a nevpadljivega novega albuma Write About Love smo dobili le oba najbolj znana komada ter singalong s Steviejem Jacksonom, medtem ko je skupina odigrala kar polovico svojega morda najbolj znanega albuma, prvega za Rough Trade, Dear Catastrophe Waitress. Vsaj s tega vidika mi je bil program precej na kožo pisan; morda kdo pomni, da sem albumu na tem mestu že pel hvalospeve kot enemu svojih najljubših za poletne dni. Preostanek programa večera pa mi je dal vedeti: diskografija Belle and Sebastian vključuje še ničkoliko biserov, predvsem na starejših izdajah, ki jih še velja odkriti. Te so nam delno ponudili v predrugačenih aranžmajih, denimo filmsko sforsiran, a prelep Piazza, New York Catcher, ki smo ga bili deležni v bendovski obliki. Troglasja kot tisto v vmesnem delu Step Into My Office, Baby pa v živo zvenijo prav tako čisto kot na plošči.

Kljub briljantnemu zvoku, ki ga podpira popolno obvladovanje instrumentov, pa Belle and Sebastian odlikuje prav simpatična nerodnost, ki si v premorih med glasbo samo očitno dovoli na plano. Če je skupina namreč med pesmimi morda nekoliko statična, nastop popestrijo občasni vložki, ki nemalokrat temeljijo na interakcijah s publiko. Tako si Jackson privošči spontano prirediti košček zimzelene Rivers of Babylon samo zato, ker nekdo zakriči ta naslov. Murdoch se mu oklevajoče pridruži. "That's about the weirdest fucking cover we've ever done," pove, in verjamemo mu. Nemalo zatem ob opori na roke oboževalcev že lovi ravnotežje med sprehodom po ograji pred odrom. Med The Boy With the Arab Strap smejo štirje oboževalci celo zaplesati na odru, kar načeloma lahko izpade precej kul (glej Iggy Pop ali Stereo Total), tukaj pa je le nekoliko nerodno, saj se ego udeležencev napihne in napolni Gasometer kot oblak plina; največji douchebag se celo spomni ovekovečiti svojo faco pred Murdochom s pravcato Myspace fotografijo, bend pa komad komaj uspešno konča. Murdoch si jim na koncu še drzne podeliti medalje, poslednjo izmed katerih prejme najmlajša udeleženka koncerta, zgolj nekaj let stara punčka na ramenih staršev.

Stuart Murdoch je nasploh zanimiv, če ne že kar enigmatičen lik. V svojih besedilih rad pripoveduje zgodbe o takšnih in drugačnih patronih, ki ti dajo misliti: le koliko je v teh portretih njega samega? Z vlogo frontmana, ki jo igra na odru, pa svojo besedilno anonimnost kvečjemu le še podžiga. Urejen, skoraj malo pretirano "stajliš" za vokalista twee pop benda, simpatično poskakuje po odru ter miga z boki kot Ian Curtis na antidepresivih po uspešno zaključenem plesnem tečaju. Sredi predstave zaprosi publiko za esencialen rekvizit: maskaro, nakar se v kurjo polt vzbujajočem Lord Anthony prelevi v naslovni lik, androginega učenca, brihtnejšega od vseh v svoji mikrookolici. Mogoče je slutiti, da podobno potezo na odru izvede vsako noč – a to ne spremeni dejstva, da gre za zelo umesten poklon lastni javni podobi preko skromne inačice velikopoteznih odrskih preobrazb a la Bowie.

In če smem na tem mestu navezati na prvi odstavek, nas je po koncertu v klubu Chelsea čakala dobra zabava ob primerno slabi "indie" glasbi. Ostaja pa naslednja ugotovitev: kot eni mlajših med celokupnim občinstvom smo poslušali elegantno formulirane zgodbe o velikih čustvih. Najbrž rastemo, tako oblikovno kot vsebinsko, skupaj z glasbo, ki jo poslušamo. Ali pa je to samo nesmiselno nakladanje, kot se ga rad poslužim, da vsakdanu podeljujem pomenljivost. Belle and Sebastian imamo v vsakem primeru radi.

foto: Elisabeth Voglsam @ Flickr.

Svetlosivaskorajbela

2011-04-09T16:42:00.002+02:00

The Rural Alberta Advantage - Departing
Paper Bag Records / Saddle Creek, 2011

The Rural Alberta Advantage nimajo ničesar za izgubiti. V zadnjih dveh letih so si priigrali zasluženo pozornost ljubiteljev neodvisne, zanimive folk glasbe, Nils Edenloff pa je s svojimi visoko spevnimi, hrepenečimi popevkami izvabil marsikatero solzo v oči privržencem prerano preminulih Neutral Milk Hotel. Drugi izdelek njegove zasedbe tako sliši na ime Departing in je vzoren, kvaliteten, predvsem pa manj obremenjen, kot se zdi na prvi pogled.

Primerjava s pisanim prvencem Hometowns je vsekakor neizogibna. Tega je trojica sprva izdala že leta 2008 v samozaložbi, nakar je veličino njegove pristne neposrednosti prepoznala tudi založba Saddle Creek, velikan neodvisnega folka in countrya iz Nebraske. Tistim, ki so Hometowns sprejeli in vzljubili, pa je že ob prvem poslušanju nove plošče jasno: Departing sledi linijam, ki jih je njegov predhodnik začrtal, saj ohranja kontinuiteto preprostih melodij in divje, izrazito dinamične ritmike. Naveza teh elementov je v širšem folk rock žanru morda nekoliko nenavadna, a prav zato v tem primeru odlično deluje.

Čeprav torej lahko trdimo, da v pisanju Nilsa Edenloffa počasi razpoznavamo neko formo, so tokrat aranžmajske malenkosti pogosto tiste, ki poskrbijo, da se posamezne pesmi ne izgubijo v povprečnosti. Ko mu to koristi, je Departing namreč nadvse zadržan; takrat ne izbira nemudoma očitnih zasukov, niti vokalnih niti dramaturških, če o čem takem v sklopu triminutnih pop pesmi sploh lahko razpravljamo. V svoji preprostosti morda najlepša pesem plošče, North Star, doseže kar največ celo z minimalnimi sredstvi in učinkovitim stopnjevanjem ob popolni odsotnosti kitare.

Mesto dežurne uspešnice, ki je na prvencu pripadlo zdaj že vseprisotnemu Don't Haunt This Place, tokrat zavzema Stamp. Čeprav se na vse pretege trudi oddaljiti se od enačbe uspeha najbolj spevnih pasaž prešnjega albuma, ga je zasedba upravičeno izbrala za prvi singl, saj prav ti namenski odmiki doprinesejo k njegovi končni všečnosti. Da se dokončno zakorenini v podzavest, pa poskrbi nenazadnje strašljiv, distanciran spremljevalni vokal klaviaturistke Amy Cole. Tega je v splošnem manj, kot smo navajeni. Tudi linije njenih klaviatur so celoti že prej doprinašale le minimalne poudarke, ki pa so tokrat še nežnejši, skoraj porcelanasto lomljivi - in morda prav zato nov material zveni hladnejše, bolj prazno.

Kjer na naslovnici prve plošče najdemo prvinske barve, ki lepo odslikajo vzdušje poznega poletja, kakršno posreduje tudi glasba sama, je Departing torej drugačen. Naslovnica je svetlo siva, skoraj bela; šele ko pozorno pogledamo, opazimo luči avtomobila, ki se prebija skozi bleščečo se zimo. Nekdo odhaja, pomislimo, če se naslonimo zgolj na naslov plošče, in imamo vsaj do določene mere prav. Odhodi, ki jih plošča tematizira, so namreč predvsem osebne narave, a primerno ogrnjeni v prispodobe poslavljanja, selitev in siceršnjih fizičnih oddaljevanj. Razmerja, ki jih je prehitro konec, hrepenenja po objemih, sem ter tja pa tudi kanček skeptičnega upanja.

Za prvo ploščo so imeli The Rural Alberta Advantage časa pregovornega pol življenja, za pričujočo zgolj kakega pol leta. Presenetljivo torej, da zgodbe s Hometowns zvenijo bolj, kakor da izvirajo v tukaj in zdaj, Departing pa je tisti, ki vsebinsko daje dnevniški vtis spominov na davno minule dogodke melanholične mladosti. A temu vseprisotnemu občutku brezčasnosti navkljub plošča pot do prvega prenočišča najde že v dobre pol ure. Zaključna Good Night zveni, kot da je posneta v zguljeni spalnici obcestnega motela na dotrajan kasetofon. Z zlomljenim vokalom, a jasnim sporočilom, ki ga je potrebno nemudoma ovekovečiti. In ker se sneg čisto počasi pričenja taliti, postaja jasno: The Rural Alberta Advantage so svojo zimsko ploščo splavili v prvem mesecu letošnje pomladi.

Prvotno spisano za avdicijo za Glasbeno redakcijo Radia Študent.

Pesem, ki ji ni videti konca

2011-04-06T16:49:00.000+02:00

Leonard Cohen, 12.10.2010, Arena Stožice

Vsak, ki kaže količkaj zanimanja za kvalitetno, besedilno močno folk glasbo, ve: Leonard Cohen je en največjih, najvplivnejših, pa tudi najbolj znanih piscev pesmi v svojem žanru in širše. Po karieri kot poet in pisec je v sedemdesetih izdal več priznanih in uspešnih albumov, slogovno uvrščenih v celoten spekter med temačnim, osnovnim folkom s Songs of Love and Hate ter instrumentalnim obiljem pod taktirko Phila Spectorja, Death of a Ladies’ Man. Rdeča nit, ki ta dela povezuje, je seveda Cohenov pečat, ki ga pesmi neizogibno nosijo. Besedilno bogato in razdelano upravlja z motivi ljubezni, vere, spolnosti, glasbe same in celo družbene kritike, kar mu je tekom kariere prineslo številna priznanja, tako ustna kot materialna, ter neštete oboževalce.

Ko se je Cohen po začetku devetdesetih nekako umaknil z ustvarjalnega prizorišča in publiki ponudil le občasne kolaboracije s partnericami iz glasbenega ali zasebnega življenja, se za pet let celo predal samoti zen budizma, odrskih desk pa se precej dosledno izogibal, se je polnopravna vrnitev zdaj že starejšega moža v novem tisočletju zdela nekako manj verjetna. Za še manj verjetne so se nadalje izkazali razlogi, ki so Cohena na turnejo ponovno odpeljali leta 2008 - prvič po desetletju in pol, na pragu načrtovane upokojitve. Ali je tej odločitvi botrovala finančna depresija, v katero so ga, kolikor je znano, pahnili najožji sodelavci, ni gotovo, a se zdi mogoče. Le dva meseca pred začetkom koncertnega popotovanja, ki traja do današnjega dne in je Cohena v tem času večkrat popeljalo okrog sveta, je bil takrat 74-letni poet slavnostno sprejet v Rock and Roll Hall of Fame. Lou Reed je v svojem govoru ob tej priložnosti le še potrdil, da Cohen “sodi v najvišji in najvplivnejši razred piscev pesmi”.

Kakršnikoli so že razlogi za Cohenovo vrnitev na odre: čast obiska tega velikega umetnika naj bi tudi slovensko prestolnico doletela že leta 2008. Ko je bilo v sledečih dveh letih prav toliko njegovih koncertov vsaj neuradno napovedanih, pa brez pravih razlogov tudi odpovedanih, so oboževalci tekom turneje poromali na koncerte v druge evropske države, avgusta letos tudi v Avstrijo in na Hrvaško. Nato pa smo, še v zaprepadenosti od Dylanovega letošnjega nastopa v Hali Tivoli, oktobra po nekako kratkoročni in na pol zanesljivi napovedi v Ljubljani dočakali tudi nastop drugega od obeh velikih folk trubadurjev.

Kot drugi koncert sploh v sveže pripravljeni Areni Stožice je bil nastop tudi neke vrste preizkus, predvsem za ekipo ozvočevalcev, kakor pričajo fotografije s turnejskega dnevnika na Cohenovi uradni spletni strani. Da se je organizacija nastopa vsaj s strani števila obiskovalcev izkazala za smiselno, je bilo prav tako jasno že kmalu po vstopu v dvorano, saj je bila le-ta nabito polna. Ali pri nas premoremo toliko Cohenovih oboževalcev ali so navdušenje ustvarile le neuslišane napovedi zadnjih let, bo najbrž ostalo nerazjasnjeno, dvomi v primernost športne arene za nastop velikega umetnika pa so se skoraj popolnoma razblinili takoj, ko je slednji stopil na oder.

Kar osemčlanska spremljevalna skupina je tista, ki je Cohena sprejela v svojo odrsko sredo, ta pa nas je za začetek popeljal v ples do konca ljubezni: Dance Me to the End of Love. Njegov glas, je prva ugotovitev, se je z leti ne le znižal, temveč postal tudi še bolj raskav, pa vendar zmerom mehak in prijeten. Kot v najboljših trenutkih odlične sintetične plošče I’m Your Man torej, v katere zaključku Tower of Song slišimo: “bil sem rojen z darom zlatega glasu”. Publika navdušeno vzklika in ploska, pa čeprav sredi pesmi same; tukaj so, da počastijo preroka zlatega glasu. A tudi na njegove soborce nikakor ne gre pozabiti. Odlični in dovršeni instrumentalisti, ki Cohena spremljajo na turneji, so namreč njegovi dolgoletni spremljevalci in prijatelji. Gentlemanski klobuk, pod katerim Cohen skriva svoje osivele lase, sname le redko. Takrat pa prav kot poklon tem glasbenikom; najraje, ko iz svojih instrumentov z občutkom izvabljajo popoln zvok. Za vokalno spremljavo skrbita sestri Webb, ki prevzemata vlogo močnih ženskih spremljevalnih glasov, na kakršne se je Cohen tekom svoje glasbene kariere zmerom rad zanašal. Da pa skoraj družinsko povezanost članov zasedbe še bolj začutimo, ima Cohen sam za vsakogar pripravljen oseben poklon in komplimente, s katerimi ne skopari.

A zgoraj omenjeni Tower of Song je že začetek drugega dela koncerta, drugega zaključenega seta po krajšem premoru. Skupaj redni del nastopa obsega kar 21 pesmi, za katere poslušalci vedo, da že same ničkolikokrat posežejo čez mejo šestih minut, solo vložki pa jih v živo radi še dodatno podaljšajo. To pa obveznih dodatkov sploh še ne vključuje. Takšne megalomanske razsežnosti nastopa, bi pričakovali, lahko izčrpajo še tako neumornega izvajalca. A Cohen se ne da niti za trenutek. Kljub svojim šestinsedemdesetim in nekoliko sključeni drži je več kot vitalen; ne odreka se poplesavanju na oder in z njega, poklekanju pred svojimi glasbeniki ter celo lastnoročnemu igranju instrumentalno zahtevnih odsekov, kot je kitarska linija iz Avalanche. Ker mu let ni pripisati, pa tudi programsko posega predvsem v zlato dobo svoje kariere. Pravzaprav je ves seznam odigranih pesmi en sam izbor največjih uspešnic, če lahko o takih pri Cohenu sploh govorimo. A v vsakem primeru so nastopi takšnega velikostnega razreda nujno populistično naravnani - in tudi pri izvajalcih s tolikšno umetniško integriteto, kot jo ima Cohen, ni nič drugače. Tu seveda ni govora o nujno nekoliko predrugačenih aranžmajih izvedb v živo, temveč predvsem o odsotnosti bolj surovih trenutkov Cohenove diskografije, kot je denimo mrzlični Dress Rehearsal Rag. Še nekatere cinične pasaže besedil so prilagojene ali izpuščene, denimo v odlični Avalanche. Gre nemara za prilagajanje masovni publiki, prijaznost radijskemu poslušalcu?

Neizogibno se je potrebno sprijazniti, da pesmi s tako osebno vsebino, kot jo Cohenove pač nosijo, z rastjo na stadionske razsežnosti nujno nekoliko zvodenijo, saj so primernejše za intimni prisluh kot masovno podajanje. A Cohenu in skupini je v Stožicah kljub nekoliko sterilnemu ambientu uspelo ustvariti vzdušje, zaradi katerega pozabiš, kje in kdaj se nahajaš, saj je v tistem trenutku pomemba le glasba. Tega ne spremeni niti nekoliko popačen zvok na tribunah. Brez moči je celo dejstvo, da se seznam in vrstni red odigranih pesmi komaj kaj spreminjata že od pomladi 2008, pa da je celo zaporedje prirejeno dinamiki koncerta in ne dovoljuje pravzaprav nobene spontanosti. Tako je vnaprej posneta uvodna najava Stožic, da se “predstava začne čez 15 minut,” še kako na mestu. Zaključek posledično nujno tvorijo pesmi, ki govorijo o odhodu, kot so Closing Time in I Tried to Leave You, vključno z obveznimi večkratnimi odhodi z odra in vračanjem nazaj. Tudi po dveh letih skoraj nepretrgane turneje pa je na obrazih nastopajočih opaziti nasmeške, ki skupaj z mogočnostjo velikega finala Ain’t No Cure for Love podpisujejo sporočilo nastopa, turneje, Cohenovega življenjskega dela: pomembna je ljubezen, predvsem tista do glasbe.

Mja, recenzija koncerta po pol leta. Tole je bilo spisano za revijo Glasna in tam pod prejšnjim urednikom nikoli objavljeno.
Slike: http://leonardcohen.tumblr.com/

Nikjer, sedaj.

2011-01-14T08:54:00.000+01:00

Če neka pesem vsakič pride na misel kot prvi izbor za morda najljubšo pesem vseh časov, bo že nekaj na njej. To morda ne drži in če bi do takega izbora dejansko prišlo, pod pritiskom teh mučnih in nadvse pomembnih miselnih procesov morda ne bi vzdržala. Pa vendar: tukaj je v vsej svoji veličini. Pove nam, kako razmišljamo, kako čutimo, in se sploh ne trudi orisati, zakaj. Vsak zagovarja svoj prav, v katerega še verjame ne, razen če je skrajno neumen, pa še tedaj se le pretvarja. V tej praznini prenapihnjenega niča zato hrepimo po odrešitvi, predpisana sredstva zanjo pa dosledno zavračamo v imenu razuma. Pa saj smo pametni ljudje. In če ponoči slabo spimo, če se premetavamo in kotalimo med rjuhami, so kriva škropiva in špricarji in še kaj. Le naše nemirne misli ne. Njihova krivda je le v tem, da nas silijo početi vse, za kar v svojem razširjenem razumevanju dobro vemo, da nam škoduje. Tako telesno kot umsko, če kaj takega sploh obstaja. Vprežene v vajeti navad nas policaj v glavi pijane prosi, naj se vendar sprehodimo po liniji najmanjšega odpora. Z njo smo nato tako prezaposleni, da vse velike geste ostanejo brez koga, ki bi jih bil pripravljen deliti s svetom. Ali vsaj s kom izmed nas. In nato šest besed naslika naš položaj. We are nowhere and it's now.

If you hate the taste of wine

Why do you drink it until you're blind?

And if you swear that there's no truth and who cares

How come you say it like you're right?

Why are you scared to dream of God

When it's salvation that you want?

You see stars that clear have been dead for years

But the idea just lives on

In our wheels that roll around

As we move over the ground

And all day it seems we've been in between

The past and future town

We are nowhere and it's now

And like a ten minute dream in the passenger seat

While the world was flying by

I haven't been gone very long

But it feels like a lifetime

I've been sleeping so strange at night

Side effects they don't advertise

I've been sleeping so strange

With a head full of pesticide

I've got no plans and too much time

I feel too restless to unwind

I'm always lost in thought as I walk the block

To my favorite neon sign

Where the waitress looks concerned

But she never says a word

Just turns the jukebox on and we hum along

And I smile back at her

And my friend comes after work

When the features start to blur

She says these bars are filled with things that kill

By now you probably should have learned

Did you forget that yellow bird?

How could you forget your yellow bird?

She took a small silver wreath and pinned it on to me

She said, "This one will bring you love"

And I don't know if it's true

But I keep it for good luck

To ni Kanada, pa vendar.

2011-01-08T11:29:00.000+01:00

Redki, a lepi so trenutki, ko neka pesem tako popolno opiše počutje nekega trenutka v času. Preprosta, nežna, dovzetna, skorajda resignirana. V tem trenutku je vsakdo John K. Samson in vsak domači kraj je Winnipeg. Ljubezen, ki je tako grenka, pa vendar vseobsegajoča. Umazane preproge, prazni pločniki, škatla vžigalic. O vetru, o snegu ni govora, pa ju vendar čutiš na svoji koži. Hladno je; to je gotovo. Veter pa prinaša piš zgodovine, katere groba prisotnost se odslika v zavrženih rojstnodnevnih voščilnicah. Ta preteklost je dvomestna, a neskončna. Iz sedanjosti v prihodnost pa si upamo le v previdnem štiričetrtinskem taktu.

My city's still breathing, but barely, it's true

Through buildings gone missing like teeth

The sidewalks are watching me think about you
Sparkled with broken glass

I'm back with scars to show

Back with the streets I know
Will never take me anywhere but here

The stain in the carpet, this drink in my hand

The strangers whose faces I know

We meet here for our dress rehearsal to say,

"I wanted it this way"

Wait for the year to drown

Spring forward, fall back down

I'm trying not to wonder where you are

All this time

Lingers undefined

Someone choose

Who's left and who's leaving

Memory will rust and erode into lists

Of all that you gave me

A blanket, some matches, this pain in my chest

The best part of lonely

Duct tape and soldered wires
New words for old desires
And every birthday card I threw away

I wait in 4/4 time

Count yellow highway lines

That you're relying on to lead you home

Zima.

2011-01-03T10:38:00.000+01:00

Hype 'em!

2010-06-16T21:05:00.002+02:00

Hype Machine, stran, na katero sem naletel po čistem naključju, zame že nekaj časa predstavlja platformo, kjer si je z malo truda mogoče pridobiti kak aktualen komad ali remiks. Gre za agregator glasbenih blogov, ki ponuja možnost iskanja med pesmimi, naloženimi nanje v "fizični" (torej MP3) obliki. Stran nato ponudi možnost poslušanja ter povezavo do izvirne objave, kjer si je v večini primerov komad možno prenesti tudi na svoj PC.

Glede na naravo ponudbe je razumljivo, da se nabor omejuje predvsem na trenutno "hajpane" komade, torej blogovske ljubljence, ki svojo pot v te objave velikokrat najdejo preko priznanih kritiških strani tipa Bitchfork ali Stereogum. Kjer te strani ponavadi ponujajo streaming komada pod vprašanjem, pa je Hype Machine uvedel še eno, za glasbene geeke nadvse pomembno funkcijo. Stran se je pred nekaj meseci namreč poparčkala z nadvse priljubljenim last.fm. Tako za ceno registracije lahko povežete Hype Machine s svojim last.fm profilom in uživate v dejstvu, da vam sistem predvajan komad tudi direktno scrobbla. Kajti kot pravijo tudi na Hype Machine (mi pa radovedno pritrjujemo vprašanju):

If I heard a song but it didn’t get scrobbled, did I really listen to it?

Če zanimanje za Hype Machine poraste, bo njegov napredek najbrž zanimivo spremljati, saj gre za ponudbo aktivnosti, ki avtorje (vsaj po mojem mnenju) inkriminira prav toliko, kot so inkriminirani upravljalci torrent strani tipa isohunt, The Pirate Bay in Mininova.

Dork artwork!

2010-06-09T15:06:00.002+02:00

Tole je za vse, ki se pri urejanju nadzemeljskih količin glasbe v vaši digitalni kolekciji kdaj zaveste, da so vam lepe naslovnice visoke ločljivosti skoraj tako pomembne kot vsebina. Google Image Search velikokrat ne pomaga, 300 x 300 pikslov pač ni dovolj, na Amazon.com pa imajo vse slike tiste ogabne bele robove, ki jih je potem treba rezati stran. Spletno mesto mojega zaupanja je v tem primeru že lep čas Album Art Exchange.

Dedicated to collecting and sharing meticulously scanned and edited album cover art, for those of us who are ridiculously obsessive about such things.

Prav v skladu s svojim sloganom stran ponuja dodelane in obdelane naslovnice albumov visoke ločljivosti. Navigacija same strani ni nek presežek, a važna je vsebina: našli boste ogromne količine klasikov in presenetljiv nabor aktualne indie ponudbe, včasih celo naslovnice singlov in EPjev. Da vaš foobar, iTunes ali - bognedaj - Windows Media Player ne bo več izgledal kot puščava!

Ni za kaj.

Sveže dobrote na vaši mizi!

2010-02-25T19:38:00.001+01:00

Gostilna

Pri zaklanem zajcu

25. februar 2010

Danes na jedilniku:

1. Krvavice s kislim zeljem in kuhanim krompirjem

2. Cesarska solata s pečenim piščancem

3. Jelenje srce na vinski omaki

Dober tek!

Od tedaj do sedaj: kratek pregled

2010-02-18T21:47:00.004+01:00

Tako. Dovolj bedarij. Preveč je šlo mimo mene ter posledično mimo vas in ostalo neopaženo. Čas, da predstavim nekaj glasbenih dogodkov od preloma desetletja do preteklega ponedeljka.

The xx, 100120, Brew House, GBG
Vsaj enkrat se je moja iz Slovenije prinešena navada kupovanja vstopnic v predprodaji izkazala za koristno tudi na Švedskem. The xx v Pusterviku, razprodani vsaj mesec pred koncertom, splošna panika med za trendi hlepečo publiko - in potem kredibilnost klone pod zahtevami javnosti. Prestavljeno v Brew House, ki so ga v zadnjem času napolnili npr. Phoenix in Joshua Radin. Toliko o intimnosti. Čeprav: s tem bendom na odru, kljub izvrstno preprostim pop popevkam, zamaskiranih v zajebane ljubezenske pesmi, prehude domačnosti itak ni pričakovati. Vsi stajliš v črnem in s kilami nakita izpadejo bolj kot gangsta mladiči iz poboljševalnice, ki jim je naročeno ustvarjati pop glasbo v sklopu anger management terapije, kot pa prijetna mladina iz soseščine. Kontrast slike in zvoka, pa še gospodična kitaristka se nemudoma zaplete pri Crystalised intru. A vendarle: zelo všečno. Hitro katapultirano na velike odre in stilsko tako dodelano, da se vprašaš, kako veliki denarji zares stojijo za tem hajpom. Mislim, nekdo je moral odobriti, da se navadne črne majice z belim X-om prodajajo za 20 evrov, no. Za zaključek, pravzaprav v skopu koncerta še pred prižganimi luči, še remixx (see what I did there?) Florence & the Machine izvedbe You Got the Love, ki nam ga je nedavno predstavil že Jotaeater.

Japandroids, 100205, Blaa, Oslo
Blaa je metelkovsko obarvan jazz (?) klubič ob oslovski rečici Akerselva, ob kateri se po pričevanju domačinov ponoči ni najpametneje sprehajati zaradi prisotnosti preprodajalcev ter odjemalcev trdih drog. Še dobro, da se do kluba da pribresti tudi po ulici naokrog. Publika je potem prijetna, seveda razen prvih dveh vrst prav skandinavsko zadržana, zato pa morami priti Slovenci pred oder, da se na vse grlo deremo some hearts bleed, our hearts sweat! Malo bolj surovo je to vse skupaj v živo, predstavljen nam je odličen stari / novi singl, katerega naslov sem od tedaj pozabil, na žalost pa manjka vrhunsko monoton zaključek z I Quit Girls. En boljših klubskih koncertov mojega švedskega bivanja.

Midlake, 100206, Rockefeller Music Hall, Oslo
Nekako ne razumem hajpa okrog tega benda. Sramujem se, ampak k temu pripomore tudi dejstvo, da sem bil na koncertu tako izžet od nastopa prejšnjo noč ter celodnevnega pohajkovanja po mestu, da sem skorajda ene dvajsetkrat stoje zaspal. Ampak igrajo flavto. Več njih. Pa Roscoe je izvrsten komad.

Liechtenstein, 100211, Jazzhuset, GBG
Jazzhuset (jazz hiša) ima neprimerno več veze s hišo kot z jazzom. Ker je klub v hiši. In ker se v njem ne vrti jazz. Vsaj ko se tam dogaja vsakočetrtkov Klubb Svanen. Še dobro. Po stenah so plakati I Am Kloot, Mando Diao in The Faint. Vrtijo se Pulp, BRMC in Arcade Fire. Zakaj tak klub odkrijem šele mesec in pol pred odhodom? Ne vem. V živo: Liechtenstein, četrverica punc, ki igra malce instrumentalno neokretno, a precej všečno pop glasbo. Naslovnica njihovega edinega albuma izpade precej bolj politično, kot potem cela predstava dejansko je. Zabavno za poplesavanje z nasmeškom na obrazu.

Grand Archives, 100213, Sticky Fingers, GBG

S. Kako, lepo prosim, naj najdem na netu karkoli od benda s takim imenom. S? Srsly? Gospodična Jenn Ghetto (zajebano!) je nekoč sodelovala v bojda kultnih Carissa's Wierd skupaj z zaraščenim gospodičem Brookeom iz Grand Archives, zdaj pa fura solo (S = solo?) "kariero" z bitjem nedoločenega spola na drugi kitari. Izjemno, izjemno všečno, melodično z lepim, preprostim prepletanjem kitar. Da je trivia okrog Grand Archives še hujša, je Brooke povrhu en od ustanovnih članov Band of Horses, poleg tega pa je njegov trenutni bend očitno nekakšna göteborška lokalna senzacija, saj jih publika proslavlja, kot se sicer le redko zgodi, prodajalne plošč pa so polne njihovega aktualnega izdelka. Ta izkazuje v primerjavi s prvencem sicer žal nekoliko bolj plitve melodije in odločno manj dinamike, v živo pa je vse skupaj vendarle prijetno, gospodje s preveč kitarami na odru pa preprosto simpatični. Kitarist ima bratrance v mestu, Kim in Kristina iz Woody West sta itak najbolj carska, da jih gostita, nekje v publiki pa je tudi priseljenec iz Seattla. Jenn Ghetto se nato še dvakrat pridruži na odru za prijetne duete. Prvič nekako takole. Mat Brooke: "Welcome our friend Jenn!" Tip iz publike: "She's so hot!"
(Zgornji video je zanič, but hey.)

Adam Green, 100215, Parken, GBG

Kdor se je že seznanil z najnovejšim albumom gospodiča Greena, Minor Love naslovljenim, bi po ponujeni glasbi utegnil sklepati, da se je njujorčan končno umiril od svoje večne hektičnosti - in torej slečeno telo na naslovnici ni posledica kakšnega z drogami povezanega ekscesa, temveč preprosto vročine od mestnega asfalta ponoči. V živo se izkaže, da temu vsekakor ni tako, saj privržencev ne gre razočarati, in mladoletnice vsekakor vedo, zakaj se v prvi vrsti naslanjajo na oder z iztegnjenimi rokami. Green kot kurčeva skokica menjuje stran odra vsaki dve sekundi, se približno stopetdesetkrat vrže med publiko, odigra kake 30 komadov v koncertu, ki se zdi dolg tri ure, v resnici pa traja uro in pol, mimogrede zažvali ene deset punc po polovico svoje starosti in na odru spije prav toliko piv. Z vsem omenjenim ter neštetokrat poskrbi za posredovanje organizatorjev, še raje pa bodisi z obešanjem na luči ali nažiganjem čika. Ena izmed nesojenih ljubimk poskrbi za bizarno-nagravžno verzijo über-hita Jessica, ko za mikrofonom zamenja Greena, ravnokar potopljenega v množico, in grdo zafuša tako melodijo kakor tudi besedilo. In ko smo ravno pri hitih: dobimo prav vse, od No Legs preko Bluebirds pa do zadnjega singla What Makes Him (ali tukaj: Her) Act So Bad. Pod črto: nekako groteskno in v povezavi z Greenovimi WTF komentarji izjemno zabavno. Košček humorja tega večera: za klaviaturami en in edini Dr. Fuck. Adam Green sam pa je najbrž potomec kakega člana Motley Crüe in plišaste igračke v naravni velikosti. Rokenrol.

Slike: http://martinrorberg.blogspot.com/, Haaland @ Flickr, holo.

Najboljši 2009: albumi

2010-01-03T14:47:00.005+01:00

25. VA, Dark Was the Night
Všečna kompilacija nekaterih trenutnih in morda bodočih najljubših izvajalcev. Pomanjkljivost so nekatere kratkomalo dolgočasne priredbe, ki zaokrožajo dvojni album.

24. Fever Ray, Fever Ray
Temačno, skrivnostno in nasploh neprimerno za poslušanje v zatemnjeni, osamljeni sobi.

23. Monsters of Folk, Monsters of Folk
Sprva krepko precenjen z moje strani, se ta album sčasoma izkaže za solidno kolekcijo pesmi, kjer je avtorstvo sodelujočih piscev več kot očitno.

22. Taxi Taxi!, Still Standing at Your Back Door
Švedski sestri igrata na kitaro, harmoniko, klavir in karte strašljive prikupnosti. Zamaknjeno.

21. Editors, In This Light and on This Evening
Kitarsko in klavirsko himničnost pospravili v korist dramatičnih sintičev - in to z odliko. Rezultat je album, ki ga kitarist Urbanowicz zaradi sinestezije vidi v rumeni barvi.

20. Ghost of Tom Joad, Matterhorn
Nemški punkerji s smislim za pop v angleščini naskočijo švicarske vršake. Hrepeneče, deroče in melodično.

19. We Can't Sleep at Night, Dej še kazga zbudte pa ga sabo vzemte
Neupravičeno prezrta na RSQ glasovanju za slovenske albume leta se ta steklenička znanih in manj znanih tabletk odlično znajde zraven modelčka letala, ki že stoji na naših policah.

18. Animal Collective, Merriweather Post Pavillion
Najbolj forsirana plošča leta, za katero smo že od izida vedeli, da bo strašila po samih vrhovih lestvic. Kot ponavadi inovativno (druga beseda za zajebano), a tokrat tudi poslušljivo!

17. Why?, Eskimo Snow
Poraščeni gospodič Wolf praktično opusti hip-hop pridihe in se prepusti pesmi kot taki. Mi dobimo nekaj odličnih melodij in še več odtrganih liričnih prebliskov.

16. Maxïmo Park, Quicken the Heart
Po klavirsko patetičnem Our Earthly Pleasures so Maxïmo Park zagrabili post-punk še trdneje kot poprej in spisali ploščo, manj hektično in bolj enotno od prvenca.

15. Frank Turner, Poetry of the Deed
Prepoznavnost angleškega punk poeta se je letos povzdignila iz praktično 0 na 100, Poetry of the Deed pa je ena sama proslava iskrenosti, ki jo podpira poenoten bend okrog gopodiča Turnerja.

14. Wavves, Wavvves
Tako zelo umazane so lahko pop pesmi, če se njih avtor zapoha v svoji zatohli kalifornijski rezidenci ter vsak poskus masovne kompatibilnosti povozi s kilami reverba.

13. Moneybrother, Real Control
Ne le "feel-good" plošča leta, temveč tudi uspešna rehabilitacija severnega soul punkerja po medlem Mount Pleasure. Celo grozote kakor popolnoma tipični kubanski ritmi tukaj delujejo.

12. Conor Oberst and the Mystic Valley Band, Outer South
Oberst letos ni izdal koherentne plošče, je pa Outer South neprimerno boljša izmed obeh kolekcij pesmi. Pomagajo kvalitetni prispevki "all-star" piscev iz nič več le spremljevalne zasedbe.

11. Anna Ternheim, Leaving on a Mayday
Zadržana, prefinjena produkcija sprva prekrije obup(a)no preprost songwriting, proti sredini albuma pa pesmi neskončno narastejo in upravičijo vzpon od folk ljubljenke do pop zvezd(n)ice.

10. The Pains of Being Pure at Heart, The Pains of Being Pure at Heart
Pisanje, melodije, zvok: vse to v taki obliki že najdemo v zakladnici pop zgodovine. Ali to kakorkoli vpliva na dejstvo, da gre za odlično ploščo? Dvomim.

9. Japandroids, Post-Nothing
Najbolj zajeban dvojec vse od prezgodaj preminulih DFA 1979. Suho, naspidirano in prav nič zaskrbljeno nad svetom. Tudi v Kanadi živijo osebki, ki jih zanimajo le kitare, punce in zabava.

8. Phoenix, Wolfgang Amadeus Phoenix
Je to še enoten zvok ali že samocitiranje v pisanju? Kdor si vzame čas, bo odkril čar tega dodelanega albuma edinih Francozov brez naglasa v angleščini.

7. Arctic Monkeys, Humbug
Humbug, ali Kako se otresti najstniških privrženk z enim albumom. Arctic Monkeys žrejo puščavski pesek in paradirajo s komadi, ki nosijo manj masovne kompatibilnosti, kot so je poprej imeli njihovi b-sajdi. Zajebano.

6. Sunset Rubdown, Dragonslayer
Spencer Krug pravi, da so Sunset Rubdown njegova ideja pop glasbe. Še bolj kakor poprej ta album stavi na svojo nebrzdano epskost in ogromne melodije. Vrhov radijskih lestvic vendarle ne dosega. Le kako to?

5. The Thermals, Now We Can See
Po besnem, političnem The Body, The Blood, The Machine je indie punk trojec pripravil prijetno osebno ploščo z evolucijsko perspektivo in - kakor ponavadi - udarnimi singalong hiti.

4. Noah and the Whale, The First Days of Spring
Je album, kjer vse pesmi govorijo o ločitvi od punce, nujno že konceptualen? Nikakor. Kaj pa, če je urejen kronološko, na priloženem DVD-ju pa najdemo še pravcati film, ki spremlja glasbeni izdelek? Objokovanje, prelito v pretirano čustvene vrhunce.

3. Bat for Lashes, Two Suns
Natasha Khan občutke iz vsakdanjega življenja lično zavije v celofan pravljic. Tako še nezavidljive odločitve postanejo dejanja usode, gospodična Khan pa je nesporna princesa širne dežele indie pop glasbe.

2. Cursive, Mama, I'm Swollen
Tim Kasher, krvavo rdeče sonce in morje žolča. Po nekako brezzobem Happy Hollow fantje spet grizejo, in to skorajda bolj fokusirano kot kadarkoli. Na tapeti: evolucija, religija, seks, nagoni, brezbrižnost. Tako resnično, da si včasih zaželiš, da te plošče ne bi poznal.

1. Mumford & Sons, Sigh No More
Ljubezen, svetobolje, odlične pesmi in... Banjo? Nazadnje so nas taki mladiči tako presenetili, ko so Arctic Monkeys na prvencu poznali vse kotičke londonskega podzemlja zabave, Mumford & Sons pa s svojimi hrepenečimi baladami in folk poskočnicami povozijo vse prehudo hvaljene novince dvatisočdevetega. Vrhunsko.

BONUS!

Častne omembe: znani heroji, ki so k svoji obsežni diskografiji dodali še en kvaliteten album.
Andrew Bird, Noble Beast
…And You Will Know Us By the Trail of Dead, The Century of Self
Eels, Hombre Lobo
M. Ward, Hold Time
Morrissey, Years of Refusal
Yo La Tengo, Popular Songs

Neupravičeno prezrti: albumi, ki jim je bilo z moje strani posvečeno občutno premalo pozornosti.
Brand New, Daisy
Taylor Hollingsworth, Life with a Slow Ear
Nikki Louder, Alain, I'm Sorry
Woodpigeon, Treasure Library Canada
The xx, xx

Najboljši naslovi albumov.
Japandroids, Post-Nothing
Mew, No More Stories / Are Told Today / I'm Sorry / They Washed Away // No More Stories / The World Is Grey / I'm Tired / Let's Wash Away
Phoenix, Wolfgang Amadeus Phoenix
Portugal. the Man, The Satanic Satanist
Wavves, Wavvves
We Can't Sleep at Night, Dej še kazga zbudte pa ga sabo vzemte
Yo La Tengo, Popular Songs

Tale malce z zamudo pripravljen seznam najboljših lanskega leta se nikakor ne trudi biti poskus eklektičnega žanrskega nabora inovativnih izvajalcev, temveč preprosto poklon najljubši glasbi nekega preteklega, časovno omejenega obdobja. Kljub torej izrazito subjektivnemu pristopu pa so komentarji zaželjeni.

Vsako leto znova

2009-12-26T00:48:00.000+01:00

Vesele kurčeve praznike.

Naj počiva v miru

2009-12-24T09:59:00.001+01:00

Včeraj pozno zvečer je postala novica tudi uradna: zgodba slovenskega glasbenega mesečnika RSQ se z novim letom zares končuje. Nič kaj praznično informacijo je uredništvo objavilo po 16 digitalnih, "webzine" izdajah, enoletnemu naboru tiskanih številk, šestih izdanih CDjih (večinoma) domačih izvajalcev ter vsaj priložnostnemu sodelovanju bolj ali manj vseh glasbenih navdušencev, kar jih na domačem terenu osebno poznam. Razlogi, ki se v uradni objavi navajajo, so finančni ter "nezmožnost razvoja v željene smeri" (torej še enkrat finančni). Ali je z vsebino, kot jo je bralcu v materinščini nudil RSQ, na domačih tleh nemogoče preživeti, tukaj vsaj zaenkrat ne bom razpravljal, prav tako ne o poplavi informacij, ki jih publika neodvisne glasbe itak pobira na spletu. Vsekakor pa smem izraziti razočaranje, saj je RSQ prepričal z entuziazmom, pohvalnim konceptom izdajanja plošč ter nedavno še bolj namensko poudarjenim fokusom na domače izvajalce. Škoda, da je danes božični večer in ne prvi april.

Jaz je ne vidim.

2009-12-23T10:44:00.000+01:00

Zdaj mi naj pa nekdo prosim razloži, kakšna je razlika med tem in Avril Lavigne.

Zresniti se bo treba.

2009-12-20T17:16:00.000+01:00

Očiten znak, da smo - vsaj z vidika popularne glasbe - zelo, zelo mladi: ob poslušanju Springsteenovih klasikov nas ogromne, vseobsegajoče melodije spomnijo na drugi album The Killers. In ne obratno. Žalostno? Ne nujno, če to vodi vsaj do priznavanja idolov naših trenutnih ljubljencev. Prijateljskim priporočilom na ljubo trenutno odkrivam Dylanov Blood on the Tracks in Springsteenov Born to Run. Genialno. Časi, ko sem ponosno citiral Questionable Content slogan "when good new music stops coming out, I'll check out old stuff", se zdijo kot posmeha vredna davnina - a ga bom vseeno vsaj začasno obdržal na svojem last.fm profilu, že kot poklon še nedavnemu načrtnemu zavračanju vsega glasbenega, kar ni nastalo v zaključujočem se desetletju. Od kod torej taka sprememba mišljenja? Ker od nekoga dobiš v roke njegov osebni seznam najljubših filmov vseh časov, v zameno poskušaš sestaviti seznam svojih najljubših albumov vseh časov - in ugotoviš, da jih je velika večina pravzaprav tam nekje iz 2003 do 2006. Nič čudnega, to je glasba, s katero rastemo, a veliko trenutno cenjenega je tako prekleto precenjenega. Hja. Staramo se.

Zakaj Zooey Deschanel ni "indie rock crush" leta 2009

2009-12-17T00:05:00.001+01:00

Cenjen glasbeni blog Stereogum je nedavno objavil "dobitnike" svojih vsakoletnih nagrad Gummy, kjer bralci oziroma obiskovalci glasujejo za presežke minulega leta. Samo po sebi nič posebnega ali nenavadnega, le da Stereogum ob bok "klasičnim" kategorijam, kot so npr. album in novinec leta, postavlja še kategorijo "Indie Rock Crush", kar se v slovenščino morda še najbolje prevede kot "indie rock simpatija". Tukaj nato punce izbirajo fante s "scene", do katerih so v preteklem letu gojile takšne občutke, in obratno. Letošnja zmagovalca torej: Noax Lennox (Panda Bear iz Animal Collective) med fanti, med puncami pa - nič kaj presenetljivo - Zooey Deschanel.

Vsekakor mi je kristalno jasno, da bodo pri takšni obliki prostega glasovanja, kakor to poteka pri nagradah Gummy, nujno zmagovali najbolj "komercialni" kandidati. Pa vseeno menim, da lahko navedem nekaj razlogov, zakaj si Zooey Deschanel ne zasluži laskavega (?) naziva, ki ji pritiče že drugo leto zapored.

Prvič, govorimo o indie rock simpatiji nekega leta. Natančneje: leta 2009. Kaj je gospodična Deschanel leta 2009 ustvarila, kako je se udejanila, da ji pripada ta naziv? Njen zadnji (in doslej edini) glasbeni izdelek, She & Him album Volume One, je izšel marca 2008 - če ignoriramo pesem ali dve na (sicer letošnjem) soundtracku za film (500) Days of Summer. Po besedah M. Warda Zooey trenutno res piše odlične pesmi, Volume Two pa bo zasenčil svojega predhodnika - a ga ne pričakujemo prej kot naslednje leto. Torej lahko obvelja le ena od dvojega. Ali je seznam univerzalen in je potemtakem glasovanje mogoče za kogarkoli iz celotne glasbene zgodovine (naslednje leto na stopničkah: Debbie Harry!), ali pa za izrazit indie rock dosežek velja tudi poroka z Benom Gibbardom.

Drugič, in precej bolj subjektivno: glasbeni navdušenci ne morem mimo dejstva, da je Zooeyin dosedanji opus milo rečeno povprečen. Sam sem velik zagovornik doseganja maksimalnega učinka z najpreprostejšimi sredstvi, čemur v prid govori, da se med ljubimi mi izvajalci najdejo npr. Bright Eyes in Neutral Milk Hotel. She & Him pa kljub Wardovemu sodelovanju vendarle redko presežeta raven tralala srednješolskih ljubezenskih pesmic s hudo pocukranimi poantami. Neprimerljivo z visokoletečimi kompozicijami kakšne Natashe Khan, denimo (ki je, mimogrede, pristala na četrtem mestu lestvice). Med pisanjem mi postaja jasno, da si sam mečem polena pod noge, saj je preprosta prikupnost najbrž primeren povod za brezpogojno oboževanje. Pa vendar: čeprav ne razpolagam s statistiko Stereogumove publike, si upam trditi, da pri sodelujočih ne govorimo o kopici pretirano čustvenih gimnazijcev, temveč o osebkih moškega spola v zgodnjih/srednjih dvajsetih.

Za zaključek se bom po pomoč zatekel k definicijam. Ker je moj prevod v materinščino le približen, bom SSKJ pustil ob strani in se poslužil kar Wikitonarija. Ta pravi, da je crush "a short-lived and unrequited love or infatuation; the object of this infatuation." Pri čemer glagol to infatuate nadalje definira kot "to inspire with unreasoning love or attachment." Simpatija je torej po definiciji nerazumska, ponavadi začasna privlačnost ali zatrapanost, ki jo čutimo do neke osebe. S tem namenoma spodkopljem zgornja, v osnovi racionalna argumenta. To pa zato, ker verjamem, da prav tukaj leži razlog, zakaj Zooey Deschanel ni indie rock simpatija leta. Upam si trditi, da se je majhen delež izmed zanjo glasujočih pri izboru zares zanesel na svoje neracionalne občutke simpatije, ki jo goji do tega dekleta. Prej je marsikdo pač izstrelil očiten, "predpisan" odgovor - ki mu ga na ustnice polaga neka skrivnostna indie eminenca. Gospodična Deschanel se je s svojo podobo prikupnosti, naivnosti in preprostosti namreč uveljavila kot prototip idealne punce vsakega ljubitelja indie glasbe. Kdaj in kako je tak status dosegla, je izven dometa mojega trenutnega poizvedovanja, vsekakor pa gre za pogojni refleks, podoben tistemu, ki je na prva mesta lestvice najboljših albumov desetletja (iz istega sklopa Gummy nagrad) navrgel, kakšno presenečenje, Pitchforkove najboljše albume desetletja. Bodite pozorni na identična "najboljša albuma" kakor tudi Yankee Hotel Foxtrot na 3. (Gummy) oz. 4. mestu (Pitchfork).

Ako bi torej "publika" svoje odločitve sprejemala bolj kritično, bi se tudi rezultat "indie rock crush" glasovanja najbrž izkazal za bistveno drugačnega. A to je le konkreten primer splošnega ovčjega nagona, ki se je v veliki meri razširil tudi na poslušalce kvalitetne (?) glasbe. Na eni strani imamo trende specifičnih glasbenih zvrsti, slogov oblačenja in podobno, fenomen Zooey pa je našo slo po subkulturni pripadnosti pripeljal do absurda. Pa ne me narobe razumeti; nikakor ne trdim, da Zooey Deschanel ni prikupna ali da njene glasbene sposobnosti ne dosegajo nekih izmišljenih standardov kakovosti. Moja poanta je le, da ni najlepša, nikakor najboljša, predvsem pa ni edina "indie rock" punca na svetu in s tem predpisan standard željam in sanjam mladih moških moje generacije.

Po vsej tej tiradi vas najbrž zanima, kako sem v obravnavani kategoriji glasoval jaz. To naj pa ostane moja skrivnost.

Spisano po kratki, a produktivni virtualni debati z Mendij.

Šmorn

2009-12-06T11:28:00.003+01:00

Že par dni imam nekakšen namen ponovno zagnati svojo tukajšnjo pisarijo. Danes naj končno napoči ta čas - po par urah spanca in enem najbolj grozljivih koncertov zadnjega leta / let / časa kot takega.

V preteklih tednih sem se torej kljub 1) poročilom s prve roke iz Primaverinega ne-nastopa, ki ga je Bitchfork potenciral do pravega malega incidenta, in 2) takšnim in drugačnim fejsbukovskim namigom o "zadetem tipu, ki bo igral 45 min", drznil spustiti v Wavves "diskografijo". Sprva kot priprava na koncert, kakor se mi vse prepogosto dogaja - a nekje vmes sem pričel resnično marati vsaj tisti del skoraj samonaslovljenega albuma, ki koketira s preprosto nojzersko melodijo pod kilami efektov. Učinkovito prav zaradi svoje skoraj debilne neobremenjenosti in predstavljivo všečno pod vplivom opojnih substanc.

V živo bi bilo z obstoječim materialom mogoče uprizoriti pravi mali karneval nojza, zgrajen prav na omenjenih vokalnih melodijah in stopnjujoč se do potencialnega vrhunca dissonance, ki bi na (v švedskem primeru) superbnem ozvočenju paral bobniče še pijanim študentom v zgornjem nadstropju šiki miki kluba Parken. A Wavves so se odločili za drugačen pristop. No, "odločili" - najbrž si Nathan Williams in kompanija niso zavesto dejali: "Fantje, naš sloves v živo je spodkopan. Utemeljimo to še pred Göteborško publiko z amaterskim nastopom brez energije na odru!" Smešno neokreten na instrumentih in pokopan pod efekti kot grotesknimi približki albumske produkcije je trojec zamaskiral svoj sicer všečen izbor melodičnih prebliskov do neprepoznavnega šmorna, kjer je še s poznavanjem izhodnega materiala identificiranje podanega izpadlo izjemno naporno do nemogoče. Še največ volje je pokazal smešen čupavi basist, ki je poskakoval po odru kot otrok, navdušen nad novo igračko. Williamsov vokal, ki bi celotno zadevo s prepričljivostjo morda lahko rešil dokončnega potopa, je ostal skrit sredi nojzerskega ničesar od zvoka - kljub oklevajočemu "Can I get a tiny bit more vocals?" po dveh "more vocals" klicih z moje strani.
Morda - samo morda - je imel bend pač slab dan, Williams pa je bil res brez glasu, kot je na koncu priznal. Na koncu, to pomeni po 25 minutah in približno desetih komadih. Morda je to glasba, ki jo moraš tako igrati kot poslušati pod vplivom drog - in Williams se je proti vsem pričakovanjem pokazal presenetljivo trezen, opojna substanca našega izbora pa je bil (najbrž manj primeren) splošni CŽS depresant etanol. Še najbolj verjetno pa je, da gre pač za najbolj precenjenega glasbenega izvajalca na širšem indie področju letos, ki je pač izdal preprost, všečen album - in ta lebdi visoko nad dejanskimi glasbenimi sposobnostmi osrednjega mladeniča. Po koncu koncertnega debakla sem celo pomislil, da gre morda pač za nojzerske priredbe obskurnih Beach Boys b-sidov ali česa podobnega. Nekje v svojem uradu v Chicagu se Bitchforkovi uslužbenci najbrž iz dneva v dan zabavajo z internimi šalami o ljudeh, ki dejansko obiskujejo Wavves koncerte, Nathan Williams pa je zmeden modelči iz San Diega sredi vrtinca virtualne slave, ki mu je stopila v glavo huje kot vsi koktejli drog na svetu.

Škoda, da se v večini lestvic ob koncu leta ne najde tudi "najslabši izvajalec v živo". Morda bom kar na tem mestu uvedel to kategorijo, ko bom pometel pred pragom dvatisočdevetega.

Ring ring

2009-10-12T20:27:00.003+02:00

I have a phone at home but it has no dial-tone. So me you might have called and I will never know.

Blood Brothers efekt: zarati norišnice, ki se ji reče glasba, preslišiš genialno zmešana besedila. Your loss. Isto velja za te norce po imenu Modey Lemon, ki tukaj servirajo enega meni ljubših mastnih komadov - in še zmeraj dobivajo manj pozornosti, kot si je zaslužijo.

Superhero Songwriters

2009-10-07T22:01:00.007+02:00

Popuščam, popuščam. Ko enostavno ni časa za uživanje v celotnih albumih, se začnejo po glavi motati posamezni komadi, prvenstveno taki presežni, ki dobro zapolnijo omejen čas za poslušanje.

You've done it again, Alex Turner. Nonšalantno in z odpeto srajčko. Končno balada, ki bi delovala tudi v akustični izvedbi, ni tretja pesem CD singla ali kaka podobna neumnost. Konec koncev gre za morda najboljši komad novega albuma Arctic Monkeys.

Saj vem, da refren malo spominja na Milk Thistle kitico. Kdo pa bi lahko ohranil pregled pri tolikih odlično preprostih in preprosto odličnih komadih? Ampak počasi: je to morda optimističen, skoraj zadovoljen Conor Oberst? Kam gre ta svet?

Njemu pa ni tako fajn. Morda pa še ne in njegov čas še prihaja, morda pa se na sivem Škotskem pač pretežko odrečeš viskiju in pivu. Malcolm Middleton - en boljših koncertov mojega bivanja na Švedskem. Čeprav mu tudi v živo ni bilo zares fajn; ker je bil bojda zadnji dan turneje, ker sta dva tipa z ogromnimi Robert Smith tribute frizurami težila za komad, ki ga ne mara igrati ("I'm not a fuckin' jukebox, man!"); ker takšen očitno pač je - ne mara ne sebe ne svojih pesmi. A vseeno pride in jih igra v živo. In na koncu, ko ga že vidiš zašepetati bendu "let's finish this", zaorjejo še v odličen trojček komadov, ki ga zaključijo s poskočnim, a nič kaj optimističnim A Brighter Beat. Očitno mu je vseeno fajn, da nam je fajn.

Busy, busy, busy

2009-10-07T21:52:00.003+02:00

Zakaj se človek zjutraj ob 6.45, ko na budilki nabijajo ...Trail of Dead, spomni na obskuren bend z obskurnim imenom, katerega glasbe sploh ne pozna? Dananananaykroyd. Pojma nimam, kdo so, ne kaj počnejo. In nato petnajst minut za tem pod tušem: The Airborne Toxic Event. Kar tako, iz ničesar. Še fajn mi niso. Po prihodu na delovno mesto dobim mail; priporočilo za bojda najboljši festival na Slovaškem, Pohoda. Uganite, koga po kratkem ogledu najdem na letošnjem line-upu.

Los Angeles vs. Göteborg

2009-09-27T20:26:00.026+02:00

Jeremy Jay v Pusterviku je bil, no, drugačen kot pričakovano. Poslušal sem očitno le njegov prvenec, kjer se igra z instrumentalno sintesajzersko estetiko, tukaj pa je angeleno privlekel na oder pravcat bend in igral predvsem komade z zadnje plošče. Ta naj bi nastala v Londonu, česar ji ni nujno slišati - pa tudi pesmi v živo zvenijo precej drugače kot na albumu. Precej bolj suho, precej bolj (indie/pop) rock. Pričakoval sem gozd sintesajzerjev in fantiča, izgubljenega med njimi, dobil pa tri zmedene instrumentaliste in samovšečneža, ki vsake toliko odigra tako nesramno preprost riff, da je prav zato odličen. Neprecenljivo tudi moje vprašanje po koncertu, ali obstaja še kak drug izvajalec z imenom Jeremy Jay, saj sem doslej pod tem imenom slišal le popolnoma drugačno glasbo. "It's the first album. Believe me, I made it."

Tudi ko je včeraj zvečer na domačem terenu igral Kristofer Åström, sem upal, da bo ta petintridesetkilski švedski songwriter sedel sam na odru le z akustično kitaro v rokah. Temu ni bilo tako; pridružili se mu je sumljiv bend po imenu Rainaways, ki izgleda kot kopica profesionalnih "rockerskih" plačancev. Moralo bi mi biti jasno, saj sem se vendar podal v Sticky Fingers, takorekoč Göteborški Orto bar. In čeprav sem prej ljubitelj folk kitare kot distorziranih klasičnih solaž, kvaliteta koncerta ni trpela. V ospredju je tudi tukaj stala nova plošča, Sinkadus, z občasnimi "evergreeni" iz obsežnega opusa tega pri nas mnogo preslabo znanega pisca. V mojih ušesi je nastradal le sicer genialni Devil, ki sicer živi od zlomljenega, obupanega Åströma za akustično kitaro - tukaj pa je kar dvakrat izbruhnil celoten bend (vključno z dvema električnima kitarama!). Pa še nekaj: če je odrekanje igranja svojega najbolj znanega (in morda najboljšega) komada trenutno zelo vroča in kul poteza, sem vendar mnenja, da se Åström ne bi smel odpovedati The Wild. Za sam konec, solo s kitaro, kot drugi dodatek obsežni setlisti. Morda pa Britte Persson ravno ni bilo v mestu - ali pa je bilo krivo to, da se je množica po prvem dodatku preprosto obrnila in odšla. Če ti je bilo všeč, ploskaj, jebemti! V rokenrolu nenapisana pravila ne bi smela obstajati :D

Blacken My Thumb

2009-09-20T21:30:00.004+02:00

Včeraj: The Datsuns v Henriksbergu. Kul pivsko biljardski lokal s rokersko pozersko množico in teraso nad pristaniščem.
Setlista: tukaj.
Po koncertu:
"What was the last time you guys played Blacken My Thumb live?"
"That was a while ago. We usually play these songs if people yell out for them."
Nauk: več sreče prihodnjič. Pa biti malo bolj glasen. Včasih pomaga. Prideš dlje.

First Impressions of Göteborg

2009-09-07T20:47:00.006+02:00

Je Švedska res glasbena obljubljena dežela, kot sem si to rad predstavljal v preteklih letih? Ne vem, Premalo časa se še nahajam v Göteborgu, tem prijaznem, vetrovnem mestu, da bi si drznil soditi. Morda bom v naslednjih mesecih lahko povedal kaj več. Prvi glasbeni vtis je bil več kot ugoden: kopica mladeničev v sončnem parku sedi ob pivu in vrti plošče (ja, prave plošče, vinilke) na prenosnem gramofonu. Tudi Death Cab for Cutie na radiu v trgovini z bicikli ti lahko kar malo prinesejo nasmeh na obraz. In kaj bi lahko bilo primernejše za prvo koncertno dogodivščino kot preverjeno odlični Sunset Rubdown, takorekoč mlajši bratje kanadskih paradnih konjev Wolf Parade? Sedaj jih - podobno kot pozimi Islands - zaradi nastopa v Menzi vlači po zobeh že vsa Ljubljana; še pred nekaj meseci so veljali za Geheimtipp prav zaradi odlično odmerjenega razmerja med trmasto svojskostjo in stremenjem k melodičnemu pop refrenu.
Stvar je taka: Parken je morda elitni klub Göteborške indie scene, kjer se očitno zbira lokalna "smetana" - kar pa potem glede na tukajšnjo razširjenost tovrstne glasbe na žalost izpade kot kak Orto bar za hudo nastylane osebke nad meter petinosemdeset in izpod 70 kil. Orto bar? Ja, tako hudo je - pred in po predskupini laufajo različne grozote osemdesetih, ob katerih prisotni pozerji še neizmerno uživajo v svojih malih pivih za 54 kron. Kaj takšni ljudje počnejo na Sunset Rubdown koncertu? Prav nič. Prišli so namreč na release party albuma domačih Fibes, Oh Fibes, brezzobih ljubiteljev starega popa z naštudirano pozo. Isti večer, ista lokacija. A narobe bi bilo zato se jeziti - s tem bi le delali krivico zmagovalcem večera, Spencerjevim jeznim jezdecem, ki so tako električni, da jih zadevajo strele. Tudi oni nikomur ne zamerijo ničesar; "if I ever hurt you, it will be in self-defense." Suh zvok zadnjega albuma so prenesli na živi nastop - ali pa so bili v živo že od nekdaj takšni? Kakorkoli že, pristoji jim, tudi starejšemu materialu, ki se ga mestoma lotijo. Vodja Spencer ima vendarle zelo specifičen način pisanja pesmi, kjer dramaturgije nima koncert kot celota, temveč praktično vsak komad posebej. Peterica se zdi zadržana, kakor da jim ni zares v užitek igrati. Potencialni krivci: razredčena (a vendarle zvesta, saj drugačna kot poprej) publika; glasba v sosednji sobi, ki jo bojda lahko slišijo na odru; neizogibni klici "shut up I'm dreaming!". Vsaj na slednje so se najbrž že navadili; simpatična klaviaturistka Camilla vztrajnega težaka preprosto strogo pogleda in odvrne: "No." Suvereno :)
Spencer napove: "Here's a new song about having too much to drink. And it's Friday... And it's Sweden." Še malce naprej ga zanese, pa ne brez takojšnejga obžalovanja: "You guys are Swede-hearts! -- I wish I never said that, wish I could erase that moment." Simpatično :D V precej tipični setlisti (spoiler alert!!) dobimo po epskem Dragon's Lair še čudovito klavirsko balado Us Ones in Between. Tako lepo se lahko sklapljata melodija in dissonanca, tako subtilno lahko neka skupina da vedeti: mi smo ena najbolj zanimivih stvari, ki se trenutno dogaja v neodvisni pop glasbi. Torej, Ljubljana: ogled obvezen! Morda bo bend celo malo boljše volje, morda se bodo počutili bolj domače na Metelkovi s štango sredi odra. Ampak pazite ob navdušenem navalu na merchandise: rjavo majico imam že jaz, vam ostaneta še siva in svetlo modra! :P

Foto #1: Camilla by Edna Webster @ Flickr
Foto #2: Setlist :D

Melt!: battleplan

2009-07-15T19:36:00.002+02:00

Tako, čez par ur krenemo na pot proti vasici s čudovitim imenom Gräfenhainchen. Tam se bo na (vsaj na slikah :)) odpičenem prizorišču Ferropolis odvijal festival Melt!. Kamp so nam teden dni nazaj bojda že potacali prijazni hiphoperji s Splash festivala, a nas je lanska epska povodenj na Frequencyu izučila - letos imamo škornje! Kot pa si na domači strani festivala lahko ogledate pod rubriko Running order, pa za glasbene geeke ne gre brez obveznih festivalskih prekrivanj - še posebej, če je odrov na prizorišču, hmm, več kot dva :) Izdelal sem si tako vsaj približen bojni plan, ki sledi.

Petek, 17.7.

Začetek prebijemo na Main stageu. Koncerti se začenjajo šele okrog 17h, kar je (izkušnja z lanskega Rokaja!) odlično, če se hočeš čez dan malo čilaut namakati/če si skurjen od prejšnje noči/oboje. Torej: najprej Delphic (ki sploh nimam pojma, kdo so :)), nato od rdečega vina pijani Cold War Kids ter za njimi meni osebno na dolgi rok malo medli Foals. Senzacijo v oprijetih hlačah izpred dveh let, Klaxons, bom zelo verjetno preskočil, saj a) sem jih že videl, b) me ne navdušujejo več tako zelo in c) bodo itak najbrž odpovedali - slabe izkušnje :P Mogoče bi moral začeti pobirati stave. Kakorkoli že, raje si bom pogledal Dodos (je še kdo mnenja, da njihovo ime zveni mnogo bolje brez "The"?) in pred njimi še This Will Destroy You. Za letos sem doživel že dovolj Röyksopp - ampak naslednji dan nastopajo Fever Ray. Kdo verjame, da se bo Karin pridružila norveškima poboma na odru? Te odločitve so res tricky tricky, a morda bom skočil vsaj na zaključek nastopa, nato pa hitro na Metronomy in za njimi Crystal Castles. Nastradali bodo tako mehkužni poprockerji Travis ter trenutno aktualni La Roux. Za njimi pa: Aphex Twin, The Gossip ali The Soundtrack of Our Lives? Najbrž druga od treh opcij, saj bom TSOOL itak videl na Haldern Popu - a kdo ve. Tudi prvi so bojda legende. Če mi ostane še dovolj energije, pa se bom do štirih zjutraj razmetaval na Simian Mobile Disco.

Sobota, 18.7.

So se petkova prekrivanja/odločitve zdele težke? Počakajte, da vidite soboto. Najbolj neumorni bi lahko vztrajali kar celo noč na t.i. Sleepless flooru; moj glasbeni dan se bo najbrž začel ob 17.30 z Baddies. Sledi par manj znanih podvigov, kjer upam, da naletim na najboljše; med njimi je tudi nekdanji frontman zasedbe Blumfeld, Jochen Distelmeyer. Morda pa odpoje kako všečno vižo. Caribou mi bodo verjetno privlačnejši od kolegov The Whitest Boy Alive in Mediengruppe Telekommander, četudi s težkim srcem. Težko si je namreč predstavljati boljši nemško govoreči možgani-na-off-žurka-komad kot Kommanda s prvenca slednjih; no, morda kvečjemu 3 Tage Wach. V morda najhujšem soočenju festivala bo Anna Ternheim s svojim občutkom za melodijo knockoutirala Animal Collective; poleg tega berem, da so AC na festivalih zanič (in takim ocenam verjamem vsaj, odkar sem si pogledal Yeah Yeah Yeahs na InMusicu), pa še za afterparty jih bomo itak deležni dva dni kasneje v Grazu :D Nato pa: Phoenix/!!!/Muff Potter. Dvomim, da mi bo takoj po Anni Ternheim do razkurjenega (in včasih melanholičnega) nemškega punk/indieja, a so tako prikladno na istem odru, pa še Phoenix imam namen itak videti jeseni, !!! pa so se mi v živo zdeli prehuda hipi scena. Kaj pa Bloc Party/Fever Ray? Glede na to, da bo ura že ena ponoči in se mi bo po dveh dneh najbrž že rahlo bledlo, verjetno kar gospodična Dreijer s svojim vehiklom psihoze. Upam, da me ne bo preveč pretresla, da bi preživel še MSTRKRFT in nato bodisi Digitalism ali pa Erol Alkan & Boys Noize. Ups, ko slednja zaključita, je pa ura že sedem zjutraj.

Nedelja, 19.7.

Patrick Wolf bo tokrat na sceni že navsezgodaj - ob 17h mu pripada ura mistične zabave. Za njim razjokani Glasvegas, ki bodo vsaj na mestu, če bo res deževalo, kot se govori. Nasploh je proti prejšnjim dnem nedeljski program res rahel; pavze med bendi so daljše, skupine manj impresivne. Sledijo tako Polarkreis 18 (who the fuck is Polarkreis 18 in zakaj igrajo tri ure kasneje kot Patrick Wolf??), za njimi pa Kasabian (so oni komu zares všeč?) in najbolj pijani Angleži na svetu, Oasis. Od njih pričakujem vsaj, da bodo vredno zaključili festival in poskrbeli za v pivo pomočeno zabavo vključno starimi hiti za tuliti v nebo. I'm feeling supersonic, give me gin and tonic? Kako zelo na mestu! :D

Ne jokati, bomo že zrihtali.

2009-07-06T23:09:00.004+02:00

Danes je famozni Zane Lowe z BBCjevega Radia 1 v svoji oddaji premierno zavrtel novi singl Sheffieldskih postopačev Arctic Monkeys. Crying Lightning kot posnetek v živo z avstralskega festivala Big Day Out že nekaj časa straši po Youtubu, danes opolnoči pa jo bo možno tudi v studijski obliki pridobiti preko iTunes. Timing, they haz it: ravno jutri se odpravljamo ekipo pogledat v Split, natančneje na slikovit trg Prokurative, kar bi znalo biti zabavno poskočno in bo ponudilo tudi prve vtise o prihajajočem albumu Humbug.
Crying Lightning se na prvo poslušanje ne odpre čisto, česar smo od novejših zadev izpod rok Alexa Turnerja že vajeni, vsekakor pa je komad kvaliteten in proti pričakovanjem zadržanega prvega refrena dokaj temačno udaren. Če lahko sodimo po prejšnjih izdajah, pa bo preostanek albuma Humbug itak še boljši; dober izbor singlov pač še nikoli ni bil ravno vrlina Monkeysov.

Pri naslovnici mladeniči očitno stavijo na cirkuško estetiko, kar bi se znalo končati pošteno neokusno, če bodo s tem trendom nadaljevali; doma nas je z igro na to žogo nazadnje razočaral Mobitel s svojo sitno "cel cirkus" kampanjo. Nedaven promocijski material v polaroid stilu je precej bolj všečen, vključno z naslovnico albuma, ki je sicer nevpadljiva, a izgleda bolje kot tole:

Zna se zgoditi, da zgornjega videa vsak trenutek zmanjka "due to a copyright claim", v tem primeru pač poiščite drugega :P Vsi bolje obveščeni pa itak že veste, kje na spletu lahko najdete studijsko verzijo :)

Pravo poletje?

2009-07-06T10:53:00.004+02:00

Grenko priznanje: vse prevečkrat se po začetnem eno- do dvakratnem poslušanju albuma "odločim", katere pesmi so mi "všeč" in katere mi "niso"; vpričo kroničnega pomanjkanja časa nato med vožnjo/hojo po mestu poslušam samo prve. Še dobro, da sem si To All the Lights in the Windows začel prepevati kar sam od sebe, čeprav je bila izvirno v drugi kategoriji. To potrdi znano dejstvo: pesmi, ki so všečne na prvo žogo, to niso nujno tudi na dolgi rok - in obratno.

Mimogrede: kaže, da se bom pesem znašla na Harmonic Generator, poletje '09 miksu, ki ga nekako pripravljam. Saj vem, da s poletnim miksom zamujam, ker smo že na začetku julija - pa saj je zato vreme takšno, kot da smo sredi aprila. Predloge za vključitev sprejemam v komentarjih (ni nujno, da gre za letošnje/aktualne pesmi :)).

Turn. Smile. Shift. Repeat.

2009-07-04T17:17:00.002+02:00

Preprosto. Učinkovito. Resnično. Neizogibno.

Numbers, passwords, protocol is not enough to save your soul.

Forever! And ever!

2009-07-03T20:08:00.003+02:00

Zgornjo, tako preprosto, a genialno skladno obarvano naslovnico sem opazil, ko sem si kak teden nazaj po letu premora ponovno ogledal High Fidelity. In še marsikaj mi je padlo v oči v Championship Vinyl ali Robovem stanovanju - of Montreal plakat, denimo. Sem v tem času torej glasbeno zrasel? Upam. Silver Jews so vsekakor zelo zabaven bend (jaz nevednež sem se celo še spraševal, zakaj mi delujejo Pavement-ish) in žal še eden od tistih, ki je razpadel le malo preden sem jih odkril. Oh well. Sledeča pesem mi že ves dan ne gre z glave.

Ljubezen do glasbe in spanje na trdih tleh: Portugal. The Man

2009-07-02T19:07:00.006+02:00

Ob poslušanju fragmentov pesmi z njihovega prihajajočega izdelka postane jasno: Portugal. The Man se počasi, a gotovo razvijajo iz obskurne in vznemirljive alaške senzacije v skupino iz najvišje lige pop/folk/rock piscev. Najnovejši album nosi prikupen in z barvito naslovnico skladen naslov The Satanic Satanist; gre za očitno še en izpiljen, v vseh pogledih dodelan izdelek, kot smo tega od Portugal. The Man tako ali tako vajeni, uradno pa prihaja na police 21. julija. Po tem, ko je prek svoje uradne strani in ostalih kanalov (Facebook, Twitter) bend postopoma prinašal delce novo posnetih pesmi med svoje (upravičeno navdušene) oboževalce, pa se je kak teden nazaj album že pojavil na spletu v celoti. Frontman John Gourley, znan zagovornik downloadanja glasbe, je kot odgovor na uradno spletno stran skupine postavil blogovski zapis, naslovljen The Leak, v katerem razpravlja o pomenu spletnega deljenja glasbe, "klasični" izgubi navdušenja nad novostmi ter nič kaj blestečih razmerah, v katere je postavljen celo tako odličen in priznan bend kot njegov. Seveda si ne pusti vzeti skoraj optimističnega zaključka, ki najde rešitev med tistimi pravimi oboževalci, ki bi se jim reklo tudi ljubitelji: "I am happy vinyl is coming back, it needs to." Poglejte in se zamislite; tudi sam delim njegovo mnenje, da z zastonjsko ponudbo glasbe ni nič narobe, dokler po svojih močeh podpiramo izvajalce preko koncertov, merchandisea in pač glasbe v takšni ali drugačni obliki.

The Satanic Satanist bo, upam, kmalu našel svoje mesto v mojem seznamu za predvajanje, na prvi poziciji albuma pa najdemo tale indie pop dragulj:

OMG!!!1! SRSLY! Sunset Rubdown v Ljubljani :D

2009-07-01T13:04:00.003+02:00

Indie otroci, razveselite se! Vsi, ki vas vsaj približno zanima glasba izpod komercialnega radarja, svoje počitnice letos načrtujte tako, da se boste pojavili v Ljubljani vsaj nekaj dni pred začetkom šolskega leta 2009/10 - natančneje 25. septembra. Takrat bo Menza pri koritu v organizaciji Bube namreč gostila enega najzanimivejših piscev pesmi neodvisne glasbe danes in njegove dinamične trubadurje: Spencer Krug in Sunset Rubdown. Kar je dolgo krožilo kot neuradna govorica v obveščenih krogih, je danes dobilo svojo potrditev, in lepo je, da bodo fantje in punca svojo manj vzneseno, a v vseh pogledih odlično novo ploščo Dragonslayer (ne, metalci, to vas ne zanima) predstavili tudi pri nas. Kako primerna je torej CerpinTaxtova ugotovitev, da se prav danes praznuje Canada Day! Praznujte skupaj s to odlično kanadsko zasedbo in s pesmijo, ki je kandidat vsaj za najboljši naslov pesmi letošnjega leta: Apollo and the Buffalo and Anna Anna Anna Oh!

Sirovi, bolonjski, z morskimi sadeži...

2009-06-11T18:25:00.005+02:00

Kako pripraviti uspešen festival? Ena od primernejših poti je vsekakor grajenje na prepoznavnosti od samega začetka. Tako se letos (19.-20.6.) v svoji peti izvedbi vrača Njoki Summer Festival iz Ajdovščine, ki stavi na (pazi besedno igro) preverjen recept dosedanjih let: njoki, propagirani kot najboljši na svetu, s prilogo ska, punk, reggae in sorodno obarvanih glasbenih dodatkov.

Že minula leta so se njokovci potrudili in med primerne domače in ex-domače izvajalce pripeljali nekaj mednarodnih headlinerjev, recimo Skatalites, ki so menda izumili ska, lani pa je dvominutni punk rock nažigal celo sam ostareli Marky Ramone. Letos v Ajdovščini seveda ne gre brez slavljenih povratnikov Elvis Jackson, vrhunec glasbene ponudbe pa bodo vsekakor predstavljali britanski kaoti The Go! Team. Nadžanrska zasedba je izrazito funky, plesna in nasploh simpatično zabavljaška, zato bo množice nedvomno razgrela. Pod niansami njihovega zvoka lahko zavohamo zasnovo iz 60s girl group popa, ki pa je preko front-punce Ninje potopljen v nekako sodobno-sintetično hip hop/cheerleader omako. Združi vse skupaj z videospotovsko kič estetiko, po kateri bi se slinili še indielektro hipsterji iz štirke - voila:

Kot je lepo povzel že trip_, festival ni samo prijeten, kompakten in ponuja kup zabavnih ob-glasbenih aktivnosti. Tudi po žepu ne bo nikogar hudo udaril, poleg tega pa si je mogoče prikladno izbrati vstopnice za 2 dni, 1 dan ali samo za headlinerja. Convenience deluxe. The Go! Team bodo na Njokih nastopili 19.6., več informacij pa na lični uradni strani in majspejsu.

There is no such thing in life as normal.

2009-06-08T23:43:00.004+02:00

There is no such thing in life as normal.

Gremo. Še enkrat, tokrat z otroškim zborčkom!

There is no such thing in life as normal.

Errata

2009-06-01T17:56:00.005+02:00

Dva popravka glede RSQ - napaki, ki v taki obliki po mojem mnenju ne smeta ostati nepopravljeni.

1) Cursive: recenzija albuma Mama, I'm Swollen, April 2009
Skupina na sliki ob recenziji nikakor niso Tim Kasher in njegovi jezni trubadurji iz Omahe, temveč naslednja gruča obilnih možakov (in ene gospe) z neumnimi pogledi in neokusno obleko:

Dejanski Cursive izgledajo namreč nekako takole; precej bolj gozdarsko, a tudi precej bolj verodostojno:

2) The Killers: diskografija, Maj 2009, str. 50
Pesem Tranquilize, sodelovanje z Reedom, nikakor ni opisana kot ena najbolj obupnih, temveč obupanih v The Killers repertoarju.

Za obe napaki se opravičujem.

Dolgčas?

2009-06-01T10:58:00.002+02:00

Saj razumemo, gospodični sestri Pierce. Dolgčas vama je v življenju. Najbrž zato, ker sta luštni punci in posledično res ni stvari, ki je še ne bi videli ali doživeli. Pa imam vseeno predlog, zakaj se izogniti življenju po reklu "live fast, die young". Ko bo naša generacija dovolj stara, da bo do tedaj doživela, videla, poizkusila vse, bo namreč ravno napočil čas, v katerem bomo lahko neposredno opazovali, kako bo svet, kot ga poznamo, požrl sam sebe. Nas bo pa neizmerno zabavalo. Apokalipsa bo naš entertainment. Hura!

Glasbeni Berlin

2009-05-07T16:38:00.004+02:00

Čez "praznike" sem se torej letos odpravil v Berlin - za praktično cel prejšnji teden. Najbrž prvič sploh, da sem prvi maj preživel kje v tujini, vsaj na lastno pest, otroštvena obalna doživetja s starši izvzeta. Tako nam je udeležencem potovanja ostalo tuje, da Berlin praznika dela ne slavi s populističnimi kresovanji, kot smo tega navajeni doma, temveč z nasilnimi, pretežno strogo levičarskimi protesti. Pa ni na meni, da se na tem mestu spuščam v politiko; poleg tega smo pa itak bili čisto preveč pussy, da bi se na usodni dan spustili v Kreuzberg. Smo čas rajši zabijali z nekaterimi turističnimi ogledi - brez nekaj glasbenih poslastic pa seveda ni šlo.

Že prvi večer smo se pogumno podali na koncert Holy Fuck. Kjer sem le mimogrede ošvrknil studijske posnetke, ki so se mi sicer zdeli zanimivi, a nespektakularni, nas je v živo pričakal pravi ognjemet. Že živa ritem sekcija (bobni in bas) z neverjetno tesno (ali kako za vraga se prevede tight?) igro, ki sta gradila čvrsto podlago kompleksnemu elektronskemu igračkanju osrednje dvojice. Ne bi verjel, da lahko klikanje, škrtanje, vlačenje magnetofonskega traku in podobne drobnarije poskrbijo za tako energično, zanimivo in nenazadnje odfukano zmes, ki pa ostaja nesramno plesna in kar žene v neskončno ritmično miganje - tudi brez pretiranega predhodnega poznavanja materiala. Zares alternativna elektronika, ki ji v svojem žanre opisujočem besednjaku ne najdem primerne oznake. Poskusite sami, najraje v živo.

Podporo kanadskim norcem so nudili mladi geeki v karirastih srajcah, It Hugs Back "from England, just south of London." Prijetno nevsiljiva četverica je pri meni vzbujala konstantne asociacije na subtilnost a la Yo La Tengo, pri čemer se je kitara znala tu pa tam tudi na kratko poigrati v noise smeri - pač namesto kake neumestne solaže. Tihi kandidati za naslednje ljubljence "scene".

Tiger Lou, katerih koncert smo le dan pred protesti obiskali v klubu Lido v Kreuzbergu, so simpatični švedski pop rockerji. Dvorana je njihov zaključek nemške turneje dostojno proslavila in si prislužila pošten dodatek. Izkazalo se je, da njihove s klasično švedskim smislom za melodiko skomponirane pesmi zvenijo dodelano, v živo manj elektronsko izpiljeno kot na albumu, a se mestoma močno držijo neke zastavljene formule (beri: so si med sabo precej podobne). A vendar najdemo med materialom precej prijetno neprijetnih, preprosto hrepenečih biserov. Fajn večer, ki ga je rahlo skazila naša popolna neprespanost.

S sklonjeno glavo poročam, da nam ni uspelo obiskati Hauptstrasse 155, kjer sta za časa svojega bivanja v Berlinu stanovala David Bowie in Iggy Pop. Poleg tega naslov Rykestrasse 68 očitno ne obstaja (ali pa ga nismo znali poiskati), kar je razžalostilo ljubitelja popolnoma nepomembnih, a simpatičnih detajlov v meni. Sem pa zato svojo glasbeno slo izživel še v dobro založenih trgovinah s ploščami, kjer sem bojda prebil ogromno časa. Kaj pa jaz vem. Meni je hitro minilo.

The Good, the Bad & the Funky

2009-04-12T22:04:00.002+02:00

Ker v zadnjem času vpričo časovne stiske rahlo zaostajam s koncertnimi poročili, na tem mestu en kompakten update sveže preteklega glasbeno obarvanega dogajanja.

The Good.
Predstavljajte si tole: Portugal. The Man iz daljne Alaske pripotujejo na ogled Ljubljane. Ker se je tukaj pravkar tako lepo razpasla pomlad, so jim puhaste jakne odveč, zato se na Čopovi namenijo v H&M nabavit nekaj oprijetih cunj. V tem času tudi ujamejo dva do tri komade nove indie elektronike, ki jim je naenkrat zelo všeč. Pa še Müller ena vrata navzdol ima ravnokar vse Modest Mouse CDje po deset evrov. Insipracija galore! Tar...Feathers v Rogu so bili ravno dovolj atonalni, da se tudi najhujši skeptiki niso mogli zmrdovati nad pesmimi, ki so od prve do zadnje nosile pečat kvalitete. Zabaven koncert podhranjenih Švedov. Ampak fantje, zakaj se opredeljujete kot lo-fi, če imate potem tri tonske in nas vsakič znova zaman zvabite pred oder? :P

The Bad.
Morda je njihov prvi album po devetih letih res odličen, kdo ve. A po videnem v Gala hali Corkscrew ne nameravam dati priložnosti še v studijski obliki. Preveč me je razjezil vokalist, ki morda obvlada svoj posel, a publiko nadleguje z izjemno poceni provokacijami. To bi najbrž počel tudi ob manj medlem odzivu na njihovo solidno, a hreščeče žaganje, ki je stalo v hudem kontrastu z introm, najbrž predvajanim s plošče in nato še odigranem v živo v bolj surovi verziji. Opevani gostje so vključevali neprostovoljno smešnega "primorskega metalca" in Leaf-Fat front-pajaca. Najbolj zabaven je bil nastop z Muratom kot beatboxerjem - pa še to najbrž zato, ker se mi ni več ljubilo trpeti tangic, polivanja s pivom in limoninega soka v očeh samo zato, da bi na odru dočakal Petra Deklevo.

The Funky.
Tudi če disko pop new wave z "jedan-dva-tri-četiri" besedili ni vaš cup of tea: Lollobrigido se je splačalo iti pogledat že zaradi Kleemarja in Šavla v fascinantni podobi svetlikajočih se telebajskov. Pa glasbe te ponovem slovensko-hrvaške all-stars zasedbe seveda ne gre podcenjevati. Ekipa ve, kaj počne, in to počne z odliko. Catchyness, plesnost in koketiranje od začetka do konca - brez izjeme. Pesmi, ki obvisijo v zavesti po nič več kot enkratnem poslušanju in ki so ob pravem vzdušju prav tako sladek guilty pleasure kot sicer le Program tvog kompjutera. Komur se ni dalo teh par kilometrov iz Ljubljane na Vrhniko, naj ga bo sram; na popravni izpit bo moral konec meseca v Novo Gorico ali Mursko Soboto.

April 12th, with nobody else around.

2009-04-12T21:36:00.003+02:00

So pesmi, ki imajo svoj pomen v besedilih jasno podan, izražen. To ponavadi izpade poceni, cheesy ali pač oboje. Prave mojstrovine so večinoma tiste, ki poanto podajo na malce prikrit način. To je lepo, saj posamezniku dopušča možnost interpretacije - pa vendar se za besedilom običajno skriva neka bolj ali manj resnična zgodba. Te pa včasih najbrž ne želimo poznati. Okkervil River, Black.

I'm coming into your town
Night is falling to the ground
But I can still see where you loved yourself before he tore it all down
April 12th, with nobody else around
You were outside the house; where's your mother?

When he put you in the car
When he took you down the road
And I can still see where it was open, the door he slammed closed
It was open, the door he slammed closed
It was open, long ago

Zgornji posnetek, mimogrede, izvira iz lanskega Haldern Pop festivala, ki je 25. obletnico slavil z zmagoslavnim line-upom. Celoten TV posnetek koncerta si lahko ogledate v obliki Youtube playliste tukaj.

Maxïmo Park: preteklost in sedanjost

2009-04-04T18:10:00.003+02:00

Maxïmo Park so na Youtube danes lansirali video za svoj nov singl, uvodno pesem prihajajočega albuma Quicken the Heart: The Kids Are Sick Again. Pevec Paul Smith je v spremljevalnem newsletteru o videu povedal naslednje:

Here's our new video. It starts off dark but there are unique LED lights that illuminate each section. We used special effects that make us look a bit Max Headroom.

If you've never heard of Max Headroom go to your nearest search engine, but not before you've watched this video!

Zanimiv izbor, glede na to, da gre za dokaj zadržan komad, ki se v svojo pop podobo odpre šele proti koncu - podobno kot nekoč I Want You to Stay - in bi se morda bolje znašel v osrčju kot na štartu albuma. Sporočilno nekje pod površino najbrž dokaj močno, a vseeno na prvo poslušanje nekako medlo pesem spremlja nič-kaj-posebnega video, v katerem Smith za povrh izgleda kot psiho, ki stvari jemlje bistveno preveč resno. Popolno nasprotje prijaznega in odprtega lika, kot se je pokazal v backstageu ob ljubljanskem koncertu. Takrat je ta pesem tudi zvenela precej bolj neposredno, skupaj s preostalim novim materialom, ki je takoj dal odličen vtis. Koncertna izkušnja pač nudi tudi ogromno subjektivno dojete, evforične energije - a kljub temu na podlagi slišanega verjamem, da bo album kot celota več kot zadovoljiv. Zanima pa me, ali skozi celotno dolžino plošče ohranjajo tako netipično temačen, sintetičen zvok.

Vtise s koncerta kakor tudi dele intervjuja s Smithom lahko preberete [shameless propaganda] v marčevski številki RSQ [/shameless propaganda], tukaj pa objavljam še nekaj utrinkov s pogovora, ki je potekal približno takole:

Jaz: postavin eno-/dvostavčno vprašanje.
Paul Smith: pet minut govori o vseh mogočih, bližnje in daljno povezanih stvareh.
In tako naprej.
Voila:

Predvidljivo o vplivu producenta:
Don't tell our producers! – we always feel like we're co-producing in a way, cause we have a very strong idea of what we want to achieve in the studio. [...] You don't know at the time, cause you're collaborating. We're listening, our ears are open. In some way, the producer becomes the sixth member of the band. And we talk about arrangements, you know, "should we chop this bit out", and we need somebody sometimes to just say "yeah!".

O Grinderman (producent: Nick Launay, zadolžen tudi za Quicken the Heart):
The Grinderman record has this raw aspect, but it's still accessable. It's not avantgarde, it's still fun, it's still enjoyable to listen to, and I think that's what we wanted for this record.

O tem, katere "nove agleške skupine" si zaslužijo pozornost in katere ne:
That is not for me to say. People should make their own opinions about things. I've read too many interviews where some guy in a band slacks somebody else off and that's all you remember. I want to be remembered for making decent music and I hopefully illuminate that when I talk. But you know, I trust people, I trust the audience and listener to make their decision. [...] You see people on TV and hear them singing in American accent when they're from London. I think there's a lot of bands that just sound the same and it's up to people to make that call, I guess.

O resnosti svoje glasbe:
With our music, I hope people know that we're not joking around. You know, there's fun in our music, but we take it seriously. We feel responsible to our audience in some small way. We feel responsible to ourselves to make good music, and the pressure is eternal on us.

O tem, zakaj biti dober (človek) v vsem, kar počneš:
Whatever job I was doing – and I don't see this as much as a job – but any job that I was doing, I just want to fell like I'm doing something worthwhile. Like I used to teach older people – pensionists – art and design and I didn't love it, it's not what I wanted to do, but at least I thought: "these people go home at the end of the day, I helped them, I've done something alrigt."

O novi pesmi "I Haven't Seen Her in Ages"
There's another song on the album called I Haven't Seen Her in Ages, which on one level is very basic: it's about not seeing somebody for a while, [...] but one of the lines is "time is overrated, momentum carries me". It's a comment on how much emphasis people put on time, they measure their life by things. It's like "I'm gonna do this before I'm 25" and you think "but what if you dont do that? What happens then?" You shouldn't set yourself that sort of target, you know. Life carries you along at its own pace. It's the same topic Our Velocity was about, you know.

O povezanosti z oboževalci, npr. preko Twittra:
Twitter, for example, is just writing something spontaneous off the top of your head that lets people on the inside, but not too much. I think we always tried to balance that. [...] People can think what they like about me. That would be interesting to know - what people thought - but it could destroy you as well. So we just do what we think is enough. I don't want to spend the rest of my life on the internet, connceting with other people. But I do want to put something into it and make sure that it's good. Cause I don't wanna rip people off or give them something that's wasting their time.

O tem, kakšnen material je skrit v njegovi skrivnostni beležki:
I've written a short story for a charity in England called the Teenage Cancer Trust, and some of that comes up in my booklet, and some of that I just typed up. There's so much in it, a little rubbish, then bits I think that are good, diamonds in the rough, if you like. And those are things I feel like sharing with people, but a lot of it is just letting your feelings out. And I like that - when we can put those spontaneous things into our music, and we'll always be spontaneous, but it's also about craft. I like to work on the lyrics over and over again. But some of them never change from that instant feeling when you feel mad or happy and you write it down. The notebook may come out on stage tonigh, If we play Once, a Glimpse, cause it's got the words in it. I never learned it (pomenljiv nasmeh).

O svoji umetniški prihodnosti:
I might make a record myself that isn't very Maxïmo Park. I might release a spoken word album on a small label. I don't have any barriers, I just want to stay creative. Now that we've done three albums in a run - album, tour, album, tour, album, tour - for me, I don't know what's gonna happen now. Cause I don't wanna be stuck in a cycle, I just wanna be a creative person and live my life in some sort of freedom.

Zamenjaj le dve črki...

2009-04-01T17:24:00.003+02:00

... pa iz Wolves dobiš Holmes. Prav zato si smejo tudi oni za ikonografijo istoimenskega albuma izbrati tega očitno zelo indie plenilca. Kdo bi verjel, da fant, ki bi ga vizualno prej kot na oder uvrstil v švedsko nogometno reprezentanco, piše takšne komade in jih poje s tako lomljivim glasom. Referenca morda Great Lake Swimmers, tudi stilsko s to zmesjo indie pop alt-countrya, pri čemer tukaj k kategorizaciji neizpodbitno pripomore slide kitara. Najbolj geekovski fant, ki slednjo upravlja, pa izgleda tudi najbolj švedsko na celotnem odru, nenazadnje zaradi kul Pirate Bay majice (tega je sicer pravkar kupil Warner, kaj to pomeni?). Kompliciram? Ne bojte se, glasba Holmes je toliko lepa, kot je preprosta. Čeprav brez globoko slovenskih izpadov ne gre: harmonika na odru je nujno povod za klic "eno narodno!" Holmes so vseeno veseli, da smo jih prišli pogledat, a je koncerta konec že po 10 komadih. Kratko, a (grenko)sladko. Prijetno neprijetno tiščanje v trebuhu.

Sumljiv teritorij 2

2009-03-31T19:07:00.003+02:00

Tiny Mix Tapes je danes objavil pregled/kritiko idejnega koncepta Choruss izpod taktirke bojda neprofitne divizije založbe Warner. Povem naj le, da gre v osnovi za obvezno plačilo določenega zneska ob uporabi univerzitetnih internetnih mrež v USA, in sicer kot nadomestek za glasbo, ki bi jo naj več ali manj vsi uporabniki nelegalno pobirali iz interneta. Ta denar naj bi se nato po določeni shemi razdelil med "oškodovane" založbe. V podrobnosti se ne bom spuščal, saj avtor članka odlično razloži vprašljive aspekte programa, ki se ob branju teh vrstic najbrž porajajo. In čeprav se nas v Evropi to morda še ne tiče direktno, je le vprašanje časa, kdaj se bodo borci proti piratom odločili uvesti kakšne drastične ukrepe - seveda namesto prepotrebne inovacije na tem nazadujočem področju. Pa dovolj filozofiranja, članek je vsekakor zanimivo branje, ki nam življenje spet zasoli s kančkom zeitgeistovske big-brother-is-watching-you paranoje.

Sumljiv teritorij

2009-03-28T08:15:00.004+01:00

Nekatere stvari se nikoli ne bi smele zgoditi. Ako pa se, se lahko pa vsaj pretvarjamo, da so nam všeč. The Killers nam kot B-side svojega Limited Edition 12'' Picture Disca za novi singl Spaceman ponujajo pridedbo Bright Eyes. Ja, Bright Eyes. Seveda niso izbrali izbrali enega od neštetih genialno nedotakljivih komadov gospodiča Obersta, temveč povprečni singl Four Winds s povprečnega zadnjega albuma Cassadaga. Zanimivo le: rezultat jim sumljivo pristaja. Poglejte, fantje: če se že spuščate v to, potem je vaša dolžnost, da Four Winds vsaj slišimo v živo v Ljubljani.

Mama, I'm Satan!

2009-03-24T19:40:00.002+01:00

None of you understand. I'm not locked up here with you. You're locked up in here with me.
Rorschach

Kdo je pravi rocker? (praksa)

2009-03-19T09:53:00.003+01:00

Note to self: ne hodi več na koncerte, ki imajo že v svoji osnovi popolnoma ničen potencial za odličnost in ki se povrh vsega odvijajo še na neumnih, masovnih lokacijah. Ampak jebiga, zakaj bi se pa odrekel zastonjski karti za Eagles of Death Metal? Zato, ker potem namesto solidnega rokenrol entertainmenta dobiš to:

1) Ozvočenje na totalni nuli. Predskupina The Haunts je na oder zvlekla svojo feršterkerijo; dobro za njih. Tako je njihov sprejemljiv, a bistveno preveč spoliran zvok rohnel vsaj 3x glasneje od osrednje zasedbe večera. Orelčki so iz rezidentnih zvočnikov Cvetličarne bolj tenko piskali. Podobno razočaranje smo utrpeli na Maxïmo Park, a tam je vsaj kvaliteta glasbe držala vzdušje pokonci. Več o tem kasneje. Kakšen je smisel rock večera, ko zvok skorajda ne preglasi množice? Najbrž prav to: da na Cvetličarninih ex-Yugo večerih stari pijanci na šanku lahko debatirajo kljub temu, da na odru nekdo igra.

2) Repetitiven, neinovativen in od začetka do konca klišejski bend. V-neck majica in Raybanke ter košate mustače frontmana Jesseja (ki se poleg tega imenuje še "The Devil") povedo vse. Gre za eno tistih skupin, ki trenutno v svetu dobiva ogromno pozornosti, ko si je zasluži oh tako zelo malo. Največji hit, I Only Want You, takoj na začetku: preprost riff na dveh akordih. Število akordov se tekom celotnega večera ne dvigne nad povprečje Ramonesov, kar je lahko kul natanko v enem primeru - če pač poslušaš Ramones. Dolgočasne pesmi, od katerih se ena zdi enaka drugi, ki pa jih zasedba na odru podaja, kakor da so rock bogovi. Jesse poleg tega igra najbolj klišejsko vlogo frontmana vseh časov - the ladies man. "This is for all the ladies," večkrat slišimo iz njegovih ust; konstantno peca publiko, nakar si za back vokale v nekem zdolgočasenem komadu na oder pripelje majhno piško, ki jo po koncu pesmi mastno zaliže. Oujea. Pa srsly, kdo svojemu albumu da za naslov tako poceni besedno igro, kot je Heart On? Poleg tega gre za najbrž najgrši bend na svetu. Basist in kitarist imata ustrezno let, da bi ti lahko bila foter in dedek, a je prvi pregrd, drugi pa predebel, da bi si ju želel v svoji krvni liniji. Nisem si mislil, da bom kdaj dal prav Axlu Roseu: Pigeons of Shit Metal, dejansko. Jesse si lahko to ime tetovira na čelo, če hoče - to ne bo spremenilo dejstva, da je njegov bend zanič.

3) Pozerska, pijana in nasploh "rokerska" publika. Brez zamere, saj vem, vsakemu svoje. A ko bi se pri nas pol toliko pozornosti namenjalo bendom, ki si jo dejansko zaslužijo - bil bi zadovoljen. Ta koncert se je napovedovalo kot največjo senzacijo, celo kot koncert leta, in ob tem bilo pozabljeno ali zamolčano, da gre za povprečno rokenrol zasedbico, ki bi bila brez podpore QOTSA le topel zrak in ki je drugod (v koncertnih prestolnicah, če hočete) le ena od mnogih. Vsaka publika očitno pač hoče svojo repeticijo, svoj kliše. Do pred kratkim sem komu, ki me je vprašal po glasbi, ki jo poslušam, odvrnil "rock". Z današnjim dnem se temu izrazu dokončno odrekam. Če je to rock - nisem rocker. Upam, da mi bo na tem mestu kmalu uspelo razložiti, zakaj.

Free Willy is not amused

2009-03-11T17:38:00.004+01:00

I'll be a killer whale when I grow up
I'll be a vulture
I’ll be an animal, a carnivore
I’ll be a monster

Kanadska peterica Wintersleep si zasluži pozornost, saj mojstrsko akumulira svoje vplive v žalostno do jezno zmes 90s-ish, ampak kul, poslušljivega indie rocka. Pravkar so na evropski turneji; škoda, da tega nisem izvedel prej, ampak then again, saj nam niso prišli kaj bliže kot v Nemčijo.
Edini spodoben Youtube video za pesem Orca s prvenca kot ponavadi nima nobene veze s samo pesmijo, zato mirne duše prezrite podobe. Sprašujem pa se, katera naslovnica aktualnega albuma Welcome to the Night Sky je bolj kul: izvirna kanadska ali letošnja evropska?

Pitchfork totally looks like Apple.

2009-03-10T17:10:00.004+01:00

Staring at the Sun

2009-03-09T19:14:00.004+01:00

Vem, da obstaja več pesmi s tem naslovom; tista od U2 je prav prijeten pop štikl, ki so ga na skoraj akustično priredili tudi domači Posodi mi jürja, tista od The Offspring pa je pač naspidiran, a dokaj kul on-the-road pop punk rock. Moj - trenutno - najljubši komad s tem naslovom pa izvajajo TV in the Radio; v rahlo različnih izvedbah ga najdemo na albumu Desperate Youth, Bloodthirsty Babes in na EPju Young Liars. Moram priznati, da temu ni bilo zmeraj tako; novembra lani, ko smo se odpravili na TVotR koncert na Dunaj, pesmi še poznal nisem. Kapitalna napaka omejevanja na zadnja dva albuma njihove diskografije me je tako stala (še malce bolj) izjemnega koncertnega doživetja, ko je zasedba čisto za konec vžgala ritmično zelo straightforward in naspidirano verzijo sicer rahlo zadržane, napete pesmi. Že itak mi je maksimalno dogajalo, pa čeprav sem lahko za komad takrat rekel le: ne, ne, jaz ga nisem od prej poznal. (Ups, pravkar gledam svoj zapis o najljubših lanskih koncertih; ne spomnim se, ampak očitno sem takrat uporabil isto foro, hehe :))
Tukaj je torej live izvedba Staring at the Sun iz leta 2007 v Bostonu.

$1 and counting!

2009-03-01T11:32:00.003+01:00

Danes naslovno stran neodvisne založbe Saddle Creek iz Omahe krasi oglas za download novega albuma indie rock/emo zasedbe Cursive. Skupina je še ena izmed tistih, ki si je omislila lastno izvedbo radioheadovskega modela prodaje svoje glasbe. A kjer je omenjeni bend sam dovolil kupcu, da določi ceno izdelka (in s tem baje razvrednotil svoje delo), so se Cursive odločili za postopno stopnjevanje le-te. Tako album v mp3 obliki (320 Kbps, dodana Pdf besedila in naslovnica) danes, 3.1., stane 1$, cena pa se mu bo zviševala po 1$ do dejanskega "datuma izida", 10.3.
Podporniki tovrstne prakse glasbene prodaje lahko torej zagrabite svoj "izdelek", zanj plačate minimalno ceno in se vseeno ne počutite krivo, saj ste podprli izvajalca. Album pa se je po hitrem postopku seveda že znašel na spletu in prepričan sem, da bodo večinske množice zanj raje odštele 0 kot 1-10$. Pravi podporniki se bodo v končni fazi itak odločili za kaj bolj oprijemljivega kot digitalne dobrine, na primer lepo pripravljen CD (ki itak vključuje mp3 download) in izjemno stajliš LP (ki itak vključuje tudi CD in mp3!).
Naj se zadeva obnese ali ne: gre za pohvalno prakso, kjer skupina vloži trud ne le v svojo glasbo, temveč tudi v način, kako z njo apelirati na različno zahtevno ciljno publiko.

Ekstravaganca

2009-02-27T14:56:00.005+01:00

Čestitke, Dan D! Marec se še ni pričel, pa že imamo zmagovalca v kategoriji Najbolj zgrešen naslov albuma leta 2009. Četrti studijski album novomeških "rokerjev" se namreč šopiri z imenom Ure letenja za ekstravagantne ptice, ki je v prvi vrsti neumen in brez pomena, če pozabimo na dejstvo, da si večina prebivalstva ob njem najbrž še zlomi jezik. Komaj čakam, da preberem za lase privlečeno zgodbico, ki so jo najbrž napletli o izvoru tega naslova. Za promocijo albuma samega so fantje pošteno segli v žep in si privoščili jumbo plakate, ki nas že posiljujejo po Ljubljani. Ekstravagantna ptica, ki na nas zre z njih, pa je, kot kaže, zgolj ekstravagantno oskubljen, deformiran tukan. Eksotika pa taka.

There is a light that never goes out

2009-02-15T21:03:00.004+01:00

Danes končno spet pravo navdušenje nad glasbo namesto mehaničnega loadanja in poslušanja vsega, česar še ne poznam, pa bi moral. Novi Trail of Dead si spet upajo trgati, brez da bi pri tem gledali na metronom! Zunaj je novi album švedske pop princese Anne Ternheim! Še Bitchforkov jagodni izbor mi je letos doslej všeč, The Pains of Being Pure at Heart (ime!) se slišijo še posebej obetavno. Jaz pa pišem recenziji The View in The Airborne Toxic Event - ki so oboji zanič. So much music, so little time.

In other booze-related news: petkov večer v Gromki je bil odličen. Counting Days, There Is a Light That Never Goes Out, Soul to Squeeze, What's the Frequency Kenneth, Disorder, Smokers Outside the Hospital Doors, Ulysses, Supernatural Superserious, Love Will Tear Us Apart, Evil, Suck My Kiss... In to so samo komadi, ki se jih dejansko spomnim! :D
Piva in cigaretnega dima ni manjkalo. Se priporočam še za kdaj.

Give me a sign

2009-02-04T21:50:00.003+01:00

Švedska. Ker tam soncu uspe vziti ravno toliko, da osvetli osemmilimeterski film, svojo tesnobo pa je še zmeraj najlepše preliti v čudovite melodije. We Are Soldiers We Have Guns, The Great Depression.

Mon the Park!

2009-02-03T10:29:00.004+01:00

Čudi me, da do pred kratkim, ko sem izvedel za bližajoč se koncert, na tem mestu sploh nisem omenjal zasedbe Maxïmo Park. Gre namreč za enega meni najljubših britanskih takozvanih indie rock bendov, ki so se zlili na sceno po prelomu tisočletja in baje oživili otoško rock glasbo. Karkoli že drži, Maxïmo Park ne sodijo med ene tistih epigonov, ki so prav omenjeno "sceno" v zadnjem letu ali dveh popolnoma zasitili z identičnim zvokom in tečnimi, neinspiriranimi "The" imeni, temveč so sooblikovalci iz prvega vala, saj so svoj prvenec A Certain Trigger lansirali npr. le nekaj mesecev za Silent Alarm skupine Bloc Party. Album, ki kljub svoji občasni zamišljenosti in na trenutke skoraj pesniško naivni, pa spet refleksijo preprostih dogodkov opisujoči liriki skoči naravnost v obraz. Kitare z riffi, ki ne morejo, da se ne bi zakoreninili v podzavesti, pa preko ritmov, kjer te kar prime, da bi poskakoval podobno hiperaktivno kot frontman Paul Smith. Kljub vsemu navdušenju, ki ga je sledeči Our Earthly Pleasures požel s kritiške in tudi moje strani, zveni sedaj, z malo razdalje, mestoma zvodenelo nasproti svojemu kompaktnemu predhodniku. Ne me narobe razumeti, saj so se Maxïmo Park naučili tu pa tam malo bolj zažagati, pa tudi sintiči so manj cheesy in tako kakšen komad, ki bi prej izpadel smešno, spremenijo v vrhunski pop rock polbaladni kino - le par pesmi se kar noče pokazati v tako kvalitetni luči, kot so se svetile ob prvem stiku.
Ker je kombinacija obeh strani doslej v živo odlično delovala, se seveda sprašujem(o), kaj nam The Park ponujajo in prinašajo v prihodnosti. Na njihovi strani, pa uradnem Youtube kanalu, si je že mogoče ogledati nekaj posnetkov s snemanja v Los Angelesu, kjer sodelujejo s producentom Nickom Launayem (Nick Cave and the Bad Seeds, Silverchair, Grinderman (!)). Sam pa sem se potrudil izbrskati nekaj novih pesmi, odigranih v živo na poletnih festivalih - samo za prvi predkoncertni vtis tega, kar nas utegne pričakati glede na izjavo benda na uradni strani:

It’s been a while, but now we are delighted to announce that the band are getting back out on the road! We will be starting the year with a few very intimate shows across Europe to showcase material from the bands forthcoming third album.

Questing (Summercase '08, Madrid)

Tanned (Doornroosje, Nijmegen, Nizozemska)

The Kids Are Sick Again (Edinburgh)

Obstajajo tudi posnetki pesmi z naslovi Calm in Too Many Letters, ki pa so tako brutalne kvalitete, da je težko oceniti, za kaj na posnetku sploh gre, kje šele, da bi bila stvar poslušljiva. Zatorej uživajte v podanem (in seveda predvsem v že obstoječem outputu skupine) do 27. februarja, ko se vidimo v Cvetličarni.

Mimogrede: Multiball kot (stilsko skrajno neprimerna) predskupina po mojih - uradnih - informacijah izpred nekaj dni še niso potrjeni, pa že veselo trobijo svojo vlogo predskupine vsenaokrog. Oh well.

Singles Club #2: Murder by Death

2009-01-26T22:40:00.004+01:00

BROTHER

Naj začnem ta opis z obveznim citatom, da Murder by Death kljub svojemu na videz deathmetalskemu imenu na odru vendarle ne koljejo drobnice, temveč so se poimenovali po komediji iz sedemdesetih? No, prepozno. Gre za skupino, za katero sem nekoč slišal morda najbolj slikovit opis sploh; nekdo, ki ga poznam, je zvok določenih njihovih pesmi predstavil z "arrrr-mi-smo-pirati". Priznavam, da se v take globočine njihove diskografije še nisem spuščal, a kakorkoli že - singl Brother s predzadnjega albuma In bocca al lupo je zgodba z zaprašenih cest iz krajev, kjer kri ni voda. V družinsko skoraj idilo ob smrtni postelji se tihotapijo droge in prevare, v ameriški plesno-pivski bar pa ta bend uspe pretihotapiti svoj galop čez širne poljane. Edino luštno punco daleč naokoli imajo seveda v svojih vrstah in so jo posadili za violončelo.

B-side 7'' izvedbe prireja nepriredljivo, in to z odliko. Zlajnana Don't Cry zlajnanih Guns 'n Roses v njihovi izvedbi zveni, kot se spodobi: morbidno in ravno dovolj svojsko, da prepriča. Da je bila vključena na kompilaciji Visions-ovih B-sideov leta (čeprav je vse skupaj izšlo 2007, WTF), je v prvi vrsti sploh pripomoglo k tej objavi. Pesem je mogoče streamati tukaj.

Recesija!

2009-01-23T20:32:00.007+01:00

Ne se bati, ne bom postal političen. Le o tem poročam, da gospodarska kriza očitno res krepko razsaja, če pivo zdaj še na Metelkovi stane 1.70 evra. Škandal! :)

To nezaslišano podražitev izkusiti sem imel moč včeraj zvečer v Gromki, kjer je v okviru kantavtorskega večera nastopil avstrijski mladenič s posrečenim priimkom (in umetniškim nazivom) Kmet. Vsi, ki se zdaj smejete: tudi jaz sem se, in to precej, ko smo lani na Dunaju pred Killsi opazili naslednje plakate:

No, takrat pač še nisem vedel, da bo fant nastopil na Metelkovi, tako pa sem si ga sedaj bil primoran ogledati že iz radovednosti. Po prvem poslušanju - mnogo pesmi je na voljo tukaj - pa sem bil tudi več kot pozitivno presenečen. Pa pojdimo po vrsti.

Večer je včeraj odprla Xenia, sama sebe imenujoča "oseba Ksenija Jus", slovenska piska pesmi z bojda že šestimi izdanimi albumi. Začela je res obetavno s preprostimi, precej prijetnimi komadi sama za kitaro, a se je na žalost tako tematsko kot v svoji malce narejeni ekscentričnosti kmalu pričela ponavljati. Saj je zabavno uglaševanje imenovati Pesem kitare, tretjič zapovrstjo pa tudi več ne.
Na žalost so tudi polovico publike predstavljali očitno njeni privrženci/prijatelji/glasbeni sodelavci, ki so kmalu po njenem nastopu neslavno zapustili prizorišče. In to le kmalu zatem, ko je nanj stopil Kmet (za prijatelje Florian :)) in se namestil za svojimi efektnimi pedali. Brez tehničnih težav na začetku ni šlo (welcome to Metelkova), a je kmalu dobil priložnost pokazati, kaj zna: tisti "100% live loops" na plakatu ni bil napisan kar tako tjavendan. Ritem kitara, human beatbox in še kakšne igrice si je fantič sproti lepo nasemplal za glasbeno ozadje samega sebe in svoje vrhunske kitarske virtuoznosti. Pa ne tiste spolirane, sluzaste vrste, vse prej kot to: surovo in neposredno, ritmično zahtevno in prešernega režanja vredno ob vsej tej grobi lepoti preprostega inštrumenta. Vmes še kakšna anekdota za povrh, ki je popestrila kako izmed besedil v angleščini, preden se je - najverjetneje kar na svojem rdečem Puchu - poslovil od naše žal maloštevilne množice.

Awesomeness past, present and yet to come.

2009-01-16T20:14:00.003+01:00

Past.
Par dni nazaj se je splačalo iti pogledat v Mostovno v sploh ne tako zelo daljni Novi Gorici. Ne samo, da so bile temperature menda več kot 10°C višje kot v ledeni Ljubljani in so splošno mediteransko vzdušje kalili le občasni piši burje (pa še ta je lepo dišala). Ne, predvsem odličen glasbeni program nam je bil ponujen: Gregor Samsa, številna post-rockerska zasedba z zamaknjeno sigurrósovsko prikupnostjo; brnenjem, za katerega se ni vedelo, ali je del zvočne podobe skupine ali pač fail ozvočenja, ni pa motilo občega glasbenega doživetja; malce repetitivnimi vokalnimi interakcijami med pevcem/kitaristom/klaviaturistom in pevko/klaviaturistko; občasnimi prijetno, a glasno vibrirajočimi izbruhi; gozdarskim bobnarjem in seksi azijsko violinistko. In če je bil to en tistih koncertov, ki se jih gre iz radovednosti pogledat, ker se pač odvijajo nekje blizu, je bil tudi en tistih, ki so potem izjemno prijetno presenečenje.

Present.
Včerajšnji Psycho-Path-za-podporo-RSQ ne-poslovilni-ampak-zadnji koncert v SubSubu je lepo uspel. Občutil bi nostalgijo, ako bi pričel simpatizirati z noise rockom takrat, ko sem stopil v prvi razred osnovne šole - zdaj pa sem doživel le prijeten (in dolg!) koncert s pesmimi, ki jih sem in nisem poznal, ter obžalovanje, da se paradni konji slovenske težkorockerske scene (?) umikajo v nekoncertiranje za nedoločen čas. Aja, mimogrede: Dehydrated je vseeno bil. In bil je kul, čeprav priznam, da (major indie cred loss in 3.. 2.. 1..) sem ga prav na tem koncertu slišal prvič.

Yet to come.
Včasih se je očitno treba pač pritoževati. Nad tem, da nam priljubljeni bendi nikoli ne pridejo blizu, pa nad tem, da v Cvetličarni itak igra samo sranje. In potem se zgodi, že naslednji dan. It's a kind of magic: prav tisti bend, prav tam. Maximo fucking Park v Cvetličarni, 26.2. Za 16,50 evra. Kar pomeni prvo vrsto, švic, pivo in obvezno pokoncertno razkazovanje Metelkove glavnim akterjem. Ker je včasih še treba biti hardcore fan in ne zmeraj le preudaren, hladnokrven "kritik".
Seveda vse skupaj ne bi delovalo brez manjšega haklca: za isti večer so v Cvetličarni napovedani Psihomodo Pop (približno milijontič, sklepam). Oboje karte se že prodajajo, MP za ob 20h, PP za ob 21h (slednji so celo 5,50 evra dražji - fuj!). Kaj to pomeni, ne vem, a Maximo Park so datum in lokacijo koncerta objavili na uradni strani in this better be happening, drugače bo nekdo tepen :D

Eagles of Death Metal v Cvetličarni! Čakaj... Spet?

2009-01-14T13:39:00.003+01:00

Danes sem prejel mail z vsebino, da bodo Ljubljano po dveh letih odsotnosti z novim albumom ponovno počastili Eagles of Death Metal. Zakaj to objavljam tukaj? Ker me cela stvar malo veseli, še bolj pa preseneča. Prvič so zasedbo, ki se jo je takrat na veliko reklamiralo kot "drugi bend Josha Homme-a", na oder Cvetličarne spravili Youngunz, ki so nam obljubljali, da je to le prvi v "seriji koncertov" takšne in podobnih zvrsti (ja, tukaj za glasbeno neuko širšo množico bleknem alter), ki naj bi sledili. Seveda le v primeru, da bi bil omenjen koncert uspeh. Kar je očitno bil, saj je bil precej dobro obiskan, tam smo opazili številne osebke slovenske glasbene smetane, pa tudi sam sem na njem užival, priznam. Torej: saj fajn, da ponovno pridejo pa to - ampak srsly, zakaj pa ne kaj novega? Če že ne kot nadaljevanje očitno propadle koncertne serije, pa kot samostojen, legitimen ogromen alter (fuj!) event, ki ga v Ljubljani čakamo že, odkar smo nekoč davno zamudili The White Stripes? Pomilovanja vredno je tudi to, da se v dveh letih niti promocijski opis skupine ni spremenil; lahko bi se vsaj kdo potrudil spisati kaj novega.

Zgodba o skupini Eagles Of Death Metal je zgodba o prijateljstvu. Bend sta leta 1998 v kalifornijskem Palm Desertu ustanovila Jesse Hughes in Josh Homme, prijatelja iz otroških let. Po Joshovem uspehu, najprej s skupino Kyuss ter nato z zasedbo Queens of the Stone Age, sta nepopravljiva glasbena odvisneža in žurerja ugotovila, da ju povezuje tudi podoben glasbeni okus. Najprej sta na posnela tri pesmi, ki so svoje mesto našle na albumu "Desert Session 3,4", kmalu nato pa je nastala garažno - rockerska atrakcija Eagles of Death Metal. Ime skupine je bilo privzeto kot ironija, saj sta si fanta ob ustanovitvi skupine zastavila cilj igrati glasbo, ki povezuje prvinski rock'n'roll z osladnimi country pesmi in nepopustljivim kitarskim tempom death metala.

Sicer pa: v Cvetličarni se itak menda periodično ponavlja cela ex-yu "scena", pa tiste ogabne tribute skupine po smešno pretiranih cenah. Mogoče bodo EoDM od zdaj naprej njihov alter alibi.

I'm doing fine in Alaska.

2009-01-05T22:46:00.007+01:00

Zakaj? Ker je zunaj mrzlo. Ko svinja. In ker sem poleg tega včeraj končno pogledal Into the Wild, kjer mi je vsakič, ko je kdo omenil Alasko, ta pesem začela igrati nekje v podzavesti - čudovita vinjeta z enega najbolj simpatičnih in poleg tega še stilsko dovršenih albumov že minulega leta. In nato: Alaska! Spet in spet. Video je res kar nekaj, pa naj bo, je pač edini.

Aja, mimogrede. Če doslej še ni bilo jasno, je danes dokončno zapečateno: Animal Collective so Bitchforkove svete krave. Najrajši se (s principa!) sploh ne bi spravil poslušat tega Merriweather Post Pavillona, pa naj mi naslovnica še tako lepo pleše pred očmi in me vabi z besedico pop.
Mimogrede sredi mimogrede: okrog novega leta sem v opojenem Brnu uspel vštuliti na playlisto tudi Peacebone, pozabljajoč, kako zelo ne-mainstream pravzaprav je. Saj mi AC niso tako zelo pri srcu, a poskusiti sem moral. Tiho zmagoslavje: nihče ni protestiral.

Najljubši 2008: albumi

2009-01-03T14:51:00.011+01:00

Zamujam, zamujam! Zunaj počasi gre k zahodu že tretje sonce v '09, jaz pa šele zdaj objavljam svoj menda najpomembnejši seznam - najljubši albumi 2008. Majhen kolaž lepih in manj lepih naslovnic.
Aja, @ bloggerjevo urejanje slik: predam se.

Najljubši 2008: pesmi

2008-12-27T16:07:00.042+01:00

Težek podvig, jagodni izbor, okvirno oštevilčenje. Pri pesmih podobno kot pri albumih velja: če kakšnega resničnega presežka na seznamu ni, ga najverjeneje ne poznam. Ali pa gre za pozno odkritje, ki ga ne bi mogel legitimno vključiti (rekel bom samo tri besede: White Winter Hymnal). Če so kakšne pesmi puristom znane že od lani: gre predvsem za to, da so v veliki meri zaznamovale letošnje leto.
Mnenja, komentarji, predlogi, dodatki in uničujoče kritike so več kot dobrodošle.

Mimogrede: vse pesmi sem (čisto po Bitchforkovsko) poskušal vključiti k samim opisom, najsi bo to stream, del streama ali video na Youtube. Veliko užitkov!

40) The Teenagers, Homecoming
"I fucked my american cunt / I loved my English romance."
Že dejstvo, da se Francozi z več kot očitnim naglasom v pesmi drznejo iti Angleže (!), je vredno posluha. Če je dotična pesem potem najbolj seksističen, iz blogovja povlečen hit leta, ki s svojimi zdologočaseno govorjenimi verzi ostro nasprotuje ironičnemu Popular izpod peresa Nada Surf, se za trenutek vsak rad izgudi v plastični fantaziji slabih ameriških najstniških komedij.

39) We Are Scientists, After Hours
"This door is always open / no one has the guts to shut us out."
Scientisti so z letošnjim albumom morda razočarali, a prvi singl je bil med vsemi nedovršenimi melodijami verjetno daleč najbolj všečen in sposoben pritegniti pozornost. Značilen riff in tekstovno opotekanje v vase zaljubljeni noči. Verjetno so pa itak vključeni samo zaradi moje ljubezni do elegantno zaokroženega predhodnika, hehe.

38) Pivot, In the Blood
(instrumentalna)
Klikajoč, dramatičen post-rock, ki to ni ne na prvo ne na drugo poslušanje. Je bolj kot ne všečna elektronika s kitarsko dinamiko in preprostim, a markantnim bas riffom, na katerega ne preostane drugega kot gruvati med izgubljanjem v kitarskih eskapadah.
Video tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=_DbM9FGTk-E

37) Death Cab for Cutie, I Will Posess Your Heart
"It's like a book elegantly bound / but in a language you can't read just yet."
DCFC imajo jajca. No, ne zares. Ampak kot indie bend za neskončno romantične/obsedene duše iz težko pričakovanega novega albuma izdati za prvi singl osemminutno repetitivnost - to pa je že podvig. Pa čeprav se v radijski verziji itak skrajša na dobro polovico. Kar pa se Bena Gibbarda tiče, ne vem, ali ga naj občudujem ali se ga bojim.

36) Mobius Band, Digital Love
"But suddenly, I feel the shining sun / Before I knew it, this dream was all gone."
Na zastonjski digitalni valentinovi kompilaciji so ti fantje (presenečenje!) priredili nekaj ljubezenskih pesmi. Med njimi morda najbolj romantičen izpad francoskih robotov Daft Punk doslej, Digital Love. Zanimivo: za indielektronsko skupino izpade priredba prijetno akustično, tako, da bi si jo kar želel preigravati doma.

35) of Montreal, Gallery Piece
"I want to kiss your eyelids and corrupt your dreams."
Pozno odkrita, a vredna vključitve. Kevin Barnes (ali pa morda Georgie Fruit?) našteva, kaj vse si želi početi s svojo ljubimko/ljubimcem. Saj pri tem fantu nikoli ne veš. In saj niti ni treba vedeti, dokler svoje fantazije pakira v tako oprijemljive pop-elektro fascinacije. Novoletna želja za 2009: ta glasbeni karneval doživeti v živo na odru.

34) Foals, Cassius
"Cassius, it’s over, you’re second best!"
Po songmeanings.net naj bi komad govoril o padcu Rima. Ali o Muhammadu Aliju. Ali o suženjstvu. V bistvu vsebina (oprostite, Foals!) ni pomembna ob tako poskočnih ritmih, ki naj bi spravili na noge vsako indie plesišče. Kot da kaj takega v Sloveniji imamo. Lahko se pa pretvarjamo, da tudi naši petnajstletniki raje migajo na Foalse kot na komercialni house.

33) Ladytron, Black Cat
"Kotkata v orel dnes prevarni / Izvan kartata da izleti."
Multi-kulti elektro kolektiv Ladytron se priplazi kot panter, počasi in premišljeno; v svoj aktualni album Velocifero nas zagrabi prav s to vztrajno himno. S tekstom v bolgarščini, skoraj spoken word in konec koncev precej seksi. Verzi o svobodi, se zdi - katere omejujoči faktor je še zmeraj v človeškem razmišljanju.

32) Jenny Lewis, Carpetbaggers
"They come to town when the war is over / Dirty boots in the middle of the night."
Gospodična Lewis milo prepeva, gospod Costello malce hripavo tuli, in zdi se, da je ravno ona tista carpetbagger, ki bo znala preživeti tako, da bo moške z lahkoto vrtela okrog prsta. Kako tudi ne, s takim glasom, pa s takimi preprosto učinkovitimi pesmimi - tudi, ko jih zanjo napišejo drugi. Itak so že podlegli njenim čarom.

31) Jaguar Love, Highways of Gold
"The suns dripping roads like flailing tentacles."
Ta histerija! Pa vendar: te melodije! Praktično nemogoče se je upreti pop ideji v interpretaciji tega post-Blood Brothers kolektiva okrog Johnnya Whitneya, ki še zmerom obremenjuje svoj vriskajoč vokal, kot ga zna le on. Besedilo je popoln nesmisel - ali pa morda visoko pomenljivo. Poslušajte in se odločite sami.

30) The Ting Tings, That's Not My Name
"They call me hell, They call me Stacey, They call me her, They call me Jane..."
Človek bi verjel, da se je svet že naveličal koncepta "indie pop rock z ženskim vokalom, ki cilja na plesišča." Pa se v poplavi dolgočasja vendarle tu in tam najde kdo, ki pritegne pozornost z neobremenjeno pesmico in nam vsem obuje plesne čevlje. Saj tega ne bi poslušal doma, saj tega ne bi poslušal ves album - je pa prijetno kdaj pa kdaj za nekaj minut odviti plesne ventile.

29) Kettcar, Graceland
"Wir würden alle sofort von vorn anfangen."
Tako temačni, pesimistični kot na prvem singlu svojega tretjega albuma Kettcar še niso bili. Saj so že zmerom jemali življenjski optimizem z rezervo, a Graceland je tokrat simbol za neizogibno staranje, nesmiselne in neumne zabave ter željo po večni, s klišeji prežeti mladosti. Soundtrack tem spoznanjem je pulzirajoča vena na sencih v odrskih lučeh noči.

28) The Killers, Spaceman
"And then they took my blood type / It left a strange impression in my head."
The new album featuring Human and Spaceman, pravijo nalepke na CDjih. Naslednji singl z albuma Day & Age torej - kar ne preseneča. To so The Killers z maksimalnim pop appealom, ko so spet stlačili tri melodije v eno pesem in jo vžgali po napihnjeni, vesoljski pomenljivosti. Zame skoraj malo na osebnem nivoju, saj sem pesem prvič slišal na Frequencyu letos.

27) Portugal. the Man, Colors
"I'm not afraid to die, 'cause all these colors will change."
Neka druga gospa iz Alaske si je letos ob vsaki priložnosti delala sramoto v svetu, njeni sodržavljani (ali kakorkoli se to imenuje) Portugal. the Man pa so v roke vzeli akustične kitare in po dveh izbruhih divje energije na tretjem albumu ustvarili med drugim ta počasen, skorajda resigniran gospel - ki se pa v refrenu vendarle ne boji umreti.

26) These New Puritans, Numerology AKA Numbers
"What's your favourite number? What does it mean?"
Živci, živci! Tako hektično, kot se ti fantje in punca trudijo razložiti numerološki pomen števil od 1 do 10, že dolgo nismo slišali plesati post-punkerskih ritmov. These New Puritans tako s svojo razlago obupajo pri 3, češ, numerology is all shit, nato pa suvereno izpustijo še 5 in 8. Kitarski riff prav živčno brni v sredi in se ti zajé globoko v (pod)zavest.

25) Duncan Lloyd, Nightfly
"And if you stay awake, then I will stay awake."
V tem všečnem, maximoparkovskem (no shit) komadu uravnovešen vokal Duncana Lloyda pridno sledi lahkotnim riffom njegove kitare. Refren se nato z napol zaprtimi, neprespanimi očmi vseeno ponudi za skupaj prebedeti noč. Morda ob kakem svetlem pivu in zdelani kitari nekoč zgodaj spomladi na deževni obali.
Video tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=3a8gLJzGMyQ

24) Kings of Leon, Closer
"Stop lights are swaying and the phone lines are down."
Že na začetku Only by the Night nas pozdravi ta nenavadno sterilen zvok. Piskanje in kitarsko javkanje, Caleb Followill pa je stranded in this spooky town - kar čutiš ga lahko. Mesto namreč, ne Caleba. Nemir in osamljenost; tej pesmi takšen zvok neznansko pristoji - in postavi merilo za preostanek albuma za odtenek previsoko.

23) Lightspeed Champion, Galaxy of the Lost
"I feel better now I've seen you / But deep inside my bones feel like timber."
Tudi bivši hardcorelerji imajo očitno smisel za melodijo. No, res je, da redkokateri bivši hardcoreler izgleda tako nedolžno zmedeno kot Dev Hynes, ki se za svoj pravzaprav songwriterski album poleg tega še obdaja z lutkami, živalcami in na glavi nosi kučmo. Pa pesem? Čisto enostavno - izjemno prijetna.

22) TV on the Radio, Shout Me Out
"I know your reason is stalled and your freedom's dissolved in your passion, dear."
TVotR znajo svojo glasbo zelo zakomplicirati. Če so pa slučajno ravno pri volji, so jo sposobni narediti tudi zelo poslušljivo. Zelo pop, če hočete - kajti to njihova glasba v osnovi tudi je. Tako na primer v zračnem in melodičnem Shout Me Out nad elektronskim igračkanjem, ki pa na koncu seveda prestavi v peto - in navduši.

21) We Can't Sleep at Night, Sea Near Me
"I hope that global warming will come soon / I'd like to have a sea near me."
Značilno za WCSAN: preprost, sarkastičen pristop k svetovno političnim tematikam. A v tem primeru bolj kot vsebina šteje glasbeni okvir, v katerega je postavljena: izjemno preprosta, a učinkovita kitara, ravno prav vsiljiv, pod efektom skrit vokal ter seveda zmagoviti über-cheesy sintesajzerski riff. Shop! Stop! Spot!
Mp3 stream tukaj: http://www.wecantsleepatnight.net/index.php/mp3

20) The Mountain Goats, Sax Rohmer #1
"And a rabbit gives up somewhere, and a dozen hawks descend."
Prav pradstavljaš si ga, ujetega nekje v situaciji, ki mu para živce, najverjetneje brez denarja, brez prevoznega sredstva in brez spanca. Tako obupno odločen zveni John Darnielle, ko pravi, da prihaja domov, pa če je to zadnja stvar, ki jo naredi. Kitice so simbolika brezupa na tej poti, a verjamem, da se vsa ta siva pokrajina ne drzne zoperstaviti neskončnemu zagonu.

19) Black Kids, Hit the Heartbreaks
"It's fine, all right, you can stay the night / But please be gone by next morning's light."
Knock knock joke za začetek tega neresno resnega komada o neresno resnih razmerjih, saj veste, resnih na eni in neresnih na drugi strani. Ob poslušanju uvodnega riffa sem bil ozmerjan s "kitajskimi pesmimi", o vokalu pa itak že ptički čivkajo, da je baje ukraden od The Cure. Še ene od letošnjih zvezd blogov - v tem primeru upravičeno.

18) Portugal. the Man, Lay Me Back Down
"I don't remember where my feet touch the ground."
Kar v prvih taktih zveni kot stadionski rock, je v resnici križanec med bluesom, klavirskim poskakovanjem in otroško cerkveno pesmico. In uganite, kaj še: Portugal. the Man so edini, ki jih v takšni (na papirju katastrofalni) kombinaciji uspe dejansko zveneti kul. Če že ne moremo več headbangati nanje, se bomo pa vsaj blaženo zibali v ritmu.

17) MGMT, Kids
"Control yourself / Take only what you need from it."
Saj vem, ta izbira je klišejska do konca; če bi pisal za Bitchfork, bi me najbrž ob sami omembi nemudoma odpustili. Ampak vse predsodke na stran: pesem je odlična. Zato sta z njo svoja seta zaključila tako Phones kot tudi Erol Alkan, in da, paše predvsem in ravno takrat: ob štirih zjutraj, v alkoholno blaženem klubu. Gremo še na eno pivo.

16) Phantom Planet, Leader
"Join our hands and come along / The day's about to dawn!"
Tematsko in menda tudi glasbeno osrednja pesem albuma Raise the Dead naj bi govorila o kultih in njihovih vsevednih izbrancih. Taki vodje, kot so v konceptu načrtovali, Phantom Planet sicer niso postali, saj dvomim, da vsi njihovi pristaši nosijo tiste temnozelene puloverje - ima pa zato ta pesem strašljivo speven potencial z otroškim zborčkom, ki ga preseka suha kitara.

15) The Killers, A Dustland Fairytale
"Castles in the sky sit stranded, vandalized / Drawbridges closing."
Za eno bolj zagnanih pesmi z Day & Age se zdi, da redefinira pretirano čustvenost. Kdo drug v isti pesmi poje o Pepelki, gradovih v oblakih, kavbojkah in hudiču? In pa, kdo drug to isto pesem napiše tako, da se ji je nemogoče upreti? Da ves dan ostane nekje v podzavesti in se verz po verz vrača na jezik, dokler je ne poslušaš ponovno? In potem naprej, znova in znova. Kot če bi Read My Mind bil skriti greh.

14) Slut, Wednesday
"Will be Wednesday when you're leaving with a lot of questions."
Ta klavirska balada pripisuje pomen preteklim okoliščinam in na debelo maže črno barvo čez njihovo sliko. Neokretna angleščina je vsaj toliko simpatična, kot je melodija ganljiva. Slut se končno gibajo v najvišji ligi, le vprašanje je, ali je to sploh kdo opazil. Prav žal mi je, da sem letos izpustil kakšne tri priložnosti videti jih v živo.

13) Okkervil River, Lost Coastlines
"No one waving for me, just the shoreline receding."
Will Sheff in Jonathan Meiburg koketirata s pop glasbo, se igrata z njo, vesta, da jo imata v malem prstu. Ko bi hotela, bi najbrž lahko služila milijone s pisanjem preprosto neumnih pesmi za pisane pop izvajalce. Pa vendar vztrajata vsak pri svojem, Meiburg s Shearwater, Sheff pa nas z Okkervil River razveseljuje z melodijami, ki se jih ne naveličamo - kot naprimer tale.

12) Port O'Brien, Close the Lid
"And all the things I love are in rewind."
Osemletna sestra me je pri preigravanju tega riffa vprašala, ali sem ga napisal jaz - in res, tako preprost je, pa vendar tako dober. Saj bi se lahko odločil za morda bolj vpadljiv in dopadljiv I Woke Up Today, a bilo ga je najti že na prejšnjem albumu, pa še Close the Lid mi je dejansko bolj všeč, ker je - kakor Port O'Brien že sami po sebi - iskren in domačen.

11) Duffy, Mercy
"My moral’s got me on my knees, I’m begging please."
Oh, odrešenje. Ko sem zaslišal te poskočne orgle nad neskončno repetitivnim ritmom komercialne house glasbe iz pregrešno dragega bara na pomolu, sem vedel, da bom vsaj naslednje tri minute lahko užival in brez slabe vesti celo malo zamigal. Najbolj všečen poletni hit je zame tako ustvarila prav ta angleška punca. Pa še tekst tako enostavno zadene v polno.

10) Get Well Soon, If This Hat Is Missing I Have Gone Hunting
"Fire a bullet, an arrow or a poisoned dart, baby!"
Morbidne navijačice - in v sredi med njimi Konstantin Gropper kot brezsrčni lovec. Zakaj? Ker življenje itak nima prihodnosti. A če je to res, zakaj potem tako detajlno in z ljubeznijo aranžirati vse te instrumente, zakaj se portuditi napisati takšno pesem in jo deliti s svetom? Za zabavo neumnih, manj razgledanih? Dvomim, da so pisci pesmi večji misleci od nas - le bolje znajo izraziti, kar čutimo.

9) Blood Red Shoes, I Wish I Was Someone Better
"I made a mistake."
Še en dvojec, fant in punca, oba mlada, lepa in seksi, bobni in kitara, oba pojeta. In ta pesem, himna letošnjega Frequency festivala, jebemti, himna letošnjega poletja. Kaj rečeš, ko sprejmeš nepremišljeno odločitev? Kaj rečeš, ko ravnaš v nasprotju z nekimi svojimi idealistično moralnimi načeli? Kaj rečeš, ko lažeš sam sebi? I wish I was someone better!

8) The Kills, Cheap and Cheerful
"I'm bored of cheap and cheerful / I want expensive sadness."
O, čudovito. Alison "VV" Mosshart se na začetku prav nezdravo odkašlja, kar me sploh ne čudi glede na lajfstajl, na kakršnega lahko sklepamo preko njene glasbe. In ta pesem - Kills alibi za na plesišče. Preverjeno: da se ga vštuliti med popularne rokenrol hite, ko je plesna publika dovolj pijana. Še opazil noben ne bo. Saj je po dveh minutah vsega konec.

7) Dodos, Red & Purple
"You wrote me a note / The pages were blank / I should have known / Invisible ink."
Reprezentativno za album tega perkusivnega dua: čudovita melodija in nekoliko prismuknjeno, a vendarle lepo besedilo. Vsakogar s količkaj glasbeno-stilske tolerance bi ta pesem naj pritegnila že ob prvem poslušanju. Mislim, da sedaj razumem umetnost apelirati na široko množico in obenem ostati konsekventen v svojem slogu.

6) Hot Chip, Ready for the Floor
"Instead of carving up the wall / Why don't you open up, we talk?"
Še ena neresna s kao resnim besedilom. Pa kdo jih posluša, ko poskakujemo po plesišču, sobi, ulici, postelji ali kjerkoli nas že zagrabi ta hit, ki je na prvo poslušanje še wtf?, na drugo pa že oujea!. Pukntirajoči bas inficira ritem virus direktno v kostni mozeg. I am ready, I am ready for the floor!

5) MGMT, Time to Pretend
"Let's make some music, make some money, find some models for wives."
In uspelo jima je, tema shiranima fantoma, odetima v pavje perje in kaj vse še dandanes nosijo tisti, ki so tako indie, da boli. Zaživela sta (no, najbrž vsaj kar se tiče tistega o music in money) sarkastični tekst svojega največjega in morda najboljšega hita. Ta menda straši med izbranci že nekje od leta 2005 - a strinjajmo se, da je bilo 2008 njegovo leto.

4) The Hold Steady, Constructive Summer
"Raise a toast to saint Joe Strummer / I think he might have been our only decent teacher."
Poletna pravljica za dobrosrčno, idealistično mladino. Vključuje: glasbo, popivanje in občutek, da res lahko dosežemo tisti mistični "nekaj več", če se le potrudimo. Ali pa tudi ne in samo pojemo lepe popevke namesto psalmov s steklenicami na vodnih stolpih. Baje nas bodo The Hold Steady sedaj letno opominjali na to, kar v fazi splošnega svetovnega nazadovanja sploh ne more škoditi.

3) Okkervil River, On Tour with Zykos
"I want you to love me or I want you long gone / You say your real name is John."
Ker Will Sheff misli, da premalo pop pesmi osvetljuje ženski vidik razmerij in ker je doživel prave šovinistične prasce, ki nato o svojih osvajanjih še pišejo besedila, v katerih izpadejo kot žrtve, se je odločil sam malce posvetiti temu področju - kar iz zornega kota punce. To mu uspe preko čudovite melodije v (seveda) čustveni klavirski baladi, ki je tekstovno dovršena in nikoli tako pocukrana, kot se ta opis sedaj bere.

2) Conor Oberst, Cape Canaveral
"You told me victory’s sweet even deep in the cheap seats."
O, zlati časi: Conor Oberst v tej otvoritveni pesmi svojega mističnega albuma zveni, kot da je pravkar posnel Lifted Off the Happiness, se malce pomiril, pojedel tri pomaranče in sedaj na svoji elektroakustični že pripoveduje nove, prispodob polne zgodbe vsakomur, ki ga je pripravljen poslušati. Vključno z asonanco v osrednjem verzu - ki se kljub očitnemu porazu zdi zadovoljen sam s sabo.

1) The Last Shadow Puppets, The Age of the Understatement
"She’s playful, the boring would warn you, be careful of her brigade."
Drama, drama, drama! Napetost narašča in temni oblaki se z grozečim vetrom zgrinjajo nad mesto. V sredini vsega tega stoji mlada punca in vrti Alexa Turnerja in Milesa Kanea okrog prsta - njidva pa še kar poskušata pripisati pomenljivost njeni najstniški impulzivnosti. Najopulentnejši, najmanj očiten in najbolj razgiban presežek leta z orkestrom, solzami in neskončnim zanosom.

Najljubši 2008: koncerti

2008-12-25T13:26:00.021+01:00

Bili so klubi, bili so stadioni, bilo je s polnimi pljuči in brez sape, doma, v Avstriji in Italiji, trezno in pijano. Koncertna izkustva se vrstijo; vedno več je treba, da ostanejo v spominu kot vrhunci, presežki. In letos kvalitete prav zares ni manjkalo. Nekaj najljubših – pa naj pri vas ne vzbudijo smrtnega greha Kevina Spaceya iz Se7en na tak čudovit katoliški praznik! :P

9) Babyshambles, 26.1., Orpheum, Graz
Prasci! Oziroma: prasec! Pete Doherty spet kao ni ujel letala. Tistega na Frequency Festival namreč. Najraje bi ga sovražil iz dna duše, saj je februarja že pokazal, da se zmore dejansko prikazati in nato še odigrati odličen koncert. Kot se spodobi. Pa ga vseeno ne morem sovražiti iz dna duše. Prav zaradi tega koncerta. Ko se je privlekel na oder s kapuco in čikom ter (v nemščini!) razglasil, da je kokain lanski sneg. Kao. A nam je prisrčno dol viselo, dokler je dejansko stal na odru in nas hranil s Shotter's Nation, najbolj zaželenim zelenim izpljunkom smrtno bolnega britanskega indieja. Manjkajoči klobuk je bil hitro nadoknaden iz publike, ki je skupini jedla iz roke, ta pa se je pustila slaviti kot heroje in obenem ohranila simpatično tabloidno komunikacijo z množico (dajanje avtogramov kar med pesmimi ipd.). Še nakazan prvi verz Hallelujah, seveda vsi hiti in naslanjanje na ograjo v evforiji Delivery z rokami in nogami (!) dvignjenimi. I'm on top of the world, ma!

(Foto: Stefan Vogler)

8) Adam Green, 15.8., Salzburgring, Frequency Festival
Petek. O, prekleti Frequency petek. Cel dan že ne dežuje, temveč lije. Premočen in premražen do kosti plavam v Allstarkah in sem se pravkar prebil skozi (resnici na ljubo nekoliko dolgočasen) Iron & Wine nastop. Njegov komentar? "Wow. You guys must really like music." Nato pa antiteza: na oder stopi Adam Green. S čelado na glavi; prime jo in jo vrže po tleh. Jo pobere in spet vrže po tleh. Njegov set prinaša polno Friends of Mine, polno Gemstones, polno vseh njegovih dvominutnih, visoko melodičnih, tekstovno ekstravagantno neumnih pop idej. Pleše kot psihološko in motorično omejen, si nadene, kar prileti na oder in posveti enega izmed komadov besedici "No". Ker mu varnostnik nečesa ne dovoli. Posledica: skozi celoten komad mu Green žuga in ga ozmerja z no-no-no-no-no. Prijeten freakshow. Skoraj sem pozabil na mokroto in mraz.

7) Conor Oberst, 8.9., Škuc Pauk, Zagreb
Songwritersuperherostar moje preteklosti in sedanjosti kar v Zagrebu. Na to se gre. Pa čeprav repertoar ni Bright Eyes, temveč Conor Oberst and the Mystic Valley Band. Na Bright Eyes se upa. Potiho, ne na glas. In se jih dobi. Dve pesmi, kot opravičilo za zamudo, hehe. Dobi se tudi priredbe – Dylana in Nilssona. Pa celoten MVB album in malo morje B-sidov. O Oberstu sem letos razglablj al že preveč. Lepo je bilo in upam, da še bo :D

(Foto: Zagrebat)

6) A Whisper in the Noise, 1.4., Gustaf, Pekarna, Maribor
Klasičen potek: 1) zaslediš ime kritiško čaščenega benda 2) ignoriraš ga 3) zaslediš, da igrajo v sloveniji 4) preposlušaš njegove albume. Od tu naprej gre lahko stvar po dveh poteh: ali so brezvezni, pa vseeno greš na koncert, ker se nekaj dogaja in ker se sceno spodobi podpirati, ali pa so super (kar je redko) in je zato koncert biser v morju neumnosti. Na A Whisper in the Noise bi si želel iti, ko je svet zasnežen, ustavljen, omamljen v sanjah, ki pa ne morejo premagati hladne resničnosti. Njihova glasba – post-rock sreča songwritersko kompozicijo z nagnjenjem do depresije. Čudovito, predvsem v živo.

5) The Kills, 5.4., Flex, Dunaj
V dvoje je lepše. Britansko ameriška naveza z svojim najboljšim albumom doslej na odrskih deska Flexa. Kjer se na vecejih za steklom skrivajo tone vintage sladkarij. Kako primerno za prispodobo tega dvojca, ki časti lepoto v umazaniji in je tudi na odru vihrav, neukročen, pa vendar briljanten. Če te ritem mašina preveč pretepe, te Alison lepo poboža, a komaj prav pomirjen zapreš oči, te že ugrizne v prst. Nekonvencionalno genialno, zvočno dovršeno in izvrstno minimalistično. Zmaga.

(Foto: muzikus.cz)

4) TV on the Radio, 26.11., Arena, Dunaj
Težki? Wannabe art? Neposlušljivi? Daleč od tega! Ko te njihove melodije enkrat dobijo, jim ne ubežiš zlepa – še posebej, če iščeš alternativo vsemu, kjer si v britanskem takozvanem indie rocku upal na veličino, pa je ne/premalo dobil. Zatorej na Dunaj na eklektično ekstravaganco, ali kot pravi trip – kjer je na odru Mac, koncert ne more biti slab. Zakaj zvok je kristalen, ko oče Adebimpe podaja svoje melodične molitve množici. V živo on pravzaprav izgleda bistveno manj poln samega sebe kot na fotografijah, vključno s preostalo skupino, kar je dokončno načelo podobo TVoTR kot elitarnih samovšečnih glasbenih samozadostnežev v mojih očeh. Vrhunec večera: zaključujoč, naspidiran Staring at the Sun. Ne, ne, jaz ga nisem od prej poznal; ko ga bi, bi se mi verjetno zmešalo od vse te energije.

(Foto: holo :))

3) Okkervil River, 20.11., Circolo degli Artisti, Rim
Koncertna lokacija vključno z vrtovi in bazenčkom sredi Rima mora poleti izpasti bajna. Takšne so tudi cene pijač, zato je treba lepo po slovensko na pivo "v divjino" – na sredo najbližjega krožišča. In nato na Okkervil River, glasbeno odkritje tega leta, k čemur je levji delež prispeval tudi ta koncert (oziroma poslušalska priprava nanj, hehe). Kako potem veš, da je bil koncert odličen in da takorekoč vsaka pesem tu res štima in stoji kot pravo umetniško delo? Ker je odigranega premalo Black Sheep Boy-a, ker manjkata tako dve najljubši pesmi z The Stand Ins kot tudi njihova najbolj pop pesem doslej, The President's Dead – a tega v vsej poplavi presunljivih trenutkov sploh ne opaziš. To nadoknadi praktično v celoti odigran The Stage Names, pa seveda popolna predanost glasbi maestra Sheffa. Zgodbice, kako je nazadnje v Rimu crknilo ozvočenje, in Italijanček, ki vsako (ampak vsako!) pesem na glas prepeva zraven in po koncertu Sheffu zagotavlja, da so Okkervil River najboljši bend na svetu. In veste kaj, to morda ni res – so pa zelo zelo blizu.

(Foto: holo :))

2) The Killers, 16.8., Salzburgring, Frequency Festival
Moj izraz na obrazu je bil baje, milo rečeno, obseden, kar me niti malo ne čudi. Killersi so pač trenutno največja živina, kar se tiče nepozabnih v nebo vpijočih melodij, blaženih nesmislov v besedilih in energije ob pravem trenutku. Še nebo se je zjasnilo, vso deževje je pozabljeno ob luninem mrku. Že začetek, bombastičen For Reasons Unknown na dveh basih! In vsaka pesem je nov vrhunec, ker je program čisti greatest hits, potegnjen čez prva albuma in Sawdust. Novo predstavljen material ponavadi ne deluje takoj, a tu Spaceman – sploh ne presenetljivo – navduši, vlije upanje na nove vrhunce. Ohranil ga bom v lepem spominu s tega zaključka zabavnega festivala. Brandon Flowers pa osamljen, nedotakljiv odide z odra – in cvetje se razmeče med publiko.

(Foto: holo :))

1) Portugal. The Man, 19.9., Postgarage, Graz
Alaška rokenrol mrzlica. Divjanje, ki povozi vse lepe progresivne melodije, in ostane kul. Extended jami, perkusivno, vključno s predskupino (TV on the Radio so to nato kopirali, ali pa tudi ne, le tako prijetno presenečenje ni več bilo). Prekipevajoča energija, zakajen klub, razbita flaša vina. O tem koncertu je bilo povedano vse. Zmagoviti trenutki leta.

(Foto: holo :))

Seveda pa ne gre pozabiti tudi na: Editors, Dub Trio, Shout Out Louds, Queens of the Stone Age, Gallon Drunk, The Notwist, Shellac, …And You Will Know Us by the Trail of Dead, Rage Against the Machine, Rokaj festa (z Datsunsi, Lemonheadsi in These New Puritans), preostanka Frequency Festivala (Maximo Park, The Hives, Kaizers Orchestra, We Are Scientists, R.E.M...), 31knots, Handsome Furs, Animal Collective, Qui in Lightning Bolt.

Blue? White?

2008-12-24T19:06:00.003+01:00

Naveličani veselih božičnih tra-la-la melodij iz zvočnikov nakupovalnih središč, ko iščete tista nepotrebna, neuporabna božična darila? Da o Last Christmas sploh ne govorimo. K sreči alternative obstajajo - in ni jih malo. Že Okkervil River so lani lansirali božični mixtape, Sufjan Stevens pa se vsako leto znova trudi razveseliti z novim šopkom lastnih in zimzelenih prazničnih (naj rajši dela na svojem projektu "50 albumov o 50 ameriških zveznih državah," drugače mu bo zmanjkalo časa, hehe). Zame pa je ultimativno otožno božično pesem ustvaril ali bolje rečeno priredil kdo drug kot Bright Eyes - po klasiki iz countrya, najbolj znani v Elvisovi izvedbi. Klišejsko vesele praznike torej tudi od mene!

Najljubši 2008: neuvrščeni

2008-12-23T21:16:00.010+01:00

Pa sem se tudi jaz odločil za letno zaokroževanje glasbenega izkupička. Da je to početje klišejsko in vprašljivo smisleno, je splošna resnica, s katero sta se letos že strinjala Cerpin-Taxt in trip_, prav kakor njidva pa se tudi jaz ne morem upreti, da ne bi delil svoje lestvice s svetom. No ja, s svojimi bralci (:D) in slučajnimi mimoidočimi.
Albumi, pesmi in koncerti naj bi sledili v naslednjih dneh, za začetek pa vrsta neuvrščenih albumov tega leta. To je: albumi, ki izpolnjujejo vse (ali večino) predpostavk, da bi mi utegnili biti všeč, pa jim sem jim letos žal naklonil premalo časa in/ali pozornosti. Tako kljub svoji (bolj ali manj verjetni) kvaliteti nimajo možnosti biti uvrščeni v seznam »najljubših«. Pa dajmo.

The Mountain Goats, Heretic Pride
Na tem mestu sem ga že (po)hvalil, to ljubko priporočilo in z njim njegove avtorje, nove stare indie folk rock heroje. Pa sem potem nanj nekako pozabil, razen par pesmi seveda, kot se to rado zgodi. Pa tudi njihova obsežna diskografija verjetno skriva (še) bolj bleščeče se bisere.

of Montreal, Skeletal Lamping
Danes, po prvič dejansko preposlušanem albumu, mi je jasno: Kevinu Barnesu se je zmešalo. Poje le še o seksu v takšni ali drugačni obliki, vsak komad pa se zdi kot sestavljen iz neskončnega števila všečnih fragmentov v značilnih melodijah. Ni tak pop hit ognjemet kot Hissing Fauna, a bi znal sčasoma zrasti.

Shearwater, Rook
Mali bratci velikanov Okkervil River bi me verjetno pretepli, če bi slišali, da jih tako imenujem. No, še bolj verjetno me ne bi, ker so preveč umirjene in inteligentne duše. Ta album bi mi po vseh vidikih teorije moral biti všeč. Le še (pre)poslušati bi ga moral. Hja. Time, I haz it. Not!!! :P

Bon Iver, For Emma, Forever Ago
Tehnično gledano lanski album, ki pa je letos požel ogromno kritiške hvale in mi bil večkrat posredno priporočen. Na prvo poslušanje zelo prijetno in zelo v skladu z mojimi najlubšimi albumi leta. Twas a good year for folk.

The Bronx, The Bronx
Že tretji nenaslovljen (oziroma samonaslovljen, hehe) album hardcore brutalnežev z melodičnimi haklci (verjetno kmalu znan kot »tisti s flamingoji«). Prva dva sta mi precej všeč za tovrstno glasbo in upam, da so tudi na tretjem dovolj dobri, da smejo nositi takšno ime – kot so za prvi album komentirali pri Visions.

Cut Copy, In Ghost Colours
Če si indie, poslušaj MGMT. Če si preveč indie, da bi se drznil oklicati za indie, poslušaj Cut Copy. Odkril sem jih slučajno mimo vseh kanalov (s tem mislim v prvi vrsti Bitchfork, ki jih zdaj kuje v zvezde) in kar sem slišal, mi je pihalo na dušo. No, me po njej žgečkalo s svojimi elektriziranimi melodijami.

Islands, Arm's Way
Seveda se je mogel napovedati koncert na Metelkovi, da sem se jih spravil poslušat. In seveda sem to storil s težkim srcem (odtrgal se od ustaljene iPod rutine poslušanja, that is). In seveda seveda so mi bili zelo zelo všeč. Pop, kot se šika. A eno poslušanje je bilo že vedno premalo za objektivno oceno.

Tomte, Heureka
Iskreno pozitivni pop ljubitelji (in ljubljenci) iz Hamburga po odličnem Buchstaben über der Stadt novi album naslovijo Heureka. Kaj bi tu sploh lahko šlo narobe?

Nine Inch Nails, The Slip
Že njihov drugi (prvotno) preko spleta sproščen album letos. Presenetljivo zračen za NIN, z nekaj klasično po Reznorjevo napisanimi hiti, ki pa na prvo še ne potegnejo tako zelo. Proti koncu dve tesnobno ambientalni kompoziciji tiščita v prsih.

Jay Reatard, Matador Singles '08
Kar mi je uspelo slišati (v avtu na poti na TV on the Radio, haha, hvala trip :D), je bil odfukan poprockelektro (beri: neklasificiran miks) z dol mi visi za vse, ampak vseeno pišem odličen pop pogledom. Bom se spusti (tudi) v to. Obljubim. Predvsem sam sebi.

Sellout, he cried

2008-12-23T19:10:00.003+01:00

Da svoje komade glasbeniki radi prodajo za uporabo v reklamah bolj ali manj znanih blagovnih znamk, že vemo. Vprašanje, ali s tem "prodajo" tudi sebe - a nekatere slišimo znova in znova podlagati pisane podobe z ekrana, spet kdo pa kljub mainstreamovski kompatibilnosti trdno vztraja pri nedotakljivosti svoje glasbe s strani kapitalističnega stroja.
Nisem si mislil, da denarci lahko premamijo tudi ene naših najljubših njujorčanov - dokler nisem danes prvič ugledal te bojda že mesece stare reklame. Ah, morda so pa le veliki privrženci dišave Emporio Armani. Bom vprašal, če jih še kdaj srečam.

Inspiracije

2008-12-17T19:28:00.002+01:00

Včasih se je kljub poplavi aktualne glasbe, ali pa prav zato, zanimivo spuščati v zgodovino, vplive in inspiracije svojih najljubših izvajalcev. Tako preko Okkervil River odkriješ Tima Hardina, bojda folk legendo. Okrog njegove pesmi Black Sheep Boy so inteligentni teksaški folk rockerji namreč razvili celoten koncept svojega odličnega istoimenskega albuma.
Ali pa je slučajno poslušan komad iz sedemdesetih dovolj, da sproži iskrico prepoznavnosti in preko sorodnega vodenja melodije poveže Harry Nilssona, pisca pesmi, katerega diskografija bi utegnila vsebovati obilo na kožo mi pisanih pop domislic, ter Belgijca Sioen. Slednjega poznam preko pompozno klavirskopopovskega albuma Ease Your Mind in zdi se mi, da sem v Nilssonu pravkar odkril enega njegovih herojev. Prepričajte se sami.

Nilsson, Gotta Get Up

Sioen, At a Glance

Ta revolucija ne trese gorá.

2008-12-14T12:23:00.005+01:00

The (International) Noise Conspiracy, The Cross of My Calling

Ta revolucija ne trese gorá. Ne, od nekdaj se je namenila na plesišča. In naj Intro še prične afero z živim blues rockom, kot bi ga interpretirali Lyxzénovi pokojni divjaki Refused, se steka v Assassination of Myself, ki se trudi biti hit, a diši bolj kot Summer of '69. Temu primerno od tu naprej vse skupaj zveni po psihadeličnem rocku iz poznih šestdesetih, kitare čutijo potrebo dokazovati se v prav takšnih solažah, T(I)NC pa po vzoru Stonesov spišejo svoj lastni Sympathy for the Devil. Album skriva precej navdušujočih hitov, ki fino migajo po orglah, rabi pa nekaj poslušanj, da se odpre. Preprosto politiziranje, ki ga Lyxzén prodaja kot revolucijo namesto glasbene inovacije in ki nadomešča posrečeno romantiziranje komunizma, je k sreči le redko tako ogabno plakativno kot v Boredom of Safety – v naslovnem zaključku pa svoje poslanstvo lepo osebno zaokroži.

skoraj RSQ, december 2008

Mimogrede: ta recenzija je dobila takšno obliko po tretjem ali četrtem poslušanju. Po drugem (1x mimogrede ob računalniku, 1x "aktivno") je precej bolj raztrgala ploščo. Potem so mi komadi dejansko postali všeč. Kar pomeni 1) da album res rabi svoj čas in 2) da je zajebano dobiti objektivno mnenje in ga stlačiti v 700 znakov brez presledkov. Tako.

Zgrešil letni čas

2008-12-14T12:15:00.005+01:00

Duncan Lloyd, Seeing Double

Kdo je kreativna gonilna sila zanesenega indie kvinteta Maximo Park, bi si lahko bili že mislili, ob tem albumu pa se še dokončno potrdi. Ležerni kitarist Duncan Lloyd od svojega lahkotno zračnega, a zmeraj razgibanega sloga tudi na solo plošči odstopa le minimalno – vokalno pa je v skladu s popoldansko leno naslovnico prava poletna antiteza hiperaktivnemu poetu Smithu, pevcu matične zasedbe. Tej se album po pričakovanju še najbolj približa na prvem singlu Suzee. Tekstovno preprostejše pesmi zvenijo, kot bi si Maximo Park nadeli sončna namesto piflarskih očal, takorekoč; odlično za na plažo, predvsem proti koncu albuma, ko Lloyd deloma zaplava v bolj klasično songwriterske vode. Všečno kratkočasje, ki bi se bolj razcvetelo ob toplejšem vremenu, ima pa dovolj pop poslušljivosti, da ga lahko v naših ušesih tudi dočaka.

RSQ, december 2008