Sedem najljubših
Bon Iver –
Bon Iver
Ni še tako dolgo tega, kar je Emmo zeblo do kosti kljub melodijam, ki so mehčale srca. Nato se je Bon Iver, čisto nepričakovano, nenadoma spet pojavil – in edini hlad, ki ga še nosi s seboj, se skriva v njegovem kristalnem glasu. Bon Iver je večji, glasnejši in močnejši, a še zmeraj nepopisljivo lomljiv. Verjame, da si lahko kaj želiš tako močno, da se uresniči. Če verjame on, verjamem tudi jaz.
Bright Eyes – The People's Key
Vesoljski poslednji izdelek pod Bright Eyes nadimkom. Prvotno razočaranje, ki se sčasoma prelije v zadovoljstvo, se odslika tudi v koncertnih obiskih. V Berlinu klasični primer previsokih pričakovanj. Ulice so preveč ledene, sam peš do Spreeparka je predaleč. Na Dunaju nas, prijatelje, polije poletna ploha, da smo pripravljeni sprejeti, kar Conor Oberst ponuja tokrat – in ja, to zveni prav tako newagersko kot besedila z The People’s Key.
Destroyer –
Kaputt
Vreme v Mariboru je pogosto nekako apokaliptično. Črni oblaki se zgrinjajo nad mesto, zlovešč piš vleče skozi ulice. Destroyer je pop glasba za ure s prazno glavo, trepetajoča srca pod odejo in Dravo, ki teče proti toku. Dan Bejar z vetrom v laseh na hrvaški obali. Ko resničnosti ne dojemaš popolnoma resnično. Ko pozabiš na prijetne trobente, ki so sočasno ključne in nepomembne. Ko preprosto živiš.
Frank Turner –
England Keep My Bones
Četudi je Turnerjeva domnevna iskrenost prej odrski nastop kot značajska lastnost. Četudi odslej tematsko kolobari in je zato I Still Believe = Try This at Home, pa I Am Disappeared = The Road. Ta album so štirje nastopi v živo, graški park in gledališče v Antwerpu, kurja polt in prvi poljubi, prešvicane srajce, polito pivo in glasbene želje. Ta album je resničen.
Lykke Li – Wounded Rhymes
Ta plošča je zima. Vse na njej. Ritmi kot premiki zamrznjenih sklepov. Postave v dolgih črnih plaščih sredi zasneženih planjav, ki skandirajo življenjske resnice. Ta plošča je tudi spomladanska vožnja, vzporedno avtocesti, do Celja, s težko glavo iz dobre družbe v drugo dobro družbo. Ta plošča je fragment na cedeju za mlajšo sestro, ki med Katy Perry in Lady Gaga čaka, da bo odkrit.
The Rural Alberta Advantage – Departing
Odhajanja. Nenehno gibanje proti toku življenja. Iz Ljubljane za pol leta v Gornjo Radgono. Iz Gornje Radgone za pol leta v Bruselj. Medtem se je sneg stalil in skoraj že na novo zapadel. Najlepše, najpreprostejše melodije, akustična kitara in raziskovanje lastnega glasu. Ponoči na zadnjem sedežu avtomobila, z leskom v očeh, ki so morda solze, a sploh ne nujno. Pot nam itak kaže severnica.
Touché Amoré –
Parting the Sea Between Brightness and Me
Letos so srca bas bobni v ritmu podivjanega hardcorea. Boleče dretje obremenjuje glasilke. Gozdna pot nabija v mišice med poznojesenskim tekom. Soundtrack: ta plošča, v celoti. Kaj, hoče ta fant morda povedati, da lahko svoje šibkosti na preprost način ubesediš, jih ustrezno in po občutku uglasbiš, pa ti bodo zato nekako opravičene? Rad bi ga vprašal, ali deluje.
Sedem fajnih:
John Maus –
We Must Become The Pitiless Censors of Ourselves
Kurt Vile –
Smoke Ring for My Halo
La Dispute –
Wildlife
Metronomy –
The English Riviera
Okkervil River –
I Am Very Far
St. Vincent –
Strange Mercy
Zoey Van Goey –
Propeler Versus Wings
Dva kul naslova:
Mogwai –
Hardcore Will Never Die, But You Will
Stevie Jackson –
(I Can't Get No) Stevie Jackson
Če kakšnega albuma na tem seznamu ni, pa bi mi utegnil biti všeč, me najverjetneje še čaka. Za priporočila bom nadvse hvaležen.
