Awesomeness past, present and yet to come.

Past.
Par dni nazaj se je splačalo iti pogledat v Mostovno v sploh ne tako zelo daljni Novi Gorici. Ne samo, da so bile temperature menda več kot 10°C višje kot v ledeni Ljubljani in so splošno mediteransko vzdušje kalili le občasni piši burje (pa še ta je lepo dišala). Ne, predvsem odličen glasbeni program nam je bil ponujen: Gregor Samsa, številna post-rockerska zasedba z zamaknjeno sigurrósovsko prikupnostjo; brnenjem, za katerega se ni vedelo, ali je del zvočne podobe skupine ali pač fail ozvočenja, ni pa motilo občega glasbenega doživetja; malce repetitivnimi vokalnimi interakcijami med pevcem/kitaristom/klaviaturistom in pevko/klaviaturistko; občasnimi prijetno, a glasno vibrirajočimi izbruhi; gozdarskim bobnarjem in seksi azijsko violinistko. In če je bil to en tistih koncertov, ki se jih gre iz radovednosti pogledat, ker se pač odvijajo nekje blizu, je bil tudi en tistih, ki so potem izjemno prijetno presenečenje.

Present.
Včerajšnji Psycho-Path-za-podporo-RSQ ne-poslovilni-ampak-zadnji koncert v SubSubu je lepo uspel. Občutil bi nostalgijo, ako bi pričel simpatizirati z noise rockom takrat, ko sem stopil v prvi razred osnovne šole - zdaj pa sem doživel le prijeten (in dolg!) koncert s pesmimi, ki jih sem in nisem poznal, ter obžalovanje, da se paradni konji slovenske težkorockerske scene (?) umikajo v nekoncertiranje za nedoločen čas. Aja, mimogrede: Dehydrated je vseeno bil. In bil je kul, čeprav priznam, da (major indie cred loss in 3.. 2.. 1..) sem ga prav na tem koncertu slišal prvič.

Yet to come.
Včasih se je očitno treba pač pritoževati. Nad tem, da nam priljubljeni bendi nikoli ne pridejo blizu, pa nad tem, da v Cvetličarni itak igra samo sranje. In potem se zgodi, že naslednji dan. It's a kind of magic: prav tisti bend, prav tam. Maximo fucking Park v Cvetličarni, 26.2. Za 16,50 evra. Kar pomeni prvo vrsto, švic, pivo in obvezno pokoncertno razkazovanje Metelkove glavnim akterjem. Ker je včasih še treba biti hardcore fan in ne zmeraj le preudaren, hladnokrven "kritik".
Seveda vse skupaj ne bi delovalo brez manjšega haklca: za isti večer so v Cvetličarni napovedani Psihomodo Pop (približno milijontič, sklepam). Oboje karte se že prodajajo, MP za ob 20h, PP za ob 21h (slednji so celo 5,50 evra dražji - fuj!). Kaj to pomeni, ne vem, a Maximo Park so datum in lokacijo koncerta objavili na uradni strani in this better be happening, drugače bo nekdo tepen :D

Pa kaj je s temi post-rockerji in pticami na naslovnicah?

A Silver Mt. Zion, Horses in the Sky (2005)

Red Sparowes, Oh Lord, God of Vengeance, Show Yourself! (2006)
Mogwai, The Hawk Is Howling (2008)
Pa pri zadnjem se slikica še tako lepo sklada z naslovom, kajne? Wrong!!

V kleti, v krvi

Nisem tolikšen poznavalec glasbene niše, imenovane post-rock, da bi si drznil govoriti o svežem vetru, ko sem naletel na avstralski trojec Pivot. Dejstvo je, da skupina ne ubira zvoka, ki ga načeloma tipično asociiram s tem žanrskim pojmom, torej (pre)dolgih komadov, kjer kitara in klavir stopnjujeta napetost nad bas linijami do končnega, olajšujočega izbruha. Pivot izberejo elektronsko podlago, nad katero se atipične kitare ali sintesajzerski tepihi prepletajo z zvočnim igračkanjem. Bobni so kljub temu lahko organski in močni, album s prijetnim naslovom O Soundtrack My Heart (in okusno preprosto naslovnico) pa tako lahko služi kot gurmanski glasbeni užitek ali pač kot dinamično ozadje, kaj jaz vem, debati ob pivu.

Video za In the Blood je naslovu primerno bolan tarantinovsko krvav slasher, lepo v domači garaži ali kleti insceniran z lutkami, ki nič hudega sluteče seveda gladko nastradajo. Vsi vemo, koga na odprtem morju privabi kri, vi pa se B-filmsko obarvanemu nasilju vseeno ne pustite odvrniti od glasbene podlage. Ta je v tem primeru namreč tista z dodano vrednostjo.

Beauty's Grace: A Whisper in the Noise v Pekarni, MB, 1.4.08

Koncert leta? Kvantitativno nikakor; emocionalno takoj.

Solar Pulse Music je slovenski (presenetljivo, mariborski) glasbeni sceni torej pripeljal na ogled majhno insidersko poslastico v obliki v kvartet razširjenega solo projekta iz Minnesote, A Whisper in the Noise.

Za intenzivno otvoritev večera so poskrbeli britanski post-rockerji The Winchester Club v postavi dveh kitar, dveh basov in bobnarja. Simpatična basistka je obenem še skrbela za laptop in vključila majhen ksilofonski vložek. Odigrali so cele tri komade, ki so žanrsko značilno do maksimuma stopnjevali napetost in v dveh primerih ponudili pravo adrenalinsko olajšanje od sprostitvi šusa. Spare me the suspense? Ne nocoj. Nastop so popestrile vizualizacije na platnu, ki so segale od stilizirane nuklearne apokalipse do psihoz in osebne izolacije. Tako so nas pripravile na to, kar A Whisper in the Noise ponujajo v glasbi sami.

Razočaranje? West Thordson se na odru ne usede za dramatični grand piano, temveč igra stoje za dvema midi klaviaturama z laptopom in kitaro ob strani. Prenos glasbe v live performance pač zahteva to žrtev, vendar pa za AWITN velja, da je pomembna vsebina in ne sredstva, s katerimi je le-ta dosežena.
Za intro malce Dylana (The Times They Are a-Changin', West sam za klaviaturami). A tako enostavno in spevno pri tej skupini pač ne gre. Bend, ki se je v živo razširil z violino (Hannah Murray), basom (Severin Peterson) in bobni (Matt Irwin), igra izjemno intenzivno, zahteva pa dolgoročno pozornost poslušalca. Poslušat, bolje rečeno doživljat, je tako ali tako prišlo le tistih od oka 30-40 oseb, ki takšne glasbe pač ne dojemajo le mimogrede.
Zasedba je odigrala precej komadov z odlične aktualne plošče Dry Land; med njimi verjetno najintenzivnejšo skladbo, ki sem jo kadarkoli imel čast slišati v živo: As We Were je popolnoma očarala, zamaknila, se dotaknila. West je kljub simultanemu igranju kitare in sočasnem živem samplanju klaviatur pel popolno in predano, violina je poskrbela za lepe akcente in nasmešek, bobni so bili po potrebi božani ali tepeni. Komadi je tu mnogo prešibek izraz; West Thordson ustvarja kompozicije. Pomemben je občutek, ki se prikrade počasi, a ko se te oprime, ne popusti več zlepa. Thordsonu je uspelo uglasbiti melanholijo na skrajni meji neskončne žalosti, ki je tako resnična, da samodejno zapreš oči in in se ji prepustiš, saj gre, če citiram Visions, za "doživetje za ljudi, ki se smehljajo v dežju in ki črpajo moč iz podoživete žalosti."
V drugem delu koncerta smo slišali tudi precej starejšega materiala, med drugim celo kakšen na pol subtilen Thordsonov izbruh in skoraj country finale, ki je, zanimivo, požel največji aplavz. Za dodatek pa nas je West skorajda uspel potolažiti čisto sam s kitaro in glasom.

Zaradi redkih temačnih in zamegljenih fotografij, ki sem jih videl, benda na videz verjetno še prepoznal ne bi. West Thordson (eno bolj kul imen, kar jih poznam) izgleda mlajši in bolj, no ja, ameriško, kot sem pričakoval. Izjemno vljuden, temnolas in zadržan mladenič. Violinistka Hannah je bila presenečeno vzhičena, ko sem jo prepoznal po imenu; na odru je dajala eleganten in umirjen vtis. Bobnar je nosil hardcore kapico z bedžom, basist pa baje nujno iskal kaj za pokaditi; glasbenika v službi grande maestra Thordsona pač. Ta svojo glasbeno idejo osebne ekspresije zapakira v subtilno všečen paket za vse, ki so jo pripravljeni sprejeti. Hvala.
Pa še popravka prejšnje objave na to temo: album Dry Land ni bil posnet v zapuščeni šoli, kjer je nastajal v demo obliki, temveč kar z Albinijem (vsi wannabe glasbeni poznavalci: ni to že garant za kvaliteto?). Pa tudi ovojni papir, ki izhaja iz 40ih in 50ih let, ni bil najden tam, pač pa v bližnji, tudi zapuščeni tiskarni, zadoščal pa je za naklado prvih 2000 izvodov albuma.
Tako šola, kjer se je West naselil in ustvarjal, kot omenjena tiskarna sta doživeli poplavo ob nalivu. Toliko o Dry Land.

Foto tukaj.

A Whisper in the Noise v torek v MB

Verjamem, da to ni prvoaprilska zajebancija, ker se s takimi rečmi ne zajebava: za torek, 1.4., Solar Pulse Music in mariborska Pekarna napovedujeta "koncert leta" (sicer samooklican, a kljub temu en vrhuncev letošnje slovenske koncertne ponudbe): A Whisper in the Noise. Gre za več ali manj solo projekt iz Minnesote, katerega osrednji člen je West Thordson. Kolektiv je baje znan po intenzivnih nastopih v živo (recenzija definitivno sledi), na odličnem aktualnem albumu Dry Land pa združuje postrockovski klavir, folk kitare, zasanjane vokale in en sam, pa zato toliko bolj intenziven dissonančni izbruh (Sons). Album je v celoti mogoče poslušati tukaj. In kdo drugi natisne ovitke albuma na izjemno star, s kavo popackan časopisni papir, najden v zapuščeni šoli, kje je bil album tudi posnet (in je zato vsaka naslovnica unikatna)?

Cena vstopnice je pičle 4 evre. Kdo gre z mano? :)