Šmorn

Že par dni imam nekakšen namen ponovno zagnati svojo tukajšnjo pisarijo. Danes naj končno napoči ta čas - po par urah spanca in enem najbolj grozljivih koncertov zadnjega leta / let / časa kot takega.

V preteklih tednih sem se torej kljub 1) poročilom s prve roke iz Primaverinega ne-nastopa, ki ga je Bitchfork potenciral do pravega malega incidenta, in 2) takšnim in drugačnim fejsbukovskim namigom o "zadetem tipu, ki bo igral 45 min", drznil spustiti v Wavves "diskografijo". Sprva kot priprava na koncert, kakor se mi vse prepogosto dogaja - a nekje vmes sem pričel resnično marati vsaj tisti del skoraj samonaslovljenega albuma, ki koketira s preprosto nojzersko melodijo pod kilami efektov. Učinkovito prav zaradi svoje skoraj debilne neobremenjenosti in predstavljivo všečno pod vplivom opojnih substanc.

V živo bi bilo z obstoječim materialom mogoče uprizoriti pravi mali karneval nojza, zgrajen prav na omenjenih vokalnih melodijah in stopnjujoč se do potencialnega vrhunca dissonance, ki bi na (v švedskem primeru) superbnem ozvočenju paral bobniče še pijanim študentom v zgornjem nadstropju šiki miki kluba Parken. A Wavves so se odločili za drugačen pristop. No, "odločili" - najbrž si Nathan Williams in kompanija niso zavesto dejali: "Fantje, naš sloves v živo je spodkopan. Utemeljimo to še pred Göteborško publiko z amaterskim nastopom brez energije na odru!" Smešno neokreten na instrumentih in pokopan pod efekti kot grotesknimi približki albumske produkcije je trojec zamaskiral svoj sicer všečen izbor melodičnih prebliskov do neprepoznavnega šmorna, kjer je še s poznavanjem izhodnega materiala identificiranje podanega izpadlo izjemno naporno do nemogoče. Še največ volje je pokazal smešen čupavi basist, ki je poskakoval po odru kot otrok, navdušen nad novo igračko. Williamsov vokal, ki bi celotno zadevo s prepričljivostjo morda lahko rešil dokončnega potopa, je ostal skrit sredi nojzerskega ničesar od zvoka - kljub oklevajočemu "Can I get a tiny bit more vocals?" po dveh "more vocals" klicih z moje strani.
Morda - samo morda - je imel bend pač slab dan, Williams pa je bil res brez glasu, kot je na koncu priznal. Na koncu, to pomeni po 25 minutah in približno desetih komadih. Morda je to glasba, ki jo moraš tako igrati kot poslušati pod vplivom drog - in Williams se je proti vsem pričakovanjem pokazal presenetljivo trezen, opojna substanca našega izbora pa je bil (najbrž manj primeren) splošni CŽS depresant etanol. Še najbolj verjetno pa je, da gre pač za najbolj precenjenega glasbenega izvajalca na širšem indie področju letos, ki je pač izdal preprost, všečen album - in ta lebdi visoko nad dejanskimi glasbenimi sposobnostmi osrednjega mladeniča. Po koncu koncertnega debakla sem celo pomislil, da gre morda pač za nojzerske priredbe obskurnih Beach Boys b-sidov ali česa podobnega. Nekje v svojem uradu v Chicagu se Bitchforkovi uslužbenci najbrž iz dneva v dan zabavajo z internimi šalami o ljudeh, ki dejansko obiskujejo Wavves koncerte, Nathan Williams pa je zmeden modelči iz San Diega sredi vrtinca virtualne slave, ki mu je stopila v glavo huje kot vsi koktejli drog na svetu.

Škoda, da se v večini lestvic ob koncu leta ne najde tudi "najslabši izvajalec v živo". Morda bom kar na tem mestu uvedel to kategorijo, ko bom pometel pred pragom dvatisočdevetega.

Ring ring

I have a phone at home but it has no dial-tone. So me you might have called and I will never know.

Blood Brothers efekt: zarati norišnice, ki se ji reče glasba, preslišiš genialno zmešana besedila. Your loss. Isto velja za te norce po imenu Modey Lemon, ki tukaj servirajo enega meni ljubših mastnih komadov - in še zmeraj dobivajo manj pozornosti, kot si je zaslužijo.

Get on your dancing shoes

Švedski garažni rockerji Mando Diao se te dni vračajo na glasbeno prizorišče - in svojo stilsko oznako, kot kaže, vse bolj puščajo za sabo. Le dobro leto po svojem po popu iz šestdesetih dišečem prezrtem četrtem albumu so fantje danes na MySpace lansirali video za svoj novi singl, rokenrolklišejevsko naslovljen Dance with Somebody. Komad je izjemno skuliran, presenetljivo zračen in še bolj na pop pristrižen kot doslej; znajde se popolnoma brez kitarskega divjanja, Björn Dixgård pa spet igra na svojo "high priest of Swedish soul" karto, pri čemer mu pridno pomagajo back vokali. Video je stilski in prijeten, pripadajoči album Give Me Fire (!) pa pričakujemo 13. februarja naslednje leto.

Garažna psihadelika

The Datsuns, Headstunts

Naj anagram v naslovu nosi pomen ali ne: Novozelandci The Datsuns na četrtem albumu le mestoma reproducirajo prvenec, opevan na Otoku in poln divje garažnih riff rockerjev z vonjem po sedemdesetih. Vedo namreč, da so odlični tudi in predvsem, ko nas zalotijo nepripravljene in si dovolijo umestno poskočne orgle, melanholično noto preko akustične kitare v ozadju ali hipnotični Eye of the Needle. V enem komadu se vrnejo celo seksi spevni back vokali! Headstunts tako le delno ponuja enotnejši zvok kot predhodnik Smoke & Mirrors, a tokrat so nianse tiste, ki posameznim pesmim podelijo lasten odtenek. Svoje k svežini prispeva tudi že patentirana hrustljava kompaktnost, zato zaključni, sicer obetavno pričet izlet v psihadeliko pokaže, kako dolgočasni lahko izpadejo preveč razvlečeni pokloni junakom zadete mladosti.

RSQ, november 2008

Sedem let dobre glasbe

Ja, saj vem, da nimam kaj jamrati. Pa se mi vseeno tu pa tam zazdi, da sem v bistvu že star. Tako na primer, ko ugotovim, da je legendarni Is This It izšel leta 2001. Sliši se blizu, kajne?, pa je vendarle že sedem let nazaj. Whoa.

Saj sem že razlagal o kakem slučaju, ko sem še kot dojemljiv glasbeni amater kupil prenekateri CD zato, ker so ga ponujali po ugodni ceni, sam pa sem kje zasledil kritiške hvalospeve na njegov račun. Tudi The Strokes so tako našli pot v moj CD radio, pred katerim sem pa sprva samo nejeverno obsedel. Naslovna, prva pesem je bila zabavna, res, s svojim poskočnim basom in kul melodijo vokala je ostala v spominu. Vse ostalo pa se je na začetku zdelo kot en sam dolg(očasen) komad, razsekan na deset kosov s predolgimi presledki vmes. Nič čudnega; The Strokes so imeli enoten zvok, nonplusultra rock plošč tistega časa pa je (vsaj zame) še zmeraj bil razgiban Californication. Pa vendar: melodije so se tudi tu sčasoma razprle in usidrale. Vse tiste monotone kitare, suho udrihajoči bobni, pa seveda Casablancasov nepozaben, lakonični dol-mi-visi vokal, poln fuzza, zaradi katerega je z albuma kar curljal coolness. Ja, pustili smo se očarati petim mladeničem iz elitnih družin, ki so vse predpostavke za ustanovitev rock skupine imeli položene v zibko, obenem pa so igrali na tako kul karte, da so na odru zanimali le sami sebe in so jim še cigarete skoraj popadale iz ust od same arogance. A imidž je bil takrat na srečo le še dopolnilo albumu, natrpano polnem sfrustriranih himn, ki so ostale in se obdržale. Last Nite, Hard to Explain in New York City Cops še danes napolnijo vsako indie plesišče. Slednja je bila odstranjena z ameriške različice albuma, ker naj bi bila v luči zrušenega WTCja žaljiva za njujorške policaje, ki so bili slavljeni kot eni izmed narodnih herojev. U.S. of A. so še enkrat nahranile svoj bolj kot kadarkoli bolan patriotizem, medtem pa so The Strokes, v svetu slavljeni kot odrešitelji (?) pozabljene (?) rock glasbe, utrdili pot za številne, stilsko njihovemu oživljenju garažnega rokenrola popolnoma nerelevantne bende: The Vines, The Libertines, The Hives, kasneje celo Franz Ferdinand in Arctic Monkeys. Morda je bil tu rojen tisti neokusni pojem indie rock, ki danes britanski mladini pomeni vse in vendarle nič. The Strokes pa so nato z Room on Fire stagnirali na najvišjem nivoju, zatem pa se zvočno zdiferenciirali in vendarle v precejšnji meri ohranili kvaliteto pesmi. Četrti studijski album naj bi, po dveh solo izdelkih kitarista Alberta Hammonda, jr., izšel naslednje leto.

Za zaključek pa še naključje to end all naključja: o tej objavi sem razmišljal že poleti, ko sem se spomnil, da dotični album pač letos praznuje sedmo obletnico. Ravno današnji datum, ko sem se nanj ponovno spomnil, pa predstavlja datum izida albuma (sicer v USA, v Veliki Britaniji je izšel že prej, pa kaj :P). Sploh me ni več presenetilo; v bistvu bi bil kar razočaran, če temu ne bi bilo tako.

Adijo Kalifornija

Sem se že bal, da so losangeleški fantje po svojem ogromnem pop hitu, pa sledečih menjavah osebja in komercialnem neuspehu obupali, odpovedali, vrgli puško v koruzo. Tako me je še toliko bolj razveselilo dejstvo, da se po dolgem jamranju, podaljševanju roka izida in menjavi založbe z novim albumom po štirih letih vračajo Phantom Planet, morda najbolj neupravičeno prezrta popindiegaragerock skupina zadnjih let.

Skoraj self-titled prvenec Phantom Planet is Missing (1998) in njegov naslednik The Guest (2002) sta bila happy happy južnokalifornijski pop; predvsem slednji je dihal akustične kitare, orgle in zmagoslavne melodije, ki so me navdušile, sčasoma pa rahlo izzvenele. Za pravi (sončen!) trenutek pa je album še vedno fin. Prinesel nam je tudi že omenjen über-hit California, ki smo ga nekateri spoznali in vzljubili že ob izidu, nato pa ga je krepko onesnažil medijski OC overkill, sicer bi ga indie mladeniči s potovalno slo v srcu še danes s kitarami v naročju prepevali ob tabornih ognjih na peščenih plažah.
Sledeči dejanski self-titled (2004) je proti pričakovanjem izpadel krepko bolj nezbrušen, direkten, vse prej kot sunnyboy pop. Basi brnijo, kitare javkajo, shooting star-a Jasona Schwartzmana ni več na krovu, saj se je, kot se za bratranca Nicholasa Cagea spodobi, odločil posvetiti se igralski karieri. Vokalist/pisec pesmi Alex Greenwald je zahaklal lakonično-strokesovski način jamranja v mikrofon; seveda so jim takoj očitali slinjenje za trendi in seveda so se fantje branili z zatrjevanjem, da se želijo z vsakim albumom glasbeno razvijati naprej, vsako ploščo zapeljati v nov stil.

Ko prvič povohamo nov izdelek, Raise the Dead, je najprej predvsem eno: nehomogen. Nič več jasno zastavljene črte, nič več stroge spremembe zvoka; prej združevanje najboljšega iz doslej slišanega. Prvi, naslovni komad nas popelje na isto plažo kot California pred šestimi leti, le da nas tokrat ne greje sončni zahod, temveč nas čaka trda tema, morje pa je zlovešče razburkano. Nemir. "Tonight we raise the dead!", kriči Greenwald; bend tokrat išče, hoče, rabi naše sodelovanje, pa ne le tu, temveč kar nasploh - saj bi album naj bil konceptualen, osrednja tema pa kult in povezanost (torej med bendom in feni, če hočete). Tematika poveličuje tudi misteriozen flair, ki ga je baje v današnji pop kulturi premalo: "A lot of the new record has a sense of hopefulness with something sinister behind it." Programatično naslovljen Leader je tako osrednji komad, ki po odločni kitici prinese nedolžen zborček v melodičnem refrenu (now join our hands and come along / the day's about to dawn) in hrustljav kitarski rifič za njim. Fantje imajo hite in melodije, imajo Dropped, ki vleče na indie plesišče, in nekje iz šestdesetih pobegli ba-ba-ba ba-ba-šadubidu v Do the Panic, komadu, ki smo ga lahko našli že na Negatives (B-sajd kolekciji iz leta 2004), zdaj pa je postal nosilni singl, ker je pač predober. Geronimo je divji, Greenwald laja, kitare in ritem prepletajo meandrirajoče zavoje. Hladni Quarantine bi se morda dobro znašel tudi na predhodniku, Ship at a Sea s saksofonom, ki ni cheesy (!), pa bi lahko tako napisali tudi Kaizers Orchestra za svoj prvenec. Confess ima plesno-pomladni ritem v kitici, nato se nekje od zadaj vštuli semi-distoržn kitara, ki si po refernu upa celo izbruhniti. Za konec še I Don't Mind kot zdolgočasena antiteza spevnim, akustično-melanholičnim zaključnim komadom albumov - slednjega so Phantomi namreč že perfekcionirali s Something Is Wrong na The Guest.

Res je, album rabi eno do dve poslušanji, preden zagrabi. Sam sem že dovolj padel noter, da si upam trditi: vsak prekleti komad je hit. Kdor benda ne pozna, mu ga z režanjem na faci priporočam, kdor je slišal le še Californio, naj nanjo (zaenkrat) hitro pozabi in se prepusti mojemu prvemu ne-poletnemu poletnemu albumu leta.

Make my heart beat double time: The Kills v Flexu, Dunaj, 5.4.08

The Kills: Alison "VV" Mosshart in Jamie "Hotel" Hince. The Beauty and the Beast, le kdo je kdo, ni popolnoma jasno. On: na videz malce prestar za tako kul garažni bend, stajliš, pozer. Ona: razmršeni črni lasje, junkie sex appeal, mokre sanje prvih vrst. Oba: Na odru neizpodbitno in neizmerno kul.

Pustimo ob strani dejstvo, da se je še vedno potrebno voziti na Dunaj za bende kalibra The Kills, medtem ko nam pod nosom igra vsa punk smetana. Britansko-ameriški garažno-elektronsko-alternativni-v-pravem-pomenu-besede duo je tokrat v Flexu nastopil kar brez predskupine, začetek dosledno ob 21.15. Publika očitno ve, kaj lahko na tej lokaciji pričakuje, saj se je že pol ure prej pred odrom nakopičila skorajda neprebojno. To je bil verjetno moj prvi koncert sploh, kjer na odru ni bilo videti bobnov. Dekle in fant sta otvorila z začetnim komadom aktualnega albuma, U.R.A. Fever, in postalo je jasno, zakaj: ritme (ki so, po pravici povedani, dovolj preprosti, da si to lahko privoščita), imata nasemplane na drum mašini, ki njunima vokaloma in 1-2 kitaram nudi podporo v živo. Novi album pa je, kar se tiče ritmike, itak dovolj elektronski. Kakorkoli že, zvok je bil že od prvega trenutka pričakovano živčen, glasen in, no ja, garažen. Prav tako semplane so bile razne sintetične nervoznosti njunega zvoka, ki bi pri povprečnem, pop razvajenem poslušalcu verjetno povzročile lateks alergijo hujše vrste. Svoj minimalistični način igranja Jamie v živo še bolj denkonstruira in ponudi le suho, divje, noisy kitarsko ogrodje, ki se z omenjeni ritmi odlično (in prekleto specifično) dopolnjuje. Malo gre pojamrati na račun občutno pretihih vokalov obeh protagonistov, izmed katerih me (seveda) fascinira predvsem prispevek Alison, ki zveni tako naveličana nad življenjem, da jo ravno to spet naredi seksi (zanimivo: punce so kričale tako "Jamie" kot tudi "Alison". Fantje smo bili le pametno tiho).

Dvojica je pričakovano odigrala precej materiala z Midnight Boom, pa tudi kar nekaj komadov prvenca Keep on Your Mean Side in le tri z No Wow. Moram priznati, da mojih favoritov z aktualnega (Getting Down, Black Balloon, M.E.X.I.C.O.) in prejšnjega (Sweet Cloud, Rodeo Town) albuma ni bilo na setlisti; sta nas pa zato Killsa razveselila s (tudi tekstovno zabavnimi) cvetkami, kot so Sour Cherry (made my blood thump Saturday night / make my heart beat double time), Alphabet Pony in skoraj orientalsko obarvanim Kissy Kissy, kjer se je ob uporabi skupnega mikrofona pričel tudi rahel odrski erotični naboj med njima. Verjetno ni naključje, da komadi, kjer na albumu ni prisotne kitare in dominira zvok basa, niso bili odigrani. Oh well. Je pa Jamie zato v zaključku rednega dela z Goodnight Bad Morning simultano igral bas in main riff na eni kitari, med koncertom redno prakticiral svojo očitno signature pozo kitarskega snajperja in sfiniširal s konkretnim noise napadom, kjer je kitaro zmaltretiral kar z izpraznjeno steklenico Corone. Po pičli uri in četrt (dodatek: 2 komada, med njima odlični Love Is a Deserter) je bilo zabave nepreklicno konec. Zugabe!