2 x 2

Dva krat dva. Benda. Tri plus pet in dva plus šest. Članov. Obe predskupini prvič, oboje glavne nastopajoče drugič. Dear Reader z Lauro Gibson in The Notwist z Joasinho. Dva dni zapored.

Mislim, da so Dear Reader (poleg kraljevsko pretiranih Die Antwoord, seveda) edini južnoafriški bend, ki ga poznam. Gospodična Cherilyn MacNeil se je v letu 2010 po razpustitvi skupine preselila v svetovljanski Berlin, kjer Dear Reader neguje kot solo projekt. Tako je nastal lanski album, naslovljen Idealistic Animals in poln živalskih naslovov pesmi. Ta je predstavljal levji delež (see what I did there?) petkovega nastopa, slišali smo pa tudi nekaj starejših viž, vključno s čutno, lomljivo akustično izvedbo Springsteenove Dancing in the Dark kot drugi dodatek. Ja, vem, notri je vštulila košček To Be With You, ene mojih najbolj osovraženih pesmi vseh časov, pa kaj. Cherilyn rada pripoveduje zabavnosti s turneje, švedski bobnar išče novo službo v evropskem parlamentu, violinistka jih dopolni petindvajset, smeh iz dvorane pa sproži smeh tudi na odru in prekine začetek pesmi, ki je itak čisto neprimernega vzdušja. Publika sedi po stopnicah in tleh v Rotonde ter uživa v pop melodijah uigrane peterice. Vsaka pesem ima svojo zgodbo, le prisluhniti ji je treba. Glavni akterji v njih pa niso nikoli zgolj črni ali beli, zgolj dobri ali slabi, temveč nekje vmes. Tako kot v resničnem življenju.

Laura Gibson si je Dear Reader za eno pesem pripeljala na oder. Drznila si je prirediti Where Did You Sleep Last Night, ki jo je ustrezno oklicala za In the Pines. Po koncertu, za merch mizo, je prepoznala mojo Port O'Brien značko – prva, odkar jo nosim že več kot dve leti! –, pa še to le zato, ker je bila z njimi na turneji. Njen trojec pa je igral zanimive, morda na prvi posluh zamenljive, a nikakor zanemarljive prijetne folk melodije, mestoma celo nekoliko bolj poskočne, kot bi bilo pričakovati. Računam s tem, da ji bom nekoč poklonil več pozornosti. Tudi vi ji dajte, če boste imeli priložnost.

The Notwist sem si, le kdo bi mi verjel, ogledal davnega 2008 v Orto baru. Morda zadnji koncert tam, ki sem ga dojel kot relevantnega – pa zato toliko bolj. Kakor takrat je bila tudi tokrat predskupina le dvojec, a takrat domača za nas, tokrat pa domača za The Notwist, saj Joasinho prav tako prihajata iz Münchna. Poleg tega je bila njuna mešanica (indie) rock glasbe z elektronskimi matricami precej primerna za podporo temu večeru. S svojim igračkanjem in multiinštrumentalizmom vokalista sta že precej nabito dvorano dostojno prepričala. Njune pesmi imajo zagon, imajo lepoto in pravšnja presenečenja. Fanta sta celo podarila dve plošči, prvo tistemu, ki v eni izmed pesmi prepozna melodijo z glasbene skrinjice – bil je Imagine –, drugo pa tistemu, ki v isti pesmi prepozna jezik besedila. Bil je Swahili. Pa sem si mislil!

The Notwist so se, zanimivo, na turnejo podali brez novega albuma – ali njega najave – v kovčku. The Devil, You + Me leži že štiri leta nazaj, njihov prejšnji izdelek, slavni in spoštovani Neon Golden, pa še šest let pred tem. Deset torej. Ojoj. V Ortu so začeli s Pick Up the Phone; tokrat so si ga "prihranili" za drugo mesto v programu. Da se razbremenijo pritiska, veste. Pritisk, ki ga ustvarjajo na odru, pa da večkrat misliti: je to res ista skupina, ki jo poznam s plošče? Ja, saj plavajo v svojih poljih neskočne melanholije, tiste najbrž res najimenitnejše fuzije organike in elektronike v popularni neodvisni glasbi. A ko se odločijo izbruhniti: kakšno rjovenje! Kakšna atonalnost! Kakšna jebena glasnost! Markus Acher scratcha vinilke. Njegov brat na basu se pol koncerta bori s crkujočim ojačevalcem, pa si sploh ne dovolijo, da bi se opazilo. Bobnar je pa itak žival, en tistih, ki jih je tako veselje gledati, da bi najraje sam prijel za palčke, če bi imel količkaj občutka za ritem. Uh, in potem je tu še Console. Skozi celoten set samo pridno šraufa svoje gumbke in vihti svoj Wii daljinec, pa se zraven drži, kot da je največji car na svetu. Važič. Proti koncu, ko med dvorano zaorje Pilot, ko se oder bliska rdeče in zeleno  kot skoz papirnata 3D očala, takrat se pa čupavi in bradati Console reži kot pečen maček. Kdo bi vedel, zakaj. Naj mu bo prav. Naj jim bo vsem prav. Smešni stari Nemci, ki lahko marsikaterim današnjim psevdo-carjem pokažejo, kako se stvarem streže.

Foto: Kmeron na Flickr.

Rokenrol za srca: The Pains of Being Pure at Heart

Avgust 2009. Umazane ulice, pristaniške vonjave. Rotterdam ni nujno pretirano povabljivo mesto. Kaj nas je na poti na naš prvi Haldern Pop festival torej pritegnilo tja? Ameriška senzacija glasne pop glasbe, The Pains of Being Pure at Heart, ki je razprodala lokalni klub s privlačnim imenom Rotown. In The Pains of Being Pure at Heart vse od poletja 2009 niso nikoli zares odšli, saj so v tem času povrgli dva vrhunska singla, lani pa, čisto potiho, še nov album. Kaj se je torej spremenilo? Pravzaprav nič – in prav je tako.

O vplivih te zasedbe, ki so se zvočno menda premaknili iz osemdesetih v devetdeseta, na tem mestu ne bom nakladal, ker nobene od teh skupin nikoli nisem poslušal (ne, niti My Bloody Valentine!). Tudi nova plošča Belong pa je bila deležna kritiških hvalospevov – in pesmi z nje so med publiko presenetljivo popularne. Med publiko, to pomeni, da dva flamska poba za mano na ves glas prepevata fragmente besedil, ko pa to ne znese, pa rade volje tudi vodilne kitarske in/ali sintetizatorske linije. Nov in star material Painsi večinoma lepo alternirajo, za občutek domačnosti pa poskrbi dejstvo, da so v bistvu vse njihove pesmi taki mali hiti, obenem pa zvenijo – in ja, smejo zveneti! – vse približno identično. Pa vendar: kurjo polt po koži mi še vedno poganjajo biseri s prvenca, tisti nabriti spomeniki najstniški čustveni razoroženosti.

"It feels too early for a rock'n'roll show," pravi frontman Kip Berman, in seveda ima prav, saj smo pa vendar v Bruslju; ura je minila komaj pol devet. Kljub temu je to en najbolj razživetih koncertov mojega dosedanjega bivanja tukaj – kar pomeni, da se kakšna polovica sprednje tretjine dvorane rahlo pozibava po ritmu. Predvsem takrat, ko se kljub odličnemu zlivanju da opaziti, da so nove pesmi res nekoliko bolj mastno-kitarske. Zmedeno simpatični Berman, ki nekako spominja na nebogljenega žabca Kermita, namreč vmes pošteno poprime za kitaro in jo zlorablja, kot da je najmanj iz Nikki Louder.

Na neki točki fantje in punca skorajda izbruhnejo v različne pesmi, česar jih reši le preverjanje v zadnjem hipu. Berman se pošali, da bi to kaj kmalu lahko izpadlo kot Zaireeka, "just not as good". Bojda najmlajši fenici v prvi vrsti se zahvali z "Thank you for being so young!", nato pa ji pokloni Say No to Love, saj vendar še ne sme imeti fanta! Kanček raznolikosti vnesejo s kao akustično izvedbo odlične Contender takoj po prvem odhodu z odra. In da, kljub povabilu benda, naj se jim po zgolj uro trajajočem nastopu pridružimo ob belgijskem pivu, sem ob enajstih že v postelji z opranimi zobmi. S podpisanim singlom in srčkom od Kipa. 

Ker si je včasih treba dovoliti, da te od same preproste lepote zmrazi.
Ker je včasih treba na vse grlo prepevati "We will never die, no, no, we will never die!" in to tudi verjeti.
Več takih!

Foto: Bart Vander Sanden

Simpatični razgrajači: Cymbals Eat Guitars

Avgust 2010. Prevroč zrak, prevelika gužva. Prvi dan festivala Haldern Pop.  Pravkar so Beach House nastopili le malo pred osmo zvečer. Skozi odprte duri v prostrozračno zaodrje vidim, da sonce pravkar zahaja. Vzdušje v Šotoru ogledal še zdaleč ni več sveže in vsak piš hladnejšega zraka je dobrodošel. Naslednji na  vrsti: Cymbals Eat Guitars. Ne poznam jih, a o njih sem slišal že precej dobrega. A ne le, da me skupina ne navduši; še prepriča me ne pretirano.

Ko zdaj, po obiskanem koncertu v Botanique, razmišljam, zakaj je bilo temu takrat tako, se mi poraja zgolj en odgovor, pa še ta je sila nespameten. Ob imenu te skupine sem iz neznanih razlogov namreč pričakoval razgrajaško-hipijevski zvok á la Portugal. The Man, ki ga seveda nisem dobil, ker skupina takšne glasbe pač ne igra. Morda je bilo to neskladje nekih izmišljenih pričakovanj in dejanskega stanja vzrok mojemu razočaranju, morda pa skupina na omenjeni festival, poln prijetnih folk in pop vrhuncev, preprosto ni bila umeščena.

Moje drugo srečanje s  Cymbals Eat Guitars je bilo tako v vsakem primeru prijetno presenečenje. Da, priznam, z njihovimi studijskimi izdelki se še vedno nisem pretirano dobro seznanil. Kar sem slišal, mi je dalo vedeti, da so oporna točka njihovega zvoka še najbolj Pavement, pa še to predvsem zaradi pevčeve barve glasu in načina, kako podaja melodije. A Cymbals Eat Guitars so vendarle svojski – in zanimivi že na pogled. Kjer bi za mikrofonom (in kitaro) pričakovali shiranega slackerja, stoji postaven kratkolas poba in se zmedeno praska po glavi. Na njegovi levi neobrit hipster na sintičih, na desni suhec angleške polti na basu, zadaj medo za bobni. Vsi skupaj zrejo v publiko prav tako prestrašeno kot publika nazaj na oder – in občutek imam, da nisem edini radovednež, ki se je nocoj znašel v dvorani.

Vsi morebitni dvomi o kakovosti te skupine se razblinijo v trenutku, ko zagrize v prvi komad. Lahkotne kitice, nenadni kitarski pritiski, čvrste bas linije in subtilni, a pomembni sint vložki na pravih mestih. Saj ne znam niti povedati, koliko pesmi je bilo odigranih, tako gladko mestoma tečejo iz ene v drugo, in ko ritem sekcija ravno še popušča napetost, Joseph D'Agostino že šari po kitari in jo uglašuje za nove vrhunce. Tudi kričati zna fant, seveda predvsem v trenutkih, ko se njihova glasba oddalji od okusov "klasičnega ameriškega indieja" in zapelje v nekakšen zmeren noise rock. Ravno to so trenutki, ko bi še bilo mogoče prisiliti primerjavo s Portugal. The Man, seveda ob popolni odsotnosti kosmatih hipijevskih jajc.

Plus točke v moji knjižici kulskosti pa Cymbals Eat Guitars žanjejo tudi zaradi svoje popolne nenarejenosti. A da bi razložil, kaj natančno s tem mislim, bom najprej obudil neko drugo zgodbo. Kmalu po svoji nastanitvi v Bruslju sem obiskal tudi koncert skupine Yuck. O tem koncertu na tem blogu nisem pisal, sem pa o morebitnem zapisu precej razmišljal, saj bi nastopajoče krepko pograjal. Ne zaradi pomanjkanja energije, kje pa; tudi na njihovi glasbi tehnično ni mogoče izpostavljati šibkosti. Le tako prevzetno napihnjeni so se mi zdeli, ko so svoje idole iz devetdesetih proslavljali s skoraj popolnimi kopijami v zvoku in pesmi – ter vse skupaj še prodajali kot avtorski izdelek.

Čisto drugačen vtis sem dobil pri Cymbals Eat Guitars. Fantje vedo, kaj počnejo, pa so ob tem vseeno prikupno zmedeni. Dobivajo pohvale kritikov, pa jim ni stopilo v glavo. Ne vedo, kam bi se dali med uglaševanjem kitare, zato začne basist razlagati, da imajo nov album in da ga bodo po koncertu tudi sami prodajali, na kar mu klaviaturist odvrne "Cool story, bro." To seveda tudi storijo, pri čemer so tako nebogljeni, kakor da bi prvič videli lasten merchandise. A vse to so le simpatične podrobnosti; prvenstveno gre za to, da skupina pobira obstoječe vplive in jih konstruktivno meša v lastno zvočno podobo. Ta je poslušljiva, pa ne masovno, dinamična, pa ne na silo, in – očitno – v koraku s časom, pa ne samovšečna. Take imamo radi. Le ko trdijo, da je Rotonde v Botanique "the coolest place we ever played", lažejo. Konec koncev so igrali v Šotoru ogledal na Haldernu.

foto: Bart Werbrouck

dvatisoč11

Po septembrskem poklonu albumu Nevermind pripravljamo jutri, 22.12., drugi dogodek pod zastavo Specialke. Koncert, ki sliši na ime dvatisoč11, se ima zgoditi v Gala hali.

V sklopu promocije za dogodek sem z vsemi nastopajočimi pripravil Q&A mail intervjuje. V njih nam skupine povedo kaj o sebi, v skladu z dogodkom tudi kaj o iztekajočen se letu, vsaka skupina pa dobi zastavljeno tudi vprašanje od enega izmed preostalih nastopajočih. Q&A lahko preberete na spodnjih povezavah:

The Canyon Observer (kje na Balkanu so bili zvezde?)
Čao Portorož (kdo bi jih upodobil v slovenskem celovečercu?)
Joko Ono (kje je John?)
Nina Bulatovix (je v tej gospodični sploh kaj ženskosti?
ŠKM banda (ŠKM banda? Štefan Kovač-Marko banda? Štefan Kovač Marko banda?)
Werefox (z ali brez pritiska preteklosti?)

Da bo obisk še bolj praznično-povabljiv, smo v sodelovanju z glasbeniki pripravili tudi poklone za tiste, ki bodo na prizorišče prispeli med prvimi. Tako med drugim Werefox prvim 100 obiskovalcem poklanjajo doma spečen medenjak in broško, pa še kaj se bo našlo.

Rezervacije, s katerimi si zagotovite vstopnico po predprodajni ceni, so na voljo še danes - tukaj.

Poleg tega bo to zadnji letošnji koncert v Gala hali - in zadnji sploh v Gali, kakršno poznamo, saj bo ta januarja podvržena obnovi. Vsi prostočasni fotografi ste tako vabljeni, da ovekovečite zadnji koncert in z njim dvorano ter fotografijo pošljete na specialka.events@gmail.com. Najboljši prispevek dobi 2 vstopnici za naslednji Specialkin dogodek.

Se vidimo!

Prizemljeno nadzemeljsko

Kdo: Wild Beasts in Dutch Uncles
Kdaj: 8.11.2011
Kje: Botanique, Orangerie

Po odličnem sedečem WHY? koncertu pred dvema tednoma se je tokrat ob odsotnosti stopnic izkazalo, da je Orangerie v bistvu največja dvorana v Botanique – s presenetljivo visokim odrom. Kljub temu ja bila za nastop Wild Beasts nekako prazna, kar je bilo v dneh pred koncertom slutiti že po tem, da ga ja Botanique na svoji spletni strani na veliko oglaševala. Korporativna koncertna mašinerija pač. Pa vendar.

Najprej smo bili soočeni z Dutch Uncles, peterico iz Manchestra. Ta je že s prvim taktom dala vedeti, s čim si je prislužila mesto podporne skupine Wild Beasts na turneji, ki se ji je prav s tem nastopom izteklo. Sintetnično obarvane strukture sicer nikoli niso zares dosegle brbotajoče odličnosti njihovih odrskih naslednikov, nekolikšni zamotanosti navkljub pa je skupina dajala vtis, da se za svoj uspeh prekleto trudi biti "drugačna". Kar je tudi prav, saj dandanes redkokatera dobra glasba še lahko izide iz pregovornega rockerskega navdiha. Težava lahko nastopi le, če je ta "pretiran" trud na odru tudi nedvoumno očiten – občutek, ki se ga pri mladeničih nisem mogel otresti. Pevčev živčno trzajoč približek plesanja me je bežno spomnil na histerično porno pop mašino Hush Hush, bizarnost, ki sem si jo imel čast ogledati v Malmu kot predskupino Yeasayer.  Kar pa se tiče Dutch Uncles, je vse skupaj izzvenelo primerno, a zamenljivo in žal kot zasedba, ki bi najbrž razvnela stoglavo množico z odra prešvicanega kluba, tukaj pa so bili postavljeni kakšne pol metra previsoko.

In, grozota vseh grozot – za hipec je kazalo, da so si tudi Wild Beasts na tej turneji nadeli nekaj številk prevelika obuvala. Začetek s studijsko odličnim Bed of Nails je bil namreč medel, brez poskočne moči in lahkotnosti, ki smo jo pričakovali, zvok prej šmornast kot briljanten. Po tem mlačnem uvodu tudi nadaljevanje ni nemudoma navdušilo, temveč je možganom puščalo odprto pot za vprašanja tipa "Pa imajo res dva vokalista? Sem bil prepričan, da je samo eden." Da mi je glas tistega z Bam Margera čepico bolj všeč kot glas tistega s kvadratnim obrazom, sem še ugotovil, pa da se ponavadi odlično dopolnjujeta v tisto nadzemeljsko entiteto, ki dela to glasbo ravno prav posebno. V programu je seveda prevladovala aktualna plošča Smother – a uvodna pesem prejšnje, The Fun Powder Plot, je bila tista, ki je tehtnico končno prekucnila od preprostega "okej" do navdušujočega "uau". Prav ta pesem, ki sem jo kar ob prvem poslušanju preko slušalk zavrgel kot nezanimivo, me je tokrat pritegnila in sprostila pot za neverjetno drugo polovico nastopa. Pulzirajoče, ritmično atipično in lebdeče še kak meter nad odrom. Njihovi najboljši trenutki so tisti, ki vokalno dajo vse od sebe: deklamirajoč Reach a Bit Further, obsojajoče-stopnjujoč Hooting & Howling, rezko kričeč "Watch me! Watch me!" v All the King's Men. Lion's Share, prva pesem dodatka, je vsebinsko in kompozicijsko najbrž njihova najboljša doslej in je tudi v nekoliko bolj prizemljeni izvedbi zagotovila kurjo polt. Wild Beast so se prilizovali publiki, češ, hvala, da nas pridete pogledat še enkrat, nazadnje v tej dvorani smo bili zanič – in publika jih je proslavljala. Tokrat, kot kaže, upravičeno. End Come Too Soon je konec vendarle prinesel ravno pravočasno – s popolno razpustitvijo forme in nekajminutnim stopnjevanjem do vnovičnega, glasnega vrhunca, med katerim je dvorana izgubila ves občutek za čas. Rokenrol v anti-rokenrol podobi.

Foto: bourgol na Flickr.

Kdo je tu fejk?

Kdo: Dum Dum Girls

Kdaj: 6.11.2011
Kje: Botanique, Rotonde

Spomladi letos me je začasna menjava bivalnega okolja prisilila izpustiti marsikateri koncert v Ljubljani. Tako so ʺnastradaleʺ med drugim Dum Dum Girls, ki so pod Bubino zastavo nastopile na odru Menze pri koritu. Hajp je bil precejšnji, pokoncertna ustna poročila prijateljev in znancev pa so mi v en glas zatrjevala: ničesar nisi zamudil. Dolgočasen, statičen nastop. Vse polno tipov, ki so punce prišli samo gledat in ne poslušat. Ni vredno.

Pa sem se za obisk koncerta v Bruslju vseeno odločil. Temu so botrovali dolgočasen vikend, želja po koncertih in ugodna cena. Zanimivo: nisem bil razočaran. Vsaj ne po glasbeni plati.

Žal je (vsaj na prvo poslušanje) simpatična predskupina Veronica Falls zaradi prestavljenega koncerta odpadla, tako da so bila dekleta primorana začeti že nekaj čez pol deveto. Nič nenavadnega; predskupine v Bruslju začenjajo natanko ob osmih. Za večne metelkovce nepojmljivo, meni pa zavoljo pomanjkljivega javnega prevoza po polnoči trenutno sorazmerno ustrezno. Stari smo. Dvorana Rotonde je osrednji, a prijetno majhen prostor kompleksa Botanique, ki spominja na mini verzijo angleških okroglih, gledaliških koncertnih prizorišč. Kot nalašč za te stilsko zavedne mladenke, ki so, jasno, brez pretiranega besedičenja udarile po instrumentih. Njihova glasba ne dopušča možnosti oporekanja: je neposredna, glasna in nekoliko neumna, a na skrajno prijeten način. Na tak, da pesmi ni treba poznati, pa jo že po tridesetih sekundah prepevaš na ves glas. Ker je tako preprosto. In zraven poplesavaš na prstih in migaš z glavo levo in desno.

Razen če tega ne počneš. Tako kot praktično vsa publika precej polne Rotonde na koncertu Dum Dum Girls. Drži: dekleta na odru res niso zabavljačice. In to namensko. Uspešno gojijo svoj gotski imidž pretiranih ličil in seksi oblekic, h kateremu pač sodi tudi biti tako kul, da si kar ledeno hladen. Pa vendar: predvsem front-girl Dee Dee in bobnarka Sandy pod masko skrivnostnosti dejansko delujeta pristni. Tudi njihova glasba je na plesišču poskočna in prepričljiva, kdor pa je ne dojema na tak način, pa nisem prepričan, kaj počne na koncertu. Zato na tem mestu ne obsojam benda, ker ga nimam za kaj obsojati; koncert mi je bil všeč in sem v njem užival. Obsojam pa bruseljsko publiko. Obsojam jo dolgočasnosti, statičnosti, celo nezainteresiranosti. Ne me napak razumeti: ne trdim, da je izkazano spoštovanje do nekega izvajalca premo sorazmerno s količino ritmičnega gibanja na koncertu. Ampak občutek imam, da se je obiskovanje tovrstnih koncertov sprevrglo v mnogo hujšo maškarado, kot pa jo je tam potem videti na odrih.

Poglejmo: morda smo res lahko pričakovali, da bo priredba Smithsov, There Is a Light That Never Goes Out, na vrsti na koncu oziroma kot dodatek. Kakor se je imelo zgoditi, se je tudi zgodilo. A dekleta so setlisto napisala na roko, na njej dodatka ni. Za razliko od večine "velikih" bendov, ki natisnjenim setlistam z logotipom in datumom dodajo še črto in pod njo vnaprej določen dodatek, se mi to zdi pohvalno. Tovrstni koncerti v splošnem pa s prehodom "indie" glasbe v mainstream dobivajo neko dramaturgijo dogodka, ki se je obiskovalci potem slepo - in morda celo nezavedno - držijo. Vse skupaj se približuje vnaprej določenemu, "predstavi". Čakaj: redni del nastopa skupine ti je bil tako všeč, da ploskaš in kričiš, dokler se ta ne vrne na oder – ko ga pa zapusti drugič, pa nemudoma obmolkneš? Zakaj? Ker se to tako dela? Ker je bend opravil svoje in gremo zdaj na pijačo, pa malo pokramljat?

Dum Dum Girls so načelne pozerke, namensko preproste in načrtno predvidljive.
Obiskovalci srebajo pivo iz plastičnih kozarčkov, rjovejo, ko se to od njih pričakuje – in vsi skupaj kažejo manj čustev do slišanega kot štiri dekleta na odru.

Kdo je tu fejk?

Foto: Wannabes in c.servais, Flickr.

Preventivna nostalgija mogočega, a manj verjetnega

Kdo: WHY?, acoustic piano tour
Kdaj: 21. oktober 2011
Kje: Botanique, Orangerie

Zakaj WHY? v izvedbi ob akustičnem klavirju? Ker je fajn – in lažje – iti na turnejo z manj opreme, v manjši zasedbi, pove Josiah Wolf po koncertu, za mizo z bendovskimi dobrotami. Pa ogromen klavir? Tega ima pa itak v lasti vsak spodoben klub. A kdor bi pomislil, da se bo najinovativnejša in najbolj podcenjena country/pop/hip-hop zasedba res omejila samo na vokalne izpade ob nežnem zvoku klavirskih tipk, bi se seveda krepko uštel.

Luči se ugasnejo. Odrske zavese so težke, žametne, gledališke. Svetloba pridušena, zrak zavit v umetni dim. Yoni Wolf stopi na oder. Izgleda urejen. Nosi temno vijoličen brezrokavnik, lasje z gelom polizani nazaj. Sledi mu preostanek zasedbe.

Dame in gospodje: nocoj na odru Botanique za vas!

Doug McDiarmid: klavir, akustična kitara, bas kitara.
Josiah Wolf: bobni in bas kitara – simultano.
Liz Wolf: percussion, klavir.
Jonathan "Yoni" Wolf: vokalne, besedilne in plesne akrobacije.

WHY? so v inkarnaciji te turneje četverica, ki je v 75% sestavljena iz volkov – od katerih je en(a) priženjen(a). Liz je novopečena soproga Josiaha Wolfa. Nekako sumljivo zgovorna kar malo daje slutiti, da je v resnici oboževalka, ki ji je zavoljo osebnih vezi pripadla čast zaigrati v "najljubši zasedbi". Brez skrbi, to prizna čisto sama, vsa vzhičena, da lahko stoji na odru, nakar Yoni: "We had no choice." In vendar: Liz svojo – večinoma sicer obrobno – vlogo suvereno opravi, nekaj pesmi zaigra celo na klavir in se za dodatek diskretno umakne.

Prave zvezde so seveda genialci, ki jedro WHY? sestavljajo že skoraj od samega začetka: Doug, Josiah in Yoni. Prvi je mojstrsko priredil znane (in še neznane, a o tem kasneje) WHY? uspešnice za klavir, obenem pa se izkaže tudi na akustični kitari. Ko nekomu v publiki zazvoni telefon, Doug v istem trenutku s kitaro imitira Nokia zvonjenje, pa pristavi, da tako rad iritira sopotnike na javnih prevoznih sredstvih. Josiah, kot kaže, kaj nerad igra zgolj en instrument naenkrat. Ker je na tej turneji njegov komplet bobnov minimalen (zgolj bas, drumla in hi-hat), v njem žal ni prostora za vibrafon. Zato mora Josiah sočasno poprijeti še za bas kitaro, ki jo potem ubira z isto roko, s katero drži tudi bobnarsko palčko. Obenem pa mu uspeva biti tisti poskočen, odsekan, predan bobnar, ki ga je čisto veselje gledati igrati.

In kako vse skupaj zveni? Kot razigrana, skoraj razposajena WHY? razštelanost, soočena z nenavadno lounge eleganco celotnega dogodka. Tako publika kot bend sta sprva zadržana. Prvi ne vedo, kaj naj pričakujejo; v dvorani Orangerie se za to svečano priložnost celo sedi na ritih namesto poskakuje po ritmih. Drugi so zatopljeni v igranje, Yoni dosledno zre v tla in deklamira. A da bi se zvočne podobe dalo zlahka navaditi, je jasno že po kakih treh komadih – in prav toliko časa rabijo nje izvajalci, da se odprejo. Niso prišli zgolj preigravat "klasik" v okrnjeni izvedbi, kje pa: novega materiala je obilo, sestavlja kako polovico odigranega. In sodeč po slišanem bo tudi nova plošča, ki bo prvi redni izdelek po odlično odpičeni Alopecii (Eskimo Snow je bil njena "sestrska plošča"), preprosto vrhunska. Formula je znana, a kdaj je nepredvidljivost že bilo mogoče stlačiti v formulo? Zdi se, da se po folkiš Eskimo Snow Yoni spet obrača k nekoliko bolj pripovednemu slogu podajanja besedil, ki so tekstovno in ritmično morda še bolj zamotana kot doslej. Ob prvem poslušanju je vnovične neverjetne in morbidne prebliske le še slutiti; slišimo famozni "preemptive nostalgia of the possible but doubtful", ki je že krasil koncertne plakate, pa nekaj o vatikanskih duhovnikih in mrtvih golobicah. Yoni si privošči celo zategnjeno melodičen "What the hell, what the fuck?", morda malo na prvo žogo, ki se pa vendar kot kavelj zarije v spomin in tam tudi ostane.

Na koncu se ves bend izkaže za precejšnje šaljivce, koketira s publiko, se norčuje iz osebkov, ki tekajo pred odrom v dvorano in iz nje – ter s svojo prijetnostjo nasploh popolno dopolni enega najboljših nastopov, kar sem jih imel čast slišati v zadnjem času. Redkokateri bend sočasno izkazuje tolikšno nadarjenost, predanost in dostopnost kot ti posebneži iz Ohia. Ohai, in se slišimo še kdaj!

Fotografije so iz Dublina, a jebat ga.

Foto: Matthew McAndrew

Nove evropske glasbene prigode

Dovolimo si za začetek poslužiti se hudih klišejev. Bruselj je multi-kulti. Bruselj je mednaroden. Bruselj je center Evrope in to. Pa naj to drži ali ne, pa naj pomeni karkoli že hoče. Kako vendar glasbeno izkustvo tega novega začasnega prebivališča začeti bolje kot z dvema poslasticama iz skrajnih, nasprotujočih si koncev stare celine?

Če smo čisto dosledni, prvi v političnem smislu še Evropejci niso. Norvežani namreč. Sondre Lerche (ja, to je njegovo rojstno ime), ki ga doma bojda pozna vsakdo, je v Bruslju nastopil pred ne pretirano napolnjenim klubom Ancienne Belgique, kamor gre menda kakih 300 ljudi. Nič za to. Izkazal se je za zelo solidnega izvajalca pop glasbe, ki ga razgibane, skoraj zamotane vokalne melodije vlečejo v neslutene višave. A pod nemalokrat načičkano fasado studijskih izdelkov, katerih spremljajoča vizualna estetika je z aktualno ploščo zaplula celo v polja zaželjenega hipsterskega pastela, se skriva nadarjen glasbenik. Njegov talent za pisanje pesmi je nesporen, angleščina skandinavsko brezhibna, očitno pa globoko v sebi tlači tudi neizživetega rokerja, ki v živo vsake toliko privre na plano v nojzerskem kitarskem izbruhu – vse seveda čudovito v kontekstu in službi pop pesmi. Saj ne želimo nikogar prestrašiti. Malce pocukrano, precej pristno in konec koncev zelo prijetno.

Sondre je s sabo pripeljal sonarodnjake Young Dreams, katerih diskografija doslej obsega dve vinilni singlici. Tudi oni se poslužujejo pop prijemov, le da jih napadajo s smeri aktualnih smernic tovrstne glasbene ponudbe. Kitarsko-basovski osnovi namreč ne manjka vzpodbuden sintič, ki marsikateri komad mestoma preobrazi v disko hitič. Njihove melodije sestojijo iz vzklikov, vzdihov in medmetov. En izmed mladeničev vihti celo violino, vsi pa radi poprijemajo za tamburine, kravje zvonce in ostale ritmične prčkarije. Čim več, tem bolje, in kmalu je jasno: ta razigranost hodi z roko v roki z uigranostjo. Ko se glasbo namensko trudi ohranjati zanimivo, ni nič naključno, k sreči pa se prav nobena poteza tudi ne zdi prisiljena. Zvočna podoba, k kakršni najbrž stremijo tudi domači mladinci Arhibald Arhibaldovich. Nekaj potencialnih uspešnic, zelo dober prvi vtis in – končno – ugotovitev, kakšen način bobnanja je tisti, ki me najbolj navduši: tak poskočen, pogumen in odsekan, ki se krepko poslužuje kotla.

Dan zatem, ista lokacija, evropski jug: španska folk rožica s hladnim imenom Russian Red. Doma koncertira s polno zasedbo, pravi. Ne znam soditi, ali v tisti inkarnaciji zveni bliže studijskim posnetkom, a v postavi trojice, kot se je predstavila v Bruslju, je naravnost čudovita. Elegantna, skoraj zadržana glasba podpira izjemen, nežen glas te popevkarice, a hkrati nikoli ni le orodje njeni odrski prisotnosti. Ta je na prvi pogled prikupna, zanimivo prav nič španska, v svojih premikih pa celo nekoliko okorna – in nujno zelo samosvoja. Dva uglajena gospodiča v črnih suknjičih upravljata svoj nabor glasbil, medtem ko se Lourdes Hernández skriva za prevelikimi kitarami, brska za trzalico ali v pomanjkanju pravega ritma trka po robu bobna. Privošči si tudi dve priredbi, ena od njiju je All My Little Words čudovitih Magnetic Fields, ki jo v španščini povzame po argentinskem cover bandu te zasedbe. Kar se seveda popolno zlije v tok večera: preprosto, malce nenavadno, a navdušujoče.

Lord Stuart in lepota v škotskem popu

Belle and Sebastian, Gasometer, Dunaj, 16.4.2011

Zadnje čase ne obiskujemo več toliko koncertov na Dunaju kot v zlati dobi našega občudovanja britanske indie ponudbe, tam nekje leta 2007. Razlogi za to so najbrž številni; Ljubljana je v zadnjem letu koncertno lepo vzcvetela, pa tudi naši glasbeni interesi so se od "velikih" izvajalcev, ki v tujih državah že nekaj let polnijo indie mainstream, usmerili v bolj obskurne glasbene vode - vse v iskanju novega, navdušujočega. Vsake toliko pa nas kak izvajalec vendarle privabi v avstrijsko prestolnico. Nazadnje Casiotone for the Painfully Alone v Areni s svojim zadnjim koncertom na evropskih tleh, to soboto pa smo si ogledali nastop kraljeve družine prikupne glasgowške pop glasbe: Belle and Sebastian.

V dvorani Gasometer nisem bil že od zmerno do pretežno brezveznega nastopa Queens of the Stone Age februarja 2008, zato sem kar malo pozabil, da je v bistvu manjša, predvsem pa prijetnejša, kot sem se je spominjal od prej. Rdeča zavesa za odrom je dobro služila že Mando Diao na enem prvih večjih koncertov, kar sem jih obiskal, in seveda je tudi v nastop škotskega kolektiva vnesla kanček elegance. Kot da jo zares potrebujejo: mestoma z dvanajst člani na odru ter instumenti, kot so čelo, flavta in trobenta, pa trojico sposojenih domačih violinistov, so že a priori krepko bolj sofisticirani kot večina sodobne pop produkcije. Pa vendar niso bili povabljeni na angleško kraljevo poroko, je na vprašanje iz publike v smehu odgovoril pisec in osrednji lik zasedbe, Stuart Murdoch. Škandal!

Kako pa pri osmih izdanih albumih ter nešteto singlih, EPjih in B-sajdih pripraviš program za turnejo, na kateri predstavljaš nov album? Preprosto. Skuješ neke vrste ʺbest ofʺ setlisto, sestavljeno iz znanih komadov in ljubljencev občinstva, ki jo lahko vsak večer po potrebi ustrezno obračaš in modificiraš. Predhodno znani seznami pesmi so obetali veliko, pa vendar je bilo jasno, da bo vsak obiskovalec na koncu večera ostal vsaj brez kakega od svojih favoritov. Tako so na Dunaju manjkali denimo Funny Little Frog, Expectations in Another Sunny Day. Zanimivo: s prikupnega, a nevpadljivega novega albuma Write About Love smo dobili le oba najbolj znana komada ter singalong s Steviejem Jacksonom, medtem ko je skupina odigrala kar polovico svojega morda najbolj znanega albuma, prvega za Rough Trade, Dear Catastrophe Waitress. Vsaj s tega vidika mi je bil program precej na kožo pisan; morda kdo pomni, da sem albumu na tem mestu že pel hvalospeve kot enemu svojih najljubših za poletne dni. Preostanek programa večera pa mi je dal vedeti: diskografija Belle and Sebastian vključuje še ničkoliko biserov, predvsem na starejših izdajah, ki jih še velja odkriti. Te so nam delno ponudili v predrugačenih aranžmajih, denimo filmsko sforsiran, a prelep Piazza, New York Catcher, ki smo ga bili deležni v bendovski obliki. Troglasja kot tisto v vmesnem delu Step Into My Office, Baby pa v živo zvenijo prav tako čisto kot na plošči.

Kljub briljantnemu zvoku, ki ga podpira popolno obvladovanje instrumentov, pa Belle and Sebastian odlikuje prav simpatična nerodnost, ki si v premorih med glasbo samo očitno dovoli na plano. Če je skupina namreč med pesmimi morda nekoliko statična, nastop popestrijo občasni vložki, ki nemalokrat temeljijo na interakcijah s publiko. Tako si Jackson privošči spontano prirediti košček zimzelene Rivers of Babylon samo zato, ker nekdo zakriči ta naslov. Murdoch se mu oklevajoče pridruži. "That's about the weirdest fucking cover we've ever done," pove, in verjamemo mu. Nemalo zatem ob opori na roke oboževalcev že lovi ravnotežje med sprehodom po ograji pred odrom. Med The Boy With the Arab Strap smejo štirje oboževalci celo zaplesati na odru, kar načeloma lahko izpade precej kul (glej Iggy Pop ali Stereo Total), tukaj pa je le nekoliko nerodno, saj se ego udeležencev napihne in napolni Gasometer kot oblak plina; največji douchebag se celo spomni ovekovečiti svojo faco pred Murdochom s pravcato Myspace fotografijo, bend pa komad komaj uspešno konča. Murdoch si jim na koncu še drzne podeliti medalje, poslednjo izmed katerih prejme najmlajša udeleženka koncerta, zgolj nekaj let stara punčka na ramenih staršev.

Stuart Murdoch je nasploh zanimiv, če ne že kar enigmatičen lik. V svojih besedilih rad pripoveduje zgodbe o takšnih in drugačnih patronih, ki ti dajo misliti: le koliko je v teh portretih njega samega? Z vlogo frontmana, ki jo igra na odru, pa svojo besedilno anonimnost kvečjemu le še podžiga. Urejen, skoraj malo pretirano "stajliš" za vokalista twee pop benda, simpatično poskakuje po odru ter miga z boki kot Ian Curtis na antidepresivih po uspešno zaključenem plesnem tečaju. Sredi predstave zaprosi publiko za esencialen rekvizit: maskaro, nakar se v kurjo polt vzbujajočem Lord Anthony prelevi v naslovni lik, androginega učenca, brihtnejšega od vseh v svoji mikrookolici. Mogoče je slutiti, da podobno potezo na odru izvede vsako noč – a to ne spremeni dejstva, da gre za zelo umesten poklon lastni javni podobi preko skromne inačice velikopoteznih odrskih preobrazb a la Bowie.

In če smem na tem mestu navezati na prvi odstavek, nas je po koncertu v klubu Chelsea čakala dobra zabava ob primerno slabi "indie" glasbi. Ostaja pa naslednja ugotovitev: kot eni mlajših med celokupnim občinstvom smo poslušali elegantno formulirane zgodbe o velikih čustvih. Najbrž rastemo, tako oblikovno kot vsebinsko, skupaj z glasbo, ki jo poslušamo. Ali pa je to samo nesmiselno nakladanje, kot se ga rad poslužim, da vsakdanu podeljujem pomenljivost. Belle and Sebastian imamo v vsakem primeru radi.

foto: Elisabeth Voglsam @ Flickr.

Pesem, ki ji ni videti konca

Leonard Cohen, 12.10.2010, Arena Stožice

Vsak, ki kaže količkaj zanimanja za kvalitetno, besedilno močno folk glasbo, ve: Leonard Cohen je en največjih, najvplivnejših, pa tudi najbolj znanih piscev pesmi v svojem žanru in širše. Po karieri kot poet in pisec je v sedemdesetih izdal več priznanih in uspešnih albumov, slogovno uvrščenih v celoten spekter med temačnim, osnovnim folkom s Songs of Love and Hate ter instrumentalnim obiljem pod taktirko Phila Spectorja, Death of a Ladies’ Man. Rdeča nit, ki ta dela povezuje, je seveda Cohenov pečat, ki ga pesmi neizogibno nosijo. Besedilno bogato in razdelano upravlja z motivi ljubezni, vere, spolnosti, glasbe same in celo družbene kritike, kar mu je tekom kariere prineslo številna priznanja, tako ustna kot materialna, ter neštete oboževalce.

Ko se je Cohen po začetku devetdesetih nekako umaknil z ustvarjalnega prizorišča in publiki ponudil le občasne kolaboracije s partnericami iz glasbenega ali zasebnega življenja, se za pet let celo predal samoti zen budizma, odrskih desk pa se precej dosledno izogibal, se je polnopravna vrnitev zdaj že starejšega moža v novem tisočletju zdela nekako manj verjetna. Za še manj verjetne so se nadalje izkazali razlogi, ki so Cohena na turnejo ponovno odpeljali leta 2008 - prvič po desetletju in pol, na pragu načrtovane upokojitve. Ali je tej odločitvi botrovala finančna depresija, v katero so ga, kolikor je znano, pahnili najožji sodelavci, ni gotovo, a se zdi mogoče. Le dva meseca pred začetkom koncertnega popotovanja, ki traja do današnjega dne in je Cohena v tem času večkrat popeljalo okrog sveta, je bil takrat 74-letni poet slavnostno sprejet v Rock and Roll Hall of Fame. Lou Reed je v svojem govoru ob tej priložnosti le še potrdil, da Cohen “sodi v najvišji in najvplivnejši razred piscev pesmi”.

Kakršnikoli so že razlogi za Cohenovo vrnitev na odre: čast obiska tega velikega umetnika naj bi tudi slovensko prestolnico doletela že leta 2008. Ko je bilo v sledečih dveh letih prav toliko njegovih koncertov vsaj neuradno napovedanih, pa brez pravih razlogov tudi odpovedanih, so oboževalci tekom turneje poromali na koncerte v druge evropske države, avgusta letos tudi v Avstrijo in na Hrvaško. Nato pa smo, še v zaprepadenosti od Dylanovega letošnjega nastopa v Hali Tivoli, oktobra po nekako kratkoročni in na pol zanesljivi napovedi v Ljubljani dočakali tudi nastop drugega od obeh velikih folk trubadurjev.

Kot drugi koncert sploh v sveže pripravljeni Areni Stožice je bil nastop tudi neke vrste preizkus, predvsem za ekipo ozvočevalcev, kakor pričajo fotografije s turnejskega dnevnika na Cohenovi uradni spletni strani. Da se je organizacija nastopa vsaj s strani števila obiskovalcev izkazala za smiselno, je bilo prav tako jasno že kmalu po vstopu v dvorano, saj je bila le-ta nabito polna. Ali pri nas premoremo toliko Cohenovih oboževalcev ali so navdušenje ustvarile le neuslišane napovedi zadnjih let, bo najbrž ostalo nerazjasnjeno, dvomi v primernost športne arene za nastop velikega umetnika pa so se skoraj popolnoma razblinili takoj, ko je slednji stopil na oder.

Kar osemčlanska spremljevalna skupina je tista, ki je Cohena sprejela v svojo odrsko sredo, ta pa nas je za začetek popeljal v ples do konca ljubezni: Dance Me to the End of Love. Njegov glas, je prva ugotovitev, se je z leti ne le znižal, temveč postal tudi še bolj raskav, pa vendar zmerom mehak in prijeten. Kot v najboljših trenutkih odlične sintetične plošče I’m Your Man torej, v katere zaključku Tower of Song slišimo: “bil sem rojen z darom zlatega glasu”. Publika navdušeno vzklika in ploska, pa čeprav sredi pesmi same; tukaj so, da počastijo preroka zlatega glasu. A tudi na njegove soborce nikakor ne gre pozabiti. Odlični in dovršeni instrumentalisti, ki Cohena spremljajo na turneji, so namreč njegovi dolgoletni spremljevalci in prijatelji. Gentlemanski klobuk, pod katerim Cohen skriva svoje osivele lase, sname le redko. Takrat pa prav kot poklon tem glasbenikom; najraje, ko iz svojih instrumentov z občutkom izvabljajo popoln zvok. Za vokalno spremljavo skrbita sestri Webb, ki prevzemata vlogo močnih ženskih spremljevalnih glasov, na kakršne se je Cohen tekom svoje glasbene kariere zmerom rad zanašal. Da pa skoraj družinsko povezanost članov zasedbe še bolj začutimo, ima Cohen sam za vsakogar pripravljen oseben poklon in komplimente, s katerimi ne skopari.

A zgoraj omenjeni Tower of Song je že začetek drugega dela koncerta, drugega zaključenega seta po krajšem premoru. Skupaj redni del nastopa obsega kar 21 pesmi, za katere poslušalci vedo, da že same ničkolikokrat posežejo čez mejo šestih minut, solo vložki pa jih v živo radi še dodatno podaljšajo. To pa obveznih dodatkov sploh še ne vključuje. Takšne megalomanske razsežnosti nastopa, bi pričakovali, lahko izčrpajo še tako neumornega izvajalca. A Cohen se ne da niti za trenutek. Kljub svojim šestinsedemdesetim in nekoliko sključeni drži je več kot vitalen; ne odreka se poplesavanju na oder in z njega, poklekanju pred svojimi glasbeniki ter celo lastnoročnemu igranju instrumentalno zahtevnih odsekov, kot je kitarska linija iz Avalanche. Ker mu let ni pripisati, pa tudi programsko posega predvsem v zlato dobo svoje kariere. Pravzaprav je ves seznam odigranih pesmi en sam izbor največjih uspešnic, če lahko o takih pri Cohenu sploh govorimo. A v vsakem primeru so nastopi takšnega velikostnega razreda nujno populistično naravnani - in tudi pri izvajalcih s tolikšno umetniško integriteto, kot jo ima Cohen, ni nič drugače. Tu seveda ni govora o nujno nekoliko predrugačenih aranžmajih izvedb v živo, temveč predvsem o odsotnosti bolj surovih trenutkov Cohenove diskografije, kot je denimo mrzlični Dress Rehearsal Rag. Še nekatere cinične pasaže besedil so prilagojene ali izpuščene, denimo v odlični Avalanche. Gre nemara za prilagajanje masovni publiki, prijaznost radijskemu poslušalcu?

Neizogibno se je potrebno sprijazniti, da pesmi s tako osebno vsebino, kot jo Cohenove pač nosijo, z rastjo na stadionske razsežnosti nujno nekoliko zvodenijo, saj so primernejše za intimni prisluh kot masovno podajanje. A Cohenu in skupini je v Stožicah kljub nekoliko sterilnemu ambientu uspelo ustvariti vzdušje, zaradi katerega pozabiš, kje in kdaj se nahajaš, saj je v tistem trenutku pomemba le glasba. Tega ne spremeni niti nekoliko popačen zvok na tribunah. Brez moči je celo dejstvo, da se seznam in vrstni red odigranih pesmi komaj kaj spreminjata že od pomladi 2008, pa da je celo zaporedje prirejeno dinamiki koncerta in ne dovoljuje pravzaprav nobene spontanosti. Tako je vnaprej posneta uvodna najava Stožic, da se “predstava začne čez 15 minut,” še kako na mestu. Zaključek posledično nujno tvorijo pesmi, ki govorijo o odhodu, kot so Closing Time in I Tried to Leave You, vključno z obveznimi večkratnimi odhodi z odra in vračanjem nazaj. Tudi po dveh letih skoraj nepretrgane turneje pa je na obrazih nastopajočih opaziti nasmeške, ki skupaj z mogočnostjo velikega finala Ain’t No Cure for Love podpisujejo sporočilo nastopa, turneje, Cohenovega življenjskega dela: pomembna je ljubezen, predvsem tista do glasbe.

Mja, recenzija koncerta po pol leta. Tole je bilo spisano za revijo Glasna in tam pod prejšnjim urednikom nikoli objavljeno.
Slike: http://leonardcohen.tumblr.com/

Od tedaj do sedaj: kratek pregled

Tako. Dovolj bedarij. Preveč je šlo mimo mene ter posledično mimo vas in ostalo neopaženo. Čas, da predstavim nekaj glasbenih dogodkov od preloma desetletja do preteklega ponedeljka.

The xx, 100120, Brew House, GBG
Vsaj enkrat se je moja iz Slovenije prinešena navada kupovanja vstopnic v predprodaji izkazala za koristno tudi na Švedskem. The xx v Pusterviku, razprodani vsaj mesec pred koncertom, splošna panika med za trendi hlepečo publiko - in potem kredibilnost klone pod zahtevami javnosti. Prestavljeno v Brew House, ki so ga v zadnjem času napolnili npr. Phoenix in Joshua Radin. Toliko o intimnosti. Čeprav: s tem bendom na odru, kljub izvrstno preprostim pop popevkam, zamaskiranih v zajebane ljubezenske pesmi, prehude domačnosti itak ni pričakovati. Vsi stajliš v črnem in s kilami nakita izpadejo bolj kot gangsta mladiči iz poboljševalnice, ki jim je naročeno ustvarjati pop glasbo v sklopu anger management terapije, kot pa prijetna mladina iz soseščine. Kontrast slike in zvoka, pa še gospodična kitaristka se nemudoma zaplete pri Crystalised intru. A vendarle: zelo všečno. Hitro katapultirano na velike odre in stilsko tako dodelano, da se vprašaš, kako veliki denarji zares stojijo za tem hajpom. Mislim, nekdo je moral odobriti, da se navadne črne majice z belim X-om prodajajo za 20 evrov, no. Za zaključek, pravzaprav v skopu koncerta še pred prižganimi luči, še remixx (see what I did there?) Florence & the Machine izvedbe You Got the Love, ki nam ga je nedavno predstavil že Jotaeater.

Japandroids, 100205, Blaa, Oslo
Blaa je metelkovsko obarvan jazz (?) klubič ob oslovski rečici Akerselva, ob kateri se po pričevanju domačinov ponoči ni najpametneje sprehajati zaradi prisotnosti preprodajalcev ter odjemalcev trdih drog. Še dobro, da se do kluba da pribresti tudi po ulici naokrog. Publika je potem prijetna, seveda razen prvih dveh vrst prav skandinavsko zadržana, zato pa morami priti Slovenci pred oder, da se na vse grlo deremo some hearts bleed, our hearts sweat! Malo bolj surovo je to vse skupaj v živo, predstavljen nam je odličen stari / novi singl, katerega naslov sem od tedaj pozabil, na žalost pa manjka vrhunsko monoton zaključek z I Quit Girls. En boljših klubskih koncertov mojega švedskega bivanja.

Midlake, 100206, Rockefeller Music Hall, Oslo
Nekako ne razumem hajpa okrog tega benda. Sramujem se, ampak k temu pripomore tudi dejstvo, da sem bil na koncertu tako izžet od nastopa prejšnjo noč ter celodnevnega pohajkovanja po mestu, da sem skorajda ene dvajsetkrat stoje zaspal. Ampak igrajo flavto. Več njih. Pa Roscoe je izvrsten komad.

Liechtenstein, 100211, Jazzhuset, GBG
Jazzhuset (jazz hiša) ima neprimerno več veze s hišo kot z jazzom. Ker je klub v hiši. In ker se v njem ne vrti jazz. Vsaj ko se tam dogaja vsakočetrtkov Klubb Svanen. Še dobro. Po stenah so plakati I Am Kloot, Mando Diao in The Faint. Vrtijo se Pulp, BRMC in Arcade Fire. Zakaj tak klub odkrijem šele mesec in pol pred odhodom? Ne vem. V živo: Liechtenstein, četrverica punc, ki igra malce instrumentalno neokretno, a precej všečno pop glasbo. Naslovnica njihovega edinega albuma izpade precej bolj politično, kot potem cela predstava dejansko je. Zabavno za poplesavanje z nasmeškom na obrazu.

Grand Archives, 100213, Sticky Fingers, GBG

S. Kako, lepo prosim, naj najdem na netu karkoli od benda s takim imenom. S? Srsly? Gospodična Jenn Ghetto (zajebano!) je nekoč sodelovala v bojda kultnih Carissa's Wierd skupaj z zaraščenim gospodičem Brookeom iz Grand Archives, zdaj pa fura solo (S = solo?) "kariero" z bitjem nedoločenega spola na drugi kitari. Izjemno, izjemno všečno, melodično z lepim, preprostim prepletanjem kitar. Da je trivia okrog Grand Archives še hujša, je Brooke povrhu en od ustanovnih članov Band of Horses, poleg tega pa je njegov trenutni bend očitno nekakšna göteborška lokalna senzacija, saj jih publika proslavlja, kot se sicer le redko zgodi, prodajalne plošč pa so polne njihovega aktualnega izdelka. Ta izkazuje v primerjavi s prvencem sicer žal nekoliko bolj plitve melodije in odločno manj dinamike, v živo pa je vse skupaj vendarle prijetno, gospodje s preveč kitarami na odru pa preprosto simpatični. Kitarist ima bratrance v mestu, Kim in Kristina iz Woody West sta itak najbolj carska, da jih gostita, nekje v publiki pa je tudi priseljenec iz Seattla. Jenn Ghetto se nato še dvakrat pridruži na odru za prijetne duete. Prvič nekako takole. Mat Brooke: "Welcome our friend Jenn!" Tip iz publike: "She's so hot!"
(Zgornji video je zanič, but hey.)

Adam Green, 100215, Parken, GBG

Kdor se je že seznanil z najnovejšim albumom gospodiča Greena, Minor Love naslovljenim, bi po ponujeni glasbi utegnil sklepati, da se je njujorčan končno umiril od svoje večne hektičnosti - in torej slečeno telo na naslovnici ni posledica kakšnega z drogami povezanega ekscesa, temveč preprosto vročine od mestnega asfalta ponoči. V živo se izkaže, da temu vsekakor ni tako, saj privržencev ne gre razočarati, in mladoletnice vsekakor vedo, zakaj se v prvi vrsti naslanjajo na oder z iztegnjenimi rokami. Green kot kurčeva skokica menjuje stran odra vsaki dve sekundi, se približno stopetdesetkrat vrže med publiko, odigra kake 30 komadov v koncertu, ki se zdi dolg tri ure, v resnici pa traja uro in pol, mimogrede zažvali ene deset punc po polovico svoje starosti in na odru spije prav toliko piv. Z vsem omenjenim ter neštetokrat poskrbi za posredovanje organizatorjev, še raje pa bodisi z obešanjem na luči ali nažiganjem čika. Ena izmed nesojenih ljubimk poskrbi za bizarno-nagravžno verzijo über-hita Jessica, ko za mikrofonom zamenja Greena, ravnokar potopljenega v množico, in grdo zafuša tako melodijo kakor tudi besedilo. In ko smo ravno pri hitih: dobimo prav vse, od No Legs preko Bluebirds pa do zadnjega singla What Makes Him (ali tukaj: Her) Act So Bad. Pod črto: nekako groteskno in v povezavi z Greenovimi WTF komentarji izjemno zabavno. Košček humorja tega večera: za klaviaturami en in edini Dr. Fuck. Adam Green sam pa je najbrž potomec kakega člana Motley Crüe in plišaste igračke v naravni velikosti. Rokenrol.

Slike: http://martinrorberg.blogspot.com/, Haaland @ Flickr, holo.

Šmorn

Že par dni imam nekakšen namen ponovno zagnati svojo tukajšnjo pisarijo. Danes naj končno napoči ta čas - po par urah spanca in enem najbolj grozljivih koncertov zadnjega leta / let / časa kot takega.

V preteklih tednih sem se torej kljub 1) poročilom s prve roke iz Primaverinega ne-nastopa, ki ga je Bitchfork potenciral do pravega malega incidenta, in 2) takšnim in drugačnim fejsbukovskim namigom o "zadetem tipu, ki bo igral 45 min", drznil spustiti v Wavves "diskografijo". Sprva kot priprava na koncert, kakor se mi vse prepogosto dogaja - a nekje vmes sem pričel resnično marati vsaj tisti del skoraj samonaslovljenega albuma, ki koketira s preprosto nojzersko melodijo pod kilami efektov. Učinkovito prav zaradi svoje skoraj debilne neobremenjenosti in predstavljivo všečno pod vplivom opojnih substanc.

V živo bi bilo z obstoječim materialom mogoče uprizoriti pravi mali karneval nojza, zgrajen prav na omenjenih vokalnih melodijah in stopnjujoč se do potencialnega vrhunca dissonance, ki bi na (v švedskem primeru) superbnem ozvočenju paral bobniče še pijanim študentom v zgornjem nadstropju šiki miki kluba Parken. A Wavves so se odločili za drugačen pristop. No, "odločili" - najbrž si Nathan Williams in kompanija niso zavesto dejali: "Fantje, naš sloves v živo je spodkopan. Utemeljimo to še pred Göteborško publiko z amaterskim nastopom brez energije na odru!" Smešno neokreten na instrumentih in pokopan pod efekti kot grotesknimi približki albumske produkcije je trojec zamaskiral svoj sicer všečen izbor melodičnih prebliskov do neprepoznavnega šmorna, kjer je še s poznavanjem izhodnega materiala identificiranje podanega izpadlo izjemno naporno do nemogoče. Še največ volje je pokazal smešen čupavi basist, ki je poskakoval po odru kot otrok, navdušen nad novo igračko. Williamsov vokal, ki bi celotno zadevo s prepričljivostjo morda lahko rešil dokončnega potopa, je ostal skrit sredi nojzerskega ničesar od zvoka - kljub oklevajočemu "Can I get a tiny bit more vocals?" po dveh "more vocals" klicih z moje strani.
Morda - samo morda - je imel bend pač slab dan, Williams pa je bil res brez glasu, kot je na koncu priznal. Na koncu, to pomeni po 25 minutah in približno desetih komadih. Morda je to glasba, ki jo moraš tako igrati kot poslušati pod vplivom drog - in Williams se je proti vsem pričakovanjem pokazal presenetljivo trezen, opojna substanca našega izbora pa je bil (najbrž manj primeren) splošni CŽS depresant etanol. Še najbolj verjetno pa je, da gre pač za najbolj precenjenega glasbenega izvajalca na širšem indie področju letos, ki je pač izdal preprost, všečen album - in ta lebdi visoko nad dejanskimi glasbenimi sposobnostmi osrednjega mladeniča. Po koncu koncertnega debakla sem celo pomislil, da gre morda pač za nojzerske priredbe obskurnih Beach Boys b-sidov ali česa podobnega. Nekje v svojem uradu v Chicagu se Bitchforkovi uslužbenci najbrž iz dneva v dan zabavajo z internimi šalami o ljudeh, ki dejansko obiskujejo Wavves koncerte, Nathan Williams pa je zmeden modelči iz San Diega sredi vrtinca virtualne slave, ki mu je stopila v glavo huje kot vsi koktejli drog na svetu.

Škoda, da se v večini lestvic ob koncu leta ne najde tudi "najslabši izvajalec v živo". Morda bom kar na tem mestu uvedel to kategorijo, ko bom pometel pred pragom dvatisočdevetega.

Los Angeles vs. Göteborg

Jeremy Jay v Pusterviku je bil, no, drugačen kot pričakovano. Poslušal sem očitno le njegov prvenec, kjer se igra z instrumentalno sintesajzersko estetiko, tukaj pa je angeleno privlekel na oder pravcat bend in igral predvsem komade z zadnje plošče. Ta naj bi nastala v Londonu, česar ji ni nujno slišati - pa tudi pesmi v živo zvenijo precej drugače kot na albumu. Precej bolj suho, precej bolj (indie/pop) rock. Pričakoval sem gozd sintesajzerjev in fantiča, izgubljenega med njimi, dobil pa tri zmedene instrumentaliste in samovšečneža, ki vsake toliko odigra tako nesramno preprost riff, da je prav zato odličen. Neprecenljivo tudi moje vprašanje po koncertu, ali obstaja še kak drug izvajalec z imenom Jeremy Jay, saj sem doslej pod tem imenom slišal le popolnoma drugačno glasbo. "It's the first album. Believe me, I made it."




Tudi ko je včeraj zvečer na domačem terenu igral Kristofer Åström, sem upal, da bo ta petintridesetkilski švedski songwriter sedel sam na odru le z akustično kitaro v rokah. Temu ni bilo tako; pridružili se mu je sumljiv bend po imenu Rainaways, ki izgleda kot kopica profesionalnih "rockerskih" plačancev. Moralo bi mi biti jasno, saj sem se vendar podal v Sticky Fingers, takorekoč Göteborški Orto bar. In čeprav sem prej ljubitelj folk kitare kot distorziranih klasičnih solaž, kvaliteta koncerta ni trpela. V ospredju je tudi tukaj stala nova plošča, Sinkadus, z občasnimi "evergreeni" iz obsežnega opusa tega pri nas mnogo preslabo znanega pisca. V mojih ušesi je nastradal le sicer genialni Devil, ki sicer živi od zlomljenega, obupanega Åströma za akustično kitaro - tukaj pa je kar dvakrat izbruhnil celoten bend (vključno z dvema električnima kitarama!). Pa še nekaj: če je odrekanje igranja svojega najbolj znanega (in morda najboljšega) komada trenutno zelo vroča in kul poteza, sem vendar mnenja, da se Åström ne bi smel odpovedati The Wild. Za sam konec, solo s kitaro, kot drugi dodatek obsežni setlisti. Morda pa Britte Persson ravno ni bilo v mestu - ali pa je bilo krivo to, da se je množica po prvem dodatku preprosto obrnila in odšla. Če ti je bilo všeč, ploskaj, jebemti! V rokenrolu nenapisana pravila ne bi smela obstajati :D

Blacken My Thumb

Včeraj: The Datsuns v Henriksbergu. Kul pivsko biljardski lokal s rokersko pozersko množico in teraso nad pristaniščem.
Setlista: tukaj.
Po koncertu:
"What was the last time you guys played Blacken My Thumb live?"
"That was a while ago. We usually play these songs if people yell out for them."
Nauk: več sreče prihodnjič. Pa biti malo bolj glasen. Včasih pomaga. Prideš dlje.

First Impressions of Göteborg

Je Švedska res glasbena obljubljena dežela, kot sem si to rad predstavljal v preteklih letih? Ne vem, Premalo časa se še nahajam v Göteborgu, tem prijaznem, vetrovnem mestu, da bi si drznil soditi. Morda bom v naslednjih mesecih lahko povedal kaj več. Prvi glasbeni vtis je bil več kot ugoden: kopica mladeničev v sončnem parku sedi ob pivu in vrti plošče (ja, prave plošče, vinilke) na prenosnem gramofonu. Tudi Death Cab for Cutie na radiu v trgovini z bicikli ti lahko kar malo prinesejo nasmeh na obraz. In kaj bi lahko bilo primernejše za prvo koncertno dogodivščino kot preverjeno odlični Sunset Rubdown, takorekoč mlajši bratje kanadskih paradnih konjev Wolf Parade? Sedaj jih - podobno kot pozimi Islands - zaradi nastopa v Menzi vlači po zobeh že vsa Ljubljana; še pred nekaj meseci so veljali za Geheimtipp prav zaradi odlično odmerjenega razmerja med trmasto svojskostjo in stremenjem k melodičnemu pop refrenu.
Stvar je taka: Parken je morda elitni klub Göteborške indie scene, kjer se očitno zbira lokalna "smetana" - kar pa potem glede na tukajšnjo razširjenost tovrstne glasbe na žalost izpade kot kak Orto bar za hudo nastylane osebke nad meter petinosemdeset in izpod 70 kil. Orto bar? Ja, tako hudo je - pred in po predskupini laufajo različne grozote osemdesetih, ob katerih prisotni pozerji še neizmerno uživajo v svojih malih pivih za 54 kron. Kaj takšni ljudje počnejo na Sunset Rubdown koncertu? Prav nič. Prišli so namreč na release party albuma domačih Fibes, Oh Fibes, brezzobih ljubiteljev starega popa z naštudirano pozo. Isti večer, ista lokacija. A narobe bi bilo zato se jeziti - s tem bi le delali krivico zmagovalcem večera, Spencerjevim jeznim jezdecem, ki so tako električni, da jih zadevajo strele. Tudi oni nikomur ne zamerijo ničesar; "if I ever hurt you, it will be in self-defense." Suh zvok zadnjega albuma so prenesli na živi nastop - ali pa so bili v živo že od nekdaj takšni? Kakorkoli že, pristoji jim, tudi starejšemu materialu, ki se ga mestoma lotijo. Vodja Spencer ima vendarle zelo specifičen način pisanja pesmi, kjer dramaturgije nima koncert kot celota, temveč praktično vsak komad posebej. Peterica se zdi zadržana, kakor da jim ni zares v užitek igrati. Potencialni krivci: razredčena (a vendarle zvesta, saj drugačna kot poprej) publika; glasba v sosednji sobi, ki jo bojda lahko slišijo na odru; neizogibni klici "shut up I'm dreaming!". Vsaj na slednje so se najbrž že navadili; simpatična klaviaturistka Camilla vztrajnega težaka preprosto strogo pogleda in odvrne: "No." Suvereno :)
Spencer napove: "Here's a new song about having too much to drink. And it's Friday... And it's Sweden." Še malce naprej ga zanese, pa ne brez takojšnejga obžalovanja: "You guys are Swede-hearts! -- I wish I never said that, wish I could erase that moment." Simpatično :D V precej tipični setlisti (spoiler alert!!) dobimo po epskem Dragon's Lair še čudovito klavirsko balado Us Ones in Between. Tako lepo se lahko sklapljata melodija in dissonanca, tako subtilno lahko neka skupina da vedeti: mi smo ena najbolj zanimivih stvari, ki se trenutno dogaja v neodvisni pop glasbi. Torej, Ljubljana: ogled obvezen! Morda bo bend celo malo boljše volje, morda se bodo počutili bolj domače na Metelkovi s štango sredi odra. Ampak pazite ob navdušenem navalu na merchandise: rjavo majico imam že jaz, vam ostaneta še siva in svetlo modra! :P

Foto #1: Camilla by Edna Webster @ Flickr
Foto #2: Setlist :D

Glasbeni Berlin

Čez "praznike" sem se torej letos odpravil v Berlin - za praktično cel prejšnji teden. Najbrž prvič sploh, da sem prvi maj preživel kje v tujini, vsaj na lastno pest, otroštvena obalna doživetja s starši izvzeta. Tako nam je udeležencem potovanja ostalo tuje, da Berlin praznika dela ne slavi s populističnimi kresovanji, kot smo tega navajeni doma, temveč z nasilnimi, pretežno strogo levičarskimi protesti. Pa ni na meni, da se na tem mestu spuščam v politiko; poleg tega smo pa itak bili čisto preveč pussy, da bi se na usodni dan spustili v Kreuzberg. Smo čas rajši zabijali z nekaterimi turističnimi ogledi - brez nekaj glasbenih poslastic pa seveda ni šlo.

Že prvi večer smo se pogumno podali na koncert Holy Fuck. Kjer sem le mimogrede ošvrknil studijske posnetke, ki so se mi sicer zdeli zanimivi, a nespektakularni, nas je v živo pričakal pravi ognjemet. Že živa ritem sekcija (bobni in bas) z neverjetno tesno (ali kako za vraga se prevede tight?) igro, ki sta gradila čvrsto podlago kompleksnemu elektronskemu igračkanju osrednje dvojice. Ne bi verjel, da lahko klikanje, škrtanje, vlačenje magnetofonskega traku in podobne drobnarije poskrbijo za tako energično, zanimivo in nenazadnje odfukano zmes, ki pa ostaja nesramno plesna in kar žene v neskončno ritmično miganje - tudi brez pretiranega predhodnega poznavanja materiala. Zares alternativna elektronika, ki ji v svojem žanre opisujočem besednjaku ne najdem primerne oznake. Poskusite sami, najraje v živo.


Podporo kanadskim norcem so nudili mladi geeki v karirastih srajcah, It Hugs Back "from England, just south of London." Prijetno nevsiljiva četverica je pri meni vzbujala konstantne asociacije na subtilnost a la Yo La Tengo, pri čemer se je kitara znala tu pa tam tudi na kratko poigrati v noise smeri - pač namesto kake neumestne solaže. Tihi kandidati za naslednje ljubljence "scene".


Tiger Lou, katerih koncert smo le dan pred protesti obiskali v klubu Lido v Kreuzbergu, so simpatični švedski pop rockerji. Dvorana je njihov zaključek nemške turneje dostojno proslavila in si prislužila pošten dodatek. Izkazalo se je, da njihove s klasično švedskim smislom za melodiko skomponirane pesmi zvenijo dodelano, v živo manj elektronsko izpiljeno kot na albumu, a se mestoma močno držijo neke zastavljene formule (beri: so si med sabo precej podobne). A vendar najdemo med materialom precej prijetno neprijetnih, preprosto hrepenečih biserov. Fajn večer, ki ga je rahlo skazila naša popolna neprespanost.


S sklonjeno glavo poročam, da nam ni uspelo obiskati Hauptstrasse 155, kjer sta za časa svojega bivanja v Berlinu stanovala David Bowie in Iggy Pop. Poleg tega naslov Rykestrasse 68 očitno ne obstaja (ali pa ga nismo znali poiskati), kar je razžalostilo ljubitelja popolnoma nepomembnih, a simpatičnih detajlov v meni. Sem pa zato svojo glasbeno slo izživel še v dobro založenih trgovinah s ploščami, kjer sem bojda prebil ogromno časa. Kaj pa jaz vem. Meni je hitro minilo.

The Good, the Bad & the Funky

Ker v zadnjem času vpričo časovne stiske rahlo zaostajam s koncertnimi poročili, na tem mestu en kompakten update sveže preteklega glasbeno obarvanega dogajanja.

The Good.
Predstavljajte si tole: Portugal. The Man iz daljne Alaske pripotujejo na ogled Ljubljane. Ker se je tukaj pravkar tako lepo razpasla pomlad, so jim puhaste jakne odveč, zato se na Čopovi namenijo v H&M nabavit nekaj oprijetih cunj. V tem času tudi ujamejo dva do tri komade nove indie elektronike, ki jim je naenkrat zelo všeč. Pa še Müller ena vrata navzdol ima ravnokar vse Modest Mouse CDje po deset evrov. Insipracija galore! Tar...Feathers v Rogu so bili ravno dovolj atonalni, da se tudi najhujši skeptiki niso mogli zmrdovati nad pesmimi, ki so od prve do zadnje nosile pečat kvalitete. Zabaven koncert podhranjenih Švedov. Ampak fantje, zakaj se opredeljujete kot lo-fi, če imate potem tri tonske in nas vsakič znova zaman zvabite pred oder? :P

The Bad.
Morda je njihov prvi album po devetih letih res odličen, kdo ve. A po videnem v Gala hali Corkscrew ne nameravam dati priložnosti še v studijski obliki. Preveč me je razjezil vokalist, ki morda obvlada svoj posel, a publiko nadleguje z izjemno poceni provokacijami. To bi najbrž počel tudi ob manj medlem odzivu na njihovo solidno, a hreščeče žaganje, ki je stalo v hudem kontrastu z introm, najbrž predvajanim s plošče in nato še odigranem v živo v bolj surovi verziji. Opevani gostje so vključevali neprostovoljno smešnega "primorskega metalca" in Leaf-Fat front-pajaca. Najbolj zabaven je bil nastop z Muratom kot beatboxerjem - pa še to najbrž zato, ker se mi ni več ljubilo trpeti tangic, polivanja s pivom in limoninega soka v očeh samo zato, da bi na odru dočakal Petra Deklevo.

The Funky.
Tudi če disko pop new wave z "jedan-dva-tri-četiri" besedili ni vaš cup of tea: Lollobrigido se je splačalo iti pogledat že zaradi Kleemarja in Šavla v fascinantni podobi svetlikajočih se telebajskov. Pa glasbe te ponovem slovensko-hrvaške all-stars zasedbe seveda ne gre podcenjevati. Ekipa ve, kaj počne, in to počne z odliko. Catchyness, plesnost in koketiranje od začetka do konca - brez izjeme. Pesmi, ki obvisijo v zavesti po nič več kot enkratnem poslušanju in ki so ob pravem vzdušju prav tako sladek guilty pleasure kot sicer le Program tvog kompjutera. Komur se ni dalo teh par kilometrov iz Ljubljane na Vrhniko, naj ga bo sram; na popravni izpit bo moral konec meseca v Novo Gorico ali Mursko Soboto.

Zamenjaj le dve črki...

... pa iz Wolves dobiš Holmes. Prav zato si smejo tudi oni za ikonografijo istoimenskega albuma izbrati tega očitno zelo indie plenilca. Kdo bi verjel, da fant, ki bi ga vizualno prej kot na oder uvrstil v švedsko nogometno reprezentanco, piše takšne komade in jih poje s tako lomljivim glasom. Referenca morda Great Lake Swimmers, tudi stilsko s to zmesjo indie pop alt-countrya, pri čemer tukaj k kategorizaciji neizpodbitno pripomore slide kitara. Najbolj geekovski fant, ki slednjo upravlja, pa izgleda tudi najbolj švedsko na celotnem odru, nenazadnje zaradi kul Pirate Bay majice (tega je sicer pravkar kupil Warner, kaj to pomeni?). Kompliciram? Ne bojte se, glasba Holmes je toliko lepa, kot je preprosta. Čeprav brez globoko slovenskih izpadov ne gre: harmonika na odru je nujno povod za klic "eno narodno!" Holmes so vseeno veseli, da smo jih prišli pogledat, a je koncerta konec že po 10 komadih. Kratko, a (grenko)sladko. Prijetno neprijetno tiščanje v trebuhu.

Kdo je pravi rocker? (praksa)

Note to self: ne hodi več na koncerte, ki imajo že v svoji osnovi popolnoma ničen potencial za odličnost in ki se povrh vsega odvijajo še na neumnih, masovnih lokacijah. Ampak jebiga, zakaj bi se pa odrekel zastonjski karti za Eagles of Death Metal? Zato, ker potem namesto solidnega rokenrol entertainmenta dobiš to:

1) Ozvočenje na totalni nuli. Predskupina The Haunts je na oder zvlekla svojo feršterkerijo; dobro za njih. Tako je njihov sprejemljiv, a bistveno preveč spoliran zvok rohnel vsaj 3x glasneje od osrednje zasedbe večera. Orelčki so iz rezidentnih zvočnikov Cvetličarne bolj tenko piskali. Podobno razočaranje smo utrpeli na Maxïmo Park, a tam je vsaj kvaliteta glasbe držala vzdušje pokonci. Več o tem kasneje. Kakšen je smisel rock večera, ko zvok skorajda ne preglasi množice? Najbrž prav to: da na Cvetličarninih ex-Yugo večerih stari pijanci na šanku lahko debatirajo kljub temu, da na odru nekdo igra.

2) Repetitiven, neinovativen in od začetka do konca klišejski bend. V-neck majica in Raybanke ter košate mustače frontmana Jesseja (ki se poleg tega imenuje še "The Devil") povedo vse. Gre za eno tistih skupin, ki trenutno v svetu dobiva ogromno pozornosti, ko si je zasluži oh tako zelo malo. Največji hit, I Only Want You, takoj na začetku: preprost riff na dveh akordih. Število akordov se tekom celotnega večera ne dvigne nad povprečje Ramonesov, kar je lahko kul natanko v enem primeru - če pač poslušaš Ramones. Dolgočasne pesmi, od katerih se ena zdi enaka drugi, ki pa jih zasedba na odru podaja, kakor da so rock bogovi. Jesse poleg tega igra najbolj klišejsko vlogo frontmana vseh časov - the ladies man. "This is for all the ladies," večkrat slišimo iz njegovih ust; konstantno peca publiko, nakar si za back vokale v nekem zdolgočasenem komadu na oder pripelje majhno piško, ki jo po koncu pesmi mastno zaliže. Oujea. Pa srsly, kdo svojemu albumu da za naslov tako poceni besedno igro, kot je Heart On? Poleg tega gre za najbrž najgrši bend na svetu. Basist in kitarist imata ustrezno let, da bi ti lahko bila foter in dedek, a je prvi pregrd, drugi pa predebel, da bi si ju želel v svoji krvni liniji. Nisem si mislil, da bom kdaj dal prav Axlu Roseu: Pigeons of Shit Metal, dejansko. Jesse si lahko to ime tetovira na čelo, če hoče - to ne bo spremenilo dejstva, da je njegov bend zanič.


3) Pozerska, pijana in nasploh "rokerska" publika. Brez zamere, saj vem, vsakemu svoje. A ko bi se pri nas pol toliko pozornosti namenjalo bendom, ki si jo dejansko zaslužijo - bil bi zadovoljen. Ta koncert se je napovedovalo kot največjo senzacijo, celo kot koncert leta, in ob tem bilo pozabljeno ali zamolčano, da gre za povprečno rokenrol zasedbico, ki bi bila brez podpore QOTSA le topel zrak in ki je drugod (v koncertnih prestolnicah, če hočete) le ena od mnogih. Vsaka publika očitno pač hoče svojo repeticijo, svoj kliše. Do pred kratkim sem komu, ki me je vprašal po glasbi, ki jo poslušam, odvrnil "rock". Z današnjim dnem se temu izrazu dokončno odrekam. Če je to rock - nisem rocker. Upam, da mi bo na tem mestu kmalu uspelo razložiti, zakaj.

Staring at the Sun

Vem, da obstaja več pesmi s tem naslovom; tista od U2 je prav prijeten pop štikl, ki so ga na skoraj akustično priredili tudi domači Posodi mi jürja, tista od The Offspring pa je pač naspidiran, a dokaj kul on-the-road pop punk rock. Moj - trenutno - najljubši komad s tem naslovom pa izvajajo TV in the Radio; v rahlo različnih izvedbah ga najdemo na albumu Desperate Youth, Bloodthirsty Babes in na EPju Young Liars. Moram priznati, da temu ni bilo zmeraj tako; novembra lani, ko smo se odpravili na TVotR koncert na Dunaj, pesmi še poznal nisem. Kapitalna napaka omejevanja na zadnja dva albuma njihove diskografije me je tako stala (še malce bolj) izjemnega koncertnega doživetja, ko je zasedba čisto za konec vžgala ritmično zelo straightforward in naspidirano verzijo sicer rahlo zadržane, napete pesmi. Že itak mi je maksimalno dogajalo, pa čeprav sem lahko za komad takrat rekel le: ne, ne, jaz ga nisem od prej poznal. (Ups, pravkar gledam svoj zapis o najljubših lanskih koncertih; ne spomnim se, ampak očitno sem takrat uporabil isto foro, hehe :))
Tukaj je torej live izvedba Staring at the Sun iz leta 2007 v Bostonu.