2 x 2

Dva krat dva. Benda. Tri plus pet in dva plus šest. Članov. Obe predskupini prvič, oboje glavne nastopajoče drugič. Dear Reader z Lauro Gibson in The Notwist z Joasinho. Dva dni zapored.

Mislim, da so Dear Reader (poleg kraljevsko pretiranih Die Antwoord, seveda) edini južnoafriški bend, ki ga poznam. Gospodična Cherilyn MacNeil se je v letu 2010 po razpustitvi skupine preselila v svetovljanski Berlin, kjer Dear Reader neguje kot solo projekt. Tako je nastal lanski album, naslovljen Idealistic Animals in poln živalskih naslovov pesmi. Ta je predstavljal levji delež (see what I did there?) petkovega nastopa, slišali smo pa tudi nekaj starejših viž, vključno s čutno, lomljivo akustično izvedbo Springsteenove Dancing in the Dark kot drugi dodatek. Ja, vem, notri je vštulila košček To Be With You, ene mojih najbolj osovraženih pesmi vseh časov, pa kaj. Cherilyn rada pripoveduje zabavnosti s turneje, švedski bobnar išče novo službo v evropskem parlamentu, violinistka jih dopolni petindvajset, smeh iz dvorane pa sproži smeh tudi na odru in prekine začetek pesmi, ki je itak čisto neprimernega vzdušja. Publika sedi po stopnicah in tleh v Rotonde ter uživa v pop melodijah uigrane peterice. Vsaka pesem ima svojo zgodbo, le prisluhniti ji je treba. Glavni akterji v njih pa niso nikoli zgolj črni ali beli, zgolj dobri ali slabi, temveč nekje vmes. Tako kot v resničnem življenju.

Laura Gibson si je Dear Reader za eno pesem pripeljala na oder. Drznila si je prirediti Where Did You Sleep Last Night, ki jo je ustrezno oklicala za In the Pines. Po koncertu, za merch mizo, je prepoznala mojo Port O'Brien značko – prva, odkar jo nosim že več kot dve leti! –, pa še to le zato, ker je bila z njimi na turneji. Njen trojec pa je igral zanimive, morda na prvi posluh zamenljive, a nikakor zanemarljive prijetne folk melodije, mestoma celo nekoliko bolj poskočne, kot bi bilo pričakovati. Računam s tem, da ji bom nekoč poklonil več pozornosti. Tudi vi ji dajte, če boste imeli priložnost.

The Notwist sem si, le kdo bi mi verjel, ogledal davnega 2008 v Orto baru. Morda zadnji koncert tam, ki sem ga dojel kot relevantnega – pa zato toliko bolj. Kakor takrat je bila tudi tokrat predskupina le dvojec, a takrat domača za nas, tokrat pa domača za The Notwist, saj Joasinho prav tako prihajata iz Münchna. Poleg tega je bila njuna mešanica (indie) rock glasbe z elektronskimi matricami precej primerna za podporo temu večeru. S svojim igračkanjem in multiinštrumentalizmom vokalista sta že precej nabito dvorano dostojno prepričala. Njune pesmi imajo zagon, imajo lepoto in pravšnja presenečenja. Fanta sta celo podarila dve plošči, prvo tistemu, ki v eni izmed pesmi prepozna melodijo z glasbene skrinjice – bil je Imagine –, drugo pa tistemu, ki v isti pesmi prepozna jezik besedila. Bil je Swahili. Pa sem si mislil!

The Notwist so se, zanimivo, na turnejo podali brez novega albuma – ali njega najave – v kovčku. The Devil, You + Me leži že štiri leta nazaj, njihov prejšnji izdelek, slavni in spoštovani Neon Golden, pa še šest let pred tem. Deset torej. Ojoj. V Ortu so začeli s Pick Up the Phone; tokrat so si ga "prihranili" za drugo mesto v programu. Da se razbremenijo pritiska, veste. Pritisk, ki ga ustvarjajo na odru, pa da večkrat misliti: je to res ista skupina, ki jo poznam s plošče? Ja, saj plavajo v svojih poljih neskočne melanholije, tiste najbrž res najimenitnejše fuzije organike in elektronike v popularni neodvisni glasbi. A ko se odločijo izbruhniti: kakšno rjovenje! Kakšna atonalnost! Kakšna jebena glasnost! Markus Acher scratcha vinilke. Njegov brat na basu se pol koncerta bori s crkujočim ojačevalcem, pa si sploh ne dovolijo, da bi se opazilo. Bobnar je pa itak žival, en tistih, ki jih je tako veselje gledati, da bi najraje sam prijel za palčke, če bi imel količkaj občutka za ritem. Uh, in potem je tu še Console. Skozi celoten set samo pridno šraufa svoje gumbke in vihti svoj Wii daljinec, pa se zraven drži, kot da je največji car na svetu. Važič. Proti koncu, ko med dvorano zaorje Pilot, ko se oder bliska rdeče in zeleno  kot skoz papirnata 3D očala, takrat se pa čupavi in bradati Console reži kot pečen maček. Kdo bi vedel, zakaj. Naj mu bo prav. Naj jim bo vsem prav. Smešni stari Nemci, ki lahko marsikaterim današnjim psevdo-carjem pokažejo, kako se stvarem streže.

Foto: Kmeron na Flickr.

Rokenrol za srca: The Pains of Being Pure at Heart

Avgust 2009. Umazane ulice, pristaniške vonjave. Rotterdam ni nujno pretirano povabljivo mesto. Kaj nas je na poti na naš prvi Haldern Pop festival torej pritegnilo tja? Ameriška senzacija glasne pop glasbe, The Pains of Being Pure at Heart, ki je razprodala lokalni klub s privlačnim imenom Rotown. In The Pains of Being Pure at Heart vse od poletja 2009 niso nikoli zares odšli, saj so v tem času povrgli dva vrhunska singla, lani pa, čisto potiho, še nov album. Kaj se je torej spremenilo? Pravzaprav nič – in prav je tako.

O vplivih te zasedbe, ki so se zvočno menda premaknili iz osemdesetih v devetdeseta, na tem mestu ne bom nakladal, ker nobene od teh skupin nikoli nisem poslušal (ne, niti My Bloody Valentine!). Tudi nova plošča Belong pa je bila deležna kritiških hvalospevov – in pesmi z nje so med publiko presenetljivo popularne. Med publiko, to pomeni, da dva flamska poba za mano na ves glas prepevata fragmente besedil, ko pa to ne znese, pa rade volje tudi vodilne kitarske in/ali sintetizatorske linije. Nov in star material Painsi večinoma lepo alternirajo, za občutek domačnosti pa poskrbi dejstvo, da so v bistvu vse njihove pesmi taki mali hiti, obenem pa zvenijo – in ja, smejo zveneti! – vse približno identično. Pa vendar: kurjo polt po koži mi še vedno poganjajo biseri s prvenca, tisti nabriti spomeniki najstniški čustveni razoroženosti.

"It feels too early for a rock'n'roll show," pravi frontman Kip Berman, in seveda ima prav, saj smo pa vendar v Bruslju; ura je minila komaj pol devet. Kljub temu je to en najbolj razživetih koncertov mojega dosedanjega bivanja tukaj – kar pomeni, da se kakšna polovica sprednje tretjine dvorane rahlo pozibava po ritmu. Predvsem takrat, ko se kljub odličnemu zlivanju da opaziti, da so nove pesmi res nekoliko bolj mastno-kitarske. Zmedeno simpatični Berman, ki nekako spominja na nebogljenega žabca Kermita, namreč vmes pošteno poprime za kitaro in jo zlorablja, kot da je najmanj iz Nikki Louder.

Na neki točki fantje in punca skorajda izbruhnejo v različne pesmi, česar jih reši le preverjanje v zadnjem hipu. Berman se pošali, da bi to kaj kmalu lahko izpadlo kot Zaireeka, "just not as good". Bojda najmlajši fenici v prvi vrsti se zahvali z "Thank you for being so young!", nato pa ji pokloni Say No to Love, saj vendar še ne sme imeti fanta! Kanček raznolikosti vnesejo s kao akustično izvedbo odlične Contender takoj po prvem odhodu z odra. In da, kljub povabilu benda, naj se jim po zgolj uro trajajočem nastopu pridružimo ob belgijskem pivu, sem ob enajstih že v postelji z opranimi zobmi. S podpisanim singlom in srčkom od Kipa. 

Ker si je včasih treba dovoliti, da te od same preproste lepote zmrazi.
Ker je včasih treba na vse grlo prepevati "We will never die, no, no, we will never die!" in to tudi verjeti.
Več takih!

Foto: Bart Vander Sanden

Simpatični razgrajači: Cymbals Eat Guitars

Avgust 2010. Prevroč zrak, prevelika gužva. Prvi dan festivala Haldern Pop.  Pravkar so Beach House nastopili le malo pred osmo zvečer. Skozi odprte duri v prostrozračno zaodrje vidim, da sonce pravkar zahaja. Vzdušje v Šotoru ogledal še zdaleč ni več sveže in vsak piš hladnejšega zraka je dobrodošel. Naslednji na  vrsti: Cymbals Eat Guitars. Ne poznam jih, a o njih sem slišal že precej dobrega. A ne le, da me skupina ne navduši; še prepriča me ne pretirano.

Ko zdaj, po obiskanem koncertu v Botanique, razmišljam, zakaj je bilo temu takrat tako, se mi poraja zgolj en odgovor, pa še ta je sila nespameten. Ob imenu te skupine sem iz neznanih razlogov namreč pričakoval razgrajaško-hipijevski zvok á la Portugal. The Man, ki ga seveda nisem dobil, ker skupina takšne glasbe pač ne igra. Morda je bilo to neskladje nekih izmišljenih pričakovanj in dejanskega stanja vzrok mojemu razočaranju, morda pa skupina na omenjeni festival, poln prijetnih folk in pop vrhuncev, preprosto ni bila umeščena.

Moje drugo srečanje s  Cymbals Eat Guitars je bilo tako v vsakem primeru prijetno presenečenje. Da, priznam, z njihovimi studijskimi izdelki se še vedno nisem pretirano dobro seznanil. Kar sem slišal, mi je dalo vedeti, da so oporna točka njihovega zvoka še najbolj Pavement, pa še to predvsem zaradi pevčeve barve glasu in načina, kako podaja melodije. A Cymbals Eat Guitars so vendarle svojski – in zanimivi že na pogled. Kjer bi za mikrofonom (in kitaro) pričakovali shiranega slackerja, stoji postaven kratkolas poba in se zmedeno praska po glavi. Na njegovi levi neobrit hipster na sintičih, na desni suhec angleške polti na basu, zadaj medo za bobni. Vsi skupaj zrejo v publiko prav tako prestrašeno kot publika nazaj na oder – in občutek imam, da nisem edini radovednež, ki se je nocoj znašel v dvorani.

Vsi morebitni dvomi o kakovosti te skupine se razblinijo v trenutku, ko zagrize v prvi komad. Lahkotne kitice, nenadni kitarski pritiski, čvrste bas linije in subtilni, a pomembni sint vložki na pravih mestih. Saj ne znam niti povedati, koliko pesmi je bilo odigranih, tako gladko mestoma tečejo iz ene v drugo, in ko ritem sekcija ravno še popušča napetost, Joseph D'Agostino že šari po kitari in jo uglašuje za nove vrhunce. Tudi kričati zna fant, seveda predvsem v trenutkih, ko se njihova glasba oddalji od okusov "klasičnega ameriškega indieja" in zapelje v nekakšen zmeren noise rock. Ravno to so trenutki, ko bi še bilo mogoče prisiliti primerjavo s Portugal. The Man, seveda ob popolni odsotnosti kosmatih hipijevskih jajc.

Plus točke v moji knjižici kulskosti pa Cymbals Eat Guitars žanjejo tudi zaradi svoje popolne nenarejenosti. A da bi razložil, kaj natančno s tem mislim, bom najprej obudil neko drugo zgodbo. Kmalu po svoji nastanitvi v Bruslju sem obiskal tudi koncert skupine Yuck. O tem koncertu na tem blogu nisem pisal, sem pa o morebitnem zapisu precej razmišljal, saj bi nastopajoče krepko pograjal. Ne zaradi pomanjkanja energije, kje pa; tudi na njihovi glasbi tehnično ni mogoče izpostavljati šibkosti. Le tako prevzetno napihnjeni so se mi zdeli, ko so svoje idole iz devetdesetih proslavljali s skoraj popolnimi kopijami v zvoku in pesmi – ter vse skupaj še prodajali kot avtorski izdelek.

Čisto drugačen vtis sem dobil pri Cymbals Eat Guitars. Fantje vedo, kaj počnejo, pa so ob tem vseeno prikupno zmedeni. Dobivajo pohvale kritikov, pa jim ni stopilo v glavo. Ne vedo, kam bi se dali med uglaševanjem kitare, zato začne basist razlagati, da imajo nov album in da ga bodo po koncertu tudi sami prodajali, na kar mu klaviaturist odvrne "Cool story, bro." To seveda tudi storijo, pri čemer so tako nebogljeni, kakor da bi prvič videli lasten merchandise. A vse to so le simpatične podrobnosti; prvenstveno gre za to, da skupina pobira obstoječe vplive in jih konstruktivno meša v lastno zvočno podobo. Ta je poslušljiva, pa ne masovno, dinamična, pa ne na silo, in – očitno – v koraku s časom, pa ne samovšečna. Take imamo radi. Le ko trdijo, da je Rotonde v Botanique "the coolest place we ever played", lažejo. Konec koncev so igrali v Šotoru ogledal na Haldernu.

foto: Bart Werbrouck