Singles Club #2: Murder by Death

BROTHER

Naj začnem ta opis z obveznim citatom, da Murder by Death kljub svojemu na videz deathmetalskemu imenu na odru vendarle ne koljejo drobnice, temveč so se poimenovali po komediji iz sedemdesetih? No, prepozno. Gre za skupino, za katero sem nekoč slišal morda najbolj slikovit opis sploh; nekdo, ki ga poznam, je zvok določenih njihovih pesmi predstavil z "arrrr-mi-smo-pirati". Priznavam, da se v take globočine njihove diskografije še nisem spuščal, a kakorkoli že - singl Brother s predzadnjega albuma In bocca al lupo je zgodba z zaprašenih cest iz krajev, kjer kri ni voda. V družinsko skoraj idilo ob smrtni postelji se tihotapijo droge in prevare, v ameriški plesno-pivski bar pa ta bend uspe pretihotapiti svoj galop čez širne poljane. Edino luštno punco daleč naokoli imajo seveda v svojih vrstah in so jo posadili za violončelo.



B-side 7'' izvedbe prireja nepriredljivo, in to z odliko. Zlajnana Don't Cry zlajnanih Guns 'n Roses v njihovi izvedbi zveni, kot se spodobi: morbidno in ravno dovolj svojsko, da prepriča. Da je bila vključena na kompilaciji Visions-ovih B-sideov leta (čeprav je vse skupaj izšlo 2007, WTF), je v prvi vrsti sploh pripomoglo k tej objavi. Pesem je mogoče streamati tukaj.

Recesija!

Ne se bati, ne bom postal političen. Le o tem poročam, da gospodarska kriza očitno res krepko razsaja, če pivo zdaj še na Metelkovi stane 1.70 evra. Škandal! :)

To nezaslišano podražitev izkusiti sem imel moč včeraj zvečer v Gromki, kjer je v okviru kantavtorskega večera nastopil avstrijski mladenič s posrečenim priimkom (in umetniškim nazivom) Kmet. Vsi, ki se zdaj smejete: tudi jaz sem se, in to precej, ko smo lani na Dunaju pred Killsi opazili naslednje plakate:

No, takrat pač še nisem vedel, da bo fant nastopil na Metelkovi, tako pa sem si ga sedaj bil primoran ogledati že iz radovednosti. Po prvem poslušanju - mnogo pesmi je na voljo tukaj - pa sem bil tudi več kot pozitivno presenečen. Pa pojdimo po vrsti.

Večer je včeraj odprla Xenia, sama sebe imenujoča "oseba Ksenija Jus", slovenska piska pesmi z bojda že šestimi izdanimi albumi. Začela je res obetavno s preprostimi, precej prijetnimi komadi sama za kitaro, a se je na žalost tako tematsko kot v svoji malce narejeni ekscentričnosti kmalu pričela ponavljati. Saj je zabavno uglaševanje imenovati Pesem kitare, tretjič zapovrstjo pa tudi več ne.
Na žalost so tudi polovico publike predstavljali očitno njeni privrženci/prijatelji/glasbeni sodelavci, ki so kmalu po njenem nastopu neslavno zapustili prizorišče. In to le kmalu zatem, ko je nanj stopil Kmet (za prijatelje Florian :)) in se namestil za svojimi efektnimi pedali. Brez tehničnih težav na začetku ni šlo (welcome to Metelkova), a je kmalu dobil priložnost pokazati, kaj zna: tisti "100% live loops" na plakatu ni bil napisan kar tako tjavendan. Ritem kitara, human beatbox in še kakšne igrice si je fantič sproti lepo nasemplal za glasbeno ozadje samega sebe in svoje vrhunske kitarske virtuoznosti. Pa ne tiste spolirane, sluzaste vrste, vse prej kot to: surovo in neposredno, ritmično zahtevno in prešernega režanja vredno ob vsej tej grobi lepoti preprostega inštrumenta. Vmes še kakšna anekdota za povrh, ki je popestrila kako izmed besedil v angleščini, preden se je - najverjetneje kar na svojem rdečem Puchu - poslovil od naše žal maloštevilne množice.

Awesomeness past, present and yet to come.

Past.
Par dni nazaj se je splačalo iti pogledat v Mostovno v sploh ne tako zelo daljni Novi Gorici. Ne samo, da so bile temperature menda več kot 10°C višje kot v ledeni Ljubljani in so splošno mediteransko vzdušje kalili le občasni piši burje (pa še ta je lepo dišala). Ne, predvsem odličen glasbeni program nam je bil ponujen: Gregor Samsa, številna post-rockerska zasedba z zamaknjeno sigurrósovsko prikupnostjo; brnenjem, za katerega se ni vedelo, ali je del zvočne podobe skupine ali pač fail ozvočenja, ni pa motilo občega glasbenega doživetja; malce repetitivnimi vokalnimi interakcijami med pevcem/kitaristom/klaviaturistom in pevko/klaviaturistko; občasnimi prijetno, a glasno vibrirajočimi izbruhi; gozdarskim bobnarjem in seksi azijsko violinistko. In če je bil to en tistih koncertov, ki se jih gre iz radovednosti pogledat, ker se pač odvijajo nekje blizu, je bil tudi en tistih, ki so potem izjemno prijetno presenečenje.

Present.
Včerajšnji Psycho-Path-za-podporo-RSQ ne-poslovilni-ampak-zadnji koncert v SubSubu je lepo uspel. Občutil bi nostalgijo, ako bi pričel simpatizirati z noise rockom takrat, ko sem stopil v prvi razred osnovne šole - zdaj pa sem doživel le prijeten (in dolg!) koncert s pesmimi, ki jih sem in nisem poznal, ter obžalovanje, da se paradni konji slovenske težkorockerske scene (?) umikajo v nekoncertiranje za nedoločen čas. Aja, mimogrede: Dehydrated je vseeno bil. In bil je kul, čeprav priznam, da (major indie cred loss in 3.. 2.. 1..) sem ga prav na tem koncertu slišal prvič.

Yet to come.
Včasih se je očitno treba pač pritoževati. Nad tem, da nam priljubljeni bendi nikoli ne pridejo blizu, pa nad tem, da v Cvetličarni itak igra samo sranje. In potem se zgodi, že naslednji dan. It's a kind of magic: prav tisti bend, prav tam. Maximo fucking Park v Cvetličarni, 26.2. Za 16,50 evra. Kar pomeni prvo vrsto, švic, pivo in obvezno pokoncertno razkazovanje Metelkove glavnim akterjem. Ker je včasih še treba biti hardcore fan in ne zmeraj le preudaren, hladnokrven "kritik".
Seveda vse skupaj ne bi delovalo brez manjšega haklca: za isti večer so v Cvetličarni napovedani Psihomodo Pop (približno milijontič, sklepam). Oboje karte se že prodajajo, MP za ob 20h, PP za ob 21h (slednji so celo 5,50 evra dražji - fuj!). Kaj to pomeni, ne vem, a Maximo Park so datum in lokacijo koncerta objavili na uradni strani in this better be happening, drugače bo nekdo tepen :D

Eagles of Death Metal v Cvetličarni! Čakaj... Spet?

Danes sem prejel mail z vsebino, da bodo Ljubljano po dveh letih odsotnosti z novim albumom ponovno počastili Eagles of Death Metal. Zakaj to objavljam tukaj? Ker me cela stvar malo veseli, še bolj pa preseneča. Prvič so zasedbo, ki se jo je takrat na veliko reklamiralo kot "drugi bend Josha Homme-a", na oder Cvetličarne spravili Youngunz, ki so nam obljubljali, da je to le prvi v "seriji koncertov" takšne in podobnih zvrsti (ja, tukaj za glasbeno neuko širšo množico bleknem alter), ki naj bi sledili. Seveda le v primeru, da bi bil omenjen koncert uspeh. Kar je očitno bil, saj je bil precej dobro obiskan, tam smo opazili številne osebke slovenske glasbene smetane, pa tudi sam sem na njem užival, priznam. Torej: saj fajn, da ponovno pridejo pa to - ampak srsly, zakaj pa ne kaj novega? Če že ne kot nadaljevanje očitno propadle koncertne serije, pa kot samostojen, legitimen ogromen alter (fuj!) event, ki ga v Ljubljani čakamo že, odkar smo nekoč davno zamudili The White Stripes? Pomilovanja vredno je tudi to, da se v dveh letih niti promocijski opis skupine ni spremenil; lahko bi se vsaj kdo potrudil spisati kaj novega.

Zgodba o skupini Eagles Of Death Metal je zgodba o prijateljstvu. Bend sta leta 1998 v kalifornijskem Palm Desertu ustanovila Jesse Hughes in Josh Homme, prijatelja iz otroških let. Po Joshovem uspehu, najprej s skupino Kyuss ter nato z zasedbo Queens of the Stone Age, sta nepopravljiva glasbena odvisneža in žurerja ugotovila, da ju povezuje tudi podoben glasbeni okus. Najprej sta na posnela tri pesmi, ki so svoje mesto našle na albumu "Desert Session 3,4", kmalu nato pa je nastala garažno - rockerska atrakcija Eagles of Death Metal. Ime skupine je bilo privzeto kot ironija, saj sta si fanta ob ustanovitvi skupine zastavila cilj igrati glasbo, ki povezuje prvinski rock'n'roll z osladnimi country pesmi in nepopustljivim kitarskim tempom death metala.

Sicer pa: v Cvetličarni se itak menda periodično ponavlja cela ex-yu "scena", pa tiste ogabne tribute skupine po smešno pretiranih cenah. Mogoče bodo EoDM od zdaj naprej njihov alter alibi.

I'm doing fine in Alaska.

Zakaj? Ker je zunaj mrzlo. Ko svinja. In ker sem poleg tega včeraj končno pogledal Into the Wild, kjer mi je vsakič, ko je kdo omenil Alasko, ta pesem začela igrati nekje v podzavesti - čudovita vinjeta z enega najbolj simpatičnih in poleg tega še stilsko dovršenih albumov že minulega leta. In nato: Alaska! Spet in spet. Video je res kar nekaj, pa naj bo, je pač edini.

Aja, mimogrede. Če doslej še ni bilo jasno, je danes dokončno zapečateno: Animal Collective so Bitchforkove svete krave. Najrajši se (s principa!) sploh ne bi spravil poslušat tega Merriweather Post Pavillona, pa naj mi naslovnica še tako lepo pleše pred očmi in me vabi z besedico pop.
Mimogrede sredi mimogrede: okrog novega leta sem v opojenem Brnu uspel vštuliti na playlisto tudi Peacebone, pozabljajoč, kako zelo ne-mainstream pravzaprav je. Saj mi AC niso tako zelo pri srcu, a poskusiti sem moral. Tiho zmagoslavje: nihče ni protestiral.

Najljubši 2008: albumi

Zamujam, zamujam! Zunaj počasi gre k zahodu že tretje sonce v '09, jaz pa šele zdaj objavljam svoj menda najpomembnejši seznam - najljubši albumi 2008. Majhen kolaž lepih in manj lepih naslovnic.
Aja, @ bloggerjevo urejanje slik: predam se.