dvatisoč11

Po septembrskem poklonu albumu Nevermind pripravljamo jutri, 22.12., drugi dogodek pod zastavo Specialke. Koncert, ki sliši na ime dvatisoč11, se ima zgoditi v Gala hali.

V sklopu promocije za dogodek sem z vsemi nastopajočimi pripravil Q&A mail intervjuje. V njih nam skupine povedo kaj o sebi, v skladu z dogodkom tudi kaj o iztekajočen se letu, vsaka skupina pa dobi zastavljeno tudi vprašanje od enega izmed preostalih nastopajočih. Q&A lahko preberete na spodnjih povezavah:

The Canyon Observer (kje na Balkanu so bili zvezde?)
Čao Portorož (kdo bi jih upodobil v slovenskem celovečercu?)
Joko Ono (kje je John?)
Nina Bulatovix (je v tej gospodični sploh kaj ženskosti?
ŠKM banda (ŠKM banda? Štefan Kovač-Marko banda? Štefan Kovač Marko banda?)
Werefox (z ali brez pritiska preteklosti?)

Da bo obisk še bolj praznično-povabljiv, smo v sodelovanju z glasbeniki pripravili tudi poklone za tiste, ki bodo na prizorišče prispeli med prvimi. Tako med drugim Werefox prvim 100 obiskovalcem poklanjajo doma spečen medenjak in broško, pa še kaj se bo našlo.

Rezervacije, s katerimi si zagotovite vstopnico po predprodajni ceni, so na voljo še danes - tukaj.

Poleg tega bo to zadnji letošnji koncert v Gala hali - in zadnji sploh v Gali, kakršno poznamo, saj bo ta januarja podvržena obnovi. Vsi prostočasni fotografi ste tako vabljeni, da ovekovečite zadnji koncert in z njim dvorano ter fotografijo pošljete na specialka.events@gmail.com. Najboljši prispevek dobi 2 vstopnici za naslednji Specialkin dogodek.

Se vidimo!

Najljubši 2011: albumi

Sedem najljubših

 

Bon Iver – Bon Iver

Ni še tako dolgo tega, kar je Emmo zeblo do kosti kljub melodijam, ki so mehčale srca. Nato se je Bon Iver, čisto nepričakovano, nenadoma spet pojavil – in edini hlad, ki ga še nosi s seboj, se skriva v njegovem kristalnem glasu. Bon Iver je večji, glasnejši in močnejši, a še zmeraj nepopisljivo lomljiv. Verjame, da si lahko kaj želiš tako močno, da se uresniči. Če verjame on, verjamem tudi jaz.

 

Bright Eyes – The People's Key

Vesoljski poslednji izdelek pod Bright Eyes nadimkom. Prvotno razočaranje, ki se sčasoma prelije v zadovoljstvo, se odslika tudi v koncertnih obiskih. V Berlinu klasični primer previsokih pričakovanj. Ulice so preveč ledene, sam peš do Spreeparka je predaleč. Na Dunaju nas, prijatelje, polije poletna ploha, da smo pripravljeni sprejeti, kar Conor Oberst ponuja tokrat – in ja, to zveni prav tako newagersko kot besedila z The People’s Key.

Destroyer – Kaputt

Vreme v Mariboru je pogosto nekako apokaliptično. Črni oblaki se zgrinjajo nad mesto, zlovešč piš vleče skozi ulice. Destroyer je pop glasba za ure s prazno glavo, trepetajoča srca pod odejo in Dravo, ki teče proti toku. Dan Bejar z vetrom v laseh na hrvaški obali. Ko resničnosti ne dojemaš popolnoma resnično. Ko pozabiš na prijetne trobente, ki so sočasno ključne in nepomembne. Ko preprosto živiš.

Frank Turner – England Keep My Bones

Četudi je Turnerjeva domnevna iskrenost prej odrski nastop kot značajska lastnost. Četudi odslej tematsko kolobari in je zato I Still Believe = Try This at Home, pa I Am Disappeared = The Road. Ta album so štirje nastopi v živo, graški park in gledališče v Antwerpu, kurja polt in prvi poljubi, prešvicane srajce, polito pivo in glasbene želje. Ta album je resničen.

Lykke Li – Wounded Rhymes

Ta plošča je zima. Vse na njej. Ritmi kot premiki zamrznjenih sklepov. Postave v dolgih črnih plaščih sredi zasneženih planjav, ki skandirajo življenjske resnice. Ta plošča je tudi spomladanska vožnja, vzporedno avtocesti, do Celja, s težko glavo iz dobre družbe v drugo dobro družbo. Ta plošča je fragment na cedeju za mlajšo sestro, ki med Katy Perry in Lady Gaga čaka, da bo odkrit.

The Rural Alberta Advantage – Departing

Odhajanja. Nenehno gibanje proti toku življenja. Iz Ljubljane za pol leta v Gornjo Radgono. Iz Gornje Radgone za pol leta v Bruselj. Medtem se je sneg stalil in skoraj že na novo zapadel. Najlepše, najpreprostejše melodije, akustična kitara in raziskovanje lastnega glasu. Ponoči na zadnjem sedežu avtomobila, z leskom v očeh, ki so morda solze, a sploh ne nujno. Pot nam itak kaže severnica.

Touché Amoré – Parting the Sea Between Brightness and Me

Letos so srca bas bobni v ritmu podivjanega hardcorea. Boleče dretje obremenjuje glasilke. Gozdna pot nabija v mišice med poznojesenskim tekom. Soundtrack: ta plošča, v celoti. Kaj, hoče ta fant morda povedati, da lahko svoje šibkosti na preprost način ubesediš, jih ustrezno in po občutku uglasbiš, pa ti bodo zato nekako opravičene? Rad bi ga vprašal, ali deluje.

Sedem fajnih:

John Maus – We Must Become The Pitiless Censors of Ourselves
Kurt Vile – Smoke Ring for My Halo
La Dispute – Wildlife
Metronomy – The English Riviera
Okkervil River – I Am Very Far
St. Vincent – Strange Mercy
Zoey Van Goey – Propeler Versus Wings


Dva kul naslova:

Mogwai – Hardcore Will Never Die, But You Will
Stevie Jackson – (I Can't Get No) Stevie Jackson


Če kakšnega albuma na tem seznamu ni, pa bi mi utegnil biti všeč, me najverjetneje še čaka. Za priporočila bom nadvse hvaležen.

Prizemljeno nadzemeljsko

Kdo: Wild Beasts in Dutch Uncles
Kdaj: 8.11.2011
Kje: Botanique, Orangerie

Po odličnem sedečem WHY? koncertu pred dvema tednoma se je tokrat ob odsotnosti stopnic izkazalo, da je Orangerie v bistvu največja dvorana v Botanique – s presenetljivo visokim odrom. Kljub temu ja bila za nastop Wild Beasts nekako prazna, kar je bilo v dneh pred koncertom slutiti že po tem, da ga ja Botanique na svoji spletni strani na veliko oglaševala. Korporativna koncertna mašinerija pač. Pa vendar.

Najprej smo bili soočeni z Dutch Uncles, peterico iz Manchestra. Ta je že s prvim taktom dala vedeti, s čim si je prislužila mesto podporne skupine Wild Beasts na turneji, ki se ji je prav s tem nastopom izteklo. Sintetnično obarvane strukture sicer nikoli niso zares dosegle brbotajoče odličnosti njihovih odrskih naslednikov, nekolikšni zamotanosti navkljub pa je skupina dajala vtis, da se za svoj uspeh prekleto trudi biti "drugačna". Kar je tudi prav, saj dandanes redkokatera dobra glasba še lahko izide iz pregovornega rockerskega navdiha. Težava lahko nastopi le, če je ta "pretiran" trud na odru tudi nedvoumno očiten – občutek, ki se ga pri mladeničih nisem mogel otresti. Pevčev živčno trzajoč približek plesanja me je bežno spomnil na histerično porno pop mašino Hush Hush, bizarnost, ki sem si jo imel čast ogledati v Malmu kot predskupino Yeasayer.  Kar pa se tiče Dutch Uncles, je vse skupaj izzvenelo primerno, a zamenljivo in žal kot zasedba, ki bi najbrž razvnela stoglavo množico z odra prešvicanega kluba, tukaj pa so bili postavljeni kakšne pol metra previsoko.

In, grozota vseh grozot – za hipec je kazalo, da so si tudi Wild Beasts na tej turneji nadeli nekaj številk prevelika obuvala. Začetek s studijsko odličnim Bed of Nails je bil namreč medel, brez poskočne moči in lahkotnosti, ki smo jo pričakovali, zvok prej šmornast kot briljanten. Po tem mlačnem uvodu tudi nadaljevanje ni nemudoma navdušilo, temveč je možganom puščalo odprto pot za vprašanja tipa "Pa imajo res dva vokalista? Sem bil prepričan, da je samo eden." Da mi je glas tistega z Bam Margera čepico bolj všeč kot glas tistega s kvadratnim obrazom, sem še ugotovil, pa da se ponavadi odlično dopolnjujeta v tisto nadzemeljsko entiteto, ki dela to glasbo ravno prav posebno. V programu je seveda prevladovala aktualna plošča Smother – a uvodna pesem prejšnje, The Fun Powder Plot, je bila tista, ki je tehtnico končno prekucnila od preprostega "okej" do navdušujočega "uau". Prav ta pesem, ki sem jo kar ob prvem poslušanju preko slušalk zavrgel kot nezanimivo, me je tokrat pritegnila in sprostila pot za neverjetno drugo polovico nastopa. Pulzirajoče, ritmično atipično in lebdeče še kak meter nad odrom. Njihovi najboljši trenutki so tisti, ki vokalno dajo vse od sebe: deklamirajoč Reach a Bit Further, obsojajoče-stopnjujoč Hooting & Howling, rezko kričeč "Watch me! Watch me!" v All the King's Men. Lion's Share, prva pesem dodatka, je vsebinsko in kompozicijsko najbrž njihova najboljša doslej in je tudi v nekoliko bolj prizemljeni izvedbi zagotovila kurjo polt. Wild Beast so se prilizovali publiki, češ, hvala, da nas pridete pogledat še enkrat, nazadnje v tej dvorani smo bili zanič – in publika jih je proslavljala. Tokrat, kot kaže, upravičeno. End Come Too Soon je konec vendarle prinesel ravno pravočasno – s popolno razpustitvijo forme in nekajminutnim stopnjevanjem do vnovičnega, glasnega vrhunca, med katerim je dvorana izgubila ves občutek za čas. Rokenrol v anti-rokenrol podobi.

Foto: bourgol na Flickr.

Kdo je tu fejk?

Kdo: Dum Dum Girls

Kdaj: 6.11.2011
Kje: Botanique, Rotonde

Spomladi letos me je začasna menjava bivalnega okolja prisilila izpustiti marsikateri koncert v Ljubljani. Tako so ʺnastradaleʺ med drugim Dum Dum Girls, ki so pod Bubino zastavo nastopile na odru Menze pri koritu. Hajp je bil precejšnji, pokoncertna ustna poročila prijateljev in znancev pa so mi v en glas zatrjevala: ničesar nisi zamudil. Dolgočasen, statičen nastop. Vse polno tipov, ki so punce prišli samo gledat in ne poslušat. Ni vredno.

Pa sem se za obisk koncerta v Bruslju vseeno odločil. Temu so botrovali dolgočasen vikend, želja po koncertih in ugodna cena. Zanimivo: nisem bil razočaran. Vsaj ne po glasbeni plati.

Žal je (vsaj na prvo poslušanje) simpatična predskupina Veronica Falls zaradi prestavljenega koncerta odpadla, tako da so bila dekleta primorana začeti že nekaj čez pol deveto. Nič nenavadnega; predskupine v Bruslju začenjajo natanko ob osmih. Za večne metelkovce nepojmljivo, meni pa zavoljo pomanjkljivega javnega prevoza po polnoči trenutno sorazmerno ustrezno. Stari smo. Dvorana Rotonde je osrednji, a prijetno majhen prostor kompleksa Botanique, ki spominja na mini verzijo angleških okroglih, gledaliških koncertnih prizorišč. Kot nalašč za te stilsko zavedne mladenke, ki so, jasno, brez pretiranega besedičenja udarile po instrumentih. Njihova glasba ne dopušča možnosti oporekanja: je neposredna, glasna in nekoliko neumna, a na skrajno prijeten način. Na tak, da pesmi ni treba poznati, pa jo že po tridesetih sekundah prepevaš na ves glas. Ker je tako preprosto. In zraven poplesavaš na prstih in migaš z glavo levo in desno.

Razen če tega ne počneš. Tako kot praktično vsa publika precej polne Rotonde na koncertu Dum Dum Girls. Drži: dekleta na odru res niso zabavljačice. In to namensko. Uspešno gojijo svoj gotski imidž pretiranih ličil in seksi oblekic, h kateremu pač sodi tudi biti tako kul, da si kar ledeno hladen. Pa vendar: predvsem front-girl Dee Dee in bobnarka Sandy pod masko skrivnostnosti dejansko delujeta pristni. Tudi njihova glasba je na plesišču poskočna in prepričljiva, kdor pa je ne dojema na tak način, pa nisem prepričan, kaj počne na koncertu. Zato na tem mestu ne obsojam benda, ker ga nimam za kaj obsojati; koncert mi je bil všeč in sem v njem užival. Obsojam pa bruseljsko publiko. Obsojam jo dolgočasnosti, statičnosti, celo nezainteresiranosti. Ne me napak razumeti: ne trdim, da je izkazano spoštovanje do nekega izvajalca premo sorazmerno s količino ritmičnega gibanja na koncertu. Ampak občutek imam, da se je obiskovanje tovrstnih koncertov sprevrglo v mnogo hujšo maškarado, kot pa jo je tam potem videti na odrih.

Poglejmo: morda smo res lahko pričakovali, da bo priredba Smithsov, There Is a Light That Never Goes Out, na vrsti na koncu oziroma kot dodatek. Kakor se je imelo zgoditi, se je tudi zgodilo. A dekleta so setlisto napisala na roko, na njej dodatka ni. Za razliko od večine "velikih" bendov, ki natisnjenim setlistam z logotipom in datumom dodajo še črto in pod njo vnaprej določen dodatek, se mi to zdi pohvalno. Tovrstni koncerti v splošnem pa s prehodom "indie" glasbe v mainstream dobivajo neko dramaturgijo dogodka, ki se je obiskovalci potem slepo - in morda celo nezavedno - držijo. Vse skupaj se približuje vnaprej določenemu, "predstavi". Čakaj: redni del nastopa skupine ti je bil tako všeč, da ploskaš in kričiš, dokler se ta ne vrne na oder – ko ga pa zapusti drugič, pa nemudoma obmolkneš? Zakaj? Ker se to tako dela? Ker je bend opravil svoje in gremo zdaj na pijačo, pa malo pokramljat?

Dum Dum Girls so načelne pozerke, namensko preproste in načrtno predvidljive.
Obiskovalci srebajo pivo iz plastičnih kozarčkov, rjovejo, ko se to od njih pričakuje – in vsi skupaj kažejo manj čustev do slišanega kot štiri dekleta na odru.

Kdo je tu fejk?

Foto: Wannabes in c.servais, Flickr.

Preventivna nostalgija mogočega, a manj verjetnega

Kdo: WHY?, acoustic piano tour
Kdaj: 21. oktober 2011
Kje: Botanique, Orangerie

Zakaj WHY? v izvedbi ob akustičnem klavirju? Ker je fajn – in lažje – iti na turnejo z manj opreme, v manjši zasedbi, pove Josiah Wolf po koncertu, za mizo z bendovskimi dobrotami. Pa ogromen klavir? Tega ima pa itak v lasti vsak spodoben klub. A kdor bi pomislil, da se bo najinovativnejša in najbolj podcenjena country/pop/hip-hop zasedba res omejila samo na vokalne izpade ob nežnem zvoku klavirskih tipk, bi se seveda krepko uštel.

Luči se ugasnejo. Odrske zavese so težke, žametne, gledališke. Svetloba pridušena, zrak zavit v umetni dim. Yoni Wolf stopi na oder. Izgleda urejen. Nosi temno vijoličen brezrokavnik, lasje z gelom polizani nazaj. Sledi mu preostanek zasedbe.

Dame in gospodje: nocoj na odru Botanique za vas!

Doug McDiarmid: klavir, akustična kitara, bas kitara.
Josiah Wolf: bobni in bas kitara – simultano.
Liz Wolf: percussion, klavir.
Jonathan "Yoni" Wolf: vokalne, besedilne in plesne akrobacije.

WHY? so v inkarnaciji te turneje četverica, ki je v 75% sestavljena iz volkov – od katerih je en(a) priženjen(a). Liz je novopečena soproga Josiaha Wolfa. Nekako sumljivo zgovorna kar malo daje slutiti, da je v resnici oboževalka, ki ji je zavoljo osebnih vezi pripadla čast zaigrati v "najljubši zasedbi". Brez skrbi, to prizna čisto sama, vsa vzhičena, da lahko stoji na odru, nakar Yoni: "We had no choice." In vendar: Liz svojo – večinoma sicer obrobno – vlogo suvereno opravi, nekaj pesmi zaigra celo na klavir in se za dodatek diskretno umakne.

Prave zvezde so seveda genialci, ki jedro WHY? sestavljajo že skoraj od samega začetka: Doug, Josiah in Yoni. Prvi je mojstrsko priredil znane (in še neznane, a o tem kasneje) WHY? uspešnice za klavir, obenem pa se izkaže tudi na akustični kitari. Ko nekomu v publiki zazvoni telefon, Doug v istem trenutku s kitaro imitira Nokia zvonjenje, pa pristavi, da tako rad iritira sopotnike na javnih prevoznih sredstvih. Josiah, kot kaže, kaj nerad igra zgolj en instrument naenkrat. Ker je na tej turneji njegov komplet bobnov minimalen (zgolj bas, drumla in hi-hat), v njem žal ni prostora za vibrafon. Zato mora Josiah sočasno poprijeti še za bas kitaro, ki jo potem ubira z isto roko, s katero drži tudi bobnarsko palčko. Obenem pa mu uspeva biti tisti poskočen, odsekan, predan bobnar, ki ga je čisto veselje gledati igrati.

In kako vse skupaj zveni? Kot razigrana, skoraj razposajena WHY? razštelanost, soočena z nenavadno lounge eleganco celotnega dogodka. Tako publika kot bend sta sprva zadržana. Prvi ne vedo, kaj naj pričakujejo; v dvorani Orangerie se za to svečano priložnost celo sedi na ritih namesto poskakuje po ritmih. Drugi so zatopljeni v igranje, Yoni dosledno zre v tla in deklamira. A da bi se zvočne podobe dalo zlahka navaditi, je jasno že po kakih treh komadih – in prav toliko časa rabijo nje izvajalci, da se odprejo. Niso prišli zgolj preigravat "klasik" v okrnjeni izvedbi, kje pa: novega materiala je obilo, sestavlja kako polovico odigranega. In sodeč po slišanem bo tudi nova plošča, ki bo prvi redni izdelek po odlično odpičeni Alopecii (Eskimo Snow je bil njena "sestrska plošča"), preprosto vrhunska. Formula je znana, a kdaj je nepredvidljivost že bilo mogoče stlačiti v formulo? Zdi se, da se po folkiš Eskimo Snow Yoni spet obrača k nekoliko bolj pripovednemu slogu podajanja besedil, ki so tekstovno in ritmično morda še bolj zamotana kot doslej. Ob prvem poslušanju je vnovične neverjetne in morbidne prebliske le še slutiti; slišimo famozni "preemptive nostalgia of the possible but doubtful", ki je že krasil koncertne plakate, pa nekaj o vatikanskih duhovnikih in mrtvih golobicah. Yoni si privošči celo zategnjeno melodičen "What the hell, what the fuck?", morda malo na prvo žogo, ki se pa vendar kot kavelj zarije v spomin in tam tudi ostane.

Na koncu se ves bend izkaže za precejšnje šaljivce, koketira s publiko, se norčuje iz osebkov, ki tekajo pred odrom v dvorano in iz nje – ter s svojo prijetnostjo nasploh popolno dopolni enega najboljših nastopov, kar sem jih imel čast slišati v zadnjem času. Redkokateri bend sočasno izkazuje tolikšno nadarjenost, predanost in dostopnost kot ti posebneži iz Ohia. Ohai, in se slišimo še kdaj!

Fotografije so iz Dublina, a jebat ga.

Foto: Matthew McAndrew

Nove evropske glasbene prigode

Dovolimo si za začetek poslužiti se hudih klišejev. Bruselj je multi-kulti. Bruselj je mednaroden. Bruselj je center Evrope in to. Pa naj to drži ali ne, pa naj pomeni karkoli že hoče. Kako vendar glasbeno izkustvo tega novega začasnega prebivališča začeti bolje kot z dvema poslasticama iz skrajnih, nasprotujočih si koncev stare celine?

Če smo čisto dosledni, prvi v političnem smislu še Evropejci niso. Norvežani namreč. Sondre Lerche (ja, to je njegovo rojstno ime), ki ga doma bojda pozna vsakdo, je v Bruslju nastopil pred ne pretirano napolnjenim klubom Ancienne Belgique, kamor gre menda kakih 300 ljudi. Nič za to. Izkazal se je za zelo solidnega izvajalca pop glasbe, ki ga razgibane, skoraj zamotane vokalne melodije vlečejo v neslutene višave. A pod nemalokrat načičkano fasado studijskih izdelkov, katerih spremljajoča vizualna estetika je z aktualno ploščo zaplula celo v polja zaželjenega hipsterskega pastela, se skriva nadarjen glasbenik. Njegov talent za pisanje pesmi je nesporen, angleščina skandinavsko brezhibna, očitno pa globoko v sebi tlači tudi neizživetega rokerja, ki v živo vsake toliko privre na plano v nojzerskem kitarskem izbruhu – vse seveda čudovito v kontekstu in službi pop pesmi. Saj ne želimo nikogar prestrašiti. Malce pocukrano, precej pristno in konec koncev zelo prijetno.

Sondre je s sabo pripeljal sonarodnjake Young Dreams, katerih diskografija doslej obsega dve vinilni singlici. Tudi oni se poslužujejo pop prijemov, le da jih napadajo s smeri aktualnih smernic tovrstne glasbene ponudbe. Kitarsko-basovski osnovi namreč ne manjka vzpodbuden sintič, ki marsikateri komad mestoma preobrazi v disko hitič. Njihove melodije sestojijo iz vzklikov, vzdihov in medmetov. En izmed mladeničev vihti celo violino, vsi pa radi poprijemajo za tamburine, kravje zvonce in ostale ritmične prčkarije. Čim več, tem bolje, in kmalu je jasno: ta razigranost hodi z roko v roki z uigranostjo. Ko se glasbo namensko trudi ohranjati zanimivo, ni nič naključno, k sreči pa se prav nobena poteza tudi ne zdi prisiljena. Zvočna podoba, k kakršni najbrž stremijo tudi domači mladinci Arhibald Arhibaldovich. Nekaj potencialnih uspešnic, zelo dober prvi vtis in – končno – ugotovitev, kakšen način bobnanja je tisti, ki me najbolj navduši: tak poskočen, pogumen in odsekan, ki se krepko poslužuje kotla.

Dan zatem, ista lokacija, evropski jug: španska folk rožica s hladnim imenom Russian Red. Doma koncertira s polno zasedbo, pravi. Ne znam soditi, ali v tisti inkarnaciji zveni bliže studijskim posnetkom, a v postavi trojice, kot se je predstavila v Bruslju, je naravnost čudovita. Elegantna, skoraj zadržana glasba podpira izjemen, nežen glas te popevkarice, a hkrati nikoli ni le orodje njeni odrski prisotnosti. Ta je na prvi pogled prikupna, zanimivo prav nič španska, v svojih premikih pa celo nekoliko okorna – in nujno zelo samosvoja. Dva uglajena gospodiča v črnih suknjičih upravljata svoj nabor glasbil, medtem ko se Lourdes Hernández skriva za prevelikimi kitarami, brska za trzalico ali v pomanjkanju pravega ritma trka po robu bobna. Privošči si tudi dve priredbi, ena od njiju je All My Little Words čudovitih Magnetic Fields, ki jo v španščini povzame po argentinskem cover bandu te zasedbe. Kar se seveda popolno zlije v tok večera: preprosto, malce nenavadno, a navdušujoče.

Elegantna, nujna kraja

Vsake toliko ob poslušanju sveže glasbe nastopi nenavadno všečen trenutek: pesem, melodija, košček komada, ki ga slišiš prvič, zveni tako znano, kot da bi te z dotičnim fragmentom glasbe komercialne radijske postaje posiljevale že od samega rojstva. Rezultat: pesem je takoj v ušesu, neskončne ponovitve sledijo. Pop uspešnica je na dlani. A od kod tovrstne asociacije izvirajo? Nemalokrat gre preprosto za podobnost z že obstoječim, poslušalcu dobro znanim komadom. Prav takšen primer me je presenetil nedavno: singl Undertow z dolgometražnega prvenca dekliške počasnopopovske zasedbe Warpaint skiva neverjetno speven refren, ki se zarije naravnost v globine ušesa in tam tudi ostane. A punce se na tem mestu vsaj delno kitijo s tujim perjem. To melodijo namreč že poznamo iz Nirvanine žalostinke Polly.



So torej tovrstni trenutki v glasbi naključja, pokloni ali pa kar brezsramne kraje? To od primera do primera močno variira. Želja po zaslužkarstvu v brezzobi sredinski pop glasbi je samo v naši majhni državici v zadnjih letih naplavila ničkoliko primerov plagiarizma tujih sporno osladnih sentišev ali vsiljivih nastopaških poskočnic - spomnimo se samo Domna Kumra, Saše Lendero in nazadnje Božičnega natega s Pop Design. Spet drugje so podobnosti popolnoma naključne ali pa se izvajalci pri pisanju še zavedali niso, da poustvarjajo melodijo, ki jim je znana iz globin svetovne glasbene zakladnice. Sam verjamem, da je to najverjetnejša resnica za zgodbama Coldplay/Joe Satriani ter Red Hot Chili Peppers/Tom Petty, ki sta obe dobili tudi sodni epilog.

Pri predstavljenem primeru Warpaint pa je, kot kaže, bila celotna stvar vsaj delno načrtovana. Podobnost je seveda že opazilo nebroj blogerjev in recenzentov, Songfacts pa poroča, da je dotična spevna pasaža izšla prav iz skorajšnje priredbe komada Polly, katerega melodijo je kitaristka zasedbe na vaji odpela preko nove basovske linije, nakar se je skupina odločila kompozicijo pretvoriti v lasten izdelek. Warpaint celotno podobnost torej dojemajo kot poklon Nirvani, s čimer seveda ni prav nič narobe; delno sporno je morda le dejstvo, da so punce komad tudi izdale kot singl. Zanimivo je še dvoje: 1) da Cobain na ploščku ni naveden vsaj kot soavtor pesmi, kar je v tako očitnih primerih "sposojene inspiracije" marsikdaj običajno, ter 2) da en izmed blogerjev, ki je o komadu razpravljal, navaja tudi podobnost drugega dela Undertow refrena z linijo iz komada Luka 80s popevkarice Suzanne Vega. Presodite sami.

Častne zadnje besede modrosti na to temo pa naj pripadejo Jimu Jarmuschu:

In mimogrede: če še koga mala kitarska linija iz My Will Is Good spomni na nek drug komad, naj mi njegov naslov nemudoma zaupa. Občutek, da jo poznam od prej, mi namreč ne da miru že kaki dve leti.