Če neka pesem vsakič pride na misel kot prvi izbor za morda najljubšo pesem vseh časov, bo že nekaj na njej. To morda ne drži in če bi do takega izbora dejansko prišlo, pod pritiskom teh mučnih in nadvse pomembnih miselnih procesov morda ne bi vzdržala. Pa vendar: tukaj je v vsej svoji veličini. Pove nam, kako razmišljamo, kako čutimo, in se sploh ne trudi orisati, zakaj. Vsak zagovarja svoj prav, v katerega še verjame ne, razen če je skrajno neumen, pa še tedaj se le pretvarja. V tej praznini prenapihnjenega niča zato hrepimo po odrešitvi, predpisana sredstva zanjo pa dosledno zavračamo v imenu razuma. Pa saj smo pametni ljudje. In če ponoči slabo spimo, če se premetavamo in kotalimo med rjuhami, so kriva škropiva in špricarji in še kaj. Le naše nemirne misli ne. Njihova krivda je le v tem, da nas silijo početi vse, za kar v svojem razširjenem razumevanju dobro vemo, da nam škoduje. Tako telesno kot umsko, če kaj takega sploh obstaja. Vprežene v vajeti navad nas policaj v glavi pijane prosi, naj se vendar sprehodimo po liniji najmanjšega odpora. Z njo smo nato tako prezaposleni, da vse velike geste ostanejo brez koga, ki bi jih bil pripravljen deliti s svetom. Ali vsaj s kom izmed nas. In nato šest besed naslika naš položaj. We are nowhere and it's now.
If you hate the taste of wine
Why do you drink it until you're blind?
And if you swear that there's no truth and who cares
How come you say it like you're right?
Why are you scared to dream of God
When it's salvation that you want?
You see stars that clear have been dead for years
But the idea just lives on
In our wheels that roll around
As we move over the ground
And all day it seems we've been in between
The past and future town
We are nowhere and it's now
We are nowhere and it's now
And like a ten minute dream in the passenger seat
While the world was flying by
I haven't been gone very long
But it feels like a lifetime
I've been sleeping so strange at night
Side effects they don't advertise
I've been sleeping so strange
With a head full of pesticide
I've got no plans and too much time
I feel too restless to unwind
I'm always lost in thought as I walk the block
To my favorite neon sign
Where the waitress looks concerned
But she never says a word
Just turns the jukebox on and we hum along
And I smile back at her
And my friend comes after work
When the features start to blur
She says these bars are filled with things that kill
By now you probably should have learned
Did you forget that yellow bird?
How could you forget your yellow bird?
She took a small silver wreath and pinned it on to me
Redki, a lepi so trenutki, ko neka pesem tako popolno opiše počutje nekega trenutka v času. Preprosta, nežna, dovzetna, skorajda resignirana. V tem trenutku je vsakdo John K. Samson in vsak domači kraj je Winnipeg. Ljubezen, ki je tako grenka, pa vendar vseobsegajoča. Umazane preproge, prazni pločniki, škatla vžigalic. O vetru, o snegu ni govora, pa ju vendar čutiš na svoji koži. Hladno je; to je gotovo. Veter pa prinaša piš zgodovine, katere groba prisotnost se odslika v zavrženih rojstnodnevnih voščilnicah. Ta preteklost je dvomestna, a neskončna. Iz sedanjosti v prihodnost pa si upamo le v previdnem štiričetrtinskem taktu.
My city's still breathing, but barely, it's true
Through buildings gone missing like teeth
The sidewalks are watching me think about you
Sparkled with broken glass
I'm back with scars to show
Back with the streets I know
Will never take me anywhere but here
The stain in the carpet, this drink in my hand
The strangers whose faces I know
We meet here for our dress rehearsal to say,
"I wanted it this way"
Wait for the year to drown
Spring forward, fall back down
I'm trying not to wonder where you are
All this time
Lingers undefined
Someone choose
Who's left and who's leaving
Memory will rust and erode into lists
Of all that you gave me
A blanket, some matches, this pain in my chest
The best part of lonely
Duct tape and soldered wires
New words for old desires
And every birthday card I threw away
Hype Machine, stran, na katero sem naletel po čistem naključju, zame že nekaj časa predstavlja platformo, kjer si je z malo truda mogoče pridobiti kak aktualen komad ali remiks. Gre za agregator glasbenih blogov, ki ponuja možnost iskanja med pesmimi, naloženimi nanje v "fizični" (torej MP3) obliki. Stran nato ponudi možnost poslušanja ter povezavo do izvirne objave, kjer si je v večini primerov komad možno prenesti tudi na svoj PC.
Glede na naravo ponudbe je razumljivo, da se nabor omejuje predvsem na trenutno "hajpane" komade, torej blogovske ljubljence, ki svojo pot v te objave velikokrat najdejo preko priznanih kritiških strani tipa Bitchfork ali Stereogum. Kjer te strani ponavadi ponujajo streaming komada pod vprašanjem, pa je Hype Machine uvedel še eno, za glasbene geeke nadvse pomembno funkcijo. Stran se je pred nekaj meseci namreč poparčkala z nadvse priljubljenim last.fm. Tako za ceno registracije lahko povežete Hype Machine s svojim last.fm profilom in uživate v dejstvu, da vam sistem predvajan komad tudi direktno scrobbla. Kajti kot pravijo tudi na Hype Machine (mi pa radovedno pritrjujemo vprašanju):
If I heard a song but it didn’t get scrobbled, did I really listen to it?
Če zanimanje za Hype Machine poraste, bo njegov napredek najbrž zanimivo spremljati, saj gre za ponudbo aktivnosti, ki avtorje (vsaj po mojem mnenju) inkriminira prav toliko, kot so inkriminirani upravljalci torrent strani tipa isohunt, The Pirate Bay in Mininova.
Tole je za vse, ki se pri urejanju nadzemeljskih količin glasbe v vaši digitalni kolekciji kdaj zaveste, da so vam lepe naslovnice visoke ločljivosti skoraj tako pomembne kot vsebina. Google Image Search velikokrat ne pomaga, 300 x 300 pikslov pač ni dovolj, na Amazon.com pa imajo vse slike tiste ogabne bele robove, ki jih je potem treba rezati stran. Spletno mesto mojega zaupanja je v tem primeru že lep čas Album Art Exchange.
Dedicated to collecting and sharing meticulously scanned and edited album cover art, for those of us who are ridiculously obsessive about such things.
Prav v skladu s svojim sloganom stran ponuja dodelane in obdelane naslovnice albumov visoke ločljivosti. Navigacija same strani ni nek presežek, a važna je vsebina: našli boste ogromne količine klasikov in presenetljiv nabor aktualne indie ponudbe, včasih celo naslovnice singlov in EPjev. Da vaš foobar, iTunes ali - bognedaj - Windows Media Player ne bo več izgledal kot puščava!
Tako. Dovolj bedarij. Preveč je šlo mimo mene ter posledično mimo vas in ostalo neopaženo. Čas, da predstavim nekaj glasbenih dogodkov od preloma desetletja do preteklega ponedeljka.
The xx, 100120, Brew House, GBG Vsaj enkrat se je moja iz Slovenije prinešena navada kupovanja vstopnic v predprodaji izkazala za koristno tudi na Švedskem. The xx v Pusterviku, razprodani vsaj mesec pred koncertom, splošna panika med za trendi hlepečo publiko - in potem kredibilnost klone pod zahtevami javnosti. Prestavljeno v Brew House, ki so ga v zadnjem času napolnili npr. Phoenix in Joshua Radin. Toliko o intimnosti. Čeprav: s tem bendom na odru, kljub izvrstno preprostim pop popevkam, zamaskiranih v zajebane ljubezenske pesmi, prehude domačnosti itak ni pričakovati. Vsi stajliš v črnem in s kilami nakita izpadejo bolj kot gangsta mladiči iz poboljševalnice, ki jim je naročeno ustvarjati pop glasbo v sklopu anger management terapije, kot pa prijetna mladina iz soseščine. Kontrast slike in zvoka, pa še gospodična kitaristka se nemudoma zaplete pri Crystalised intru. A vendarle: zelo všečno. Hitro katapultirano na velike odre in stilsko tako dodelano, da se vprašaš, kako veliki denarji zares stojijo za tem hajpom. Mislim, nekdo je moral odobriti, da se navadne črne majice z belim X-om prodajajo za 20 evrov, no. Za zaključek, pravzaprav v skopu koncerta še pred prižganimi luči, še remixx (see what I did there?) Florence & the Machine izvedbe You Got the Love, ki nam ga je nedavno predstavil že Jotaeater.
Japandroids, 100205, Blaa, Oslo Blaa je metelkovsko obarvan jazz (?) klubič ob oslovski rečici Akerselva, ob kateri se po pričevanju domačinov ponoči ni najpametneje sprehajati zaradi prisotnosti preprodajalcev ter odjemalcev trdih drog. Še dobro, da se do kluba da pribresti tudi po ulici naokrog. Publika je potem prijetna, seveda razen prvih dveh vrst prav skandinavsko zadržana, zato pa morami priti Slovenci pred oder, da se na vse grlo deremo some hearts bleed, our hearts sweat! Malo bolj surovo je to vse skupaj v živo, predstavljen nam je odličen stari / novi singl, katerega naslov sem od tedaj pozabil, na žalost pa manjka vrhunsko monoton zaključek z I Quit Girls. En boljših klubskih koncertov mojega švedskega bivanja.
Midlake, 100206, Rockefeller Music Hall, Oslo
Nekako ne razumem hajpa okrog tega benda. Sramujem se, ampak k temu pripomore tudi dejstvo, da sem bil na koncertu tako izžet od nastopa prejšnjo noč ter celodnevnega pohajkovanja po mestu, da sem skorajda ene dvajsetkrat stoje zaspal. Ampak igrajo flavto. Več njih. Pa Roscoe je izvrsten komad.
Liechtenstein, 100211, Jazzhuset, GBG Jazzhuset (jazz hiša) ima neprimerno več veze s hišo kot z jazzom. Ker je klub v hiši. In ker se v njem ne vrti jazz. Vsaj ko se tam dogaja vsakočetrtkov Klubb Svanen. Še dobro. Po stenah so plakati I Am Kloot, Mando Diao in The Faint. Vrtijo se Pulp, BRMC in Arcade Fire. Zakaj tak klub odkrijem šele mesec in pol pred odhodom? Ne vem. V živo: Liechtenstein, četrverica punc, ki igra malce instrumentalno neokretno, a precej všečno pop glasbo. Naslovnica njihovega edinega albuma izpade precej bolj politično, kot potem cela predstava dejansko je. Zabavno za poplesavanje z nasmeškom na obrazu.
Grand Archives, 100213, Sticky Fingers, GBG
S. Kako, lepo prosim, naj najdem na netu karkoli od benda s takim imenom. S? Srsly? Gospodična Jenn Ghetto (zajebano!) je nekoč sodelovala v bojda kultnih Carissa's Wierd skupaj z zaraščenim gospodičem Brookeom iz Grand Archives, zdaj pa fura solo (S = solo?) "kariero" z bitjem nedoločenega spola na drugi kitari. Izjemno, izjemno všečno, melodično z lepim, preprostim prepletanjem kitar. Da je trivia okrog Grand Archives še hujša, je Brooke povrhu en od ustanovnih članov Band of Horses, poleg tega pa je njegov trenutni bend očitno nekakšna göteborška lokalna senzacija, saj jih publika proslavlja, kot se sicer le redko zgodi, prodajalne plošč pa so polne njihovega aktualnega izdelka. Ta izkazuje v primerjavi s prvencem sicer žal nekoliko bolj plitve melodije in odločno manj dinamike, v živo pa je vse skupaj vendarle prijetno, gospodje s preveč kitarami na odru pa preprosto simpatični. Kitarist ima bratrance v mestu, Kim in Kristina iz Woody West sta itak najbolj carska, da jih gostita, nekje v publiki pa je tudi priseljenec iz Seattla. Jenn Ghetto se nato še dvakrat pridruži na odru za prijetne duete. Prvič nekako takole. Mat Brooke: "Welcome our friend Jenn!" Tip iz publike: "She's so hot!" (Zgornji video je zanič, but hey.)
Adam Green, 100215, Parken, GBG
Kdor se je že seznanil z najnovejšim albumom gospodiča Greena, Minor Love naslovljenim, bi po ponujeni glasbi utegnil sklepati, da se je njujorčan končno umiril od svoje večne hektičnosti - in torej slečeno telo na naslovnici ni posledica kakšnega z drogami povezanega ekscesa, temveč preprosto vročine od mestnega asfalta ponoči. V živo se izkaže, da temu vsekakor ni tako, saj privržencev ne gre razočarati, in mladoletnice vsekakor vedo, zakaj se v prvi vrsti naslanjajo na oder z iztegnjenimi rokami. Green kot kurčeva skokica menjuje stran odra vsaki dve sekundi, se približno stopetdesetkrat vrže med publiko, odigra kake 30 komadov v koncertu, ki se zdi dolg tri ure, v resnici pa traja uro in pol, mimogrede zažvali ene deset punc po polovico svoje starosti in na odru spije prav toliko piv. Z vsem omenjenim ter neštetokrat poskrbi za posredovanje organizatorjev, še raje pa bodisi z obešanjem na luči ali nažiganjem čika. Ena izmed nesojenih ljubimk poskrbi za bizarno-nagravžno verzijo über-hita Jessica, ko za mikrofonom zamenja Greena, ravnokar potopljenega v množico, in grdo zafuša tako melodijo kakor tudi besedilo. In ko smo ravno pri hitih: dobimo prav vse, od No Legs preko Bluebirds pa do zadnjega singla What Makes Him (ali tukaj: Her) Act So Bad. Pod črto: nekako groteskno in v povezavi z Greenovimi WTF komentarji izjemno zabavno. Košček humorja tega večera: za klaviaturami en in edini Dr. Fuck. Adam Green sam pa je najbrž potomec kakega člana Motley Crüe in plišaste igračke v naravni velikosti. Rokenrol.
