Tako očitno, da še jaz opazim podobnost.

Je slučaj hotel, da sem v istem dnevu najprej poslušal Dylanov legendarni Like a Rolling Stone, ker sem ga dan prej slišal v avtu na radiu, nato pa se spravil na prvih par komadov Oberstovega solo albuma? Tisti, ki že od nekdaj zagovarjajo, kako je glava (in srce) Bright Eyes v resnici Dylan "naše" generacije, se ob sledečem komadu verjetno hihitajo zadovoljni sami s sabo, češ, saj smo vedeli, preostali pa, ki si še nismo opomogli od Cassadage, upamo na povratek k obupani edinstvenosti in pijanosti od rdečega vina. Celoten album me še čaka, tukaj je Conor Oberst in Get-Well-Cards.