Kaj smo zgradili to poletje?

Me and my friends are like / double whiskey, coke, no ice. Še zmeraj se ne morem čisto odločiti, ali ta verz res skriva nek globok pomen ali pa je enostavno le pijano plitev. Pa vendar, pesem je hit; prikradla se je nepričakovano, malo prepozno in vrh vsega še z albuma, ki na prvo poslušanje zveni rahlo enolično in pearljamovsko. Karkoli nas The Hold Steady že poskušajo prepričati: to poletje ni bilo tako constructive, kot je imelo potencial biti, a vendar je bilo fajn. Končalo se je že, vsaj kronološko; vreme se še nekaj trudi, pa se kljub vsemu neizogibno hladi. A saj je že trip rekel: tudi september je bil lep, in to zelo. Pa še oktober bo, in tudi to jesen se ne bomo zavlekli v brloge, temveč v na novo odprti Kinodvor, na toliko koncertov, kot bosta čas in denar dovolila, ter tu pa tam tudi na faks pogledat, če smo že ravno v Ljubljani. Čeprav je morda saint Joe Strummer res bil naš edini spodoben učitelj in so stene res preveč sive za življenjske lekcije. In ravno zato naj vsaj od naslednjega poletja naprej s prvim soncem velja: let this be my annual reminder / that we can all be something bigger.