Sedem let dobre glasbe

Ja, saj vem, da nimam kaj jamrati. Pa se mi vseeno tu pa tam zazdi, da sem v bistvu že star. Tako na primer, ko ugotovim, da je legendarni Is This It izšel leta 2001. Sliši se blizu, kajne?, pa je vendarle že sedem let nazaj. Whoa.

Saj sem že razlagal o kakem slučaju, ko sem še kot dojemljiv glasbeni amater kupil prenekateri CD zato, ker so ga ponujali po ugodni ceni, sam pa sem kje zasledil kritiške hvalospeve na njegov račun. Tudi The Strokes so tako našli pot v moj CD radio, pred katerim sem pa sprva samo nejeverno obsedel. Naslovna, prva pesem je bila zabavna, res, s svojim poskočnim basom in kul melodijo vokala je ostala v spominu. Vse ostalo pa se je na začetku zdelo kot en sam dolg(očasen) komad, razsekan na deset kosov s predolgimi presledki vmes. Nič čudnega; The Strokes so imeli enoten zvok, nonplusultra rock plošč tistega časa pa je (vsaj zame) še zmeraj bil razgiban Californication. Pa vendar: melodije so se tudi tu sčasoma razprle in usidrale. Vse tiste monotone kitare, suho udrihajoči bobni, pa seveda Casablancasov nepozaben, lakonični dol-mi-visi vokal, poln fuzza, zaradi katerega je z albuma kar curljal coolness. Ja, pustili smo se očarati petim mladeničem iz elitnih družin, ki so vse predpostavke za ustanovitev rock skupine imeli položene v zibko, obenem pa so igrali na tako kul karte, da so na odru zanimali le sami sebe in so jim še cigarete skoraj popadale iz ust od same arogance. A imidž je bil takrat na srečo le še dopolnilo albumu, natrpano polnem sfrustriranih himn, ki so ostale in se obdržale. Last Nite, Hard to Explain in New York City Cops še danes napolnijo vsako indie plesišče. Slednja je bila odstranjena z ameriške različice albuma, ker naj bi bila v luči zrušenega WTCja žaljiva za njujorške policaje, ki so bili slavljeni kot eni izmed narodnih herojev. U.S. of A. so še enkrat nahranile svoj bolj kot kadarkoli bolan patriotizem, medtem pa so The Strokes, v svetu slavljeni kot odrešitelji (?) pozabljene (?) rock glasbe, utrdili pot za številne, stilsko njihovemu oživljenju garažnega rokenrola popolnoma nerelevantne bende: The Vines, The Libertines, The Hives, kasneje celo Franz Ferdinand in Arctic Monkeys. Morda je bil tu rojen tisti neokusni pojem indie rock, ki danes britanski mladini pomeni vse in vendarle nič. The Strokes pa so nato z Room on Fire stagnirali na najvišjem nivoju, zatem pa se zvočno zdiferenciirali in vendarle v precejšnji meri ohranili kvaliteto pesmi. Četrti studijski album naj bi, po dveh solo izdelkih kitarista Alberta Hammonda, jr., izšel naslednje leto.

Za zaključek pa še naključje to end all naključja: o tej objavi sem razmišljal že poleti, ko sem se spomnil, da dotični album pač letos praznuje sedmo obletnico. Ravno današnji datum, ko sem se nanj ponovno spomnil, pa predstavlja datum izida albuma (sicer v USA, v Veliki Britaniji je izšel že prej, pa kaj :P). Sploh me ni več presenetilo; v bistvu bi bil kar razočaran, če temu ne bi bilo tako.