Pravo poletje?

Grenko priznanje: vse prevečkrat se po začetnem eno- do dvakratnem poslušanju albuma "odločim", katere pesmi so mi "všeč" in katere mi "niso"; vpričo kroničnega pomanjkanja časa nato med vožnjo/hojo po mestu poslušam samo prve. Še dobro, da sem si To All the Lights in the Windows začel prepevati kar sam od sebe, čeprav je bila izvirno v drugi kategoriji. To potrdi znano dejstvo: pesmi, ki so všečne na prvo žogo, to niso nujno tudi na dolgi rok - in obratno.



Mimogrede: kaže, da se bom pesem znašla na Harmonic Generator, poletje '09 miksu, ki ga nekako pripravljam. Saj vem, da s poletnim miksom zamujam, ker smo že na začetku julija - pa saj je zato vreme takšno, kot da smo sredi aprila. Predloge za vključitev sprejemam v komentarjih (ni nujno, da gre za letošnje/aktualne pesmi :)).

Turn. Smile. Shift. Repeat.

Preprosto. Učinkovito. Resnično. Neizogibno.

Numbers, passwords, protocol is not enough to save your soul.

Forever! And ever!

Zgornjo, tako preprosto, a genialno skladno obarvano naslovnico sem opazil, ko sem si kak teden nazaj po letu premora ponovno ogledal High Fidelity. In še marsikaj mi je padlo v oči v Championship Vinyl ali Robovem stanovanju - of Montreal plakat, denimo. Sem v tem času torej glasbeno zrasel? Upam. Silver Jews so vsekakor zelo zabaven bend (jaz nevednež sem se celo še spraševal, zakaj mi delujejo Pavement-ish) in žal še eden od tistih, ki je razpadel le malo preden sem jih odkril. Oh well. Sledeča pesem mi že ves dan ne gre z glave.

Ljubezen do glasbe in spanje na trdih tleh: Portugal. The Man

Ob poslušanju fragmentov pesmi z njihovega prihajajočega izdelka postane jasno: Portugal. The Man se počasi, a gotovo razvijajo iz obskurne in vznemirljive alaške senzacije v skupino iz najvišje lige pop/folk/rock piscev. Najnovejši album nosi prikupen in z barvito naslovnico skladen naslov The Satanic Satanist; gre za očitno še en izpiljen, v vseh pogledih dodelan izdelek, kot smo tega od Portugal. The Man tako ali tako vajeni, uradno pa prihaja na police 21. julija. Po tem, ko je prek svoje uradne strani in ostalih kanalov (Facebook, Twitter) bend postopoma prinašal delce novo posnetih pesmi med svoje (upravičeno navdušene) oboževalce, pa se je kak teden nazaj album že pojavil na spletu v celoti. Frontman John Gourley, znan zagovornik downloadanja glasbe, je kot odgovor na uradno spletno stran skupine postavil blogovski zapis, naslovljen The Leak, v katerem razpravlja o pomenu spletnega deljenja glasbe, "klasični" izgubi navdušenja nad novostmi ter nič kaj blestečih razmerah, v katere je postavljen celo tako odličen in priznan bend kot njegov. Seveda si ne pusti vzeti skoraj optimističnega zaključka, ki najde rešitev med tistimi pravimi oboževalci, ki bi se jim reklo tudi ljubitelji: "I am happy vinyl is coming back, it needs to." Poglejte in se zamislite; tudi sam delim njegovo mnenje, da z zastonjsko ponudbo glasbe ni nič narobe, dokler po svojih močeh podpiramo izvajalce preko koncertov, merchandisea in pač glasbe v takšni ali drugačni obliki.

The Satanic Satanist bo, upam, kmalu našel svoje mesto v mojem seznamu za predvajanje, na prvi poziciji albuma pa najdemo tale indie pop dragulj:

OMG!!!1! SRSLY! Sunset Rubdown v Ljubljani :D

Indie otroci, razveselite se! Vsi, ki vas vsaj približno zanima glasba izpod komercialnega radarja, svoje počitnice letos načrtujte tako, da se boste pojavili v Ljubljani vsaj nekaj dni pred začetkom šolskega leta 2009/10 - natančneje 25. septembra. Takrat bo Menza pri koritu v organizaciji Bube namreč gostila enega najzanimivejših piscev pesmi neodvisne glasbe danes in njegove dinamične trubadurje: Spencer Krug in Sunset Rubdown. Kar je dolgo krožilo kot neuradna govorica v obveščenih krogih, je danes dobilo svojo potrditev, in lepo je, da bodo fantje in punca svojo manj vzneseno, a v vseh pogledih odlično novo ploščo Dragonslayer (ne, metalci, to vas ne zanima) predstavili tudi pri nas. Kako primerna je torej CerpinTaxtova ugotovitev, da se prav danes praznuje Canada Day! Praznujte skupaj s to odlično kanadsko zasedbo in s pesmijo, ki je kandidat vsaj za najboljši naslov pesmi letošnjega leta: Apollo and the Buffalo and Anna Anna Anna Oh!

Sirovi, bolonjski, z morskimi sadeži...

Kako pripraviti uspešen festival? Ena od primernejših poti je vsekakor grajenje na prepoznavnosti od samega začetka. Tako se letos (19.-20.6.) v svoji peti izvedbi vrača Njoki Summer Festival iz Ajdovščine, ki stavi na (pazi besedno igro) preverjen recept dosedanjih let: njoki, propagirani kot najboljši na svetu, s prilogo ska, punk, reggae in sorodno obarvanih glasbenih dodatkov.

Že minula leta so se njokovci potrudili in med primerne domače in ex-domače izvajalce pripeljali nekaj mednarodnih headlinerjev, recimo Skatalites, ki so menda izumili ska, lani pa je dvominutni punk rock nažigal celo sam ostareli Marky Ramone. Letos v Ajdovščini seveda ne gre brez slavljenih povratnikov Elvis Jackson, vrhunec glasbene ponudbe pa bodo vsekakor predstavljali britanski kaoti The Go! Team. Nadžanrska zasedba je izrazito funky, plesna in nasploh simpatično zabavljaška, zato bo množice nedvomno razgrela. Pod niansami njihovega zvoka lahko zavohamo zasnovo iz 60s girl group popa, ki pa je preko front-punce Ninje potopljen v nekako sodobno-sintetično hip hop/cheerleader omako. Združi vse skupaj z videospotovsko kič estetiko, po kateri bi se slinili še indielektro hipsterji iz štirke - voila:



Kot je lepo povzel že trip_, festival ni samo prijeten, kompakten in ponuja kup zabavnih ob-glasbenih aktivnosti. Tudi po žepu ne bo nikogar hudo udaril, poleg tega pa si je mogoče prikladno izbrati vstopnice za 2 dni, 1 dan ali samo za headlinerja. Convenience deluxe. The Go! Team bodo na Njokih nastopili 19.6., več informacij pa na lični uradni strani in majspejsu.

There is no such thing in life as normal.

There is no such thing in life as normal.

Gremo. Še enkrat, tokrat z otroškim zborčkom!

There is no such thing in life as normal.