Megla nad pristanom

The Mountain Goats, Heretic Pride

Res imam rad glasbena priporočila, ki zadenejo v nulo, ko nekdo dovolj pozna tvoj glasbeni okus, da nanj preslika kak obskuren, a upravičeno cenjen bend. Kot že toliko drugih sem sicer tudi The Mountain Goats že poznal po imenu, a mi je šele ob prepričljivem videu za Sax Rohmer #1 zares naredilo "klik". In zdaj se učim, začenši pri aktualnem albumu Heretic Pride.

The Mountain Goats so eni tistih herojev, ki vztrajajo pri svojem ne glede na (glasbene) letne čase; od leta 1991 je njihova diskografija nabrala kakih pol milijona albumov, EPjev, singlov in split plošč. Na prejšnjih izdajah velikokrat klasificirani kot lo-fi, so z novim tisočletjem pričeli uvajati postopno bolj in bolj izpiljen, v klasičnem smislu sproduciran zvok, ki se na Heretic Pride razvije v skoraj pop rock podobo. Osrednja figura je - kakor že zmeraj - vsekakor pisec pesmi John Darnielle, katerega akustična kitara med božanjem in skorajda udarnimi podvigi je njegovo primarno orožje. Najbolj neposreden je brez dvoma otvoritveni Sax Rohmer #1, ki prinaša vse kvalitete dobrega singla; je tudi edina pesem, v kateri Darnielle zveni za odtenek manično. Zna se zgoditi, da izkušeni poet hoče poudariti svojo vokalno izraznost, pa ga ob tem zategne, kot da je kak Billy Corgan. Na srečo le redko. Večina albuma je zelo prijetno poslušljiva; občasna godala v izbruhih ali kot subtilna podlaga nikoli ne zvenijo poceni, temveč zmeraj na mestu, celostna podoba pa izpade prijetno skulirana do udarno spevna, a zmeraj subtilna in nikoli tako turobna kot oblačno nebo na naslovnici. Besedila so lepo impresionistična, tu pa tam polna divjih prispodob - ali pa oboje naenkrat (Autoclave). Rutinirana, a še zdaleč ne naveličana folk pop instanca, manj pop od Shinsov, bolj pristna od Dashboard Confessional, a zvočno manj razgibana in opulentna kot recimo Bright Eyes. Zdaj mi manjka le še pogum (no, pa morda še čas) zaorati v pretekli katalog - ki se prav te dni dopolnjuje s svežima EPjema.