The Kills: Alison "VV" Mosshart in Jamie "Hotel" Hince. The Beauty and the Beast, le kdo je kdo, ni popolnoma jasno. On: na videz malce prestar za tako kul garažni bend, stajliš, pozer. Ona: razmršeni črni lasje, junkie sex appeal, mokre sanje prvih vrst. Oba: Na odru neizpodbitno in neizmerno kul.Pustimo ob strani dejstvo, da se je še vedno potrebno voziti na Dunaj za bende kalibra The Kills, medtem ko nam pod nosom igra vsa punk smetana. Britansko-ameriški garažno-elektronsko-alternativni-v-pravem-pomenu-besede duo je tokrat v Flexu nastopil kar brez predskupine, začetek dosledno ob 21.15. Publika očitno ve, kaj lahko na tej lokaciji pričakuje, saj se je že pol ure prej pred odrom nakopičila skorajda neprebojno. To je bil verjetno moj prvi koncert sploh, kjer na odru ni bilo videti bobnov. Dekle in fant sta otvorila z začetnim komadom aktualnega albuma, U.R.A. Fever, in postalo je jasno, zakaj: ritme (ki so, po pravici povedani, dovolj preprosti, da si to lahko privoščita), imata nasemplane na drum mašini, ki njunima vokaloma in 1-2 kitaram nudi podporo v živo. Novi album pa je, kar se tiče ritmike, itak dovolj elektronski. Kakorkoli že, zvok je bil že od prvega trenutka pričakovano živčen, glasen in, no ja, garažen. Prav tako semplane so bile razne sintetične nervoznosti njunega zvoka, ki bi pri povprečnem, pop razvajenem poslušalcu verjetno povzročile lateks alergijo hujše vrste. Svoj minimalistični način igranja Jamie v živo še bolj denkonstruira in ponudi le suho, divje, noisy kitarsko ogrodje, ki se z omenjeni ritmi odlično (in prekleto specifično) dopolnjuje. Malo gre pojamrati na račun občutno pretihih vokalov obeh protagonistov, izmed katerih me (seveda) fascinira predvsem prispevek Alison, ki zveni tako naveličana nad življenjem, da jo ravno to spet naredi seksi (zanimivo: punce so kričale tako "Jamie" kot tudi "Alison". Fantje smo bili le pametno tiho).
Dvojica je pričakovano odigrala precej materiala z Midnight Boom, pa tudi kar nekaj komadov prvenca Keep on Your Mean Side in le tri z No Wow. Moram priznati, da mojih favoritov z aktualnega (Getting Down, Black Balloon, M.E.X.I.C.O.) in prejšnjega (Sweet Cloud, Rodeo Town) albuma ni bilo na setlisti; sta nas pa zato Killsa razveselila s (tudi tekstovno zabavnimi) cvetkami, kot so Sour Cherry (made my blood thump Saturday night / make my heart beat double time), Alphabet Pony in skoraj orientalsko obarvanim Kissy Kissy, kjer se je ob uporabi skupnega mikrofona pričel tudi rahel odrski erotični naboj med njima. Verjetno ni naključje, da komadi, kjer na albumu ni prisotne kitare in dominira zvok basa, niso bili odigrani. Oh well. Je pa Jamie zato v zaključku rednega dela z Goodnight Bad Morning simultano igral bas in main riff na eni kitari, med koncertom redno prakticiral svojo očitno signature pozo kitarskega snajperja in sfiniširal s konkretnim noise napadom, kjer je kitaro zmaltretiral kar z izpraznjeno steklenico Corone. Po pičli uri in četrt (dodatek: 2 komada, med njima odlični Love Is a Deserter) je bilo zabave nepreklicno konec. Zugabe!
2 komentarja:
Pizda, jaz se bi naj danes učil & all that jazz. Nič kaj konstruktivnega ni prišlo iz mene :D
Nisi edini, z mano najbrž še das ne bo nč :). Ampak je blo vredno ;)
Objavite komentar