Ekstravaganca

Čestitke, Dan D! Marec se še ni pričel, pa že imamo zmagovalca v kategoriji Najbolj zgrešen naslov albuma leta 2009. Četrti studijski album novomeških "rokerjev" se namreč šopiri z imenom Ure letenja za ekstravagantne ptice, ki je v prvi vrsti neumen in brez pomena, če pozabimo na dejstvo, da si večina prebivalstva ob njem najbrž še zlomi jezik. Komaj čakam, da preberem za lase privlečeno zgodbico, ki so jo najbrž napletli o izvoru tega naslova. Za promocijo albuma samega so fantje pošteno segli v žep in si privoščili jumbo plakate, ki nas že posiljujejo po Ljubljani. Ekstravagantna ptica, ki na nas zre z njih, pa je, kot kaže, zgolj ekstravagantno oskubljen, deformiran tukan. Eksotika pa taka.

There is a light that never goes out

Danes končno spet pravo navdušenje nad glasbo namesto mehaničnega loadanja in poslušanja vsega, česar še ne poznam, pa bi moral. Novi Trail of Dead si spet upajo trgati, brez da bi pri tem gledali na metronom! Zunaj je novi album švedske pop princese Anne Ternheim! Še Bitchforkov jagodni izbor mi je letos doslej všeč, The Pains of Being Pure at Heart (ime!) se slišijo še posebej obetavno. Jaz pa pišem recenziji The View in The Airborne Toxic Event - ki so oboji zanič. So much music, so little time.

In other booze-related news: petkov večer v Gromki je bil odličen. Counting Days, There Is a Light That Never Goes Out, Soul to Squeeze, What's the Frequency Kenneth, Disorder, Smokers Outside the Hospital Doors, Ulysses, Supernatural Superserious, Love Will Tear Us Apart, Evil, Suck My Kiss... In to so samo komadi, ki se jih dejansko spomnim! :D
Piva in cigaretnega dima ni manjkalo. Se priporočam še za kdaj.

Give me a sign

Švedska. Ker tam soncu uspe vziti ravno toliko, da osvetli osemmilimeterski film, svojo tesnobo pa je še zmeraj najlepše preliti v čudovite melodije. We Are Soldiers We Have Guns, The Great Depression.

Mon the Park!

Čudi me, da do pred kratkim, ko sem izvedel za bližajoč se koncert, na tem mestu sploh nisem omenjal zasedbe Maxïmo Park. Gre namreč za enega meni najljubših britanskih takozvanih indie rock bendov, ki so se zlili na sceno po prelomu tisočletja in baje oživili otoško rock glasbo. Karkoli že drži, Maxïmo Park ne sodijo med ene tistih epigonov, ki so prav omenjeno "sceno" v zadnjem letu ali dveh popolnoma zasitili z identičnim zvokom in tečnimi, neinspiriranimi "The" imeni, temveč so sooblikovalci iz prvega vala, saj so svoj prvenec A Certain Trigger lansirali npr. le nekaj mesecev za Silent Alarm skupine Bloc Party. Album, ki kljub svoji občasni zamišljenosti in na trenutke skoraj pesniško naivni, pa spet refleksijo preprostih dogodkov opisujoči liriki skoči naravnost v obraz. Kitare z riffi, ki ne morejo, da se ne bi zakoreninili v podzavesti, pa preko ritmov, kjer te kar prime, da bi poskakoval podobno hiperaktivno kot frontman Paul Smith. Kljub vsemu navdušenju, ki ga je sledeči Our Earthly Pleasures požel s kritiške in tudi moje strani, zveni sedaj, z malo razdalje, mestoma zvodenelo nasproti svojemu kompaktnemu predhodniku. Ne me narobe razumeti, saj so se Maxïmo Park naučili tu pa tam malo bolj zažagati, pa tudi sintiči so manj cheesy in tako kakšen komad, ki bi prej izpadel smešno, spremenijo v vrhunski pop rock polbaladni kino - le par pesmi se kar noče pokazati v tako kvalitetni luči, kot so se svetile ob prvem stiku.
Ker je kombinacija obeh strani doslej v živo odlično delovala, se seveda sprašujem(o), kaj nam The Park ponujajo in prinašajo v prihodnosti. Na njihovi strani, pa uradnem Youtube kanalu, si je že mogoče ogledati nekaj posnetkov s snemanja v Los Angelesu, kjer sodelujejo s producentom Nickom Launayem (Nick Cave and the Bad Seeds, Silverchair, Grinderman (!)). Sam pa sem se potrudil izbrskati nekaj novih pesmi, odigranih v živo na poletnih festivalih - samo za prvi predkoncertni vtis tega, kar nas utegne pričakati glede na izjavo benda na uradni strani:

It’s been a while, but now we are delighted to announce that the band are getting back out on the road! We will be starting the year with a few very intimate shows across Europe to showcase material from the bands forthcoming third album.

Questing (Summercase '08, Madrid)


Tanned (Doornroosje, Nijmegen, Nizozemska)


The Kids Are Sick Again (Edinburgh)


Obstajajo tudi posnetki pesmi z naslovi Calm in Too Many Letters, ki pa so tako brutalne kvalitete, da je težko oceniti, za kaj na posnetku sploh gre, kje šele, da bi bila stvar poslušljiva. Zatorej uživajte v podanem (in seveda predvsem v že obstoječem outputu skupine) do 27. februarja, ko se vidimo v Cvetličarni.

Mimogrede: Multiball kot (stilsko skrajno neprimerna) predskupina po mojih - uradnih - informacijah izpred nekaj dni še niso potrjeni, pa že veselo trobijo svojo vlogo predskupine vsenaokrog. Oh well.

Singles Club #2: Murder by Death

BROTHER

Naj začnem ta opis z obveznim citatom, da Murder by Death kljub svojemu na videz deathmetalskemu imenu na odru vendarle ne koljejo drobnice, temveč so se poimenovali po komediji iz sedemdesetih? No, prepozno. Gre za skupino, za katero sem nekoč slišal morda najbolj slikovit opis sploh; nekdo, ki ga poznam, je zvok določenih njihovih pesmi predstavil z "arrrr-mi-smo-pirati". Priznavam, da se v take globočine njihove diskografije še nisem spuščal, a kakorkoli že - singl Brother s predzadnjega albuma In bocca al lupo je zgodba z zaprašenih cest iz krajev, kjer kri ni voda. V družinsko skoraj idilo ob smrtni postelji se tihotapijo droge in prevare, v ameriški plesno-pivski bar pa ta bend uspe pretihotapiti svoj galop čez širne poljane. Edino luštno punco daleč naokoli imajo seveda v svojih vrstah in so jo posadili za violončelo.



B-side 7'' izvedbe prireja nepriredljivo, in to z odliko. Zlajnana Don't Cry zlajnanih Guns 'n Roses v njihovi izvedbi zveni, kot se spodobi: morbidno in ravno dovolj svojsko, da prepriča. Da je bila vključena na kompilaciji Visions-ovih B-sideov leta (čeprav je vse skupaj izšlo 2007, WTF), je v prvi vrsti sploh pripomoglo k tej objavi. Pesem je mogoče streamati tukaj.

Recesija!

Ne se bati, ne bom postal političen. Le o tem poročam, da gospodarska kriza očitno res krepko razsaja, če pivo zdaj še na Metelkovi stane 1.70 evra. Škandal! :)

To nezaslišano podražitev izkusiti sem imel moč včeraj zvečer v Gromki, kjer je v okviru kantavtorskega večera nastopil avstrijski mladenič s posrečenim priimkom (in umetniškim nazivom) Kmet. Vsi, ki se zdaj smejete: tudi jaz sem se, in to precej, ko smo lani na Dunaju pred Killsi opazili naslednje plakate:

No, takrat pač še nisem vedel, da bo fant nastopil na Metelkovi, tako pa sem si ga sedaj bil primoran ogledati že iz radovednosti. Po prvem poslušanju - mnogo pesmi je na voljo tukaj - pa sem bil tudi več kot pozitivno presenečen. Pa pojdimo po vrsti.

Večer je včeraj odprla Xenia, sama sebe imenujoča "oseba Ksenija Jus", slovenska piska pesmi z bojda že šestimi izdanimi albumi. Začela je res obetavno s preprostimi, precej prijetnimi komadi sama za kitaro, a se je na žalost tako tematsko kot v svoji malce narejeni ekscentričnosti kmalu pričela ponavljati. Saj je zabavno uglaševanje imenovati Pesem kitare, tretjič zapovrstjo pa tudi več ne.
Na žalost so tudi polovico publike predstavljali očitno njeni privrženci/prijatelji/glasbeni sodelavci, ki so kmalu po njenem nastopu neslavno zapustili prizorišče. In to le kmalu zatem, ko je nanj stopil Kmet (za prijatelje Florian :)) in se namestil za svojimi efektnimi pedali. Brez tehničnih težav na začetku ni šlo (welcome to Metelkova), a je kmalu dobil priložnost pokazati, kaj zna: tisti "100% live loops" na plakatu ni bil napisan kar tako tjavendan. Ritem kitara, human beatbox in še kakšne igrice si je fantič sproti lepo nasemplal za glasbeno ozadje samega sebe in svoje vrhunske kitarske virtuoznosti. Pa ne tiste spolirane, sluzaste vrste, vse prej kot to: surovo in neposredno, ritmično zahtevno in prešernega režanja vredno ob vsej tej grobi lepoti preprostega inštrumenta. Vmes še kakšna anekdota za povrh, ki je popestrila kako izmed besedil v angleščini, preden se je - najverjetneje kar na svojem rdečem Puchu - poslovil od naše žal maloštevilne množice.

Awesomeness past, present and yet to come.

Past.
Par dni nazaj se je splačalo iti pogledat v Mostovno v sploh ne tako zelo daljni Novi Gorici. Ne samo, da so bile temperature menda več kot 10°C višje kot v ledeni Ljubljani in so splošno mediteransko vzdušje kalili le občasni piši burje (pa še ta je lepo dišala). Ne, predvsem odličen glasbeni program nam je bil ponujen: Gregor Samsa, številna post-rockerska zasedba z zamaknjeno sigurrósovsko prikupnostjo; brnenjem, za katerega se ni vedelo, ali je del zvočne podobe skupine ali pač fail ozvočenja, ni pa motilo občega glasbenega doživetja; malce repetitivnimi vokalnimi interakcijami med pevcem/kitaristom/klaviaturistom in pevko/klaviaturistko; občasnimi prijetno, a glasno vibrirajočimi izbruhi; gozdarskim bobnarjem in seksi azijsko violinistko. In če je bil to en tistih koncertov, ki se jih gre iz radovednosti pogledat, ker se pač odvijajo nekje blizu, je bil tudi en tistih, ki so potem izjemno prijetno presenečenje.

Present.
Včerajšnji Psycho-Path-za-podporo-RSQ ne-poslovilni-ampak-zadnji koncert v SubSubu je lepo uspel. Občutil bi nostalgijo, ako bi pričel simpatizirati z noise rockom takrat, ko sem stopil v prvi razred osnovne šole - zdaj pa sem doživel le prijeten (in dolg!) koncert s pesmimi, ki jih sem in nisem poznal, ter obžalovanje, da se paradni konji slovenske težkorockerske scene (?) umikajo v nekoncertiranje za nedoločen čas. Aja, mimogrede: Dehydrated je vseeno bil. In bil je kul, čeprav priznam, da (major indie cred loss in 3.. 2.. 1..) sem ga prav na tem koncertu slišal prvič.

Yet to come.
Včasih se je očitno treba pač pritoževati. Nad tem, da nam priljubljeni bendi nikoli ne pridejo blizu, pa nad tem, da v Cvetličarni itak igra samo sranje. In potem se zgodi, že naslednji dan. It's a kind of magic: prav tisti bend, prav tam. Maximo fucking Park v Cvetličarni, 26.2. Za 16,50 evra. Kar pomeni prvo vrsto, švic, pivo in obvezno pokoncertno razkazovanje Metelkove glavnim akterjem. Ker je včasih še treba biti hardcore fan in ne zmeraj le preudaren, hladnokrven "kritik".
Seveda vse skupaj ne bi delovalo brez manjšega haklca: za isti večer so v Cvetličarni napovedani Psihomodo Pop (približno milijontič, sklepam). Oboje karte se že prodajajo, MP za ob 20h, PP za ob 21h (slednji so celo 5,50 evra dražji - fuj!). Kaj to pomeni, ne vem, a Maximo Park so datum in lokacijo koncerta objavili na uradni strani in this better be happening, drugače bo nekdo tepen :D