9) Babyshambles, 26.1., Orpheum, Graz
Prasci! Oziroma: prasec! Pete Doherty spet kao ni ujel letala. Tistega na Frequency Festival namreč. Najraje bi ga sovražil iz dna duše, saj je februarja že pokazal, da se zmore dejansko prikazati in nato še odigrati odličen koncert. Kot se spodobi. Pa ga vseeno ne morem sovražiti iz dna duše. Prav zaradi tega koncerta. Ko se je privlekel na oder s kapuco in čikom ter (v nemščini!) razglasil, da je kokain lanski sneg. Kao. A nam je prisrčno dol viselo, dokler je dejansko stal na odru in nas hranil s Shotter's Nation, najbolj zaželenim zelenim izpljunkom smrtno bolnega britanskega indieja. Manjkajoči klobuk je bil hitro nadoknaden iz publike, ki je skupini jedla iz roke, ta pa se je pustila slaviti kot heroje in obenem ohranila simpatično tabloidno komunikacijo z množico (dajanje avtogramov kar med pesmimi ipd.). Še nakazan prvi verz Hallelujah, seveda vsi hiti in naslanjanje na ograjo v evforiji Delivery z rokami in nogami (!) dvignjenimi. I'm on top of the world, ma!(Foto: Stefan Vogler)
8) Adam Green, 15.8., Salzburgring, Frequency Festival
Petek. O, prekleti Frequency petek. Cel dan že ne dežuje, temveč lije. Premočen in premražen do kosti plavam v Allstarkah in sem se pravkar prebil skozi (resnici na ljubo nekoliko dolgočasen) Iron & Wine nastop. Njegov komentar? "Wow. You guys must really like music." Nato pa antiteza: na oder stopi Adam Green. S čelado na glavi; prime jo in jo vrže po tleh. Jo pobere in spet vrže po tleh. Njegov set prinaša polno Friends of Mine, polno Gemstones, polno vseh njegovih dvominutnih, visoko melodičnih, tekstovno ekstravagantno neumnih pop idej. Pleše kot psihološko in motorično omejen, si nadene, kar prileti na oder in posveti enega izmed komadov besedici "No". Ker mu varnostnik nečesa ne dovoli. Posledica: skozi celoten komad mu Green žuga in ga ozmerja z no-no-no-no-no. Prijeten freakshow. Skoraj sem pozabil na mokroto in mraz.
7) Conor Oberst, 8.9., Škuc Pauk, Zagreb
Songwritersuperherostar moje preteklosti in sedanjosti kar v Zagrebu. Na to se gre. Pa čeprav repertoar ni Bright Eyes, temveč Conor Oberst and the Mystic Valley Band. Na Bright Eyes se upa. Potiho, ne na glas. In se jih dobi. Dve pesmi, kot opravičilo za zamudo, hehe. Dobi se tudi priredbe – Dylana in Nilssona. Pa celoten MVB album in malo morje B-sidov. O Oberstu sem letos razglabljal že preveč. Lepo je bilo in upam, da še bo :D(Foto: Zagrebat)
6) A Whisper in the Noise, 1.4., Gustaf, Pekarna, Maribor
Klasičen potek: 1) zaslediš ime kritiško čaščenega benda 2) ignoriraš ga 3) zaslediš, da igrajo v sloveniji 4) preposlušaš njegove albume. Od tu naprej gre lahko stvar po dveh poteh: ali so brezvezni, pa vseeno greš na koncert, ker se nekaj dogaja in ker se sceno spodobi podpirati, ali pa so super (kar je redko) in je zato koncert biser v morju neumnosti. Na A Whisper in the Noise bi si želel iti, ko je svet zasnežen, ustavljen, omamljen v sanjah, ki pa ne morejo premagati hladne resničnosti. Njihova glasba – post-rock sreča songwritersko kompozicijo z nagnjenjem do depresije. Čudovito, predvsem v živo.
5) The Kills, 5.4., Flex, Dunaj
V dvoje je lepše. Britansko ameriška naveza z svojim najboljšim albumom doslej na odrskih deska Flexa. Kjer se na vecejih za steklom skrivajo tone vintage sladkarij. Kako primerno za prispodobo tega dvojca, ki časti lepoto v umazaniji in je tudi na odru vihrav, neukročen, pa vendar briljanten. Če te ritem mašina preveč pretepe, te Alison lepo poboža, a komaj prav pomirjen zapreš oči, te že ugrizne v prst. Nekonvencionalno genialno, zvočno dovršeno in izvrstno minimalistično. Zmaga.4) TV on the Radio, 26.11., Arena, Dunaj
Težki? Wannabe art? Neposlušljivi? Daleč od tega! Ko te njihove melodije enkrat dobijo, jim ne ubežiš zlepa – še posebej, če iščeš alternativo vsemu, kjer si v britanskem takozvanem indie rocku upal na veličino, pa je ne/premalo dobil. Zatorej na Dunaj na eklektično ekstravaganco, ali kot pravi trip – kjer je na odru Mac, koncert ne more biti slab. Zakaj zvok je kristalen, ko oče Adebimpe podaja svoje melodične molitve množici. V živo on pravzaprav izgleda bistveno manj poln samega sebe kot na fotografijah, vključno s preostalo skupino, kar je dokončno načelo podobo TVoTR kot elitarnih samovšečnih glasbenih samozadostnežev v mojih očeh. Vrhunec večera: zaključujoč, naspidiran Staring at the Sun. Ne, ne, jaz ga nisem od prej poznal; ko ga bi, bi se mi verjetno zmešalo od vse te energije.(Foto: holo :))
3) Okkervil River, 20.11., Circolo degli Artisti, Rim
Koncertna lokacija vključno z vrtovi in bazenčkom sredi Rima mora poleti izpasti bajna. Takšne so tudi cene pijač, zato je treba lepo po slovensko na pivo "v divjino" – na sredo najbližjega krožišča. In nato na Okkervil River, glasbeno odkritje tega leta, k čemur je levji delež prispeval tudi ta koncert (oziroma poslušalska priprava nanj, hehe). Kako potem veš, da je bil koncert odličen in da takorekoč vsaka pesem tu res štima in stoji kot pravo umetniško delo? Ker je odigranega premalo Black Sheep Boy-a, ker manjkata tako dve najljubši pesmi z The Stand Ins kot tudi njihova najbolj pop pesem doslej, The President's Dead – a tega v vsej poplavi presunljivih trenutkov sploh ne opaziš. To nadoknadi praktično v celoti odigran The Stage Names, pa seveda popolna predanost glasbi maestra Sheffa. Zgodbice, kako je nazadnje v Rimu crknilo ozvočenje, in Italijanček, ki vsako (ampak vsako!) pesem na glas prepeva zraven in po koncertu Sheffu zagotavlja, da so Okkervil River najboljši bend na svetu. In veste kaj, to morda ni res – so pa zelo zelo blizu.(Foto: holo :))
2) The Killers, 16.8., Salzburgring, Frequency Festival
Moj izraz na obrazu je bil baje, milo rečeno, obseden, kar me niti malo ne čudi. Killersi so pač trenutno največja živina, kar se tiče nepozabnih v nebo vpijočih melodij, blaženih nesmislov v besedilih in energije ob pravem trenutku. Še nebo se je zjasnilo, vso deževje je pozabljeno ob luninem mrku. Že začetek, bombastičen For Reasons Unknown na dveh basih! In vsaka pesem je nov vrhunec, ker je program čisti greatest hits, potegnjen čez prva albuma in Sawdust. Novo predstavljen material ponavadi ne deluje takoj, a tu Spaceman – sploh ne presenetljivo – navduši, vlije upanje na nove vrhunce. Ohranil ga bom v lepem spominu s tega zaključka zabavnega festivala. Brandon Flowers pa osamljen, nedotakljiv odide z odra – in cvetje se razmeče med publiko.(Foto: holo :))
1) Portugal. The Man, 19.9., Postgarage, Graz
Alaška rokenrol mrzlica. Divjanje, ki povozi vse lepe progresivne melodije, in ostane kul. Extended jami, perkusivno, vključno s predskupino (TV on the Radio so to nato kopirali, ali pa tudi ne, le tako prijetno presenečenje ni več bilo). Prekipevajoča energija, zakajen klub, razbita flaša vina. O tem koncertu je bilo povedano vse. Zmagoviti trenutki leta.(Foto: holo :))
Seveda pa ne gre pozabiti tudi na: Editors, Dub Trio, Shout Out Louds, Queens of the Stone Age, Gallon Drunk, The Notwist, Shellac, …And You Will Know Us by the Trail of Dead, Rage Against the Machine, Rokaj festa (z Datsunsi, Lemonheadsi in These New Puritans), preostanka Frequency Festivala (Maximo Park, The Hives, Kaizers Orchestra, We Are Scientists, R.E.M...), 31knots, Handsome Furs, Animal Collective, Qui in Lightning Bolt.
1 komentar:
impresivno! si se pa verjetn namatral, da si jih razvrstil po mestih :)
Objavite komentar