
Naslovni "Juno efekt" bi se naj nanašal na (pričakovani?) porast poslušanosti pesmi s soundtracka. Če kot merilo vzamemo poslušanost na glasbenem portalu last.fm (za katerega si upam trditi, da je svetovno reprezentativen), vidimo: pri Sonic Youth poslušanost Superstar (sicer priredba Carpentersov) skoraj trikrat presega naslednji komad (Teen Age Riot) v tedenski lestvici, tesno pa mu je za petami tudi v splošni poslušanosti. Podobna je situacija z Belle and Sebastian, kjer Piazza, New York Catcher prav tako dominira. Lani se je znašel na mojem "miksu za poletje"; občutek imam, da mi bo letos marsikdo nevede sledil. Celo Buddy Holly-u ni bilo prizanešeno; tu je Dearest kvečjemu še bolj drastično v prednosti.
Recimo, da ta in podobni soundtracki gledalcem približajo nove glasbene zvrsti in izvajalce. A žal je efekt verjetno v veliki meri omejen le na uporabljene komade. Tako se na Sonic Youth last.fm strani uporabniki že pritožujejo v shoutbox: "Not to be a sellout, "Superstar" is amazingly good, but outside of that, I don't like anything I've really heard. 'Goo', 'Sister' and 'Daydream Nation' were all okay, but meh. Any other stuff like "Superstar" that's generally less noise and more... not noise? D:" (whitecollarboy_)
Ironija situacije? To je praktično skoraj citat iz filma, ko razočarana Juno podobno obtožbo vrže pod nos Marku, ki jo je skušal navdušiti za omenjeni bend...
Ni komentarjev:
Objavite komentar