Saj ne vem, katero pravilo bi bilo bolje uvesti:
1) da naj v letoviških krajih ob večerih nujno igra vsaj en kvaliteten bend, pa naj bo znan ali ne, ali pa
2) da naj se vsi poletni glasbeni festivali obvezno preselijo na lokacije, kjer je v neposredni bližini mogoče jutranje čilaut namakanje in splošen obmorsko turistični filing. Le-tega je
Rokaj festu uspelo spraviti kar v sredo Zagreba, le morje je pač zamenjal za nič manj vabljivo Jarunsko jezero. Sladoled, pivo, čevapi, Zagreb praktično na dosegu roke, pa seveda najbomembnejše - odlični, a ne preveliki koncerti z začetkom nič prej kot ob petih popoldne. Da se najhujšo vročino preživi na brisači v senci, v glasbi pa se gre uživat takrat, ko se je žgoče sonce že malo umirilo. Kdor ve, da se
Frequency rad pohvali kot ležeren mini festival, se lahko le nassmeji ob tukajšnjih nekaj kvadratih kampa, simpatično češki organizaciji in tako nezahtevni kot predani publiki. Seveda, line-up je kljub nekemu (zavestnemu?) poudarku na post-punku kar klical po množici, ki bo prišla v mesto le zaradi ene skupine, in k temu so zastonjske karte s strani sponzorjev samo pripomogle. Prejšnji dve leti je bil Rokaj očitno koncipiran kot neka hrvaška verzija Rock Otočca s poudarkom na domačih,
parti naravnanih bendih. Od te ideje se je ohranil precej primitiven slogan
isključi mozak, pa tudi poplava balkanskih bendov, ki so jih letos pač presekali mednarodni headlinerji. Zanimivega se je našlo marsikaj, mnogo izvajalcev pa je bilo seveda tudi "
kar nekaj", če nisi ravno hrvaški
party animal.
Prvi dan smo tako prilaufali na francoske post-punkerje
Bogart and the Addictives, ki so igrali kar solidno mešanico standardnih glasbenih vplivov in jo zaključili s
Transmisson svojih najbolj očitnih herojev; kar fino je prijala za prvi ples večera.
The Datsuns so bili v bistvu edini bend, ki sem jih poslušal in poznam že od prej - in temu primerno navdušenje so poželi vsaj z moje strani. Večina publike se kar ni dala prepričati temu divjemu rokenrolu, ki najboljše riff rocka združi s histeričnim pevcem/basistom in veliko kitarsko pozo, ki brez tako dobrih komadov pač ne bi delovala.
Who are you stamping your foot for, jebemti? Očitno je po lanskem
Smoke & Mirrors nov album že kar v pripravi (izide baje že septembra), saj so neznani komadi sestavljali kar dobršnji del playliste. Edo Maajka je s svojim projektom
Trnokop nato pozabil, da so crossover bendi ala Body Count izumrli že leta nazaj oziroma životarijo za glasbeno podlago zateženim, mišičastim ljudem v prevelikih kratkih hlačah. Pa tudi
kao vrhunec večera,
Wire, ni pretirano navduši; stari fotri so se namreč počutili čisto preveč imenitne - ali le dajali tak vtis - in s svojo zdolgočasenosto za nas, neuko publiko, niso uspeli upravičiti svoje legende. Kakšni ignoranti smo, da ne razumemo umetnosti, ki se imenuje punk.
Še isti večer smo nato povsod na festivalu prisotnim britpoperjem
Soprano, ki so nam v roke tiščali svoje letake, obljubili, da jih pridemo pogledat. Seveda smo obljubo tudi držali in bili kar pozitivno presenečeni; kljub tipično britanskemu zvoku sodijo med tisti delež tovrstnih izvajalcev, ki jim uspe prepričati s svojimi pocukranimi melodijami in posrečenimi pesmicami. Fantje so se res trudili (v zaključnem komadu so prav patetično delili bombončke, piščalke in preizkusili vsaj štiri različne ritme), obenem pa festival zase prav tako kot mi spremenili v dopust; zalotili smo jih še pri druženju z mladoletnicami, na pivu in pri umivanju zob pri umivalničkih ob jezeru.
Yeah, fuck yeah, good time, bi verjetno dejali
Dwarves, ena tistih skupin, ki je stilsko izstopala in privabila zelo specifično publiko, prave
moshpit hardcore punkerje namreč. Slednji so pa bili zabavni na pogled, ker zelo samozadostni in miroljubni - saj
hardcore punk is good time music in vse to. Sporočilo se je ne le pod črto, temveč v vsakem drugem komadu glasilo
let's fuck, nagovori publike s strani Blaga Dahlie pa so bili v 90% sestavljeni iz "
Yeah. Fuck yeah." Igra je bila OK, žgali so ga melodično, energično in prepričljivo, le kvazi
weirdo poza tistega čudnega kitarista z masko je izpadla precej debilno. In tudi tukaj so med dva mednarodna headlinerja organizatorji uturili še enega (ex-)nacionalnega:
Urban & 4. Zame je nastop vseboval tisto, česar pri hrvaški glasbi ne maram: pretirano spoliran zvok, nič-kaj-posebnega komade, in, no ja, hrvaški jezik, proti kateremu v osnovi nimam nič, le v glasbi mi pač ni všeč. So pa fantje privabili največjo množico, kot je to za domače izvajalce na tem festivalu zaradi že omenjenih razlogov tudi dosledno veljalo.
Oh well, tudi pri nas je letos na Otočcu zelo verjetno precej večja množica slavila Siddharto kot Sham 69. Pozitivna stran: prizorišče se je za
Lemonheadse popolnoma sprostilo; pavze so tu pač za pivo, ne pa za čakanje pred odrom. Evan Dando je s svojima pajdašema, se mi zdi po občutku, odigral kar celoten
It's a Shame About Ray kar v originalnem zaporedju (ne dam roke v ogenj, ker tak grungepop izvedenec spet nisem :)). In že druga noč z rahlo naveličanim headlinerjem, ali pa takšni pač so že po naravi, devetdeseta so jih izčrpala :) Imajo pa kratke, jedrnate komade, vedno s kako prepoznavno frazo, ki sem jih seveda veselo tulil v noč:
Iiiii love my druuuug buuuuddy...
Timing fail:
Psycho-Path so začeli in končali prehitro in tako smo uspeli ujeti le polovico njihovega že itak le polurnega nastopa. Pa tako smo si želeli biti podpora eni najbolj doslednih, kvalitetnih in nenazadnje vztrajnih slovenskih skupin, ki se je tudi tu predstavila predvsem z novim materialom pred razredčeno množico. Seveda so ostali in si pogledali še sledeče učence in mojstre post-punka:
These New Puritans in
The Fall. Prvi tudi v živo zvenijo, kot da bi vzel komad, ga poslal skozi remiksa sposobno mesoreznico in nato ponudil tem trem slokim fantom in očarljivo zamaknjenemu dekletu, da naj ga spravijo na oder. Noro, v veliki meri brez strunskih instrumentov in ritmično tako odtrgano, da bi jim še Ian Curtis s svojim epileptičnim plesom težko sledil. Bend s frontmanom v nekem lahkem srednjeveškem oklepu je igral pred enimi svojih največjih herojev, The Fall: mlad, postaven bend in majhen, smešen, avtoritaren Mark E. Smith, ki pa očitno zelo dobro ve, kaj dela. Vse vrvice drži v roki in da to tudi zelo jasno vedeti tako publiki kot bendu, medtem ko pohajkuje po odru, se gre ekscentrika, obrača gumbe na ojačevalcih podira činele in tepe roadije po riti, ko jih skušajo ponovno postaviti. Bend je zadevo odigral čvrsto in več kot prepričljivo, neverjetno je, da po
od oka pol miljona albumov obsegajoči diskografiji komadi še kar štimajo in niso niti najmanj dolgočasni. S svojim žvečenjem in zategnjenim prepevanjem je Smith mimogrede razkril še vokalne vplive domačih
We Can't Sleep at Night in nam predstavil vreden vrhunec tega festivala. Sledeči
Rambo Amadeus (seveda spet z večjo množico!) je bil od nekje daleč kar poslušljiv bosansko obarvan jazz rock, mafijskim rokenrolerjem
The Godfathers pa smo se v sklopu bližajoče se apokalipse žal odpovedali in preostanek večera prebili med mravljami, viskijem, vetrom in plohami z zmerno do pretežno oblačnostjo.
V končni fazi prijetno, kvalitetno, rahlo pijano in zelo sproščujoče. Se priporočam še za kdaj in priporočam vsem zainteresiranim, v kolikor mendarodni program ne bo muha enodnevnica kot, le kje, na Otočcu slavnega 2003. Če mislite, da ste me našli v kakšni fotogaleriji, sem verjetno tisti z zaprtimi očmi, blaženim izrazom na obrazu in rokami v zraku :)
Tako. Poletje, ki je kickštartalo z Rokaj festom, se bo sedaj, po nekaj dneh okrevanja, prevesilo v kake tritedensko dopustnikovanje, čilaut, aktivnosti v naravi, popivanje in sorodno. Beri: po vseh verjetnosti ne bom prišel dovolj blizu internetnim dostopom, da bi imel priložnost pisati prispevke za blog; jemljem si poletno pavzo, tako rekoč.
