Rokenrol za srca: The Pains of Being Pure at Heart

Avgust 2009. Umazane ulice, pristaniške vonjave. Rotterdam ni nujno pretirano povabljivo mesto. Kaj nas je na poti na naš prvi Haldern Pop festival torej pritegnilo tja? Ameriška senzacija glasne pop glasbe, The Pains of Being Pure at Heart, ki je razprodala lokalni klub s privlačnim imenom Rotown. In The Pains of Being Pure at Heart vse od poletja 2009 niso nikoli zares odšli, saj so v tem času povrgli dva vrhunska singla, lani pa, čisto potiho, še nov album. Kaj se je torej spremenilo? Pravzaprav nič – in prav je tako.

O vplivih te zasedbe, ki so se zvočno menda premaknili iz osemdesetih v devetdeseta, na tem mestu ne bom nakladal, ker nobene od teh skupin nikoli nisem poslušal (ne, niti My Bloody Valentine!). Tudi nova plošča Belong pa je bila deležna kritiških hvalospevov – in pesmi z nje so med publiko presenetljivo popularne. Med publiko, to pomeni, da dva flamska poba za mano na ves glas prepevata fragmente besedil, ko pa to ne znese, pa rade volje tudi vodilne kitarske in/ali sintetizatorske linije. Nov in star material Painsi večinoma lepo alternirajo, za občutek domačnosti pa poskrbi dejstvo, da so v bistvu vse njihove pesmi taki mali hiti, obenem pa zvenijo – in ja, smejo zveneti! – vse približno identično. Pa vendar: kurjo polt po koži mi še vedno poganjajo biseri s prvenca, tisti nabriti spomeniki najstniški čustveni razoroženosti.

"It feels too early for a rock'n'roll show," pravi frontman Kip Berman, in seveda ima prav, saj smo pa vendar v Bruslju; ura je minila komaj pol devet. Kljub temu je to en najbolj razživetih koncertov mojega dosedanjega bivanja tukaj – kar pomeni, da se kakšna polovica sprednje tretjine dvorane rahlo pozibava po ritmu. Predvsem takrat, ko se kljub odličnemu zlivanju da opaziti, da so nove pesmi res nekoliko bolj mastno-kitarske. Zmedeno simpatični Berman, ki nekako spominja na nebogljenega žabca Kermita, namreč vmes pošteno poprime za kitaro in jo zlorablja, kot da je najmanj iz Nikki Louder.

Na neki točki fantje in punca skorajda izbruhnejo v različne pesmi, česar jih reši le preverjanje v zadnjem hipu. Berman se pošali, da bi to kaj kmalu lahko izpadlo kot Zaireeka, "just not as good". Bojda najmlajši fenici v prvi vrsti se zahvali z "Thank you for being so young!", nato pa ji pokloni Say No to Love, saj vendar še ne sme imeti fanta! Kanček raznolikosti vnesejo s kao akustično izvedbo odlične Contender takoj po prvem odhodu z odra. In da, kljub povabilu benda, naj se jim po zgolj uro trajajočem nastopu pridružimo ob belgijskem pivu, sem ob enajstih že v postelji z opranimi zobmi. S podpisanim singlom in srčkom od Kipa. 

Ker si je včasih treba dovoliti, da te od same preproste lepote zmrazi.
Ker je včasih treba na vse grlo prepevati "We will never die, no, no, we will never die!" in to tudi verjeti.
Več takih!

Foto: Bart Vander Sanden

Prizemljeno nadzemeljsko

Kdo: Wild Beasts in Dutch Uncles
Kdaj: 8.11.2011
Kje: Botanique, Orangerie

Po odličnem sedečem WHY? koncertu pred dvema tednoma se je tokrat ob odsotnosti stopnic izkazalo, da je Orangerie v bistvu največja dvorana v Botanique – s presenetljivo visokim odrom. Kljub temu ja bila za nastop Wild Beasts nekako prazna, kar je bilo v dneh pred koncertom slutiti že po tem, da ga ja Botanique na svoji spletni strani na veliko oglaševala. Korporativna koncertna mašinerija pač. Pa vendar.

Najprej smo bili soočeni z Dutch Uncles, peterico iz Manchestra. Ta je že s prvim taktom dala vedeti, s čim si je prislužila mesto podporne skupine Wild Beasts na turneji, ki se ji je prav s tem nastopom izteklo. Sintetnično obarvane strukture sicer nikoli niso zares dosegle brbotajoče odličnosti njihovih odrskih naslednikov, nekolikšni zamotanosti navkljub pa je skupina dajala vtis, da se za svoj uspeh prekleto trudi biti "drugačna". Kar je tudi prav, saj dandanes redkokatera dobra glasba še lahko izide iz pregovornega rockerskega navdiha. Težava lahko nastopi le, če je ta "pretiran" trud na odru tudi nedvoumno očiten – občutek, ki se ga pri mladeničih nisem mogel otresti. Pevčev živčno trzajoč približek plesanja me je bežno spomnil na histerično porno pop mašino Hush Hush, bizarnost, ki sem si jo imel čast ogledati v Malmu kot predskupino Yeasayer.  Kar pa se tiče Dutch Uncles, je vse skupaj izzvenelo primerno, a zamenljivo in žal kot zasedba, ki bi najbrž razvnela stoglavo množico z odra prešvicanega kluba, tukaj pa so bili postavljeni kakšne pol metra previsoko.

In, grozota vseh grozot – za hipec je kazalo, da so si tudi Wild Beasts na tej turneji nadeli nekaj številk prevelika obuvala. Začetek s studijsko odličnim Bed of Nails je bil namreč medel, brez poskočne moči in lahkotnosti, ki smo jo pričakovali, zvok prej šmornast kot briljanten. Po tem mlačnem uvodu tudi nadaljevanje ni nemudoma navdušilo, temveč je možganom puščalo odprto pot za vprašanja tipa "Pa imajo res dva vokalista? Sem bil prepričan, da je samo eden." Da mi je glas tistega z Bam Margera čepico bolj všeč kot glas tistega s kvadratnim obrazom, sem še ugotovil, pa da se ponavadi odlično dopolnjujeta v tisto nadzemeljsko entiteto, ki dela to glasbo ravno prav posebno. V programu je seveda prevladovala aktualna plošča Smother – a uvodna pesem prejšnje, The Fun Powder Plot, je bila tista, ki je tehtnico končno prekucnila od preprostega "okej" do navdušujočega "uau". Prav ta pesem, ki sem jo kar ob prvem poslušanju preko slušalk zavrgel kot nezanimivo, me je tokrat pritegnila in sprostila pot za neverjetno drugo polovico nastopa. Pulzirajoče, ritmično atipično in lebdeče še kak meter nad odrom. Njihovi najboljši trenutki so tisti, ki vokalno dajo vse od sebe: deklamirajoč Reach a Bit Further, obsojajoče-stopnjujoč Hooting & Howling, rezko kričeč "Watch me! Watch me!" v All the King's Men. Lion's Share, prva pesem dodatka, je vsebinsko in kompozicijsko najbrž njihova najboljša doslej in je tudi v nekoliko bolj prizemljeni izvedbi zagotovila kurjo polt. Wild Beast so se prilizovali publiki, češ, hvala, da nas pridete pogledat še enkrat, nazadnje v tej dvorani smo bili zanič – in publika jih je proslavljala. Tokrat, kot kaže, upravičeno. End Come Too Soon je konec vendarle prinesel ravno pravočasno – s popolno razpustitvijo forme in nekajminutnim stopnjevanjem do vnovičnega, glasnega vrhunca, med katerim je dvorana izgubila ves občutek za čas. Rokenrol v anti-rokenrol podobi.

Foto: bourgol na Flickr.

Kdo je tu fejk?

Kdo: Dum Dum Girls

Kdaj: 6.11.2011
Kje: Botanique, Rotonde

Spomladi letos me je začasna menjava bivalnega okolja prisilila izpustiti marsikateri koncert v Ljubljani. Tako so ʺnastradaleʺ med drugim Dum Dum Girls, ki so pod Bubino zastavo nastopile na odru Menze pri koritu. Hajp je bil precejšnji, pokoncertna ustna poročila prijateljev in znancev pa so mi v en glas zatrjevala: ničesar nisi zamudil. Dolgočasen, statičen nastop. Vse polno tipov, ki so punce prišli samo gledat in ne poslušat. Ni vredno.

Pa sem se za obisk koncerta v Bruslju vseeno odločil. Temu so botrovali dolgočasen vikend, želja po koncertih in ugodna cena. Zanimivo: nisem bil razočaran. Vsaj ne po glasbeni plati.

Žal je (vsaj na prvo poslušanje) simpatična predskupina Veronica Falls zaradi prestavljenega koncerta odpadla, tako da so bila dekleta primorana začeti že nekaj čez pol deveto. Nič nenavadnega; predskupine v Bruslju začenjajo natanko ob osmih. Za večne metelkovce nepojmljivo, meni pa zavoljo pomanjkljivega javnega prevoza po polnoči trenutno sorazmerno ustrezno. Stari smo. Dvorana Rotonde je osrednji, a prijetno majhen prostor kompleksa Botanique, ki spominja na mini verzijo angleških okroglih, gledaliških koncertnih prizorišč. Kot nalašč za te stilsko zavedne mladenke, ki so, jasno, brez pretiranega besedičenja udarile po instrumentih. Njihova glasba ne dopušča možnosti oporekanja: je neposredna, glasna in nekoliko neumna, a na skrajno prijeten način. Na tak, da pesmi ni treba poznati, pa jo že po tridesetih sekundah prepevaš na ves glas. Ker je tako preprosto. In zraven poplesavaš na prstih in migaš z glavo levo in desno.

Razen če tega ne počneš. Tako kot praktično vsa publika precej polne Rotonde na koncertu Dum Dum Girls. Drži: dekleta na odru res niso zabavljačice. In to namensko. Uspešno gojijo svoj gotski imidž pretiranih ličil in seksi oblekic, h kateremu pač sodi tudi biti tako kul, da si kar ledeno hladen. Pa vendar: predvsem front-girl Dee Dee in bobnarka Sandy pod masko skrivnostnosti dejansko delujeta pristni. Tudi njihova glasba je na plesišču poskočna in prepričljiva, kdor pa je ne dojema na tak način, pa nisem prepričan, kaj počne na koncertu. Zato na tem mestu ne obsojam benda, ker ga nimam za kaj obsojati; koncert mi je bil všeč in sem v njem užival. Obsojam pa bruseljsko publiko. Obsojam jo dolgočasnosti, statičnosti, celo nezainteresiranosti. Ne me napak razumeti: ne trdim, da je izkazano spoštovanje do nekega izvajalca premo sorazmerno s količino ritmičnega gibanja na koncertu. Ampak občutek imam, da se je obiskovanje tovrstnih koncertov sprevrglo v mnogo hujšo maškarado, kot pa jo je tam potem videti na odrih.

Poglejmo: morda smo res lahko pričakovali, da bo priredba Smithsov, There Is a Light That Never Goes Out, na vrsti na koncu oziroma kot dodatek. Kakor se je imelo zgoditi, se je tudi zgodilo. A dekleta so setlisto napisala na roko, na njej dodatka ni. Za razliko od večine "velikih" bendov, ki natisnjenim setlistam z logotipom in datumom dodajo še črto in pod njo vnaprej določen dodatek, se mi to zdi pohvalno. Tovrstni koncerti v splošnem pa s prehodom "indie" glasbe v mainstream dobivajo neko dramaturgijo dogodka, ki se je obiskovalci potem slepo - in morda celo nezavedno - držijo. Vse skupaj se približuje vnaprej določenemu, "predstavi". Čakaj: redni del nastopa skupine ti je bil tako všeč, da ploskaš in kričiš, dokler se ta ne vrne na oder – ko ga pa zapusti drugič, pa nemudoma obmolkneš? Zakaj? Ker se to tako dela? Ker je bend opravil svoje in gremo zdaj na pijačo, pa malo pokramljat?

Dum Dum Girls so načelne pozerke, namensko preproste in načrtno predvidljive.
Obiskovalci srebajo pivo iz plastičnih kozarčkov, rjovejo, ko se to od njih pričakuje – in vsi skupaj kažejo manj čustev do slišanega kot štiri dekleta na odru.

Kdo je tu fejk?

Foto: Wannabes in c.servais, Flickr.

Nove evropske glasbene prigode

Dovolimo si za začetek poslužiti se hudih klišejev. Bruselj je multi-kulti. Bruselj je mednaroden. Bruselj je center Evrope in to. Pa naj to drži ali ne, pa naj pomeni karkoli že hoče. Kako vendar glasbeno izkustvo tega novega začasnega prebivališča začeti bolje kot z dvema poslasticama iz skrajnih, nasprotujočih si koncev stare celine?

Če smo čisto dosledni, prvi v političnem smislu še Evropejci niso. Norvežani namreč. Sondre Lerche (ja, to je njegovo rojstno ime), ki ga doma bojda pozna vsakdo, je v Bruslju nastopil pred ne pretirano napolnjenim klubom Ancienne Belgique, kamor gre menda kakih 300 ljudi. Nič za to. Izkazal se je za zelo solidnega izvajalca pop glasbe, ki ga razgibane, skoraj zamotane vokalne melodije vlečejo v neslutene višave. A pod nemalokrat načičkano fasado studijskih izdelkov, katerih spremljajoča vizualna estetika je z aktualno ploščo zaplula celo v polja zaželjenega hipsterskega pastela, se skriva nadarjen glasbenik. Njegov talent za pisanje pesmi je nesporen, angleščina skandinavsko brezhibna, očitno pa globoko v sebi tlači tudi neizživetega rokerja, ki v živo vsake toliko privre na plano v nojzerskem kitarskem izbruhu – vse seveda čudovito v kontekstu in službi pop pesmi. Saj ne želimo nikogar prestrašiti. Malce pocukrano, precej pristno in konec koncev zelo prijetno.

Sondre je s sabo pripeljal sonarodnjake Young Dreams, katerih diskografija doslej obsega dve vinilni singlici. Tudi oni se poslužujejo pop prijemov, le da jih napadajo s smeri aktualnih smernic tovrstne glasbene ponudbe. Kitarsko-basovski osnovi namreč ne manjka vzpodbuden sintič, ki marsikateri komad mestoma preobrazi v disko hitič. Njihove melodije sestojijo iz vzklikov, vzdihov in medmetov. En izmed mladeničev vihti celo violino, vsi pa radi poprijemajo za tamburine, kravje zvonce in ostale ritmične prčkarije. Čim več, tem bolje, in kmalu je jasno: ta razigranost hodi z roko v roki z uigranostjo. Ko se glasbo namensko trudi ohranjati zanimivo, ni nič naključno, k sreči pa se prav nobena poteza tudi ne zdi prisiljena. Zvočna podoba, k kakršni najbrž stremijo tudi domači mladinci Arhibald Arhibaldovich. Nekaj potencialnih uspešnic, zelo dober prvi vtis in – končno – ugotovitev, kakšen način bobnanja je tisti, ki me najbolj navduši: tak poskočen, pogumen in odsekan, ki se krepko poslužuje kotla.

Dan zatem, ista lokacija, evropski jug: španska folk rožica s hladnim imenom Russian Red. Doma koncertira s polno zasedbo, pravi. Ne znam soditi, ali v tisti inkarnaciji zveni bliže studijskim posnetkom, a v postavi trojice, kot se je predstavila v Bruslju, je naravnost čudovita. Elegantna, skoraj zadržana glasba podpira izjemen, nežen glas te popevkarice, a hkrati nikoli ni le orodje njeni odrski prisotnosti. Ta je na prvi pogled prikupna, zanimivo prav nič španska, v svojih premikih pa celo nekoliko okorna – in nujno zelo samosvoja. Dva uglajena gospodiča v črnih suknjičih upravljata svoj nabor glasbil, medtem ko se Lourdes Hernández skriva za prevelikimi kitarami, brska za trzalico ali v pomanjkanju pravega ritma trka po robu bobna. Privošči si tudi dve priredbi, ena od njiju je All My Little Words čudovitih Magnetic Fields, ki jo v španščini povzame po argentinskem cover bandu te zasedbe. Kar se seveda popolno zlije v tok večera: preprosto, malce nenavadno, a navdušujoče.

Lord Stuart in lepota v škotskem popu

Belle and Sebastian, Gasometer, Dunaj, 16.4.2011

Zadnje čase ne obiskujemo več toliko koncertov na Dunaju kot v zlati dobi našega občudovanja britanske indie ponudbe, tam nekje leta 2007. Razlogi za to so najbrž številni; Ljubljana je v zadnjem letu koncertno lepo vzcvetela, pa tudi naši glasbeni interesi so se od "velikih" izvajalcev, ki v tujih državah že nekaj let polnijo indie mainstream, usmerili v bolj obskurne glasbene vode - vse v iskanju novega, navdušujočega. Vsake toliko pa nas kak izvajalec vendarle privabi v avstrijsko prestolnico. Nazadnje Casiotone for the Painfully Alone v Areni s svojim zadnjim koncertom na evropskih tleh, to soboto pa smo si ogledali nastop kraljeve družine prikupne glasgowške pop glasbe: Belle and Sebastian.

V dvorani Gasometer nisem bil že od zmerno do pretežno brezveznega nastopa Queens of the Stone Age februarja 2008, zato sem kar malo pozabil, da je v bistvu manjša, predvsem pa prijetnejša, kot sem se je spominjal od prej. Rdeča zavesa za odrom je dobro služila že Mando Diao na enem prvih večjih koncertov, kar sem jih obiskal, in seveda je tudi v nastop škotskega kolektiva vnesla kanček elegance. Kot da jo zares potrebujejo: mestoma z dvanajst člani na odru ter instumenti, kot so čelo, flavta in trobenta, pa trojico sposojenih domačih violinistov, so že a priori krepko bolj sofisticirani kot večina sodobne pop produkcije. Pa vendar niso bili povabljeni na angleško kraljevo poroko, je na vprašanje iz publike v smehu odgovoril pisec in osrednji lik zasedbe, Stuart Murdoch. Škandal!

Kako pa pri osmih izdanih albumih ter nešteto singlih, EPjih in B-sajdih pripraviš program za turnejo, na kateri predstavljaš nov album? Preprosto. Skuješ neke vrste ʺbest ofʺ setlisto, sestavljeno iz znanih komadov in ljubljencev občinstva, ki jo lahko vsak večer po potrebi ustrezno obračaš in modificiraš. Predhodno znani seznami pesmi so obetali veliko, pa vendar je bilo jasno, da bo vsak obiskovalec na koncu večera ostal vsaj brez kakega od svojih favoritov. Tako so na Dunaju manjkali denimo Funny Little Frog, Expectations in Another Sunny Day. Zanimivo: s prikupnega, a nevpadljivega novega albuma Write About Love smo dobili le oba najbolj znana komada ter singalong s Steviejem Jacksonom, medtem ko je skupina odigrala kar polovico svojega morda najbolj znanega albuma, prvega za Rough Trade, Dear Catastrophe Waitress. Vsaj s tega vidika mi je bil program precej na kožo pisan; morda kdo pomni, da sem albumu na tem mestu že pel hvalospeve kot enemu svojih najljubših za poletne dni. Preostanek programa večera pa mi je dal vedeti: diskografija Belle and Sebastian vključuje še ničkoliko biserov, predvsem na starejših izdajah, ki jih še velja odkriti. Te so nam delno ponudili v predrugačenih aranžmajih, denimo filmsko sforsiran, a prelep Piazza, New York Catcher, ki smo ga bili deležni v bendovski obliki. Troglasja kot tisto v vmesnem delu Step Into My Office, Baby pa v živo zvenijo prav tako čisto kot na plošči.

Kljub briljantnemu zvoku, ki ga podpira popolno obvladovanje instrumentov, pa Belle and Sebastian odlikuje prav simpatična nerodnost, ki si v premorih med glasbo samo očitno dovoli na plano. Če je skupina namreč med pesmimi morda nekoliko statična, nastop popestrijo občasni vložki, ki nemalokrat temeljijo na interakcijah s publiko. Tako si Jackson privošči spontano prirediti košček zimzelene Rivers of Babylon samo zato, ker nekdo zakriči ta naslov. Murdoch se mu oklevajoče pridruži. "That's about the weirdest fucking cover we've ever done," pove, in verjamemo mu. Nemalo zatem ob opori na roke oboževalcev že lovi ravnotežje med sprehodom po ograji pred odrom. Med The Boy With the Arab Strap smejo štirje oboževalci celo zaplesati na odru, kar načeloma lahko izpade precej kul (glej Iggy Pop ali Stereo Total), tukaj pa je le nekoliko nerodno, saj se ego udeležencev napihne in napolni Gasometer kot oblak plina; največji douchebag se celo spomni ovekovečiti svojo faco pred Murdochom s pravcato Myspace fotografijo, bend pa komad komaj uspešno konča. Murdoch si jim na koncu še drzne podeliti medalje, poslednjo izmed katerih prejme najmlajša udeleženka koncerta, zgolj nekaj let stara punčka na ramenih staršev.

Stuart Murdoch je nasploh zanimiv, če ne že kar enigmatičen lik. V svojih besedilih rad pripoveduje zgodbe o takšnih in drugačnih patronih, ki ti dajo misliti: le koliko je v teh portretih njega samega? Z vlogo frontmana, ki jo igra na odru, pa svojo besedilno anonimnost kvečjemu le še podžiga. Urejen, skoraj malo pretirano "stajliš" za vokalista twee pop benda, simpatično poskakuje po odru ter miga z boki kot Ian Curtis na antidepresivih po uspešno zaključenem plesnem tečaju. Sredi predstave zaprosi publiko za esencialen rekvizit: maskaro, nakar se v kurjo polt vzbujajočem Lord Anthony prelevi v naslovni lik, androginega učenca, brihtnejšega od vseh v svoji mikrookolici. Mogoče je slutiti, da podobno potezo na odru izvede vsako noč – a to ne spremeni dejstva, da gre za zelo umesten poklon lastni javni podobi preko skromne inačice velikopoteznih odrskih preobrazb a la Bowie.

In če smem na tem mestu navezati na prvi odstavek, nas je po koncertu v klubu Chelsea čakala dobra zabava ob primerno slabi "indie" glasbi. Ostaja pa naslednja ugotovitev: kot eni mlajših med celokupnim občinstvom smo poslušali elegantno formulirane zgodbe o velikih čustvih. Najbrž rastemo, tako oblikovno kot vsebinsko, skupaj z glasbo, ki jo poslušamo. Ali pa je to samo nesmiselno nakladanje, kot se ga rad poslužim, da vsakdanu podeljujem pomenljivost. Belle and Sebastian imamo v vsakem primeru radi.

foto: Elisabeth Voglsam @ Flickr.

Pesem, ki ji ni videti konca

Leonard Cohen, 12.10.2010, Arena Stožice

Vsak, ki kaže količkaj zanimanja za kvalitetno, besedilno močno folk glasbo, ve: Leonard Cohen je en največjih, najvplivnejših, pa tudi najbolj znanih piscev pesmi v svojem žanru in širše. Po karieri kot poet in pisec je v sedemdesetih izdal več priznanih in uspešnih albumov, slogovno uvrščenih v celoten spekter med temačnim, osnovnim folkom s Songs of Love and Hate ter instrumentalnim obiljem pod taktirko Phila Spectorja, Death of a Ladies’ Man. Rdeča nit, ki ta dela povezuje, je seveda Cohenov pečat, ki ga pesmi neizogibno nosijo. Besedilno bogato in razdelano upravlja z motivi ljubezni, vere, spolnosti, glasbe same in celo družbene kritike, kar mu je tekom kariere prineslo številna priznanja, tako ustna kot materialna, ter neštete oboževalce.

Ko se je Cohen po začetku devetdesetih nekako umaknil z ustvarjalnega prizorišča in publiki ponudil le občasne kolaboracije s partnericami iz glasbenega ali zasebnega življenja, se za pet let celo predal samoti zen budizma, odrskih desk pa se precej dosledno izogibal, se je polnopravna vrnitev zdaj že starejšega moža v novem tisočletju zdela nekako manj verjetna. Za še manj verjetne so se nadalje izkazali razlogi, ki so Cohena na turnejo ponovno odpeljali leta 2008 - prvič po desetletju in pol, na pragu načrtovane upokojitve. Ali je tej odločitvi botrovala finančna depresija, v katero so ga, kolikor je znano, pahnili najožji sodelavci, ni gotovo, a se zdi mogoče. Le dva meseca pred začetkom koncertnega popotovanja, ki traja do današnjega dne in je Cohena v tem času večkrat popeljalo okrog sveta, je bil takrat 74-letni poet slavnostno sprejet v Rock and Roll Hall of Fame. Lou Reed je v svojem govoru ob tej priložnosti le še potrdil, da Cohen “sodi v najvišji in najvplivnejši razred piscev pesmi”.

Kakršnikoli so že razlogi za Cohenovo vrnitev na odre: čast obiska tega velikega umetnika naj bi tudi slovensko prestolnico doletela že leta 2008. Ko je bilo v sledečih dveh letih prav toliko njegovih koncertov vsaj neuradno napovedanih, pa brez pravih razlogov tudi odpovedanih, so oboževalci tekom turneje poromali na koncerte v druge evropske države, avgusta letos tudi v Avstrijo in na Hrvaško. Nato pa smo, še v zaprepadenosti od Dylanovega letošnjega nastopa v Hali Tivoli, oktobra po nekako kratkoročni in na pol zanesljivi napovedi v Ljubljani dočakali tudi nastop drugega od obeh velikih folk trubadurjev.

Kot drugi koncert sploh v sveže pripravljeni Areni Stožice je bil nastop tudi neke vrste preizkus, predvsem za ekipo ozvočevalcev, kakor pričajo fotografije s turnejskega dnevnika na Cohenovi uradni spletni strani. Da se je organizacija nastopa vsaj s strani števila obiskovalcev izkazala za smiselno, je bilo prav tako jasno že kmalu po vstopu v dvorano, saj je bila le-ta nabito polna. Ali pri nas premoremo toliko Cohenovih oboževalcev ali so navdušenje ustvarile le neuslišane napovedi zadnjih let, bo najbrž ostalo nerazjasnjeno, dvomi v primernost športne arene za nastop velikega umetnika pa so se skoraj popolnoma razblinili takoj, ko je slednji stopil na oder.

Kar osemčlanska spremljevalna skupina je tista, ki je Cohena sprejela v svojo odrsko sredo, ta pa nas je za začetek popeljal v ples do konca ljubezni: Dance Me to the End of Love. Njegov glas, je prva ugotovitev, se je z leti ne le znižal, temveč postal tudi še bolj raskav, pa vendar zmerom mehak in prijeten. Kot v najboljših trenutkih odlične sintetične plošče I’m Your Man torej, v katere zaključku Tower of Song slišimo: “bil sem rojen z darom zlatega glasu”. Publika navdušeno vzklika in ploska, pa čeprav sredi pesmi same; tukaj so, da počastijo preroka zlatega glasu. A tudi na njegove soborce nikakor ne gre pozabiti. Odlični in dovršeni instrumentalisti, ki Cohena spremljajo na turneji, so namreč njegovi dolgoletni spremljevalci in prijatelji. Gentlemanski klobuk, pod katerim Cohen skriva svoje osivele lase, sname le redko. Takrat pa prav kot poklon tem glasbenikom; najraje, ko iz svojih instrumentov z občutkom izvabljajo popoln zvok. Za vokalno spremljavo skrbita sestri Webb, ki prevzemata vlogo močnih ženskih spremljevalnih glasov, na kakršne se je Cohen tekom svoje glasbene kariere zmerom rad zanašal. Da pa skoraj družinsko povezanost članov zasedbe še bolj začutimo, ima Cohen sam za vsakogar pripravljen oseben poklon in komplimente, s katerimi ne skopari.

A zgoraj omenjeni Tower of Song je že začetek drugega dela koncerta, drugega zaključenega seta po krajšem premoru. Skupaj redni del nastopa obsega kar 21 pesmi, za katere poslušalci vedo, da že same ničkolikokrat posežejo čez mejo šestih minut, solo vložki pa jih v živo radi še dodatno podaljšajo. To pa obveznih dodatkov sploh še ne vključuje. Takšne megalomanske razsežnosti nastopa, bi pričakovali, lahko izčrpajo še tako neumornega izvajalca. A Cohen se ne da niti za trenutek. Kljub svojim šestinsedemdesetim in nekoliko sključeni drži je več kot vitalen; ne odreka se poplesavanju na oder in z njega, poklekanju pred svojimi glasbeniki ter celo lastnoročnemu igranju instrumentalno zahtevnih odsekov, kot je kitarska linija iz Avalanche. Ker mu let ni pripisati, pa tudi programsko posega predvsem v zlato dobo svoje kariere. Pravzaprav je ves seznam odigranih pesmi en sam izbor največjih uspešnic, če lahko o takih pri Cohenu sploh govorimo. A v vsakem primeru so nastopi takšnega velikostnega razreda nujno populistično naravnani - in tudi pri izvajalcih s tolikšno umetniško integriteto, kot jo ima Cohen, ni nič drugače. Tu seveda ni govora o nujno nekoliko predrugačenih aranžmajih izvedb v živo, temveč predvsem o odsotnosti bolj surovih trenutkov Cohenove diskografije, kot je denimo mrzlični Dress Rehearsal Rag. Še nekatere cinične pasaže besedil so prilagojene ali izpuščene, denimo v odlični Avalanche. Gre nemara za prilagajanje masovni publiki, prijaznost radijskemu poslušalcu?

Neizogibno se je potrebno sprijazniti, da pesmi s tako osebno vsebino, kot jo Cohenove pač nosijo, z rastjo na stadionske razsežnosti nujno nekoliko zvodenijo, saj so primernejše za intimni prisluh kot masovno podajanje. A Cohenu in skupini je v Stožicah kljub nekoliko sterilnemu ambientu uspelo ustvariti vzdušje, zaradi katerega pozabiš, kje in kdaj se nahajaš, saj je v tistem trenutku pomemba le glasba. Tega ne spremeni niti nekoliko popačen zvok na tribunah. Brez moči je celo dejstvo, da se seznam in vrstni red odigranih pesmi komaj kaj spreminjata že od pomladi 2008, pa da je celo zaporedje prirejeno dinamiki koncerta in ne dovoljuje pravzaprav nobene spontanosti. Tako je vnaprej posneta uvodna najava Stožic, da se “predstava začne čez 15 minut,” še kako na mestu. Zaključek posledično nujno tvorijo pesmi, ki govorijo o odhodu, kot so Closing Time in I Tried to Leave You, vključno z obveznimi večkratnimi odhodi z odra in vračanjem nazaj. Tudi po dveh letih skoraj nepretrgane turneje pa je na obrazih nastopajočih opaziti nasmeške, ki skupaj z mogočnostjo velikega finala Ain’t No Cure for Love podpisujejo sporočilo nastopa, turneje, Cohenovega življenjskega dela: pomembna je ljubezen, predvsem tista do glasbe.

Mja, recenzija koncerta po pol leta. Tole je bilo spisano za revijo Glasna in tam pod prejšnjim urednikom nikoli objavljeno.
Slike: http://leonardcohen.tumblr.com/

Jaz je ne vidim.

Zdaj mi naj pa nekdo prosim razloži, kakšna je razlika med tem in Avril Lavigne.

First Impressions of Göteborg

Je Švedska res glasbena obljubljena dežela, kot sem si to rad predstavljal v preteklih letih? Ne vem, Premalo časa se še nahajam v Göteborgu, tem prijaznem, vetrovnem mestu, da bi si drznil soditi. Morda bom v naslednjih mesecih lahko povedal kaj več. Prvi glasbeni vtis je bil več kot ugoden: kopica mladeničev v sončnem parku sedi ob pivu in vrti plošče (ja, prave plošče, vinilke) na prenosnem gramofonu. Tudi Death Cab for Cutie na radiu v trgovini z bicikli ti lahko kar malo prinesejo nasmeh na obraz. In kaj bi lahko bilo primernejše za prvo koncertno dogodivščino kot preverjeno odlični Sunset Rubdown, takorekoč mlajši bratje kanadskih paradnih konjev Wolf Parade? Sedaj jih - podobno kot pozimi Islands - zaradi nastopa v Menzi vlači po zobeh že vsa Ljubljana; še pred nekaj meseci so veljali za Geheimtipp prav zaradi odlično odmerjenega razmerja med trmasto svojskostjo in stremenjem k melodičnemu pop refrenu.
Stvar je taka: Parken je morda elitni klub Göteborške indie scene, kjer se očitno zbira lokalna "smetana" - kar pa potem glede na tukajšnjo razširjenost tovrstne glasbe na žalost izpade kot kak Orto bar za hudo nastylane osebke nad meter petinosemdeset in izpod 70 kil. Orto bar? Ja, tako hudo je - pred in po predskupini laufajo različne grozote osemdesetih, ob katerih prisotni pozerji še neizmerno uživajo v svojih malih pivih za 54 kron. Kaj takšni ljudje počnejo na Sunset Rubdown koncertu? Prav nič. Prišli so namreč na release party albuma domačih Fibes, Oh Fibes, brezzobih ljubiteljev starega popa z naštudirano pozo. Isti večer, ista lokacija. A narobe bi bilo zato se jeziti - s tem bi le delali krivico zmagovalcem večera, Spencerjevim jeznim jezdecem, ki so tako električni, da jih zadevajo strele. Tudi oni nikomur ne zamerijo ničesar; "if I ever hurt you, it will be in self-defense." Suh zvok zadnjega albuma so prenesli na živi nastop - ali pa so bili v živo že od nekdaj takšni? Kakorkoli že, pristoji jim, tudi starejšemu materialu, ki se ga mestoma lotijo. Vodja Spencer ima vendarle zelo specifičen način pisanja pesmi, kjer dramaturgije nima koncert kot celota, temveč praktično vsak komad posebej. Peterica se zdi zadržana, kakor da jim ni zares v užitek igrati. Potencialni krivci: razredčena (a vendarle zvesta, saj drugačna kot poprej) publika; glasba v sosednji sobi, ki jo bojda lahko slišijo na odru; neizogibni klici "shut up I'm dreaming!". Vsaj na slednje so se najbrž že navadili; simpatična klaviaturistka Camilla vztrajnega težaka preprosto strogo pogleda in odvrne: "No." Suvereno :)
Spencer napove: "Here's a new song about having too much to drink. And it's Friday... And it's Sweden." Še malce naprej ga zanese, pa ne brez takojšnejga obžalovanja: "You guys are Swede-hearts! -- I wish I never said that, wish I could erase that moment." Simpatično :D V precej tipični setlisti (spoiler alert!!) dobimo po epskem Dragon's Lair še čudovito klavirsko balado Us Ones in Between. Tako lepo se lahko sklapljata melodija in dissonanca, tako subtilno lahko neka skupina da vedeti: mi smo ena najbolj zanimivih stvari, ki se trenutno dogaja v neodvisni pop glasbi. Torej, Ljubljana: ogled obvezen! Morda bo bend celo malo boljše volje, morda se bodo počutili bolj domače na Metelkovi s štango sredi odra. Ampak pazite ob navdušenem navalu na merchandise: rjavo majico imam že jaz, vam ostaneta še siva in svetlo modra! :P

Foto #1: Camilla by Edna Webster @ Flickr
Foto #2: Setlist :D

Pravo poletje?

Grenko priznanje: vse prevečkrat se po začetnem eno- do dvakratnem poslušanju albuma "odločim", katere pesmi so mi "všeč" in katere mi "niso"; vpričo kroničnega pomanjkanja časa nato med vožnjo/hojo po mestu poslušam samo prve. Še dobro, da sem si To All the Lights in the Windows začel prepevati kar sam od sebe, čeprav je bila izvirno v drugi kategoriji. To potrdi znano dejstvo: pesmi, ki so všečne na prvo žogo, to niso nujno tudi na dolgi rok - in obratno.



Mimogrede: kaže, da se bom pesem znašla na Harmonic Generator, poletje '09 miksu, ki ga nekako pripravljam. Saj vem, da s poletnim miksom zamujam, ker smo že na začetku julija - pa saj je zato vreme takšno, kot da smo sredi aprila. Predloge za vključitev sprejemam v komentarjih (ni nujno, da gre za letošnje/aktualne pesmi :)).

Turn. Smile. Shift. Repeat.

Preprosto. Učinkovito. Resnično. Neizogibno.

Numbers, passwords, protocol is not enough to save your soul.

Forever! And ever!

Zgornjo, tako preprosto, a genialno skladno obarvano naslovnico sem opazil, ko sem si kak teden nazaj po letu premora ponovno ogledal High Fidelity. In še marsikaj mi je padlo v oči v Championship Vinyl ali Robovem stanovanju - of Montreal plakat, denimo. Sem v tem času torej glasbeno zrasel? Upam. Silver Jews so vsekakor zelo zabaven bend (jaz nevednež sem se celo še spraševal, zakaj mi delujejo Pavement-ish) in žal še eden od tistih, ki je razpadel le malo preden sem jih odkril. Oh well. Sledeča pesem mi že ves dan ne gre z glave.

Ljubezen do glasbe in spanje na trdih tleh: Portugal. The Man

Ob poslušanju fragmentov pesmi z njihovega prihajajočega izdelka postane jasno: Portugal. The Man se počasi, a gotovo razvijajo iz obskurne in vznemirljive alaške senzacije v skupino iz najvišje lige pop/folk/rock piscev. Najnovejši album nosi prikupen in z barvito naslovnico skladen naslov The Satanic Satanist; gre za očitno še en izpiljen, v vseh pogledih dodelan izdelek, kot smo tega od Portugal. The Man tako ali tako vajeni, uradno pa prihaja na police 21. julija. Po tem, ko je prek svoje uradne strani in ostalih kanalov (Facebook, Twitter) bend postopoma prinašal delce novo posnetih pesmi med svoje (upravičeno navdušene) oboževalce, pa se je kak teden nazaj album že pojavil na spletu v celoti. Frontman John Gourley, znan zagovornik downloadanja glasbe, je kot odgovor na uradno spletno stran skupine postavil blogovski zapis, naslovljen The Leak, v katerem razpravlja o pomenu spletnega deljenja glasbe, "klasični" izgubi navdušenja nad novostmi ter nič kaj blestečih razmerah, v katere je postavljen celo tako odličen in priznan bend kot njegov. Seveda si ne pusti vzeti skoraj optimističnega zaključka, ki najde rešitev med tistimi pravimi oboževalci, ki bi se jim reklo tudi ljubitelji: "I am happy vinyl is coming back, it needs to." Poglejte in se zamislite; tudi sam delim njegovo mnenje, da z zastonjsko ponudbo glasbe ni nič narobe, dokler po svojih močeh podpiramo izvajalce preko koncertov, merchandisea in pač glasbe v takšni ali drugačni obliki.

The Satanic Satanist bo, upam, kmalu našel svoje mesto v mojem seznamu za predvajanje, na prvi poziciji albuma pa najdemo tale indie pop dragulj:

OMG!!!1! SRSLY! Sunset Rubdown v Ljubljani :D

Indie otroci, razveselite se! Vsi, ki vas vsaj približno zanima glasba izpod komercialnega radarja, svoje počitnice letos načrtujte tako, da se boste pojavili v Ljubljani vsaj nekaj dni pred začetkom šolskega leta 2009/10 - natančneje 25. septembra. Takrat bo Menza pri koritu v organizaciji Bube namreč gostila enega najzanimivejših piscev pesmi neodvisne glasbe danes in njegove dinamične trubadurje: Spencer Krug in Sunset Rubdown. Kar je dolgo krožilo kot neuradna govorica v obveščenih krogih, je danes dobilo svojo potrditev, in lepo je, da bodo fantje in punca svojo manj vzneseno, a v vseh pogledih odlično novo ploščo Dragonslayer (ne, metalci, to vas ne zanima) predstavili tudi pri nas. Kako primerna je torej CerpinTaxtova ugotovitev, da se prav danes praznuje Canada Day! Praznujte skupaj s to odlično kanadsko zasedbo in s pesmijo, ki je kandidat vsaj za najboljši naslov pesmi letošnjega leta: Apollo and the Buffalo and Anna Anna Anna Oh!

There is no such thing in life as normal.

There is no such thing in life as normal.

Gremo. Še enkrat, tokrat z otroškim zborčkom!

There is no such thing in life as normal.

Dolgčas?

Saj razumemo, gospodični sestri Pierce. Dolgčas vama je v življenju. Najbrž zato, ker sta luštni punci in posledično res ni stvari, ki je še ne bi videli ali doživeli. Pa imam vseeno predlog, zakaj se izogniti življenju po reklu "live fast, die young". Ko bo naša generacija dovolj stara, da bo do tedaj doživela, videla, poizkusila vse, bo namreč ravno napočil čas, v katerem bomo lahko neposredno opazovali, kako bo svet, kot ga poznamo, požrl sam sebe. Nas bo pa neizmerno zabavalo. Apokalipsa bo naš entertainment. Hura!

Glasbeni Berlin

Čez "praznike" sem se torej letos odpravil v Berlin - za praktično cel prejšnji teden. Najbrž prvič sploh, da sem prvi maj preživel kje v tujini, vsaj na lastno pest, otroštvena obalna doživetja s starši izvzeta. Tako nam je udeležencem potovanja ostalo tuje, da Berlin praznika dela ne slavi s populističnimi kresovanji, kot smo tega navajeni doma, temveč z nasilnimi, pretežno strogo levičarskimi protesti. Pa ni na meni, da se na tem mestu spuščam v politiko; poleg tega smo pa itak bili čisto preveč pussy, da bi se na usodni dan spustili v Kreuzberg. Smo čas rajši zabijali z nekaterimi turističnimi ogledi - brez nekaj glasbenih poslastic pa seveda ni šlo.

Že prvi večer smo se pogumno podali na koncert Holy Fuck. Kjer sem le mimogrede ošvrknil studijske posnetke, ki so se mi sicer zdeli zanimivi, a nespektakularni, nas je v živo pričakal pravi ognjemet. Že živa ritem sekcija (bobni in bas) z neverjetno tesno (ali kako za vraga se prevede tight?) igro, ki sta gradila čvrsto podlago kompleksnemu elektronskemu igračkanju osrednje dvojice. Ne bi verjel, da lahko klikanje, škrtanje, vlačenje magnetofonskega traku in podobne drobnarije poskrbijo za tako energično, zanimivo in nenazadnje odfukano zmes, ki pa ostaja nesramno plesna in kar žene v neskončno ritmično miganje - tudi brez pretiranega predhodnega poznavanja materiala. Zares alternativna elektronika, ki ji v svojem žanre opisujočem besednjaku ne najdem primerne oznake. Poskusite sami, najraje v živo.


Podporo kanadskim norcem so nudili mladi geeki v karirastih srajcah, It Hugs Back "from England, just south of London." Prijetno nevsiljiva četverica je pri meni vzbujala konstantne asociacije na subtilnost a la Yo La Tengo, pri čemer se je kitara znala tu pa tam tudi na kratko poigrati v noise smeri - pač namesto kake neumestne solaže. Tihi kandidati za naslednje ljubljence "scene".


Tiger Lou, katerih koncert smo le dan pred protesti obiskali v klubu Lido v Kreuzbergu, so simpatični švedski pop rockerji. Dvorana je njihov zaključek nemške turneje dostojno proslavila in si prislužila pošten dodatek. Izkazalo se je, da njihove s klasično švedskim smislom za melodiko skomponirane pesmi zvenijo dodelano, v živo manj elektronsko izpiljeno kot na albumu, a se mestoma močno držijo neke zastavljene formule (beri: so si med sabo precej podobne). A vendar najdemo med materialom precej prijetno neprijetnih, preprosto hrepenečih biserov. Fajn večer, ki ga je rahlo skazila naša popolna neprespanost.


S sklonjeno glavo poročam, da nam ni uspelo obiskati Hauptstrasse 155, kjer sta za časa svojega bivanja v Berlinu stanovala David Bowie in Iggy Pop. Poleg tega naslov Rykestrasse 68 očitno ne obstaja (ali pa ga nismo znali poiskati), kar je razžalostilo ljubitelja popolnoma nepomembnih, a simpatičnih detajlov v meni. Sem pa zato svojo glasbeno slo izživel še v dobro založenih trgovinah s ploščami, kjer sem bojda prebil ogromno časa. Kaj pa jaz vem. Meni je hitro minilo.

The Good, the Bad & the Funky

Ker v zadnjem času vpričo časovne stiske rahlo zaostajam s koncertnimi poročili, na tem mestu en kompakten update sveže preteklega glasbeno obarvanega dogajanja.

The Good.
Predstavljajte si tole: Portugal. The Man iz daljne Alaske pripotujejo na ogled Ljubljane. Ker se je tukaj pravkar tako lepo razpasla pomlad, so jim puhaste jakne odveč, zato se na Čopovi namenijo v H&M nabavit nekaj oprijetih cunj. V tem času tudi ujamejo dva do tri komade nove indie elektronike, ki jim je naenkrat zelo všeč. Pa še Müller ena vrata navzdol ima ravnokar vse Modest Mouse CDje po deset evrov. Insipracija galore! Tar...Feathers v Rogu so bili ravno dovolj atonalni, da se tudi najhujši skeptiki niso mogli zmrdovati nad pesmimi, ki so od prve do zadnje nosile pečat kvalitete. Zabaven koncert podhranjenih Švedov. Ampak fantje, zakaj se opredeljujete kot lo-fi, če imate potem tri tonske in nas vsakič znova zaman zvabite pred oder? :P

The Bad.
Morda je njihov prvi album po devetih letih res odličen, kdo ve. A po videnem v Gala hali Corkscrew ne nameravam dati priložnosti še v studijski obliki. Preveč me je razjezil vokalist, ki morda obvlada svoj posel, a publiko nadleguje z izjemno poceni provokacijami. To bi najbrž počel tudi ob manj medlem odzivu na njihovo solidno, a hreščeče žaganje, ki je stalo v hudem kontrastu z introm, najbrž predvajanim s plošče in nato še odigranem v živo v bolj surovi verziji. Opevani gostje so vključevali neprostovoljno smešnega "primorskega metalca" in Leaf-Fat front-pajaca. Najbolj zabaven je bil nastop z Muratom kot beatboxerjem - pa še to najbrž zato, ker se mi ni več ljubilo trpeti tangic, polivanja s pivom in limoninega soka v očeh samo zato, da bi na odru dočakal Petra Deklevo.

The Funky.
Tudi če disko pop new wave z "jedan-dva-tri-četiri" besedili ni vaš cup of tea: Lollobrigido se je splačalo iti pogledat že zaradi Kleemarja in Šavla v fascinantni podobi svetlikajočih se telebajskov. Pa glasbe te ponovem slovensko-hrvaške all-stars zasedbe seveda ne gre podcenjevati. Ekipa ve, kaj počne, in to počne z odliko. Catchyness, plesnost in koketiranje od začetka do konca - brez izjeme. Pesmi, ki obvisijo v zavesti po nič več kot enkratnem poslušanju in ki so ob pravem vzdušju prav tako sladek guilty pleasure kot sicer le Program tvog kompjutera. Komur se ni dalo teh par kilometrov iz Ljubljane na Vrhniko, naj ga bo sram; na popravni izpit bo moral konec meseca v Novo Gorico ali Mursko Soboto.

April 12th, with nobody else around.

So pesmi, ki imajo svoj pomen v besedilih jasno podan, izražen. To ponavadi izpade poceni, cheesy ali pač oboje. Prave mojstrovine so večinoma tiste, ki poanto podajo na malce prikrit način. To je lepo, saj posamezniku dopušča možnost interpretacije - pa vendar se za besedilom običajno skriva neka bolj ali manj resnična zgodba. Te pa včasih najbrž ne želimo poznati. Okkervil River, Black.

I'm coming into your town
Night is falling to the ground
But I can still see where you loved yourself before he tore it all down
April 12th, with nobody else around
You were outside the house; where's your mother?

When he put you in the car
When he took you down the road
And I can still see where it was open, the door he slammed closed
It was open, the door he slammed closed
It was open, long ago

Zgornji posnetek, mimogrede, izvira iz lanskega Haldern Pop festivala, ki je 25. obletnico slavil z zmagoslavnim line-upom. Celoten TV posnetek koncerta si lahko ogledate v obliki Youtube playliste tukaj.

Maxïmo Park: preteklost in sedanjost

Maxïmo Park so na Youtube danes lansirali video za svoj nov singl, uvodno pesem prihajajočega albuma Quicken the Heart: The Kids Are Sick Again. Pevec Paul Smith je v spremljevalnem newsletteru o videu povedal naslednje:

Here's our new video. It starts off dark but there are unique LED lights that illuminate each section. We used special effects that make us look a bit Max Headroom.

If you've never heard of Max Headroom go to your nearest search engine, but not before you've watched this video!

Zanimiv izbor, glede na to, da gre za dokaj zadržan komad, ki se v svojo pop podobo odpre šele proti koncu - podobno kot nekoč I Want You to Stay - in bi se morda bolje znašel v osrčju kot na štartu albuma. Sporočilno nekje pod površino najbrž dokaj močno, a vseeno na prvo poslušanje nekako medlo pesem spremlja nič-kaj-posebnega video, v katerem Smith za povrh izgleda kot psiho, ki stvari jemlje bistveno preveč resno. Popolno nasprotje prijaznega in odprtega lika, kot se je pokazal v backstageu ob ljubljanskem koncertu. Takrat je ta pesem tudi zvenela precej bolj neposredno, skupaj s preostalim novim materialom, ki je takoj dal odličen vtis. Koncertna izkušnja pač nudi tudi ogromno subjektivno dojete, evforične energije - a kljub temu na podlagi slišanega verjamem, da bo album kot celota več kot zadovoljiv. Zanima pa me, ali skozi celotno dolžino plošče ohranjajo tako netipično temačen, sintetičen zvok.

Vtise s koncerta kakor tudi dele intervjuja s Smithom lahko preberete [shameless propaganda] v marčevski številki RSQ [/shameless propaganda], tukaj pa objavljam še nekaj utrinkov s pogovora, ki je potekal približno takole:

Jaz: postavin eno-/dvostavčno vprašanje.
Paul Smith: pet minut govori o vseh mogočih, bližnje in daljno povezanih stvareh.
In tako naprej.
Voila:

Predvidljivo o vplivu producenta:
Don't tell our producers! – we always feel like we're co-producing in a way, cause we have a very strong idea of what we want to achieve in the studio. [...] You don't know at the time, cause you're collaborating. We're listening, our ears are open. In some way, the producer becomes the sixth member of the band. And we talk about arrangements, you know, "should we chop this bit out", and we need somebody sometimes to just say "yeah!".

O Grinderman (producent: Nick Launay, zadolžen tudi za Quicken the Heart):
The Grinderman record has this raw aspect, but it's still accessable. It's not avantgarde, it's still fun, it's still enjoyable to listen to, and I think that's what we wanted for this record.

O tem, katere "nove agleške skupine" si zaslužijo pozornost in katere ne:
That is not for me to say. People should make their own opinions about things. I've read too many interviews where some guy in a band slacks somebody else off and that's all you remember. I want to be remembered for making decent music and I hopefully illuminate that when I talk. But you know, I trust people, I trust the audience and listener to make their decision. [...] You see people on TV and hear them singing in American accent when they're from London. I think there's a lot of bands that just sound the same and it's up to people to make that call, I guess.

O resnosti svoje glasbe:
With our music, I hope people know that we're not joking around. You know, there's fun in our music, but we take it seriously. We feel responsible to our audience in some small way. We feel responsible to ourselves to make good music, and the pressure is eternal on us.

O tem, zakaj biti dober (človek) v vsem, kar počneš:
Whatever job I was doing – and I don't see this as much as a job – but any job that I was doing, I just want to fell like I'm doing something worthwhile. Like I used to teach older people – pensionists – art and design and I didn't love it, it's not what I wanted to do, but at least I thought: "these people go home at the end of the day, I helped them, I've done something alrigt."

O novi pesmi "I Haven't Seen Her in Ages"
There's another song on the album called I Haven't Seen Her in Ages, which on one level is very basic: it's about not seeing somebody for a while, [...] but one of the lines is "time is overrated, momentum carries me". It's a comment on how much emphasis people put on time, they measure their life by things. It's like "I'm gonna do this before I'm 25" and you think "but what if you dont do that? What happens then?" You shouldn't set yourself that sort of target, you know. Life carries you along at its own pace. It's the same topic Our Velocity was about, you know.

O povezanosti z oboževalci, npr. preko Twittra:
Twitter, for example, is just writing something spontaneous off the top of your head that lets people on the inside, but not too much. I think we always tried to balance that. [...] People can think what they like about me. That would be interesting to know - what people thought - but it could destroy you as well. So we just do what we think is enough. I don't want to spend the rest of my life on the internet, connceting with other people. But I do want to put something into it and make sure that it's good. Cause I don't wanna rip people off or give them something that's wasting their time.

O tem, kakšnen material je skrit v njegovi skrivnostni beležki:
I've written a short story for a charity in England called the Teenage Cancer Trust, and some of that comes up in my booklet, and some of that I just typed up. There's so much in it, a little rubbish, then bits I think that are good, diamonds in the rough, if you like. And those are things I feel like sharing with people, but a lot of it is just letting your feelings out. And I like that - when we can put those spontaneous things into our music, and we'll always be spontaneous, but it's also about craft. I like to work on the lyrics over and over again. But some of them never change from that instant feeling when you feel mad or happy and you write it down. The notebook may come out on stage tonigh, If we play Once, a Glimpse, cause it's got the words in it. I never learned it (pomenljiv nasmeh).

O svoji umetniški prihodnosti:
I might make a record myself that isn't very Maxïmo Park. I might release a spoken word album on a small label. I don't have any barriers, I just want to stay creative. Now that we've done three albums in a run - album, tour, album, tour, album, tour - for me, I don't know what's gonna happen now. Cause I don't wanna be stuck in a cycle, I just wanna be a creative person and live my life in some sort of freedom.

Zamenjaj le dve črki...

... pa iz Wolves dobiš Holmes. Prav zato si smejo tudi oni za ikonografijo istoimenskega albuma izbrati tega očitno zelo indie plenilca. Kdo bi verjel, da fant, ki bi ga vizualno prej kot na oder uvrstil v švedsko nogometno reprezentanco, piše takšne komade in jih poje s tako lomljivim glasom. Referenca morda Great Lake Swimmers, tudi stilsko s to zmesjo indie pop alt-countrya, pri čemer tukaj k kategorizaciji neizpodbitno pripomore slide kitara. Najbolj geekovski fant, ki slednjo upravlja, pa izgleda tudi najbolj švedsko na celotnem odru, nenazadnje zaradi kul Pirate Bay majice (tega je sicer pravkar kupil Warner, kaj to pomeni?). Kompliciram? Ne bojte se, glasba Holmes je toliko lepa, kot je preprosta. Čeprav brez globoko slovenskih izpadov ne gre: harmonika na odru je nujno povod za klic "eno narodno!" Holmes so vseeno veseli, da smo jih prišli pogledat, a je koncerta konec že po 10 komadih. Kratko, a (grenko)sladko. Prijetno neprijetno tiščanje v trebuhu.