Simpatični razgrajači: Cymbals Eat Guitars

Avgust 2010. Prevroč zrak, prevelika gužva. Prvi dan festivala Haldern Pop.  Pravkar so Beach House nastopili le malo pred osmo zvečer. Skozi odprte duri v prostrozračno zaodrje vidim, da sonce pravkar zahaja. Vzdušje v Šotoru ogledal še zdaleč ni več sveže in vsak piš hladnejšega zraka je dobrodošel. Naslednji na  vrsti: Cymbals Eat Guitars. Ne poznam jih, a o njih sem slišal že precej dobrega. A ne le, da me skupina ne navduši; še prepriča me ne pretirano.

Ko zdaj, po obiskanem koncertu v Botanique, razmišljam, zakaj je bilo temu takrat tako, se mi poraja zgolj en odgovor, pa še ta je sila nespameten. Ob imenu te skupine sem iz neznanih razlogov namreč pričakoval razgrajaško-hipijevski zvok á la Portugal. The Man, ki ga seveda nisem dobil, ker skupina takšne glasbe pač ne igra. Morda je bilo to neskladje nekih izmišljenih pričakovanj in dejanskega stanja vzrok mojemu razočaranju, morda pa skupina na omenjeni festival, poln prijetnih folk in pop vrhuncev, preprosto ni bila umeščena.

Moje drugo srečanje s  Cymbals Eat Guitars je bilo tako v vsakem primeru prijetno presenečenje. Da, priznam, z njihovimi studijskimi izdelki se še vedno nisem pretirano dobro seznanil. Kar sem slišal, mi je dalo vedeti, da so oporna točka njihovega zvoka še najbolj Pavement, pa še to predvsem zaradi pevčeve barve glasu in načina, kako podaja melodije. A Cymbals Eat Guitars so vendarle svojski – in zanimivi že na pogled. Kjer bi za mikrofonom (in kitaro) pričakovali shiranega slackerja, stoji postaven kratkolas poba in se zmedeno praska po glavi. Na njegovi levi neobrit hipster na sintičih, na desni suhec angleške polti na basu, zadaj medo za bobni. Vsi skupaj zrejo v publiko prav tako prestrašeno kot publika nazaj na oder – in občutek imam, da nisem edini radovednež, ki se je nocoj znašel v dvorani.

Vsi morebitni dvomi o kakovosti te skupine se razblinijo v trenutku, ko zagrize v prvi komad. Lahkotne kitice, nenadni kitarski pritiski, čvrste bas linije in subtilni, a pomembni sint vložki na pravih mestih. Saj ne znam niti povedati, koliko pesmi je bilo odigranih, tako gladko mestoma tečejo iz ene v drugo, in ko ritem sekcija ravno še popušča napetost, Joseph D'Agostino že šari po kitari in jo uglašuje za nove vrhunce. Tudi kričati zna fant, seveda predvsem v trenutkih, ko se njihova glasba oddalji od okusov "klasičnega ameriškega indieja" in zapelje v nekakšen zmeren noise rock. Ravno to so trenutki, ko bi še bilo mogoče prisiliti primerjavo s Portugal. The Man, seveda ob popolni odsotnosti kosmatih hipijevskih jajc.

Plus točke v moji knjižici kulskosti pa Cymbals Eat Guitars žanjejo tudi zaradi svoje popolne nenarejenosti. A da bi razložil, kaj natančno s tem mislim, bom najprej obudil neko drugo zgodbo. Kmalu po svoji nastanitvi v Bruslju sem obiskal tudi koncert skupine Yuck. O tem koncertu na tem blogu nisem pisal, sem pa o morebitnem zapisu precej razmišljal, saj bi nastopajoče krepko pograjal. Ne zaradi pomanjkanja energije, kje pa; tudi na njihovi glasbi tehnično ni mogoče izpostavljati šibkosti. Le tako prevzetno napihnjeni so se mi zdeli, ko so svoje idole iz devetdesetih proslavljali s skoraj popolnimi kopijami v zvoku in pesmi – ter vse skupaj še prodajali kot avtorski izdelek.

Čisto drugačen vtis sem dobil pri Cymbals Eat Guitars. Fantje vedo, kaj počnejo, pa so ob tem vseeno prikupno zmedeni. Dobivajo pohvale kritikov, pa jim ni stopilo v glavo. Ne vedo, kam bi se dali med uglaševanjem kitare, zato začne basist razlagati, da imajo nov album in da ga bodo po koncertu tudi sami prodajali, na kar mu klaviaturist odvrne "Cool story, bro." To seveda tudi storijo, pri čemer so tako nebogljeni, kakor da bi prvič videli lasten merchandise. A vse to so le simpatične podrobnosti; prvenstveno gre za to, da skupina pobira obstoječe vplive in jih konstruktivno meša v lastno zvočno podobo. Ta je poslušljiva, pa ne masovno, dinamična, pa ne na silo, in – očitno – v koraku s časom, pa ne samovšečna. Take imamo radi. Le ko trdijo, da je Rotonde v Botanique "the coolest place we ever played", lažejo. Konec koncev so igrali v Šotoru ogledal na Haldernu.

foto: Bart Werbrouck

Kdo je tu fejk?

Kdo: Dum Dum Girls

Kdaj: 6.11.2011
Kje: Botanique, Rotonde

Spomladi letos me je začasna menjava bivalnega okolja prisilila izpustiti marsikateri koncert v Ljubljani. Tako so ʺnastradaleʺ med drugim Dum Dum Girls, ki so pod Bubino zastavo nastopile na odru Menze pri koritu. Hajp je bil precejšnji, pokoncertna ustna poročila prijateljev in znancev pa so mi v en glas zatrjevala: ničesar nisi zamudil. Dolgočasen, statičen nastop. Vse polno tipov, ki so punce prišli samo gledat in ne poslušat. Ni vredno.

Pa sem se za obisk koncerta v Bruslju vseeno odločil. Temu so botrovali dolgočasen vikend, želja po koncertih in ugodna cena. Zanimivo: nisem bil razočaran. Vsaj ne po glasbeni plati.

Žal je (vsaj na prvo poslušanje) simpatična predskupina Veronica Falls zaradi prestavljenega koncerta odpadla, tako da so bila dekleta primorana začeti že nekaj čez pol deveto. Nič nenavadnega; predskupine v Bruslju začenjajo natanko ob osmih. Za večne metelkovce nepojmljivo, meni pa zavoljo pomanjkljivega javnega prevoza po polnoči trenutno sorazmerno ustrezno. Stari smo. Dvorana Rotonde je osrednji, a prijetno majhen prostor kompleksa Botanique, ki spominja na mini verzijo angleških okroglih, gledaliških koncertnih prizorišč. Kot nalašč za te stilsko zavedne mladenke, ki so, jasno, brez pretiranega besedičenja udarile po instrumentih. Njihova glasba ne dopušča možnosti oporekanja: je neposredna, glasna in nekoliko neumna, a na skrajno prijeten način. Na tak, da pesmi ni treba poznati, pa jo že po tridesetih sekundah prepevaš na ves glas. Ker je tako preprosto. In zraven poplesavaš na prstih in migaš z glavo levo in desno.

Razen če tega ne počneš. Tako kot praktično vsa publika precej polne Rotonde na koncertu Dum Dum Girls. Drži: dekleta na odru res niso zabavljačice. In to namensko. Uspešno gojijo svoj gotski imidž pretiranih ličil in seksi oblekic, h kateremu pač sodi tudi biti tako kul, da si kar ledeno hladen. Pa vendar: predvsem front-girl Dee Dee in bobnarka Sandy pod masko skrivnostnosti dejansko delujeta pristni. Tudi njihova glasba je na plesišču poskočna in prepričljiva, kdor pa je ne dojema na tak način, pa nisem prepričan, kaj počne na koncertu. Zato na tem mestu ne obsojam benda, ker ga nimam za kaj obsojati; koncert mi je bil všeč in sem v njem užival. Obsojam pa bruseljsko publiko. Obsojam jo dolgočasnosti, statičnosti, celo nezainteresiranosti. Ne me napak razumeti: ne trdim, da je izkazano spoštovanje do nekega izvajalca premo sorazmerno s količino ritmičnega gibanja na koncertu. Ampak občutek imam, da se je obiskovanje tovrstnih koncertov sprevrglo v mnogo hujšo maškarado, kot pa jo je tam potem videti na odrih.

Poglejmo: morda smo res lahko pričakovali, da bo priredba Smithsov, There Is a Light That Never Goes Out, na vrsti na koncu oziroma kot dodatek. Kakor se je imelo zgoditi, se je tudi zgodilo. A dekleta so setlisto napisala na roko, na njej dodatka ni. Za razliko od večine "velikih" bendov, ki natisnjenim setlistam z logotipom in datumom dodajo še črto in pod njo vnaprej določen dodatek, se mi to zdi pohvalno. Tovrstni koncerti v splošnem pa s prehodom "indie" glasbe v mainstream dobivajo neko dramaturgijo dogodka, ki se je obiskovalci potem slepo - in morda celo nezavedno - držijo. Vse skupaj se približuje vnaprej določenemu, "predstavi". Čakaj: redni del nastopa skupine ti je bil tako všeč, da ploskaš in kričiš, dokler se ta ne vrne na oder – ko ga pa zapusti drugič, pa nemudoma obmolkneš? Zakaj? Ker se to tako dela? Ker je bend opravil svoje in gremo zdaj na pijačo, pa malo pokramljat?

Dum Dum Girls so načelne pozerke, namensko preproste in načrtno predvidljive.
Obiskovalci srebajo pivo iz plastičnih kozarčkov, rjovejo, ko se to od njih pričakuje – in vsi skupaj kažejo manj čustev do slišanega kot štiri dekleta na odru.

Kdo je tu fejk?

Foto: Wannabes in c.servais, Flickr.

Zresniti se bo treba.

Očiten znak, da smo - vsaj z vidika popularne glasbe - zelo, zelo mladi: ob poslušanju Springsteenovih klasikov nas ogromne, vseobsegajoče melodije spomnijo na drugi album The Killers. In ne obratno. Žalostno? Ne nujno, če to vodi vsaj do priznavanja idolov naših trenutnih ljubljencev. Prijateljskim priporočilom na ljubo trenutno odkrivam Dylanov Blood on the Tracks in Springsteenov Born to Run. Genialno. Časi, ko sem ponosno citiral Questionable Content slogan "when good new music stops coming out, I'll check out old stuff", se zdijo kot posmeha vredna davnina - a ga bom vseeno vsaj začasno obdržal na svojem last.fm profilu, že kot poklon še nedavnemu načrtnemu zavračanju vsega glasbenega, kar ni nastalo v zaključujočem se desetletju. Od kod torej taka sprememba mišljenja? Ker od nekoga dobiš v roke njegov osebni seznam najljubših filmov vseh časov, v zameno poskušaš sestaviti seznam svojih najljubših albumov vseh časov - in ugotoviš, da jih je velika večina pravzaprav tam nekje iz 2003 do 2006. Nič čudnega, to je glasba, s katero rastemo, a veliko trenutno cenjenega je tako prekleto precenjenega. Hja. Staramo se.

Ring ring

I have a phone at home but it has no dial-tone. So me you might have called and I will never know.

Blood Brothers efekt: zarati norišnice, ki se ji reče glasba, preslišiš genialno zmešana besedila. Your loss. Isto velja za te norce po imenu Modey Lemon, ki tukaj servirajo enega meni ljubših mastnih komadov - in še zmeraj dobivajo manj pozornosti, kot si je zaslužijo.

Los Angeles vs. Göteborg

Jeremy Jay v Pusterviku je bil, no, drugačen kot pričakovano. Poslušal sem očitno le njegov prvenec, kjer se igra z instrumentalno sintesajzersko estetiko, tukaj pa je angeleno privlekel na oder pravcat bend in igral predvsem komade z zadnje plošče. Ta naj bi nastala v Londonu, česar ji ni nujno slišati - pa tudi pesmi v živo zvenijo precej drugače kot na albumu. Precej bolj suho, precej bolj (indie/pop) rock. Pričakoval sem gozd sintesajzerjev in fantiča, izgubljenega med njimi, dobil pa tri zmedene instrumentaliste in samovšečneža, ki vsake toliko odigra tako nesramno preprost riff, da je prav zato odličen. Neprecenljivo tudi moje vprašanje po koncertu, ali obstaja še kak drug izvajalec z imenom Jeremy Jay, saj sem doslej pod tem imenom slišal le popolnoma drugačno glasbo. "It's the first album. Believe me, I made it."




Tudi ko je včeraj zvečer na domačem terenu igral Kristofer Åström, sem upal, da bo ta petintridesetkilski švedski songwriter sedel sam na odru le z akustično kitaro v rokah. Temu ni bilo tako; pridružili se mu je sumljiv bend po imenu Rainaways, ki izgleda kot kopica profesionalnih "rockerskih" plačancev. Moralo bi mi biti jasno, saj sem se vendar podal v Sticky Fingers, takorekoč Göteborški Orto bar. In čeprav sem prej ljubitelj folk kitare kot distorziranih klasičnih solaž, kvaliteta koncerta ni trpela. V ospredju je tudi tukaj stala nova plošča, Sinkadus, z občasnimi "evergreeni" iz obsežnega opusa tega pri nas mnogo preslabo znanega pisca. V mojih ušesi je nastradal le sicer genialni Devil, ki sicer živi od zlomljenega, obupanega Åströma za akustično kitaro - tukaj pa je kar dvakrat izbruhnil celoten bend (vključno z dvema električnima kitarama!). Pa še nekaj: če je odrekanje igranja svojega najbolj znanega (in morda najboljšega) komada trenutno zelo vroča in kul poteza, sem vendar mnenja, da se Åström ne bi smel odpovedati The Wild. Za sam konec, solo s kitaro, kot drugi dodatek obsežni setlisti. Morda pa Britte Persson ravno ni bilo v mestu - ali pa je bilo krivo to, da se je množica po prvem dodatku preprosto obrnila in odšla. Če ti je bilo všeč, ploskaj, jebemti! V rokenrolu nenapisana pravila ne bi smela obstajati :D

Blacken My Thumb

Včeraj: The Datsuns v Henriksbergu. Kul pivsko biljardski lokal s rokersko pozersko množico in teraso nad pristaniščem.
Setlista: tukaj.
Po koncertu:
"What was the last time you guys played Blacken My Thumb live?"
"That was a while ago. We usually play these songs if people yell out for them."
Nauk: več sreče prihodnjič. Pa biti malo bolj glasen. Včasih pomaga. Prideš dlje.

Ne jokati, bomo že zrihtali.

Danes je famozni Zane Lowe z BBCjevega Radia 1 v svoji oddaji premierno zavrtel novi singl Sheffieldskih postopačev Arctic Monkeys. Crying Lightning kot posnetek v živo z avstralskega festivala Big Day Out že nekaj časa straši po Youtubu, danes opolnoči pa jo bo možno tudi v studijski obliki pridobiti preko iTunes. Timing, they haz it: ravno jutri se odpravljamo ekipo pogledat v Split, natančneje na slikovit trg Prokurative, kar bi znalo biti zabavno poskočno in bo ponudilo tudi prve vtise o prihajajočem albumu Humbug.
Crying Lightning se na prvo poslušanje ne odpre čisto, česar smo od novejših zadev izpod rok Alexa Turnerja že vajeni, vsekakor pa je komad kvaliteten in proti pričakovanjem zadržanega prvega refrena dokaj temačno udaren. Če lahko sodimo po prejšnjih izdajah, pa bo preostanek albuma Humbug itak še boljši; dober izbor singlov pač še nikoli ni bil ravno vrlina Monkeysov.

Pri naslovnici mladeniči očitno stavijo na cirkuško estetiko, kar bi se znalo končati pošteno neokusno, če bodo s tem trendom nadaljevali; doma nas je z igro na to žogo nazadnje razočaral Mobitel s svojo sitno "cel cirkus" kampanjo. Nedaven promocijski material v polaroid stilu je precej bolj všečen, vključno z naslovnico albuma, ki je sicer nevpadljiva, a izgleda bolje kot tole:



Zna se zgoditi, da zgornjega videa vsak trenutek zmanjka "due to a copyright claim", v tem primeru pač poiščite drugega :P Vsi bolje obveščeni pa itak že veste, kje na spletu lahko najdete studijsko verzijo :)

Forever! And ever!

Zgornjo, tako preprosto, a genialno skladno obarvano naslovnico sem opazil, ko sem si kak teden nazaj po letu premora ponovno ogledal High Fidelity. In še marsikaj mi je padlo v oči v Championship Vinyl ali Robovem stanovanju - of Montreal plakat, denimo. Sem v tem času torej glasbeno zrasel? Upam. Silver Jews so vsekakor zelo zabaven bend (jaz nevednež sem se celo še spraševal, zakaj mi delujejo Pavement-ish) in žal še eden od tistih, ki je razpadel le malo preden sem jih odkril. Oh well. Sledeča pesem mi že ves dan ne gre z glave.

Ljubezen do glasbe in spanje na trdih tleh: Portugal. The Man

Ob poslušanju fragmentov pesmi z njihovega prihajajočega izdelka postane jasno: Portugal. The Man se počasi, a gotovo razvijajo iz obskurne in vznemirljive alaške senzacije v skupino iz najvišje lige pop/folk/rock piscev. Najnovejši album nosi prikupen in z barvito naslovnico skladen naslov The Satanic Satanist; gre za očitno še en izpiljen, v vseh pogledih dodelan izdelek, kot smo tega od Portugal. The Man tako ali tako vajeni, uradno pa prihaja na police 21. julija. Po tem, ko je prek svoje uradne strani in ostalih kanalov (Facebook, Twitter) bend postopoma prinašal delce novo posnetih pesmi med svoje (upravičeno navdušene) oboževalce, pa se je kak teden nazaj album že pojavil na spletu v celoti. Frontman John Gourley, znan zagovornik downloadanja glasbe, je kot odgovor na uradno spletno stran skupine postavil blogovski zapis, naslovljen The Leak, v katerem razpravlja o pomenu spletnega deljenja glasbe, "klasični" izgubi navdušenja nad novostmi ter nič kaj blestečih razmerah, v katere je postavljen celo tako odličen in priznan bend kot njegov. Seveda si ne pusti vzeti skoraj optimističnega zaključka, ki najde rešitev med tistimi pravimi oboževalci, ki bi se jim reklo tudi ljubitelji: "I am happy vinyl is coming back, it needs to." Poglejte in se zamislite; tudi sam delim njegovo mnenje, da z zastonjsko ponudbo glasbe ni nič narobe, dokler po svojih močeh podpiramo izvajalce preko koncertov, merchandisea in pač glasbe v takšni ali drugačni obliki.

The Satanic Satanist bo, upam, kmalu našel svoje mesto v mojem seznamu za predvajanje, na prvi poziciji albuma pa najdemo tale indie pop dragulj:

Glasbeni Berlin

Čez "praznike" sem se torej letos odpravil v Berlin - za praktično cel prejšnji teden. Najbrž prvič sploh, da sem prvi maj preživel kje v tujini, vsaj na lastno pest, otroštvena obalna doživetja s starši izvzeta. Tako nam je udeležencem potovanja ostalo tuje, da Berlin praznika dela ne slavi s populističnimi kresovanji, kot smo tega navajeni doma, temveč z nasilnimi, pretežno strogo levičarskimi protesti. Pa ni na meni, da se na tem mestu spuščam v politiko; poleg tega smo pa itak bili čisto preveč pussy, da bi se na usodni dan spustili v Kreuzberg. Smo čas rajši zabijali z nekaterimi turističnimi ogledi - brez nekaj glasbenih poslastic pa seveda ni šlo.

Že prvi večer smo se pogumno podali na koncert Holy Fuck. Kjer sem le mimogrede ošvrknil studijske posnetke, ki so se mi sicer zdeli zanimivi, a nespektakularni, nas je v živo pričakal pravi ognjemet. Že živa ritem sekcija (bobni in bas) z neverjetno tesno (ali kako za vraga se prevede tight?) igro, ki sta gradila čvrsto podlago kompleksnemu elektronskemu igračkanju osrednje dvojice. Ne bi verjel, da lahko klikanje, škrtanje, vlačenje magnetofonskega traku in podobne drobnarije poskrbijo za tako energično, zanimivo in nenazadnje odfukano zmes, ki pa ostaja nesramno plesna in kar žene v neskončno ritmično miganje - tudi brez pretiranega predhodnega poznavanja materiala. Zares alternativna elektronika, ki ji v svojem žanre opisujočem besednjaku ne najdem primerne oznake. Poskusite sami, najraje v živo.


Podporo kanadskim norcem so nudili mladi geeki v karirastih srajcah, It Hugs Back "from England, just south of London." Prijetno nevsiljiva četverica je pri meni vzbujala konstantne asociacije na subtilnost a la Yo La Tengo, pri čemer se je kitara znala tu pa tam tudi na kratko poigrati v noise smeri - pač namesto kake neumestne solaže. Tihi kandidati za naslednje ljubljence "scene".


Tiger Lou, katerih koncert smo le dan pred protesti obiskali v klubu Lido v Kreuzbergu, so simpatični švedski pop rockerji. Dvorana je njihov zaključek nemške turneje dostojno proslavila in si prislužila pošten dodatek. Izkazalo se je, da njihove s klasično švedskim smislom za melodiko skomponirane pesmi zvenijo dodelano, v živo manj elektronsko izpiljeno kot na albumu, a se mestoma močno držijo neke zastavljene formule (beri: so si med sabo precej podobne). A vendar najdemo med materialom precej prijetno neprijetnih, preprosto hrepenečih biserov. Fajn večer, ki ga je rahlo skazila naša popolna neprespanost.


S sklonjeno glavo poročam, da nam ni uspelo obiskati Hauptstrasse 155, kjer sta za časa svojega bivanja v Berlinu stanovala David Bowie in Iggy Pop. Poleg tega naslov Rykestrasse 68 očitno ne obstaja (ali pa ga nismo znali poiskati), kar je razžalostilo ljubitelja popolnoma nepomembnih, a simpatičnih detajlov v meni. Sem pa zato svojo glasbeno slo izživel še v dobro založenih trgovinah s ploščami, kjer sem bojda prebil ogromno časa. Kaj pa jaz vem. Meni je hitro minilo.

Maxïmo Park: preteklost in sedanjost

Maxïmo Park so na Youtube danes lansirali video za svoj nov singl, uvodno pesem prihajajočega albuma Quicken the Heart: The Kids Are Sick Again. Pevec Paul Smith je v spremljevalnem newsletteru o videu povedal naslednje:

Here's our new video. It starts off dark but there are unique LED lights that illuminate each section. We used special effects that make us look a bit Max Headroom.

If you've never heard of Max Headroom go to your nearest search engine, but not before you've watched this video!

Zanimiv izbor, glede na to, da gre za dokaj zadržan komad, ki se v svojo pop podobo odpre šele proti koncu - podobno kot nekoč I Want You to Stay - in bi se morda bolje znašel v osrčju kot na štartu albuma. Sporočilno nekje pod površino najbrž dokaj močno, a vseeno na prvo poslušanje nekako medlo pesem spremlja nič-kaj-posebnega video, v katerem Smith za povrh izgleda kot psiho, ki stvari jemlje bistveno preveč resno. Popolno nasprotje prijaznega in odprtega lika, kot se je pokazal v backstageu ob ljubljanskem koncertu. Takrat je ta pesem tudi zvenela precej bolj neposredno, skupaj s preostalim novim materialom, ki je takoj dal odličen vtis. Koncertna izkušnja pač nudi tudi ogromno subjektivno dojete, evforične energije - a kljub temu na podlagi slišanega verjamem, da bo album kot celota več kot zadovoljiv. Zanima pa me, ali skozi celotno dolžino plošče ohranjajo tako netipično temačen, sintetičen zvok.

Vtise s koncerta kakor tudi dele intervjuja s Smithom lahko preberete [shameless propaganda] v marčevski številki RSQ [/shameless propaganda], tukaj pa objavljam še nekaj utrinkov s pogovora, ki je potekal približno takole:

Jaz: postavin eno-/dvostavčno vprašanje.
Paul Smith: pet minut govori o vseh mogočih, bližnje in daljno povezanih stvareh.
In tako naprej.
Voila:

Predvidljivo o vplivu producenta:
Don't tell our producers! – we always feel like we're co-producing in a way, cause we have a very strong idea of what we want to achieve in the studio. [...] You don't know at the time, cause you're collaborating. We're listening, our ears are open. In some way, the producer becomes the sixth member of the band. And we talk about arrangements, you know, "should we chop this bit out", and we need somebody sometimes to just say "yeah!".

O Grinderman (producent: Nick Launay, zadolžen tudi za Quicken the Heart):
The Grinderman record has this raw aspect, but it's still accessable. It's not avantgarde, it's still fun, it's still enjoyable to listen to, and I think that's what we wanted for this record.

O tem, katere "nove agleške skupine" si zaslužijo pozornost in katere ne:
That is not for me to say. People should make their own opinions about things. I've read too many interviews where some guy in a band slacks somebody else off and that's all you remember. I want to be remembered for making decent music and I hopefully illuminate that when I talk. But you know, I trust people, I trust the audience and listener to make their decision. [...] You see people on TV and hear them singing in American accent when they're from London. I think there's a lot of bands that just sound the same and it's up to people to make that call, I guess.

O resnosti svoje glasbe:
With our music, I hope people know that we're not joking around. You know, there's fun in our music, but we take it seriously. We feel responsible to our audience in some small way. We feel responsible to ourselves to make good music, and the pressure is eternal on us.

O tem, zakaj biti dober (človek) v vsem, kar počneš:
Whatever job I was doing – and I don't see this as much as a job – but any job that I was doing, I just want to fell like I'm doing something worthwhile. Like I used to teach older people – pensionists – art and design and I didn't love it, it's not what I wanted to do, but at least I thought: "these people go home at the end of the day, I helped them, I've done something alrigt."

O novi pesmi "I Haven't Seen Her in Ages"
There's another song on the album called I Haven't Seen Her in Ages, which on one level is very basic: it's about not seeing somebody for a while, [...] but one of the lines is "time is overrated, momentum carries me". It's a comment on how much emphasis people put on time, they measure their life by things. It's like "I'm gonna do this before I'm 25" and you think "but what if you dont do that? What happens then?" You shouldn't set yourself that sort of target, you know. Life carries you along at its own pace. It's the same topic Our Velocity was about, you know.

O povezanosti z oboževalci, npr. preko Twittra:
Twitter, for example, is just writing something spontaneous off the top of your head that lets people on the inside, but not too much. I think we always tried to balance that. [...] People can think what they like about me. That would be interesting to know - what people thought - but it could destroy you as well. So we just do what we think is enough. I don't want to spend the rest of my life on the internet, connceting with other people. But I do want to put something into it and make sure that it's good. Cause I don't wanna rip people off or give them something that's wasting their time.

O tem, kakšnen material je skrit v njegovi skrivnostni beležki:
I've written a short story for a charity in England called the Teenage Cancer Trust, and some of that comes up in my booklet, and some of that I just typed up. There's so much in it, a little rubbish, then bits I think that are good, diamonds in the rough, if you like. And those are things I feel like sharing with people, but a lot of it is just letting your feelings out. And I like that - when we can put those spontaneous things into our music, and we'll always be spontaneous, but it's also about craft. I like to work on the lyrics over and over again. But some of them never change from that instant feeling when you feel mad or happy and you write it down. The notebook may come out on stage tonigh, If we play Once, a Glimpse, cause it's got the words in it. I never learned it (pomenljiv nasmeh).

O svoji umetniški prihodnosti:
I might make a record myself that isn't very Maxïmo Park. I might release a spoken word album on a small label. I don't have any barriers, I just want to stay creative. Now that we've done three albums in a run - album, tour, album, tour, album, tour - for me, I don't know what's gonna happen now. Cause I don't wanna be stuck in a cycle, I just wanna be a creative person and live my life in some sort of freedom.

Kdo je pravi rocker? (praksa)

Note to self: ne hodi več na koncerte, ki imajo že v svoji osnovi popolnoma ničen potencial za odličnost in ki se povrh vsega odvijajo še na neumnih, masovnih lokacijah. Ampak jebiga, zakaj bi se pa odrekel zastonjski karti za Eagles of Death Metal? Zato, ker potem namesto solidnega rokenrol entertainmenta dobiš to:

1) Ozvočenje na totalni nuli. Predskupina The Haunts je na oder zvlekla svojo feršterkerijo; dobro za njih. Tako je njihov sprejemljiv, a bistveno preveč spoliran zvok rohnel vsaj 3x glasneje od osrednje zasedbe večera. Orelčki so iz rezidentnih zvočnikov Cvetličarne bolj tenko piskali. Podobno razočaranje smo utrpeli na Maxïmo Park, a tam je vsaj kvaliteta glasbe držala vzdušje pokonci. Več o tem kasneje. Kakšen je smisel rock večera, ko zvok skorajda ne preglasi množice? Najbrž prav to: da na Cvetličarninih ex-Yugo večerih stari pijanci na šanku lahko debatirajo kljub temu, da na odru nekdo igra.

2) Repetitiven, neinovativen in od začetka do konca klišejski bend. V-neck majica in Raybanke ter košate mustače frontmana Jesseja (ki se poleg tega imenuje še "The Devil") povedo vse. Gre za eno tistih skupin, ki trenutno v svetu dobiva ogromno pozornosti, ko si je zasluži oh tako zelo malo. Največji hit, I Only Want You, takoj na začetku: preprost riff na dveh akordih. Število akordov se tekom celotnega večera ne dvigne nad povprečje Ramonesov, kar je lahko kul natanko v enem primeru - če pač poslušaš Ramones. Dolgočasne pesmi, od katerih se ena zdi enaka drugi, ki pa jih zasedba na odru podaja, kakor da so rock bogovi. Jesse poleg tega igra najbolj klišejsko vlogo frontmana vseh časov - the ladies man. "This is for all the ladies," večkrat slišimo iz njegovih ust; konstantno peca publiko, nakar si za back vokale v nekem zdolgočasenem komadu na oder pripelje majhno piško, ki jo po koncu pesmi mastno zaliže. Oujea. Pa srsly, kdo svojemu albumu da za naslov tako poceni besedno igro, kot je Heart On? Poleg tega gre za najbrž najgrši bend na svetu. Basist in kitarist imata ustrezno let, da bi ti lahko bila foter in dedek, a je prvi pregrd, drugi pa predebel, da bi si ju želel v svoji krvni liniji. Nisem si mislil, da bom kdaj dal prav Axlu Roseu: Pigeons of Shit Metal, dejansko. Jesse si lahko to ime tetovira na čelo, če hoče - to ne bo spremenilo dejstva, da je njegov bend zanič.


3) Pozerska, pijana in nasploh "rokerska" publika. Brez zamere, saj vem, vsakemu svoje. A ko bi se pri nas pol toliko pozornosti namenjalo bendom, ki si jo dejansko zaslužijo - bil bi zadovoljen. Ta koncert se je napovedovalo kot največjo senzacijo, celo kot koncert leta, in ob tem bilo pozabljeno ali zamolčano, da gre za povprečno rokenrol zasedbico, ki bi bila brez podpore QOTSA le topel zrak in ki je drugod (v koncertnih prestolnicah, če hočete) le ena od mnogih. Vsaka publika očitno pač hoče svojo repeticijo, svoj kliše. Do pred kratkim sem komu, ki me je vprašal po glasbi, ki jo poslušam, odvrnil "rock". Z današnjim dnem se temu izrazu dokončno odrekam. Če je to rock - nisem rocker. Upam, da mi bo na tem mestu kmalu uspelo razložiti, zakaj.

Free Willy is not amused

I'll be a killer whale when I grow up
I'll be a vulture
I’ll be an animal, a carnivore
I’ll be a monster

Kanadska peterica Wintersleep si zasluži pozornost, saj mojstrsko akumulira svoje vplive v žalostno do jezno zmes 90s-ish, ampak kul, poslušljivega indie rocka. Pravkar so na evropski turneji; škoda, da tega nisem izvedel prej, ampak then again, saj nam niso prišli kaj bliže kot v Nemčijo.
Edini spodoben Youtube video za pesem Orca s prvenca kot ponavadi nima nobene veze s samo pesmijo, zato mirne duše prezrite podobe. Sprašujem pa se, katera naslovnica aktualnega albuma Welcome to the Night Sky je bolj kul: izvirna kanadska ali letošnja evropska?

$1 and counting!

Danes naslovno stran neodvisne založbe Saddle Creek iz Omahe krasi oglas za download novega albuma indie rock/emo zasedbe Cursive. Skupina je še ena izmed tistih, ki si je omislila lastno izvedbo radioheadovskega modela prodaje svoje glasbe. A kjer je omenjeni bend sam dovolil kupcu, da določi ceno izdelka (in s tem baje razvrednotil svoje delo), so se Cursive odločili za postopno stopnjevanje le-te. Tako album v mp3 obliki (320 Kbps, dodana Pdf besedila in naslovnica) danes, 3.1., stane 1$, cena pa se mu bo zviševala po 1$ do dejanskega "datuma izida", 10.3.
Podporniki tovrstne prakse glasbene prodaje lahko torej zagrabite svoj "izdelek", zanj plačate minimalno ceno in se vseeno ne počutite krivo, saj ste podprli izvajalca. Album pa se je po hitrem postopku seveda že znašel na spletu in prepričan sem, da bodo večinske množice zanj raje odštele 0 kot 1-10$. Pravi podporniki se bodo v končni fazi itak odločili za kaj bolj oprijemljivega kot digitalne dobrine, na primer lepo pripravljen CD (ki itak vključuje mp3 download) in izjemno stajliš LP (ki itak vključuje tudi CD in mp3!).
Naj se zadeva obnese ali ne: gre za pohvalno prakso, kjer skupina vloži trud ne le v svojo glasbo, temveč tudi v način, kako z njo apelirati na različno zahtevno ciljno publiko.

Ekstravaganca

Čestitke, Dan D! Marec se še ni pričel, pa že imamo zmagovalca v kategoriji Najbolj zgrešen naslov albuma leta 2009. Četrti studijski album novomeških "rokerjev" se namreč šopiri z imenom Ure letenja za ekstravagantne ptice, ki je v prvi vrsti neumen in brez pomena, če pozabimo na dejstvo, da si večina prebivalstva ob njem najbrž še zlomi jezik. Komaj čakam, da preberem za lase privlečeno zgodbico, ki so jo najbrž napletli o izvoru tega naslova. Za promocijo albuma samega so fantje pošteno segli v žep in si privoščili jumbo plakate, ki nas že posiljujejo po Ljubljani. Ekstravagantna ptica, ki na nas zre z njih, pa je, kot kaže, zgolj ekstravagantno oskubljen, deformiran tukan. Eksotika pa taka.

Mon the Park!

Čudi me, da do pred kratkim, ko sem izvedel za bližajoč se koncert, na tem mestu sploh nisem omenjal zasedbe Maxïmo Park. Gre namreč za enega meni najljubših britanskih takozvanih indie rock bendov, ki so se zlili na sceno po prelomu tisočletja in baje oživili otoško rock glasbo. Karkoli že drži, Maxïmo Park ne sodijo med ene tistih epigonov, ki so prav omenjeno "sceno" v zadnjem letu ali dveh popolnoma zasitili z identičnim zvokom in tečnimi, neinspiriranimi "The" imeni, temveč so sooblikovalci iz prvega vala, saj so svoj prvenec A Certain Trigger lansirali npr. le nekaj mesecev za Silent Alarm skupine Bloc Party. Album, ki kljub svoji občasni zamišljenosti in na trenutke skoraj pesniško naivni, pa spet refleksijo preprostih dogodkov opisujoči liriki skoči naravnost v obraz. Kitare z riffi, ki ne morejo, da se ne bi zakoreninili v podzavesti, pa preko ritmov, kjer te kar prime, da bi poskakoval podobno hiperaktivno kot frontman Paul Smith. Kljub vsemu navdušenju, ki ga je sledeči Our Earthly Pleasures požel s kritiške in tudi moje strani, zveni sedaj, z malo razdalje, mestoma zvodenelo nasproti svojemu kompaktnemu predhodniku. Ne me narobe razumeti, saj so se Maxïmo Park naučili tu pa tam malo bolj zažagati, pa tudi sintiči so manj cheesy in tako kakšen komad, ki bi prej izpadel smešno, spremenijo v vrhunski pop rock polbaladni kino - le par pesmi se kar noče pokazati v tako kvalitetni luči, kot so se svetile ob prvem stiku.
Ker je kombinacija obeh strani doslej v živo odlično delovala, se seveda sprašujem(o), kaj nam The Park ponujajo in prinašajo v prihodnosti. Na njihovi strani, pa uradnem Youtube kanalu, si je že mogoče ogledati nekaj posnetkov s snemanja v Los Angelesu, kjer sodelujejo s producentom Nickom Launayem (Nick Cave and the Bad Seeds, Silverchair, Grinderman (!)). Sam pa sem se potrudil izbrskati nekaj novih pesmi, odigranih v živo na poletnih festivalih - samo za prvi predkoncertni vtis tega, kar nas utegne pričakati glede na izjavo benda na uradni strani:

It’s been a while, but now we are delighted to announce that the band are getting back out on the road! We will be starting the year with a few very intimate shows across Europe to showcase material from the bands forthcoming third album.

Questing (Summercase '08, Madrid)


Tanned (Doornroosje, Nijmegen, Nizozemska)


The Kids Are Sick Again (Edinburgh)


Obstajajo tudi posnetki pesmi z naslovi Calm in Too Many Letters, ki pa so tako brutalne kvalitete, da je težko oceniti, za kaj na posnetku sploh gre, kje šele, da bi bila stvar poslušljiva. Zatorej uživajte v podanem (in seveda predvsem v že obstoječem outputu skupine) do 27. februarja, ko se vidimo v Cvetličarni.

Mimogrede: Multiball kot (stilsko skrajno neprimerna) predskupina po mojih - uradnih - informacijah izpred nekaj dni še niso potrjeni, pa že veselo trobijo svojo vlogo predskupine vsenaokrog. Oh well.

Singles Club #2: Murder by Death

BROTHER

Naj začnem ta opis z obveznim citatom, da Murder by Death kljub svojemu na videz deathmetalskemu imenu na odru vendarle ne koljejo drobnice, temveč so se poimenovali po komediji iz sedemdesetih? No, prepozno. Gre za skupino, za katero sem nekoč slišal morda najbolj slikovit opis sploh; nekdo, ki ga poznam, je zvok določenih njihovih pesmi predstavil z "arrrr-mi-smo-pirati". Priznavam, da se v take globočine njihove diskografije še nisem spuščal, a kakorkoli že - singl Brother s predzadnjega albuma In bocca al lupo je zgodba z zaprašenih cest iz krajev, kjer kri ni voda. V družinsko skoraj idilo ob smrtni postelji se tihotapijo droge in prevare, v ameriški plesno-pivski bar pa ta bend uspe pretihotapiti svoj galop čez širne poljane. Edino luštno punco daleč naokoli imajo seveda v svojih vrstah in so jo posadili za violončelo.



B-side 7'' izvedbe prireja nepriredljivo, in to z odliko. Zlajnana Don't Cry zlajnanih Guns 'n Roses v njihovi izvedbi zveni, kot se spodobi: morbidno in ravno dovolj svojsko, da prepriča. Da je bila vključena na kompilaciji Visions-ovih B-sideov leta (čeprav je vse skupaj izšlo 2007, WTF), je v prvi vrsti sploh pripomoglo k tej objavi. Pesem je mogoče streamati tukaj.

Eagles of Death Metal v Cvetličarni! Čakaj... Spet?

Danes sem prejel mail z vsebino, da bodo Ljubljano po dveh letih odsotnosti z novim albumom ponovno počastili Eagles of Death Metal. Zakaj to objavljam tukaj? Ker me cela stvar malo veseli, še bolj pa preseneča. Prvič so zasedbo, ki se jo je takrat na veliko reklamiralo kot "drugi bend Josha Homme-a", na oder Cvetličarne spravili Youngunz, ki so nam obljubljali, da je to le prvi v "seriji koncertov" takšne in podobnih zvrsti (ja, tukaj za glasbeno neuko širšo množico bleknem alter), ki naj bi sledili. Seveda le v primeru, da bi bil omenjen koncert uspeh. Kar je očitno bil, saj je bil precej dobro obiskan, tam smo opazili številne osebke slovenske glasbene smetane, pa tudi sam sem na njem užival, priznam. Torej: saj fajn, da ponovno pridejo pa to - ampak srsly, zakaj pa ne kaj novega? Če že ne kot nadaljevanje očitno propadle koncertne serije, pa kot samostojen, legitimen ogromen alter (fuj!) event, ki ga v Ljubljani čakamo že, odkar smo nekoč davno zamudili The White Stripes? Pomilovanja vredno je tudi to, da se v dveh letih niti promocijski opis skupine ni spremenil; lahko bi se vsaj kdo potrudil spisati kaj novega.

Zgodba o skupini Eagles Of Death Metal je zgodba o prijateljstvu. Bend sta leta 1998 v kalifornijskem Palm Desertu ustanovila Jesse Hughes in Josh Homme, prijatelja iz otroških let. Po Joshovem uspehu, najprej s skupino Kyuss ter nato z zasedbo Queens of the Stone Age, sta nepopravljiva glasbena odvisneža in žurerja ugotovila, da ju povezuje tudi podoben glasbeni okus. Najprej sta na posnela tri pesmi, ki so svoje mesto našle na albumu "Desert Session 3,4", kmalu nato pa je nastala garažno - rockerska atrakcija Eagles of Death Metal. Ime skupine je bilo privzeto kot ironija, saj sta si fanta ob ustanovitvi skupine zastavila cilj igrati glasbo, ki povezuje prvinski rock'n'roll z osladnimi country pesmi in nepopustljivim kitarskim tempom death metala.

Sicer pa: v Cvetličarni se itak menda periodično ponavlja cela ex-yu "scena", pa tiste ogabne tribute skupine po smešno pretiranih cenah. Mogoče bodo EoDM od zdaj naprej njihov alter alibi.

Ta revolucija ne trese gorá.

The (International) Noise Conspiracy, The Cross of My Calling

Ta revolucija ne trese gorá. Ne, od nekdaj se je namenila na plesišča. In naj Intro še prične afero z živim blues rockom, kot bi ga interpretirali Lyxzénovi pokojni divjaki Refused, se steka v Assassination of Myself, ki se trudi biti hit, a diši bolj kot Summer of '69. Temu primerno od tu naprej vse skupaj zveni po psihadeličnem rocku iz poznih šestdesetih, kitare čutijo potrebo dokazovati se v prav takšnih solažah, T(I)NC pa po vzoru Stonesov spišejo svoj lastni Sympathy for the Devil. Album skriva precej navdušujočih hitov, ki fino migajo po orglah, rabi pa nekaj poslušanj, da se odpre. Preprosto politiziranje, ki ga Lyxzén prodaja kot revolucijo namesto glasbene inovacije in ki nadomešča posrečeno romantiziranje komunizma, je k sreči le redko tako ogabno plakativno kot v Boredom of Safety – v naslovnem zaključku pa svoje poslanstvo lepo osebno zaokroži.

skoraj RSQ, december 2008

Mimogrede: ta recenzija je dobila takšno obliko po tretjem ali četrtem poslušanju. Po drugem (1x mimogrede ob računalniku, 1x "aktivno") je precej bolj raztrgala ploščo. Potem so mi komadi dejansko postali všeč. Kar pomeni 1) da album res rabi svoj čas in 2) da je zajebano dobiti objektivno mnenje in ga stlačiti v 700 znakov brez presledkov. Tako.

Get on your dancing shoes

Švedski garažni rockerji Mando Diao se te dni vračajo na glasbeno prizorišče - in svojo stilsko oznako, kot kaže, vse bolj puščajo za sabo. Le dobro leto po svojem po popu iz šestdesetih dišečem prezrtem četrtem albumu so fantje danes na MySpace lansirali video za svoj novi singl, rokenrolklišejevsko naslovljen Dance with Somebody. Komad je izjemno skuliran, presenetljivo zračen in še bolj na pop pristrižen kot doslej; znajde se popolnoma brez kitarskega divjanja, Björn Dixgård pa spet igra na svojo "high priest of Swedish soul" karto, pri čemer mu pridno pomagajo back vokali. Video je stilski in prijeten, pripadajoči album Give Me Fire (!) pa pričakujemo 13. februarja naslednje leto.