Naj začnem ta opis z obveznim citatom, da Murder by Death kljub svojemu na videz deathmetalskemu imenu na odru vendarle ne koljejo drobnice, temveč so se poimenovali po komediji iz sedemdesetih? No, prepozno. Gre za skupino, za katero sem nekoč slišal morda najbolj slikovit opis sploh; nekdo, ki ga poznam, je zvok določenih njihovih pesmi predstavil z "arrrr-mi-smo-pirati". Priznavam, da se v take globočine njihove diskografije še nisem spuščal, a kakorkoli že - singl Brother s predzadnjega albuma In bocca al lupo je zgodba z zaprašenih cest iz krajev, kjer kri ni voda. V družinsko skoraj idilo ob smrtni postelji se tihotapijo droge in prevare, v ameriški plesno-pivski bar pa ta bend uspe pretihotapiti svoj galop čez širne poljane. Edino luštno punco daleč naokoli imajo seveda v svojih vrstah in so jo posadili za violončelo.
B-side 7'' izvedbe prireja nepriredljivo, in to z odliko. Zlajnana Don't Cry zlajnanih Guns 'n Roses v njihovi izvedbi zveni, kot se spodobi: morbidno in ravno dovolj svojsko, da prepriča. Da je bila vključena na kompilaciji Visions-ovih B-sideov leta (čeprav je vse skupaj izšlo 2007, WTF), je v prvi vrsti sploh pripomoglo k tej objavi. Pesem je mogoče streamati tukaj.
Včasih je treba naključja, ki se, kot vemo, ponujajo na vsakem koraku, izkoristiti v svoj prid. In če ti tako Norman Records nekaj dni zatem, ko si se pričel naslajati nad njihovo indiejansko ponudbo, objavi "seven inch sale", potem se to zagrabi. Kljub temu, da je gramofon doma videl že boljše čase. Ker je vinil edini medij v glasbeni industriji, za katerega sem dandanes še pripravljen odpreti svojo denarnico - pa ker ga je toliko lepše držati v roki kot CD. Če se popraska, poleg tega ne povzroči tečnega preskakovanja, ampak dobi nostalgičen šarm. Dodaj temu še coloured vinyl/picture disc, nalepke, postre in ostale gimmicke, pa končaš pri starih herojih, novih ljubljencih in obskurnih islandskih metalcih. Viva vinyl!
Btw: slika je amatersko zložena skupaj, ker je to vse, kar moj foto zmore in ker uporabljam paint namesto photoshopa :P
Morda boste mi sedaj očitali, da sem na indie pop senzacijo Tilly and the Wall naletel preko povezave s (kom drugim kot) C. Oberstom - in še prav boste imeli. Pa vendar: tokrat ne šteje, da so v rosnih letih skupaj štartali prve glasbene poskuse, niti da jih je kasneje seveda vzel pod okrilje svoje založbe. Ne, danes šteje le to, da so Tilly and the Wall s singlom Beat Control predložili plesno feel-good zadevščino, slikovito, igrivo in radoživo. V pravičnem svetu bi z indie plesišč komadič že izpodrinil zlajnane Gossip in CSS standarde, kljub svoji lahkotnosti in ne-živčnosti. Prav lahko si ga je predstavljati v akustični izvedbi kakih I'm from Barcelona ali bolj "običajni" soulpop varianti izpod kril The Pipettes.
Na digitalnem EPju najdemo še Cacophony z aktualnega albuma O, kjer se pevka iz salloona na divjem zahodu odloči zgalopirati in konča precej nespektakularno. L3t Teh B34t C0ns013 Yov (Pewep Merix) na EPju in 7'' singlu pa se začne kot poceni sintetična pomirjevalna terapija, se odloči za skok na plesišče, ostane bolj ali manj nezvezen in na žalost ne izkoristi polnega remiks potenciala te popevke.