Blacken My Thumb

Včeraj: The Datsuns v Henriksbergu. Kul pivsko biljardski lokal s rokersko pozersko množico in teraso nad pristaniščem.
Setlista: tukaj.
Po koncertu:
"What was the last time you guys played Blacken My Thumb live?"
"That was a while ago. We usually play these songs if people yell out for them."
Nauk: več sreče prihodnjič. Pa biti malo bolj glasen. Včasih pomaga. Prideš dlje.

The Good, the Bad & the Funky

Ker v zadnjem času vpričo časovne stiske rahlo zaostajam s koncertnimi poročili, na tem mestu en kompakten update sveže preteklega glasbeno obarvanega dogajanja.

The Good.
Predstavljajte si tole: Portugal. The Man iz daljne Alaske pripotujejo na ogled Ljubljane. Ker se je tukaj pravkar tako lepo razpasla pomlad, so jim puhaste jakne odveč, zato se na Čopovi namenijo v H&M nabavit nekaj oprijetih cunj. V tem času tudi ujamejo dva do tri komade nove indie elektronike, ki jim je naenkrat zelo všeč. Pa še Müller ena vrata navzdol ima ravnokar vse Modest Mouse CDje po deset evrov. Insipracija galore! Tar...Feathers v Rogu so bili ravno dovolj atonalni, da se tudi najhujši skeptiki niso mogli zmrdovati nad pesmimi, ki so od prve do zadnje nosile pečat kvalitete. Zabaven koncert podhranjenih Švedov. Ampak fantje, zakaj se opredeljujete kot lo-fi, če imate potem tri tonske in nas vsakič znova zaman zvabite pred oder? :P

The Bad.
Morda je njihov prvi album po devetih letih res odličen, kdo ve. A po videnem v Gala hali Corkscrew ne nameravam dati priložnosti še v studijski obliki. Preveč me je razjezil vokalist, ki morda obvlada svoj posel, a publiko nadleguje z izjemno poceni provokacijami. To bi najbrž počel tudi ob manj medlem odzivu na njihovo solidno, a hreščeče žaganje, ki je stalo v hudem kontrastu z introm, najbrž predvajanim s plošče in nato še odigranem v živo v bolj surovi verziji. Opevani gostje so vključevali neprostovoljno smešnega "primorskega metalca" in Leaf-Fat front-pajaca. Najbolj zabaven je bil nastop z Muratom kot beatboxerjem - pa še to najbrž zato, ker se mi ni več ljubilo trpeti tangic, polivanja s pivom in limoninega soka v očeh samo zato, da bi na odru dočakal Petra Deklevo.

The Funky.
Tudi če disko pop new wave z "jedan-dva-tri-četiri" besedili ni vaš cup of tea: Lollobrigido se je splačalo iti pogledat že zaradi Kleemarja in Šavla v fascinantni podobi svetlikajočih se telebajskov. Pa glasbe te ponovem slovensko-hrvaške all-stars zasedbe seveda ne gre podcenjevati. Ekipa ve, kaj počne, in to počne z odliko. Catchyness, plesnost in koketiranje od začetka do konca - brez izjeme. Pesmi, ki obvisijo v zavesti po nič več kot enkratnem poslušanju in ki so ob pravem vzdušju prav tako sladek guilty pleasure kot sicer le Program tvog kompjutera. Komur se ni dalo teh par kilometrov iz Ljubljane na Vrhniko, naj ga bo sram; na popravni izpit bo moral konec meseca v Novo Gorico ali Mursko Soboto.

Eagles of Death Metal v Cvetličarni! Čakaj... Spet?

Danes sem prejel mail z vsebino, da bodo Ljubljano po dveh letih odsotnosti z novim albumom ponovno počastili Eagles of Death Metal. Zakaj to objavljam tukaj? Ker me cela stvar malo veseli, še bolj pa preseneča. Prvič so zasedbo, ki se jo je takrat na veliko reklamiralo kot "drugi bend Josha Homme-a", na oder Cvetličarne spravili Youngunz, ki so nam obljubljali, da je to le prvi v "seriji koncertov" takšne in podobnih zvrsti (ja, tukaj za glasbeno neuko širšo množico bleknem alter), ki naj bi sledili. Seveda le v primeru, da bi bil omenjen koncert uspeh. Kar je očitno bil, saj je bil precej dobro obiskan, tam smo opazili številne osebke slovenske glasbene smetane, pa tudi sam sem na njem užival, priznam. Torej: saj fajn, da ponovno pridejo pa to - ampak srsly, zakaj pa ne kaj novega? Če že ne kot nadaljevanje očitno propadle koncertne serije, pa kot samostojen, legitimen ogromen alter (fuj!) event, ki ga v Ljubljani čakamo že, odkar smo nekoč davno zamudili The White Stripes? Pomilovanja vredno je tudi to, da se v dveh letih niti promocijski opis skupine ni spremenil; lahko bi se vsaj kdo potrudil spisati kaj novega.

Zgodba o skupini Eagles Of Death Metal je zgodba o prijateljstvu. Bend sta leta 1998 v kalifornijskem Palm Desertu ustanovila Jesse Hughes in Josh Homme, prijatelja iz otroških let. Po Joshovem uspehu, najprej s skupino Kyuss ter nato z zasedbo Queens of the Stone Age, sta nepopravljiva glasbena odvisneža in žurerja ugotovila, da ju povezuje tudi podoben glasbeni okus. Najprej sta na posnela tri pesmi, ki so svoje mesto našle na albumu "Desert Session 3,4", kmalu nato pa je nastala garažno - rockerska atrakcija Eagles of Death Metal. Ime skupine je bilo privzeto kot ironija, saj sta si fanta ob ustanovitvi skupine zastavila cilj igrati glasbo, ki povezuje prvinski rock'n'roll z osladnimi country pesmi in nepopustljivim kitarskim tempom death metala.

Sicer pa: v Cvetličarni se itak menda periodično ponavlja cela ex-yu "scena", pa tiste ogabne tribute skupine po smešno pretiranih cenah. Mogoče bodo EoDM od zdaj naprej njihov alter alibi.

Prava pot FAIL

Če so SDS večinski debilni populaciji Slovenije, ki živi za nedeljsko popoldne, ponudili zabavo s Čuki in sorodnim zalivanjem ušes z greznico, so se sedaj spravili apelirat še na "mlade". Zastonjski koncert v Hali Tivoli to soboto, vse lepo in prav, saj, kot se je izrazil prijatelj, s katerim sem se ta vikend peljal v Ljubljano: to je šansa za volilca, da vsaj dobi nekaj od političnih strank. Pa vendar: geslo in program se tu, kot že tolikokrat, ne skladata. Alya, Klemen Klemen, 6pack Čukur, Šank Rock in mladi na pravi poti. Mladi na pravi poti - s Šank Rock? S tistim Šank Rock z majhnim, prepotentnim, polizanim pevcem, pozersko mastnimi kitarami, idiotskimi teksti in abonmajem za nastope na Pivu in cvetju? Šank Rock s striptizetami na odru in usnjenimi hlačami, definicija rokerskega mačizma, ki me sili na bruhanje? Dragi Janez Janša, morda si bil najbolj prepričljiv na predvolilnem soočenju, a glasbeno definitivno ubiraš napačno pot. No ja, vsaj kvalitativno; množice bo ta program že dosegel - in to je konec koncev njegov namen.

Queens of the genre-hopping

Lullabies to Paralyze skoraj-overkill: na Baraki je (bojda?) najmanj cenjen album Queens of the Stone Age laufal med vsakim premorom med dvema bendoma. Inspiriran s strani tripovega komentarja, da omenjeni bend združuje žanrsko izjemno raznolike množice (stoner, metal, hard rock, punk, pop rock, praktično vse, kar diši po kitarah), sem se odločil iziti iz njih ter po različnih glasbenih povezavah štartati v vse mogoče smeri, da vidim, kam me lahko glasbeno pripeljejo in zakaj je njihov spekter poslušalcev tako širok.

Prvi korak je očiten: Kyuss, desert rock pionirji, iz katerih so QOTSA v končni fazi izšli. A ko je Homme-u bilo dovolj riffrockanja in repetitivnosti, je vokalist John Garcia s Hermano, pa tudi Unida ostal v stonerskih vodah, bobnar Brant Bjork pa nam vsako leto znova predstavi kak album izpod svoje neskončne čupe, zdaj bolj na izi, zdaj bolj na hard, večinoma precej vseeno. Bivši Queens basist Nick Oliveri nadaljuje svojo glasbeno pot v Mondo Generator, od koder je samo še korak do Blaga Dahlie in umazane punkovske scene z Dwarves na čelu; vse akterje tega področja itak druži neko konstantno love-hate razmerje.
Bobnar iz najboljšega obdobja QOTSA, nepremagljivi Dave Grohl, nas popelje do svojih poprockerskih Foo Fighters, preko heavy projekta Probot pa tudi do celotne metalske eminence osemdesetih vključno z npr. Lemmyem iz Motörhead. Ne gre pa pozabiti tudi na trio, s katerim je Grohl seveda zaslovel - Nirvana. Tukaj je mogoče skleniti krog s Queensi tudi z druge smeri. Kako? Žena (ali punca, saj ne vem) Kurta Cobaina, Courtney Love, je svojčas tulila pri Hole, kjer je basirala tudi Melissa auf der Maur. Ta se je nato pridružila drugi inkarnaciji Smashing Pumpkinsov, katerih egotripping vodja Billy Corgan je pred par leti ustanovil - in kmalu tudi pokopal - happy sunshine rainbows projekt Zwan. Bas je pri le-teh igrala očarljiva Paz Lechantin, ki je pred tem sodelovala na prvem albumu A Perfect Circle (projekt Billya Howerdela s Toolovim Maynardom na vokalu), saj veste, takrat, ko je kitaro tam vihtel Troy van Leeuwen. In kje je slednji dejaven sedaj? Pravilno, pri QOTSA.
Preko Marka Lanegana nas pot od Queensov prav tako vodi v najrazličnejše konce. Z Dullijem sta v zadnjem času dejavna kot Gutter Twins, pred tem je Lanegan sodeloval tudi pri Twilight Singers. V najbolj znanem Dullijevem bendu, Afghan Whigs, je svojčas igral tudi Bobby MacIntyre, ki je produciral zadnji album "naših" Psycho-Path. Pa smo pri domačem noisu, in če se komu zdi, da naštevam same pretežke bende, se lahko preko folkpop kolaboracije Lanegana in Isobel Campbell spustimo do škotske twee scene z Belle & Sebastian na čelu.
Da pa so Queens of the Stone Age in njihova domača puščava ogromna scena že sami po sebi, pa dokazujejo periodični Desert Sessions, kjer je sodelovala na primer že PJ Harvey, nazadnje pa je na njihovem valu uspeha jahal Jesse "The Devil" Hughes s svojo rokenrol parodijo (ki jo on sicer jemlje smrtno resno) Eagles of Death Metal.
Še kaj manjka? Klasični rock mogoče? En od bradatih fantov iz ZZ Top je igral kitaro na Burn the Witch. Punk Rock? Brody Dalle (ex-Distillers) je mati Homme-ovega otroka. Metal? Na zadnjem albumu Mastodon Homme na koncu da vedeti, kako se pravilno izgovori njegov priimek. Norveško, namreč.

Spisano brez vsakršne pomoči Wikipedie ali last.fm: indie cred, I has it! :D

Wake up? Rage Against the Machine v Modeni, 14.6.08

Prekletstvo predskupin. Samo dve možnosti sta: ali so popolno lokalno sranje in jih podpira množica, ali pa so vzpenjajoč se, kvaliteten bend, ki ga ponavadi podpira glavni nastopajoči večera, množica pa ga več ali manj izžvižga. Na Rage Against the Machine v Modeni smo doživeli oboje.

Za italijanske Linea 77 sem na srečo prebral last.fm opis in tako vedel, kaj pričakovati. "With the directness of the bus line they are named after, Linea 77 rocketed from their birthplace of Venaria (Torino) to become Italy’s premier rock band." Aha. Beri: mainstreamovski hard rock, dovolj trdo, da ima vsak System of a Down fan alibi, pa z dovolj spevnimi refreni in preprostimi teksti, da jih vsaka goth wannabe upornica veselo prepeva. Dva (!) vokalno shirana vokalista s Stan & Olio dinamiko. Od debilov za debile.
Nato: Gallows. Z NME-jeve strani nahajpani skoraj londonski hardcore mladinci definitivno ne sodijo na stadion; njihovo mesto je v prešvicanem klubu, najrajši v kaki angleški kleti. Pričeli so po pričakovanju divje in suvereno. Navdušenje na pevčevem obrazu je bilo opazno, a se je po ignoriranju, izžvižganju in stotinah visoko dvignjenih fakju-jev hitro spreobrnilo v "dajmo- opravimo-to"-nasmešek. Škoda; peterica, ki izgleda bolj indie kids kot pankerji, ima definitvno potencial, tako pa se je njihov šov končal z nakazanim drkanjem proti publiki, tuši hrane, embalaže in žog proti odru ter vokalistom, ki je takoj, ko je zadnji komad odpel (odkričal?) do konca, odvihral z odra.

A tako žal je; masovno kompatibilna glasba v osnovi pač privlači ignorantsko nastrojene, pijane množice. Z RATM ni nič drugače, pa čeprav je bilo opaziti osebke z majicami Sonic Youth, Peter Pan Speedrock, pa seveda mnogo mnogo italijanskih Korn in Slipkot imitatov. Kdor se udeleži koncerta na stadionu, sicer menda ve, kaj pričakuje: preveč ljudi, pijane horde, pa neskončno prerivanje med slednjimi, če se hoče morda videti karkoli od dogajanja na odru. Lahko bi sicer sedeli na tribunah, pa saj nismo softiči. K sreči je situacijo malo sproščal wavebreaker. Vsaj dokler niso predskupine odigrale, that is: sledil je namreč največji security fail, kar sem ga v svoji koncertni karieri doživel. Ljudi, ki so preskakovali wavebreaker, so varnostniki načeloma polovili in odstranili, a še preden sem do konca pomislil, da pravega navala ne bi mogli zadržati, se je ta že zgodil; množice so se pričele valiti preko ograje, varnostniki so se samo žalostno spogledali in se po francosko odstranili. Organizacija na vrhuncu je seveda kar nadaljevala s programom, mi pa smo ostali prilimani na ograji.

Enter Rage Against the Machine. Morda najprej: zakaj? Ker so heroji naših, khm, srednješolskih let, pa ker kljub vsej masovnosti in idiotskemu fanbase-u uspejo združevati glasbeno dovršenost, upor in energijo - čeprav slednjo predvsem v obliki agresije. A zakaj turneja zdaj, osem let po legitimnem razpadu, seveda popolnoma brez novega materiala? Zackov solo album je verjetno ostal izgubljen nekje med brazilskimi gverilci, Morellu je dovolj akustičnega jamranja, Cornell pa je odjebal Audioslave. Diši po keširanju? Točno. Ampak RATM so se seveda reformirali zaradi katastrofalnih političnih razmer v svetu, "it feels like these are songs that were born and bred to be played now." Da, Morello. Tako je.

Guilty parties so torej vkorakali na oder ponižno v oranžnih zaporniških uniformah in s črnimi rabeljskimi maskami na glavi. V roke so jim bili položeni inštrumenti in po pričakovanjih so ga začeli takoj pošteno žgati: Bombtrack. Presenečenje: zvok se ni niti malo spremenil, še zmeraj je perfekten, močan, gruvi. In tako so nas popeljali skozi best of, bolje rečeno, hardest of, saj nam pavze za predah niso privoščili; morda je kvečjemu kitica iz Born of a Broken Man malce pustila hlastati za nočnim zrakom nad prešvicano množico. Morello (s Chejem na ojačevalcu! pozer grdi) se je konstantno dokazoval, skakal iz mastnih riffov v svoje prepoznavno atonalne kitice in odpičene solaže, obenem pa se premikal po odru z roundhouse kicki, na katere bi bil še Chuck Norris ponosen. Mimogrede, res čisto zmeraj nosi isto srajco? Konstantno? Basist Commerford verjetno vsa ta leta itak ni delal drugega kot gruval in bildal, pa se je pokazal kar brez majice. Tudi de la Rocha se je komaj kaj spremenil; dredov ni več, le še mini afro, njegov šušljajoče-prepoznavni rap stil pa se še dobro drži - čeprav: kje je ostal visokohitrostni We're poppin', shockin', rockin', put a side of hip-hop iz Renegades? Celotna zadeva je kljub vsej energiji izpadla zelo predvidljivo, naštudirano v nulo, brez možnosti improvizacije. Vtis je nekako popravil Sleep Now in the Fire, kjer je Morello vključil sproščen rifič, ki me je spominjal na nekaj havajskega, de la Rocha pa je stoječ na boksu sarkastično imitiral kraljevski pozdrav množici in precej bolj na izi kot ponavadi podajal svoje verze.
Seveda fantje niso pozabili tudi na obvezen politični govor. Med Wake Up so pogreli staro zgodbo s Coachelle; stavit grem, da jih Italijančki itak niso zastopili, le navdušeno so kričali, ko so slišali besedi "Bush" in "assasinated" skupaj v enem stavku. Da se naj Italija zbudi, se je pod črto glasilo sporočilo, in kako da si kdorkoli drzne trditi, da so člani koalicije voljnih. Če je bil ostalo šov nostalgije, se je ta del predstave zdel prekleto zlagan; saj verjamem, da bend res sledi svojim političnim idealom (ali jim vsaj nekoč je, spomnite se, razšli so se zaradi creative differences), a hraniti brezglavo, mtvjevski crossover poslušajočo, nezavedno pijansko-pubertetniško dovzetno množico z političnimi vidiki in biti na aplavz še ponosen - to gre rahlo predaleč. Predlagam, da se Rejđi končno zmigajo in ustvarijo kaj konkretnega, aktualnega, udarnega, preden njihov reuinon postane najhujša karikatura razprodaje, kar smo jo videli od The Police.



Vse me boli; spat grem.

Richter scale madness: ...And You Will Know Us by the Trail of Dead v Orpheumu, Graz, 22.5.08

Isis, Horus, Ra, Set
Isis, Horus, Ra, Set
Isis, Horus, Ra, Set
Isis, Horus, Anubis!

Kako primeren intro za bend, ki trdi, da razlaga njihovega epskega imena tiči v besedilu rituala Majev, ki kaže neverjetno podobnost s starodavnim egipčanskim urokom. In ki da verjetno najdaljšo okrajšavo imena benda vseh časov. Pa mitske razlage na stran: kdor citiran intro pozna, ve, kako Trail of Dead z njim na Worlds Apart stopnjujejo napetost, ki po v stereu dahnjenem imenu benda izbruhne v Will You Smile Again?. A tokrat so se teksaški heroji odločili pričeti malo bolj ležerno, v kolikor ta izraz za njih sploh obstaja; Gargoyle Waiting s self-titled prvenca je otvoril (indie-? hard-?) rock spektakel. Kljub temu, da se Jason Reece, ki sicer izgleda kot kak redneck pretepač, več kot dobro znajde v nastopaški osrednji vlogi začasnega frontmana, se je kmalu izkazalo, kdo je prava ključna figura šestčlanske zasedbe. Conrad Keely, ta majhna, neočitna, smešna pojava, ki pa na odru dobi in tudi posreduje izjemno energijo (pa vendar za klaviaturami izgleda neskončno zabavno), nas je takoj zatem že popeljal v prvi vrhunec: Relative Ways. Bend po lastnih izjavah menda na mara svojega zadnjega albuma, pa so z obligatornim Stand in Silence po z navdušenjem sprejetim melodičnim introm vseeno pošteno zažgali, nato pa nam predstavili (na setlisti, polni okrajšav, z "Bells" naslovljeno) prvo pokušino prihajajočega albuma. Obetavno; pesem bi po dinamiki sodeč lahko postala to, kar je It Was There That I Saw You za Source Tags & Codes, ali pa že omenjen Will You Smile Again? za Worlds Apart. Nasploh je slednji en vrhuncev diskografije Trailov; množica je z brutalnim navdušenjem sprejela prvi ton iz Keelyeve kitare, ki je nosil za komad značilen (presenetljivo, sploh ne tako očiten ali vpadljiv) zvok. Bend se je samo presenečeno spogledal in ponovno navdušil. Will You Smile Again? poleg tega, da je popolno himničen, združuje vse kvalitete te izjemne zasedbe: klasične rock prijeme, združene z neverjetnim pritiskom, ki ga glasba ustvari, pa seveda nepogrešljivo melodičnostjo. Pulzirajoč osrednji del in prepevanje na vse grlo; divje.

Veliko mero starejših komadov, ki jih je bend izbral za graški nastop, je odtehtal zvok, v katerem so (kljub občasnemu brnenju ojačevalcev; basist kitaristu potiho: "Is that you?") zveneli precej bolje kot na dotičnih albumih. Vseeno so bili neskončno pogrešani tihi vrhunci a la The Summer of '91, Guided by Voices priredba Gold Heart Mountain Top Queen Directory ali sarkastično-spevni Worlds Apart. A takih premorov za predah ni bilo; energija je gnala naprej in prinesla zaslužen muskelfieber tilnika nasledni dan. Kdo pa se more upreti riffu iz Another Morning Stoner, kdo divjanju zaključujočega Richter Scale Madness-a? Grla so se hrapavo izognila germansko tipičnemu Zu-ga-be! v korist Trail-of-Dead! Trail-of-Dead!, ko so fantje že po enajstih komadih nepreklicno osvetlili oder in nas zapustili krepko presenečene nad kratkotrajnim špilom, pa vendar evforične kot že dolgo ne.

Setlist:
Intro (Ode to Isis)
Gargoyle Waiting
Relative Ways
Stand in Silence
Bells
Caterwaul
Will You Smile Again?
Another Morning Stoner
Clair de Lune
Totally Natural
----------
Mistakes & Regrets
Richter Scale Madness

Support so igrali The Amber Light, ki smo jih pridno prešpricali, pa Bellavista iz San Francisca. Slednji so začeli bolj medlo, pa nato s svojo mešanico psihadelike, marsvoltovskih poz in prezentnega kotla (s pretirano navdušenim, a dinamičnim bobnarjem za njim) razgibali vsaj nekatere in spravili kak nasmešek na obraz, zaključili pa skupaj s Traili z (žal neidentificirano) priredbo. Priporočeno.

We bring the noise: Psycho-Path v Ch0, 19.3.08

Tako torej. Največji bend Prekmurja (oziroma kar Slovenije, če verjamemo Dežurnim krivcem) v najmanjši luknji Metelkove. Underground. Rajši dvakrat z občutkom kot enkrat preveliko. Razprodano, glasno, zakajeno, uspešno.

Najprej torej spešl guest: Dežurni krivci. Verjetno edini hard rock bend Prlekije (ali kdo pozna še kakšnega?) je začel večer tako, kot se spodobi: direktno, trdo in divje. Priznam, da jih izkušnja v živo v kombinaciji s CC colo verjetno naredi bolj intenzivne kot studijski posnetek, a vsekakor so dali vse od sebe in bili ob tem tudi iskreno navdušeni. Frontman je celo v duetu flirtal z Melée (ali bolje rečeno ona z njim, saj se rockerski fantje pač ne dajo kar tako), Psycho-Pathov kitarist Jernej pa je kasneje povprašal množico: "Kje ste bili, ko so Dežurni krivci za pusta igrali v Ljubljani? Dežurni krivci niso za pust; oni govorijo resnico, pust pa so maske." Res se je zdelo, da se ne morejo pretvarjati, tudi če bi se želeli: to smo, to igramo, poslušajte. In tudi smo.

Zvezde večera so v predstavitev novega albuma The Ass-Soul of Psycho-Path štartale težko, počasi in skoraj hipnotično. Brez evforije, brez kakega naspidiranega intro komada, suvereno kot stari mački. Publika se je pridno zibala v ritmu. In nato šus. Obe kitari sta definitivno naredili svoje, pa naj sta riffali, noisali ali (v redkih trenutkih) celo solirali, družno in simultano ali vsaka po svoje, a vedno popolnoma uigrano. Melée v daljši obleki, kot smo je vajeni, a seveda ne brez značilnih (si drznem reči seksi?) gibov in nepogrešljive steklenice tekile. Zanimivo, ko glasba iz glave nepričakovano stopi v boke, ko se zaveš, kako groovy in plesna kljub vsemu noisu pravzaprav je in še v istem trenutku opaziš, kako kapljice švica zletijo z garajočega, a vidno zadovoljnega basista. Saj je v osnovi vendarle le rokenrol, pač še posebej divje, umazane in intenzivne sorte. Nov material se je odlično zlil s preteklimi glasbenimi dosežki ("greatest hits" za konec: Tough Cookie, The Hell Outta Dodge), kar pa še zdaleč ne pomeni stagnacije, le ohranitev zvoka na kvalitativno visoki ravni. K temu je na albumu pripomogel producent Bobby MacIntyre, ki se je skupini pridružil tudi na odru, in sicer v loungy percussion zaključku, namenjenemu kot lahkoten kontrast siceršnji energiji večera.

Glasba, ki se ji lahko popolnoma prepustiš; odnese te. Le dovoliti ji je treba.