Na valovih

Ko opazujemo lepoto, jo vsak gleda z lastnimi očmi. Zaplate snega v zimskem soncu. Naježena koža nadlahti. Jezno, razburkano morje, ki bo požrlo obalo pred seboj. A najčistejša lepota je tista, ki jo vidimo, pa je ne moremo razumeti. Ki nas neskončno čudi in skoraj malo ujezi. Ki nas s svojo brezmejnostjo zaplete v misli, ki nimajo konca. Lahko smo pustolovci, znanstveniki ali tatovi. Nekaterim stvarem nikoli ne bomo prišli do dna.

So I said, "Men, pull her out of the water

And then lay on hands

And bind back her flippers and tail
Until international waters, and there

We’ll feel what's human inside of her"

So she's chilly and slick

On her hips where the scales meet with skin

With a sickening flick of her tail, circling

Her gills fill with cold, salty water

And she thrashes and twirls, her freezing fins fluttering

But she's pretty, I think, with her hair dark as ink

And her belly bone-white

And her lips of a slight, sea-shell, pink

Slightly part as she's tonguing the tub's rusty rim
As the saltwater flows out and in

All farewells to the land we know well
We'll never be touching again

To the fields where we rambled and ran

Farewell to our wives and children
Let's stand on the deck and let's watch

Them all disappearing

And the days all float by in a daze, over waves, under sky

And the weeks slowly leak into years

The last islands are all left behind as we silently sail
Until late some dark night, a wild wind starts to wail

And our map blows away and our compasses fail

And it's out on the lost boiling black water
Where I see her float out, and she's so thin and so pale

I see her rise up, she's so fast and so fair

My hands meet and they press to a point in the air
But my mouth fills with more panic than prayer

And my skull fills with more color than care

And my heart fills with love, with too much love to bear

And I know that I'll stay, and that she'll always be there

My hands sunk in cold sand, sea-weed strung through her hair

Preventivna nostalgija mogočega, a manj verjetnega

Kdo: WHY?, acoustic piano tour
Kdaj: 21. oktober 2011
Kje: Botanique, Orangerie

Zakaj WHY? v izvedbi ob akustičnem klavirju? Ker je fajn – in lažje – iti na turnejo z manj opreme, v manjši zasedbi, pove Josiah Wolf po koncertu, za mizo z bendovskimi dobrotami. Pa ogromen klavir? Tega ima pa itak v lasti vsak spodoben klub. A kdor bi pomislil, da se bo najinovativnejša in najbolj podcenjena country/pop/hip-hop zasedba res omejila samo na vokalne izpade ob nežnem zvoku klavirskih tipk, bi se seveda krepko uštel.

Luči se ugasnejo. Odrske zavese so težke, žametne, gledališke. Svetloba pridušena, zrak zavit v umetni dim. Yoni Wolf stopi na oder. Izgleda urejen. Nosi temno vijoličen brezrokavnik, lasje z gelom polizani nazaj. Sledi mu preostanek zasedbe.

Dame in gospodje: nocoj na odru Botanique za vas!

Doug McDiarmid: klavir, akustična kitara, bas kitara.
Josiah Wolf: bobni in bas kitara – simultano.
Liz Wolf: percussion, klavir.
Jonathan "Yoni" Wolf: vokalne, besedilne in plesne akrobacije.

WHY? so v inkarnaciji te turneje četverica, ki je v 75% sestavljena iz volkov – od katerih je en(a) priženjen(a). Liz je novopečena soproga Josiaha Wolfa. Nekako sumljivo zgovorna kar malo daje slutiti, da je v resnici oboževalka, ki ji je zavoljo osebnih vezi pripadla čast zaigrati v "najljubši zasedbi". Brez skrbi, to prizna čisto sama, vsa vzhičena, da lahko stoji na odru, nakar Yoni: "We had no choice." In vendar: Liz svojo – večinoma sicer obrobno – vlogo suvereno opravi, nekaj pesmi zaigra celo na klavir in se za dodatek diskretno umakne.

Prave zvezde so seveda genialci, ki jedro WHY? sestavljajo že skoraj od samega začetka: Doug, Josiah in Yoni. Prvi je mojstrsko priredil znane (in še neznane, a o tem kasneje) WHY? uspešnice za klavir, obenem pa se izkaže tudi na akustični kitari. Ko nekomu v publiki zazvoni telefon, Doug v istem trenutku s kitaro imitira Nokia zvonjenje, pa pristavi, da tako rad iritira sopotnike na javnih prevoznih sredstvih. Josiah, kot kaže, kaj nerad igra zgolj en instrument naenkrat. Ker je na tej turneji njegov komplet bobnov minimalen (zgolj bas, drumla in hi-hat), v njem žal ni prostora za vibrafon. Zato mora Josiah sočasno poprijeti še za bas kitaro, ki jo potem ubira z isto roko, s katero drži tudi bobnarsko palčko. Obenem pa mu uspeva biti tisti poskočen, odsekan, predan bobnar, ki ga je čisto veselje gledati igrati.

In kako vse skupaj zveni? Kot razigrana, skoraj razposajena WHY? razštelanost, soočena z nenavadno lounge eleganco celotnega dogodka. Tako publika kot bend sta sprva zadržana. Prvi ne vedo, kaj naj pričakujejo; v dvorani Orangerie se za to svečano priložnost celo sedi na ritih namesto poskakuje po ritmih. Drugi so zatopljeni v igranje, Yoni dosledno zre v tla in deklamira. A da bi se zvočne podobe dalo zlahka navaditi, je jasno že po kakih treh komadih – in prav toliko časa rabijo nje izvajalci, da se odprejo. Niso prišli zgolj preigravat "klasik" v okrnjeni izvedbi, kje pa: novega materiala je obilo, sestavlja kako polovico odigranega. In sodeč po slišanem bo tudi nova plošča, ki bo prvi redni izdelek po odlično odpičeni Alopecii (Eskimo Snow je bil njena "sestrska plošča"), preprosto vrhunska. Formula je znana, a kdaj je nepredvidljivost že bilo mogoče stlačiti v formulo? Zdi se, da se po folkiš Eskimo Snow Yoni spet obrača k nekoliko bolj pripovednemu slogu podajanja besedil, ki so tekstovno in ritmično morda še bolj zamotana kot doslej. Ob prvem poslušanju je vnovične neverjetne in morbidne prebliske le še slutiti; slišimo famozni "preemptive nostalgia of the possible but doubtful", ki je že krasil koncertne plakate, pa nekaj o vatikanskih duhovnikih in mrtvih golobicah. Yoni si privošči celo zategnjeno melodičen "What the hell, what the fuck?", morda malo na prvo žogo, ki se pa vendar kot kavelj zarije v spomin in tam tudi ostane.

Na koncu se ves bend izkaže za precejšnje šaljivce, koketira s publiko, se norčuje iz osebkov, ki tekajo pred odrom v dvorano in iz nje – ter s svojo prijetnostjo nasploh popolno dopolni enega najboljših nastopov, kar sem jih imel čast slišati v zadnjem času. Redkokateri bend sočasno izkazuje tolikšno nadarjenost, predanost in dostopnost kot ti posebneži iz Ohia. Ohai, in se slišimo še kdaj!

Fotografije so iz Dublina, a jebat ga.

Foto: Matthew McAndrew

Lord Stuart in lepota v škotskem popu

Belle and Sebastian, Gasometer, Dunaj, 16.4.2011

Zadnje čase ne obiskujemo več toliko koncertov na Dunaju kot v zlati dobi našega občudovanja britanske indie ponudbe, tam nekje leta 2007. Razlogi za to so najbrž številni; Ljubljana je v zadnjem letu koncertno lepo vzcvetela, pa tudi naši glasbeni interesi so se od "velikih" izvajalcev, ki v tujih državah že nekaj let polnijo indie mainstream, usmerili v bolj obskurne glasbene vode - vse v iskanju novega, navdušujočega. Vsake toliko pa nas kak izvajalec vendarle privabi v avstrijsko prestolnico. Nazadnje Casiotone for the Painfully Alone v Areni s svojim zadnjim koncertom na evropskih tleh, to soboto pa smo si ogledali nastop kraljeve družine prikupne glasgowške pop glasbe: Belle and Sebastian.

V dvorani Gasometer nisem bil že od zmerno do pretežno brezveznega nastopa Queens of the Stone Age februarja 2008, zato sem kar malo pozabil, da je v bistvu manjša, predvsem pa prijetnejša, kot sem se je spominjal od prej. Rdeča zavesa za odrom je dobro služila že Mando Diao na enem prvih večjih koncertov, kar sem jih obiskal, in seveda je tudi v nastop škotskega kolektiva vnesla kanček elegance. Kot da jo zares potrebujejo: mestoma z dvanajst člani na odru ter instumenti, kot so čelo, flavta in trobenta, pa trojico sposojenih domačih violinistov, so že a priori krepko bolj sofisticirani kot večina sodobne pop produkcije. Pa vendar niso bili povabljeni na angleško kraljevo poroko, je na vprašanje iz publike v smehu odgovoril pisec in osrednji lik zasedbe, Stuart Murdoch. Škandal!

Kako pa pri osmih izdanih albumih ter nešteto singlih, EPjih in B-sajdih pripraviš program za turnejo, na kateri predstavljaš nov album? Preprosto. Skuješ neke vrste ʺbest ofʺ setlisto, sestavljeno iz znanih komadov in ljubljencev občinstva, ki jo lahko vsak večer po potrebi ustrezno obračaš in modificiraš. Predhodno znani seznami pesmi so obetali veliko, pa vendar je bilo jasno, da bo vsak obiskovalec na koncu večera ostal vsaj brez kakega od svojih favoritov. Tako so na Dunaju manjkali denimo Funny Little Frog, Expectations in Another Sunny Day. Zanimivo: s prikupnega, a nevpadljivega novega albuma Write About Love smo dobili le oba najbolj znana komada ter singalong s Steviejem Jacksonom, medtem ko je skupina odigrala kar polovico svojega morda najbolj znanega albuma, prvega za Rough Trade, Dear Catastrophe Waitress. Vsaj s tega vidika mi je bil program precej na kožo pisan; morda kdo pomni, da sem albumu na tem mestu že pel hvalospeve kot enemu svojih najljubših za poletne dni. Preostanek programa večera pa mi je dal vedeti: diskografija Belle and Sebastian vključuje še ničkoliko biserov, predvsem na starejših izdajah, ki jih še velja odkriti. Te so nam delno ponudili v predrugačenih aranžmajih, denimo filmsko sforsiran, a prelep Piazza, New York Catcher, ki smo ga bili deležni v bendovski obliki. Troglasja kot tisto v vmesnem delu Step Into My Office, Baby pa v živo zvenijo prav tako čisto kot na plošči.

Kljub briljantnemu zvoku, ki ga podpira popolno obvladovanje instrumentov, pa Belle and Sebastian odlikuje prav simpatična nerodnost, ki si v premorih med glasbo samo očitno dovoli na plano. Če je skupina namreč med pesmimi morda nekoliko statična, nastop popestrijo občasni vložki, ki nemalokrat temeljijo na interakcijah s publiko. Tako si Jackson privošči spontano prirediti košček zimzelene Rivers of Babylon samo zato, ker nekdo zakriči ta naslov. Murdoch se mu oklevajoče pridruži. "That's about the weirdest fucking cover we've ever done," pove, in verjamemo mu. Nemalo zatem ob opori na roke oboževalcev že lovi ravnotežje med sprehodom po ograji pred odrom. Med The Boy With the Arab Strap smejo štirje oboževalci celo zaplesati na odru, kar načeloma lahko izpade precej kul (glej Iggy Pop ali Stereo Total), tukaj pa je le nekoliko nerodno, saj se ego udeležencev napihne in napolni Gasometer kot oblak plina; največji douchebag se celo spomni ovekovečiti svojo faco pred Murdochom s pravcato Myspace fotografijo, bend pa komad komaj uspešno konča. Murdoch si jim na koncu še drzne podeliti medalje, poslednjo izmed katerih prejme najmlajša udeleženka koncerta, zgolj nekaj let stara punčka na ramenih staršev.

Stuart Murdoch je nasploh zanimiv, če ne že kar enigmatičen lik. V svojih besedilih rad pripoveduje zgodbe o takšnih in drugačnih patronih, ki ti dajo misliti: le koliko je v teh portretih njega samega? Z vlogo frontmana, ki jo igra na odru, pa svojo besedilno anonimnost kvečjemu le še podžiga. Urejen, skoraj malo pretirano "stajliš" za vokalista twee pop benda, simpatično poskakuje po odru ter miga z boki kot Ian Curtis na antidepresivih po uspešno zaključenem plesnem tečaju. Sredi predstave zaprosi publiko za esencialen rekvizit: maskaro, nakar se v kurjo polt vzbujajočem Lord Anthony prelevi v naslovni lik, androginega učenca, brihtnejšega od vseh v svoji mikrookolici. Mogoče je slutiti, da podobno potezo na odru izvede vsako noč – a to ne spremeni dejstva, da gre za zelo umesten poklon lastni javni podobi preko skromne inačice velikopoteznih odrskih preobrazb a la Bowie.

In če smem na tem mestu navezati na prvi odstavek, nas je po koncertu v klubu Chelsea čakala dobra zabava ob primerno slabi "indie" glasbi. Ostaja pa naslednja ugotovitev: kot eni mlajših med celokupnim občinstvom smo poslušali elegantno formulirane zgodbe o velikih čustvih. Najbrž rastemo, tako oblikovno kot vsebinsko, skupaj z glasbo, ki jo poslušamo. Ali pa je to samo nesmiselno nakladanje, kot se ga rad poslužim, da vsakdanu podeljujem pomenljivost. Belle and Sebastian imamo v vsakem primeru radi.

foto: Elisabeth Voglsam @ Flickr.

Svetlosivaskorajbela

The Rural Alberta Advantage - Departing
Paper Bag Records / Saddle Creek, 2011

The Rural Alberta Advantage nimajo ničesar za izgubiti. V zadnjih dveh letih so si priigrali zasluženo pozornost ljubiteljev neodvisne, zanimive folk glasbe, Nils Edenloff pa je s svojimi visoko spevnimi, hrepenečimi popevkami izvabil marsikatero solzo v oči privržencem prerano preminulih Neutral Milk Hotel. Drugi izdelek njegove zasedbe tako sliši na ime Departing in je vzoren, kvaliteten, predvsem pa manj obremenjen, kot se zdi na prvi pogled.

Primerjava s pisanim prvencem Hometowns je vsekakor neizogibna. Tega je trojica sprva izdala že leta 2008 v samozaložbi, nakar je veličino njegove pristne neposrednosti prepoznala tudi založba Saddle Creek, velikan neodvisnega folka in countrya iz Nebraske. Tistim, ki so Hometowns sprejeli in vzljubili, pa je že ob prvem poslušanju nove plošče jasno: Departing sledi linijam, ki jih je njegov predhodnik začrtal, saj ohranja kontinuiteto preprostih melodij in divje, izrazito dinamične ritmike. Naveza teh elementov je v širšem folk rock žanru morda nekoliko nenavadna, a prav zato v tem primeru odlično deluje.

Čeprav torej lahko trdimo, da v pisanju Nilsa Edenloffa počasi razpoznavamo neko formo, so tokrat aranžmajske malenkosti pogosto tiste, ki poskrbijo, da se posamezne pesmi ne izgubijo v povprečnosti. Ko mu to koristi, je Departing namreč nadvse zadržan; takrat ne izbira nemudoma očitnih zasukov, niti vokalnih niti dramaturških, če o čem takem v sklopu triminutnih pop pesmi sploh lahko razpravljamo. V svoji preprostosti morda najlepša pesem plošče, North Star, doseže kar največ celo z minimalnimi sredstvi in učinkovitim stopnjevanjem ob popolni odsotnosti kitare.

Mesto dežurne uspešnice, ki je na prvencu pripadlo zdaj že vseprisotnemu Don't Haunt This Place, tokrat zavzema Stamp. Čeprav se na vse pretege trudi oddaljiti se od enačbe uspeha najbolj spevnih pasaž prešnjega albuma, ga je zasedba upravičeno izbrala za prvi singl, saj prav ti namenski odmiki doprinesejo k njegovi končni všečnosti. Da se dokončno zakorenini v podzavest, pa poskrbi nenazadnje strašljiv, distanciran spremljevalni vokal klaviaturistke Amy Cole. Tega je v splošnem manj, kot smo navajeni. Tudi linije njenih klaviatur so celoti že prej doprinašale le minimalne poudarke, ki pa so tokrat še nežnejši, skoraj porcelanasto lomljivi - in morda prav zato nov material zveni hladnejše, bolj prazno.

 Kjer na naslovnici prve plošče najdemo prvinske barve, ki lepo odslikajo vzdušje poznega poletja, kakršno posreduje tudi glasba sama, je Departing torej drugačen. Naslovnica je svetlo siva, skoraj bela; šele ko pozorno pogledamo, opazimo luči avtomobila, ki se prebija skozi bleščečo se zimo. Nekdo odhaja, pomislimo, če se naslonimo zgolj na naslov plošče, in imamo vsaj do določene mere prav. Odhodi, ki jih plošča tematizira, so namreč predvsem osebne narave, a primerno ogrnjeni v prispodobe poslavljanja, selitev in siceršnjih fizičnih oddaljevanj. Razmerja, ki jih je prehitro konec, hrepenenja po objemih, sem ter tja pa tudi kanček skeptičnega upanja.

Za prvo ploščo so imeli The Rural Alberta Advantage časa pregovornega pol življenja, za pričujočo zgolj kakega pol leta. Presenetljivo torej, da zgodbe s Hometowns zvenijo bolj, kakor da izvirajo v tukaj in zdaj, Departing pa je tisti, ki vsebinsko daje dnevniški vtis spominov na davno minule dogodke melanholične mladosti. A temu vseprisotnemu občutku brezčasnosti navkljub plošča pot do prvega prenočišča najde že v dobre pol ure. Zaključna Good Night zveni, kot da je posneta v zguljeni spalnici obcestnega motela na dotrajan kasetofon. Z zlomljenim vokalom, a jasnim sporočilom, ki ga je potrebno nemudoma ovekovečiti. In ker se sneg čisto počasi pričenja taliti, postaja jasno: The Rural Alberta Advantage so svojo zimsko ploščo splavili v prvem mesecu letošnje pomladi.

Prvotno spisano za avdicijo za Glasbeno redakcijo Radia Študent.

Pesem, ki ji ni videti konca

Leonard Cohen, 12.10.2010, Arena Stožice

Vsak, ki kaže količkaj zanimanja za kvalitetno, besedilno močno folk glasbo, ve: Leonard Cohen je en največjih, najvplivnejših, pa tudi najbolj znanih piscev pesmi v svojem žanru in širše. Po karieri kot poet in pisec je v sedemdesetih izdal več priznanih in uspešnih albumov, slogovno uvrščenih v celoten spekter med temačnim, osnovnim folkom s Songs of Love and Hate ter instrumentalnim obiljem pod taktirko Phila Spectorja, Death of a Ladies’ Man. Rdeča nit, ki ta dela povezuje, je seveda Cohenov pečat, ki ga pesmi neizogibno nosijo. Besedilno bogato in razdelano upravlja z motivi ljubezni, vere, spolnosti, glasbe same in celo družbene kritike, kar mu je tekom kariere prineslo številna priznanja, tako ustna kot materialna, ter neštete oboževalce.

Ko se je Cohen po začetku devetdesetih nekako umaknil z ustvarjalnega prizorišča in publiki ponudil le občasne kolaboracije s partnericami iz glasbenega ali zasebnega življenja, se za pet let celo predal samoti zen budizma, odrskih desk pa se precej dosledno izogibal, se je polnopravna vrnitev zdaj že starejšega moža v novem tisočletju zdela nekako manj verjetna. Za še manj verjetne so se nadalje izkazali razlogi, ki so Cohena na turnejo ponovno odpeljali leta 2008 - prvič po desetletju in pol, na pragu načrtovane upokojitve. Ali je tej odločitvi botrovala finančna depresija, v katero so ga, kolikor je znano, pahnili najožji sodelavci, ni gotovo, a se zdi mogoče. Le dva meseca pred začetkom koncertnega popotovanja, ki traja do današnjega dne in je Cohena v tem času večkrat popeljalo okrog sveta, je bil takrat 74-letni poet slavnostno sprejet v Rock and Roll Hall of Fame. Lou Reed je v svojem govoru ob tej priložnosti le še potrdil, da Cohen “sodi v najvišji in najvplivnejši razred piscev pesmi”.

Kakršnikoli so že razlogi za Cohenovo vrnitev na odre: čast obiska tega velikega umetnika naj bi tudi slovensko prestolnico doletela že leta 2008. Ko je bilo v sledečih dveh letih prav toliko njegovih koncertov vsaj neuradno napovedanih, pa brez pravih razlogov tudi odpovedanih, so oboževalci tekom turneje poromali na koncerte v druge evropske države, avgusta letos tudi v Avstrijo in na Hrvaško. Nato pa smo, še v zaprepadenosti od Dylanovega letošnjega nastopa v Hali Tivoli, oktobra po nekako kratkoročni in na pol zanesljivi napovedi v Ljubljani dočakali tudi nastop drugega od obeh velikih folk trubadurjev.

Kot drugi koncert sploh v sveže pripravljeni Areni Stožice je bil nastop tudi neke vrste preizkus, predvsem za ekipo ozvočevalcev, kakor pričajo fotografije s turnejskega dnevnika na Cohenovi uradni spletni strani. Da se je organizacija nastopa vsaj s strani števila obiskovalcev izkazala za smiselno, je bilo prav tako jasno že kmalu po vstopu v dvorano, saj je bila le-ta nabito polna. Ali pri nas premoremo toliko Cohenovih oboževalcev ali so navdušenje ustvarile le neuslišane napovedi zadnjih let, bo najbrž ostalo nerazjasnjeno, dvomi v primernost športne arene za nastop velikega umetnika pa so se skoraj popolnoma razblinili takoj, ko je slednji stopil na oder.

Kar osemčlanska spremljevalna skupina je tista, ki je Cohena sprejela v svojo odrsko sredo, ta pa nas je za začetek popeljal v ples do konca ljubezni: Dance Me to the End of Love. Njegov glas, je prva ugotovitev, se je z leti ne le znižal, temveč postal tudi še bolj raskav, pa vendar zmerom mehak in prijeten. Kot v najboljših trenutkih odlične sintetične plošče I’m Your Man torej, v katere zaključku Tower of Song slišimo: “bil sem rojen z darom zlatega glasu”. Publika navdušeno vzklika in ploska, pa čeprav sredi pesmi same; tukaj so, da počastijo preroka zlatega glasu. A tudi na njegove soborce nikakor ne gre pozabiti. Odlični in dovršeni instrumentalisti, ki Cohena spremljajo na turneji, so namreč njegovi dolgoletni spremljevalci in prijatelji. Gentlemanski klobuk, pod katerim Cohen skriva svoje osivele lase, sname le redko. Takrat pa prav kot poklon tem glasbenikom; najraje, ko iz svojih instrumentov z občutkom izvabljajo popoln zvok. Za vokalno spremljavo skrbita sestri Webb, ki prevzemata vlogo močnih ženskih spremljevalnih glasov, na kakršne se je Cohen tekom svoje glasbene kariere zmerom rad zanašal. Da pa skoraj družinsko povezanost članov zasedbe še bolj začutimo, ima Cohen sam za vsakogar pripravljen oseben poklon in komplimente, s katerimi ne skopari.

A zgoraj omenjeni Tower of Song je že začetek drugega dela koncerta, drugega zaključenega seta po krajšem premoru. Skupaj redni del nastopa obsega kar 21 pesmi, za katere poslušalci vedo, da že same ničkolikokrat posežejo čez mejo šestih minut, solo vložki pa jih v živo radi še dodatno podaljšajo. To pa obveznih dodatkov sploh še ne vključuje. Takšne megalomanske razsežnosti nastopa, bi pričakovali, lahko izčrpajo še tako neumornega izvajalca. A Cohen se ne da niti za trenutek. Kljub svojim šestinsedemdesetim in nekoliko sključeni drži je več kot vitalen; ne odreka se poplesavanju na oder in z njega, poklekanju pred svojimi glasbeniki ter celo lastnoročnemu igranju instrumentalno zahtevnih odsekov, kot je kitarska linija iz Avalanche. Ker mu let ni pripisati, pa tudi programsko posega predvsem v zlato dobo svoje kariere. Pravzaprav je ves seznam odigranih pesmi en sam izbor največjih uspešnic, če lahko o takih pri Cohenu sploh govorimo. A v vsakem primeru so nastopi takšnega velikostnega razreda nujno populistično naravnani - in tudi pri izvajalcih s tolikšno umetniško integriteto, kot jo ima Cohen, ni nič drugače. Tu seveda ni govora o nujno nekoliko predrugačenih aranžmajih izvedb v živo, temveč predvsem o odsotnosti bolj surovih trenutkov Cohenove diskografije, kot je denimo mrzlični Dress Rehearsal Rag. Še nekatere cinične pasaže besedil so prilagojene ali izpuščene, denimo v odlični Avalanche. Gre nemara za prilagajanje masovni publiki, prijaznost radijskemu poslušalcu?

Neizogibno se je potrebno sprijazniti, da pesmi s tako osebno vsebino, kot jo Cohenove pač nosijo, z rastjo na stadionske razsežnosti nujno nekoliko zvodenijo, saj so primernejše za intimni prisluh kot masovno podajanje. A Cohenu in skupini je v Stožicah kljub nekoliko sterilnemu ambientu uspelo ustvariti vzdušje, zaradi katerega pozabiš, kje in kdaj se nahajaš, saj je v tistem trenutku pomemba le glasba. Tega ne spremeni niti nekoliko popačen zvok na tribunah. Brez moči je celo dejstvo, da se seznam in vrstni red odigranih pesmi komaj kaj spreminjata že od pomladi 2008, pa da je celo zaporedje prirejeno dinamiki koncerta in ne dovoljuje pravzaprav nobene spontanosti. Tako je vnaprej posneta uvodna najava Stožic, da se “predstava začne čez 15 minut,” še kako na mestu. Zaključek posledično nujno tvorijo pesmi, ki govorijo o odhodu, kot so Closing Time in I Tried to Leave You, vključno z obveznimi večkratnimi odhodi z odra in vračanjem nazaj. Tudi po dveh letih skoraj nepretrgane turneje pa je na obrazih nastopajočih opaziti nasmeške, ki skupaj z mogočnostjo velikega finala Ain’t No Cure for Love podpisujejo sporočilo nastopa, turneje, Cohenovega življenjskega dela: pomembna je ljubezen, predvsem tista do glasbe.

Mja, recenzija koncerta po pol leta. Tole je bilo spisano za revijo Glasna in tam pod prejšnjim urednikom nikoli objavljeno.
Slike: http://leonardcohen.tumblr.com/

Nikjer, sedaj.

Če neka pesem vsakič pride na misel kot prvi izbor za morda najljubšo pesem vseh časov, bo že nekaj na njej. To morda ne drži in če bi do takega izbora dejansko prišlo, pod pritiskom teh mučnih in nadvse pomembnih miselnih procesov morda ne bi vzdržala. Pa vendar: tukaj je v vsej svoji veličini. Pove nam, kako razmišljamo, kako čutimo, in se sploh ne trudi orisati, zakaj. Vsak zagovarja svoj prav, v katerega še verjame ne, razen če je skrajno neumen, pa še tedaj se le pretvarja. V tej praznini prenapihnjenega niča zato hrepimo po odrešitvi, predpisana sredstva zanjo pa dosledno zavračamo v imenu razuma. Pa saj smo pametni ljudje. In če ponoči slabo spimo, če se premetavamo in kotalimo med rjuhami, so kriva škropiva in špricarji in še kaj. Le naše nemirne misli ne. Njihova krivda je le v tem, da nas silijo početi vse, za kar v svojem razširjenem razumevanju dobro vemo, da nam škoduje. Tako telesno kot umsko, če kaj takega sploh obstaja. Vprežene v vajeti navad nas policaj v glavi pijane prosi, naj se vendar sprehodimo po liniji najmanjšega odpora. Z njo smo nato tako prezaposleni, da vse velike geste ostanejo brez koga, ki bi jih bil pripravljen deliti s svetom. Ali vsaj s kom izmed nas. In nato šest besed naslika naš položaj. We are nowhere and it's now.

If you hate the taste of wine 

Why do you drink it until you're blind? 

And if you swear that there's no truth and who cares

How come you say it like you're right?

Why are you scared to dream of God 

When it's salvation that you want? 

You see stars that clear have been dead for years 

But the idea just lives on 

In our wheels that roll around 

As we move over the ground

And all day it seems we've been in between 

The past and future town

We are nowhere and it's now

We are nowhere and it's now

And like a ten minute dream in the passenger seat 

While the world was flying by

I haven't been gone very long 

But it feels like a lifetime 

I've been sleeping so strange at night

Side effects they don't advertise

I've been sleeping so strange 

With a head full of pesticide

I've got no plans and too much time

I feel too restless to unwind

I'm always lost in thought as I walk the block 

To my favorite neon sign 

Where the waitress looks concerned

But she never says a word

Just turns the jukebox on and we hum along 

And I smile back at her

And my friend comes after work 

When the features start to blur

She says these bars are filled with things that kill

By now you probably should have learned 

Did you forget that yellow bird?

How could you forget your yellow bird?

She took a small silver wreath and pinned it on to me

She said, "This one will bring you love" 

And I don't know if it's true

But I keep it for good luck

To ni Kanada, pa vendar.

Redki, a lepi so trenutki, ko neka pesem tako popolno opiše počutje nekega trenutka v času. Preprosta, nežna, dovzetna, skorajda resignirana. V tem trenutku je vsakdo John K. Samson in vsak domači kraj je Winnipeg. Ljubezen, ki je tako grenka, pa vendar vseobsegajoča. Umazane preproge, prazni pločniki, škatla vžigalic. O vetru, o snegu ni govora, pa ju vendar čutiš na svoji koži. Hladno je; to je gotovo. Veter pa prinaša piš zgodovine, katere groba prisotnost se odslika v zavrženih rojstnodnevnih voščilnicah. Ta preteklost je dvomestna, a neskončna. Iz sedanjosti v prihodnost pa si upamo le v previdnem štiričetrtinskem taktu.

My city's still breathing, but barely, it's true

Through buildings gone missing like teeth

The sidewalks are watching me think about you
Sparkled with broken glass

I'm back with scars to show

Back with the streets I know
Will never take me anywhere but here

The stain in the carpet, this drink in my hand

The strangers whose faces I know

We meet here for our dress rehearsal to say,

"I wanted it this way"
 

Wait for the year to drown

Spring forward, fall back down

I'm trying not to wonder where you are

All this time

Lingers undefined

Someone choose

Who's left and who's leaving

Memory will rust and erode into lists

Of all that you gave me

A blanket, some matches, this pain in my chest

The best part of lonely

Duct tape and soldered wires
New words for old desires
And every birthday card I threw away

I wait in 4/4 time

Count yellow highway lines

That you're relying on to lead you home

Superhero Songwriters

Popuščam, popuščam. Ko enostavno ni časa za uživanje v celotnih albumih, se začnejo po glavi motati posamezni komadi, prvenstveno taki presežni, ki dobro zapolnijo omejen čas za poslušanje.


You've done it again, Alex Turner. Nonšalantno in z odpeto srajčko. Končno balada, ki bi delovala tudi v akustični izvedbi, ni tretja pesem CD singla ali kaka podobna neumnost. Konec koncev gre za morda najboljši komad novega albuma Arctic Monkeys.


Saj vem, da refren malo spominja na Milk Thistle kitico. Kdo pa bi lahko ohranil pregled pri tolikih odlično preprostih in preprosto odličnih komadih? Ampak počasi: je to morda optimističen, skoraj zadovoljen Conor Oberst? Kam gre ta svet?


Njemu pa ni tako fajn. Morda pa še ne in njegov čas še prihaja, morda pa se na sivem Škotskem pač pretežko odrečeš viskiju in pivu. Malcolm Middleton - en boljših koncertov mojega bivanja na Švedskem. Čeprav mu tudi v živo ni bilo zares fajn; ker je bil bojda zadnji dan turneje, ker sta dva tipa z ogromnimi Robert Smith tribute frizurami težila za komad, ki ga ne mara igrati ("I'm not a fuckin' jukebox, man!"); ker takšen očitno pač je - ne mara ne sebe ne svojih pesmi. A vseeno pride in jih igra v živo. In na koncu, ko ga že vidiš zašepetati bendu "let's finish this", zaorjejo še v odličen trojček komadov, ki ga zaključijo s poskočnim, a nič kaj optimističnim A Brighter Beat. Očitno mu je vseeno fajn, da nam je fajn.

Turn. Smile. Shift. Repeat.

Preprosto. Učinkovito. Resnično. Neizogibno.

Numbers, passwords, protocol is not enough to save your soul.

Dolgčas?

Saj razumemo, gospodični sestri Pierce. Dolgčas vama je v življenju. Najbrž zato, ker sta luštni punci in posledično res ni stvari, ki je še ne bi videli ali doživeli. Pa imam vseeno predlog, zakaj se izogniti življenju po reklu "live fast, die young". Ko bo naša generacija dovolj stara, da bo do tedaj doživela, videla, poizkusila vse, bo namreč ravno napočil čas, v katerem bomo lahko neposredno opazovali, kako bo svet, kot ga poznamo, požrl sam sebe. Nas bo pa neizmerno zabavalo. Apokalipsa bo naš entertainment. Hura!

April 12th, with nobody else around.

So pesmi, ki imajo svoj pomen v besedilih jasno podan, izražen. To ponavadi izpade poceni, cheesy ali pač oboje. Prave mojstrovine so večinoma tiste, ki poanto podajo na malce prikrit način. To je lepo, saj posamezniku dopušča možnost interpretacije - pa vendar se za besedilom običajno skriva neka bolj ali manj resnična zgodba. Te pa včasih najbrž ne želimo poznati. Okkervil River, Black.

I'm coming into your town
Night is falling to the ground
But I can still see where you loved yourself before he tore it all down
April 12th, with nobody else around
You were outside the house; where's your mother?

When he put you in the car
When he took you down the road
And I can still see where it was open, the door he slammed closed
It was open, the door he slammed closed
It was open, long ago

Zgornji posnetek, mimogrede, izvira iz lanskega Haldern Pop festivala, ki je 25. obletnico slavil z zmagoslavnim line-upom. Celoten TV posnetek koncerta si lahko ogledate v obliki Youtube playliste tukaj.

Mama, I'm Satan!

None of you understand. I'm not locked up here with you. You're locked up in here with me.

Rorschach

Mon the Park!

Čudi me, da do pred kratkim, ko sem izvedel za bližajoč se koncert, na tem mestu sploh nisem omenjal zasedbe Maxïmo Park. Gre namreč za enega meni najljubših britanskih takozvanih indie rock bendov, ki so se zlili na sceno po prelomu tisočletja in baje oživili otoško rock glasbo. Karkoli že drži, Maxïmo Park ne sodijo med ene tistih epigonov, ki so prav omenjeno "sceno" v zadnjem letu ali dveh popolnoma zasitili z identičnim zvokom in tečnimi, neinspiriranimi "The" imeni, temveč so sooblikovalci iz prvega vala, saj so svoj prvenec A Certain Trigger lansirali npr. le nekaj mesecev za Silent Alarm skupine Bloc Party. Album, ki kljub svoji občasni zamišljenosti in na trenutke skoraj pesniško naivni, pa spet refleksijo preprostih dogodkov opisujoči liriki skoči naravnost v obraz. Kitare z riffi, ki ne morejo, da se ne bi zakoreninili v podzavesti, pa preko ritmov, kjer te kar prime, da bi poskakoval podobno hiperaktivno kot frontman Paul Smith. Kljub vsemu navdušenju, ki ga je sledeči Our Earthly Pleasures požel s kritiške in tudi moje strani, zveni sedaj, z malo razdalje, mestoma zvodenelo nasproti svojemu kompaktnemu predhodniku. Ne me narobe razumeti, saj so se Maxïmo Park naučili tu pa tam malo bolj zažagati, pa tudi sintiči so manj cheesy in tako kakšen komad, ki bi prej izpadel smešno, spremenijo v vrhunski pop rock polbaladni kino - le par pesmi se kar noče pokazati v tako kvalitetni luči, kot so se svetile ob prvem stiku.
Ker je kombinacija obeh strani doslej v živo odlično delovala, se seveda sprašujem(o), kaj nam The Park ponujajo in prinašajo v prihodnosti. Na njihovi strani, pa uradnem Youtube kanalu, si je že mogoče ogledati nekaj posnetkov s snemanja v Los Angelesu, kjer sodelujejo s producentom Nickom Launayem (Nick Cave and the Bad Seeds, Silverchair, Grinderman (!)). Sam pa sem se potrudil izbrskati nekaj novih pesmi, odigranih v živo na poletnih festivalih - samo za prvi predkoncertni vtis tega, kar nas utegne pričakati glede na izjavo benda na uradni strani:

It’s been a while, but now we are delighted to announce that the band are getting back out on the road! We will be starting the year with a few very intimate shows across Europe to showcase material from the bands forthcoming third album.

Questing (Summercase '08, Madrid)


Tanned (Doornroosje, Nijmegen, Nizozemska)


The Kids Are Sick Again (Edinburgh)


Obstajajo tudi posnetki pesmi z naslovi Calm in Too Many Letters, ki pa so tako brutalne kvalitete, da je težko oceniti, za kaj na posnetku sploh gre, kje šele, da bi bila stvar poslušljiva. Zatorej uživajte v podanem (in seveda predvsem v že obstoječem outputu skupine) do 27. februarja, ko se vidimo v Cvetličarni.

Mimogrede: Multiball kot (stilsko skrajno neprimerna) predskupina po mojih - uradnih - informacijah izpred nekaj dni še niso potrjeni, pa že veselo trobijo svojo vlogo predskupine vsenaokrog. Oh well.

Vsi smo zombiji #2

Premikamo se, kot bi nam kdo spodnašal tla pod nogami. Naše bolečine in naše rane so naš največji kapital.
V tem nemško točnem, kot koračnica podkovanem, sofisticiranem indie komadu so zombiji, mistične karibske nemrtve kreature, ponovno simbolika za odtujenost človeka od sveta. Zombi je tisti, ki kriči, a ni slišan; hodi po ulicah in ni sam, njegova vrsta je povsod, a ne najde svojega mesta v njej.
Izgledamo nemogoče. Prehitevamo čas. Smo vneto mesto med vami. Kante: Zombi.

Megla nad pristanom

The Mountain Goats, Heretic Pride

Res imam rad glasbena priporočila, ki zadenejo v nulo, ko nekdo dovolj pozna tvoj glasbeni okus, da nanj preslika kak obskuren, a upravičeno cenjen bend. Kot že toliko drugih sem sicer tudi The Mountain Goats že poznal po imenu, a mi je šele ob prepričljivem videu za Sax Rohmer #1 zares naredilo "klik". In zdaj se učim, začenši pri aktualnem albumu Heretic Pride.

The Mountain Goats so eni tistih herojev, ki vztrajajo pri svojem ne glede na (glasbene) letne čase; od leta 1991 je njihova diskografija nabrala kakih pol milijona albumov, EPjev, singlov in split plošč. Na prejšnjih izdajah velikokrat klasificirani kot lo-fi, so z novim tisočletjem pričeli uvajati postopno bolj in bolj izpiljen, v klasičnem smislu sproduciran zvok, ki se na Heretic Pride razvije v skoraj pop rock podobo. Osrednja figura je - kakor že zmeraj - vsekakor pisec pesmi John Darnielle, katerega akustična kitara med božanjem in skorajda udarnimi podvigi je njegovo primarno orožje. Najbolj neposreden je brez dvoma otvoritveni Sax Rohmer #1, ki prinaša vse kvalitete dobrega singla; je tudi edina pesem, v kateri Darnielle zveni za odtenek manično. Zna se zgoditi, da izkušeni poet hoče poudariti svojo vokalno izraznost, pa ga ob tem zategne, kot da je kak Billy Corgan. Na srečo le redko. Večina albuma je zelo prijetno poslušljiva; občasna godala v izbruhih ali kot subtilna podlaga nikoli ne zvenijo poceni, temveč zmeraj na mestu, celostna podoba pa izpade prijetno skulirana do udarno spevna, a zmeraj subtilna in nikoli tako turobna kot oblačno nebo na naslovnici. Besedila so lepo impresionistična, tu pa tam polna divjih prispodob - ali pa oboje naenkrat (Autoclave). Rutinirana, a še zdaleč ne naveličana folk pop instanca, manj pop od Shinsov, bolj pristna od Dashboard Confessional, a zvočno manj razgibana in opulentna kot recimo Bright Eyes. Zdaj mi manjka le še pogum (no, pa morda še čas) zaorati v pretekli katalog - ki se prav te dni dopolnjuje s svežima EPjema.

Pop glasba premagana z lastnim orožjem!

Okkervil River, The Stand Ins

Z dvojnimi albumi je težko. Naj izidejo obenem (Red Hot Chili Peppers, Stadium Arcadium) ali ločeno (System of a Down, Hypnotize/Mezmerize), poslušalec ima nekako zmeraj občutek, da gre za prevelik odmerek glasbe naenkrat, ki prinaša tudi neizogibno samoplagiatorstvo, saj se ne omejuje na najboljše izmed ustvarjenega. Tu je albumski dvojec zasedbe Okkervil River v prednosti, saj kljub koncipiranosti kot dva medsebojno povezana ploščka prinaša le 17 pesmi, če odštejemo tri kratke, povezovalne instrumentalne vložke. In kam se lahko aktualni The Stand Ins umesti kot nadaljevanje kritiško cenjenega in odlično na svojih nogah stoječega The Stage Names? Primerjava je neizogibna in po pričakovanjih je "nadomestki" ne vzdržijo. Vsaj ne popolnoma. Da se razumemo: pod nobenim pogojem ne govorimo o slabih, manjvrednih pesmih; le takih presežkov kot na prejšnjem albumu tu ni več najti. Pesmi so preprostejše, kar se tiče strukture, a nič manj zagnane. Will Sheff s svojim vokalom med neutolažljivo melanholijo in pikrim obtoževanjem še vedno pripoveduje zgodbe o samovšečnih samooklicanih umetničkih, samomorilskih porno zvednicah in bivših puncah, ki jih potem vidiš le še na televiziji; vse skupaj rajši z vidika enega svojih akterjev in ne le kot pičel tretjeosebni opazovalec. Najbolj načitan frontman v rock glasbi poleg tega prepleta svoje rime ter osupne z zavidljivo rabo angleškega jezika, ki seže daleč nad povprečne tra-la-la ljubezenske pesmice iz radia. Kdo je tukaj torej the liar who lied in his pop song, če Sheff priznava, da se identificira s svojimi liki (in je zato verjetno v vsakem izmed njih najti tudi malo njega samega)? Te vihrave, še zmeraj folkovsko obarvane pesmi obračunavajo s popularno glasbo, pa vendar vlivajo upanje, bolj preko svoje atmosfere kot preko besedil - saj Sheff res pravi, da ja največja laž pop glasbe zatrjevanje, da bo vse spet dobro. Pop, premagan z lastnim orožjem. Ne pustite se pobožati zlikanim hinavcem, temveč dovolite, da vas zgodbe Okkervil River očarajo, pa vendar pustijo na trdnih tleh.

Kaj smo zgradili to poletje?

Me and my friends are like / double whiskey, coke, no ice. Še zmeraj se ne morem čisto odločiti, ali ta verz res skriva nek globok pomen ali pa je enostavno le pijano plitev. Pa vendar, pesem je hit; prikradla se je nepričakovano, malo prepozno in vrh vsega še z albuma, ki na prvo poslušanje zveni rahlo enolično in pearljamovsko. Karkoli nas The Hold Steady že poskušajo prepričati: to poletje ni bilo tako constructive, kot je imelo potencial biti, a vendar je bilo fajn. Končalo se je že, vsaj kronološko; vreme se še nekaj trudi, pa se kljub vsemu neizogibno hladi. A saj je že trip rekel: tudi september je bil lep, in to zelo. Pa še oktober bo, in tudi to jesen se ne bomo zavlekli v brloge, temveč v na novo odprti Kinodvor, na toliko koncertov, kot bosta čas in denar dovolila, ter tu pa tam tudi na faks pogledat, če smo že ravno v Ljubljani. Čeprav je morda saint Joe Strummer res bil naš edini spodoben učitelj in so stene res preveč sive za življenjske lekcije. In ravno zato naj vsaj od naslednjega poletja naprej s prvim soncem velja: let this be my annual reminder / that we can all be something bigger.

Valle Místico goes Zagreb - Conor Oberst and the Mystic Valley Band, Škuc Pauk, 8.9.2008

Zdaj, ko sem po dveh tednih končno spet prišel do poštenega računalnika, kjer mi knjižnična ali sorodna javnost ne diha za ovratnik med brskanjem po netu, obljubim, da bom samo še enkrat zatežil z aktualnim izdelkom C. Obersta, nato pa počakal, da fant ustvari kaj novega :)

In tako najprej: koncert v Zagrebu je bil bolj Mystic Valley Band kot Conor Oberst. Očitno gre res za projekt, ki bi naj vsaj v živo deloval kot polnovredna skupina - kar postavlja pod vprašaj, zakaj je potem album naslovljen in zastavljen tako "solo". Verjetno, ker je Oberst avtor komadov - a večina članov zasedbe (Nik Freitas, Jason Boesle, Taylor Hollingsworth, Macey Taylor) je kljub temu prišla do besede; le Nate Walcott se je obdržal tih za svojimi klaviaturami. Ker je bend zaradi okvare avtobusa zamujal, se je Zagrebu oddolžil tako, da so zaigrali predskupino kar sami sebi - vsak izmed štirih piscev pesmi je tako predstavil dve pesmi svojih siceršnjih skupin. V primeru Obersta je to seveda prineslo nepričakovano navdušenje vsem tr00 Bright Eyes fanom v dvorani (in po pravici povedano, kdo je pa prišel prav zato, ker mu je album Conor Oberst tako zelo všeč??), saj smo bili deležni dveh najbolj zlomljeno lepih trenutkov njihovega najboljšega albuma - First Day of My Life in Lua. Pesmi je °lUKA.V lepo dokumentiral in objavil; vse skupaj spremlja Walcott na svoji Trompete des Todes. Tudi prispevki ostalih kandidatov so bili všečni, pri čemer sta Boesel in Freitas zvenela bolj klasično songwritersko in prepričala tudi s prijetnimi glasovi, Hollinswort pa je deloval bolj kot kak Dylan na par bpm hitreje - in rahlo sitno.

Sam osrednji nastop z akterji, ki smo jih do tedaj že dodobra spoznali, je izpadel presenetljivo glasno in prijetno dinamično. Oberst se je gibal nekje na transverzali od igrivega do odsotnega, odvisno od komada in situacije, in niti ni izpadel preveč pijan - čeprav se je malo izživljal z rokerskimi pozicami ala skakanje po bas bobnu in orglah ter nakazovanjem besedil svojih pesmi (can you get this tube out of my arm?). Pri tem je znal celo prekiniti igranje kitare, kar se sicer še poznalo ni, pri tako netipično poudarjeno kitarskem zvoku (3 kitare plus bas!). Publika je bila rahlo statična, a večino časa rahlo zamaknjeno nasmejana, ko je bend streljal svoje na žalost manj brezčasne folkrock rakete, pa ko je Oberst nalašč pel mimo čudovitih melodij iz Lenders in the Temple. Smo pa dobili Dylana (Corrina, Corrina) in veliko kvalitenih B-sajdov, tudi z Boeselom, Freitasom in celo Taylorjem na vokalih. Slednjega je prekinil Oberst, ki se je primajal na oder z velikim kozarcem neidentificirane rdeče pijače in malo piksno Ožujskega. Proti koncu smo se na Hospital uspeli celo res razgibati, glasilke pa so itak ves čas trpele na račun spet citiranja vrednih tekstov. Ko je Oberst za konec razglasil "Zagreb, I really like you" in sedel za klaviature, so srca za trenutek že zastala v upu na Lover I Don't Have to Love - a to bi bil preveč popoln zaključek dolge in kvalitetne noči z druščino iz Nebraske. Še kdaj - takrat, upam, z Bright Eyes repertoarjem in najmanj tako intenzivno.

Souled Out in heaven!!!

Conor Oberst. Kaj smo, kaj so lahko Bright Eyes navdušenci pričakovali od tako preprosto naslovljenega, kot "solo" ponujenega albuma, potem, ko so že Bright Eyes zmeraj bili bolj kot ne solo projekt, ki se je od lo-fi, folky, genialno objokanih in zlomljenih začetkov preko nekaj res odličnih albumov razvil v pravi polizan pop projekt, bend, če hočete - saj tako hoče maestro Oberst? Srce je vsekakor vztrepetalo ob prvih taktih uvodnega Cape Canaveral: se mladenič vrača k svoji akustični kitari, nad katero slika prepletajoče se podobe in prispodobe, ki jih z vsakim poslušanjem raje dešifriramo, in to s tako kvalitetnimi pesmimi, kot smo jih deset dobili na I'm Wide Awake, It's Morning in kot smo jih tako obupano pogrešali na Cassadagi? Odgovor je seveda ne, saj bi bilo prelepo, da bi bilo res - in tako je pričujoč album precej bolj Conor Oberst and the Mystic Valley Band kot pa samo in zgolj Conor Oberst. Čeprav se v kakšni pesmi (Eagle on a Pole) glasbeno pravzaprav vrne v čustveno zlomljen čas okrog Fevers and Mirrors, po drugi strani pa v popolnem nasprotju skoraj odkrije refren, a manj preko ponavljanja verzov in bolj s podajanjem podobno zvenečih besednih zvez, kar v končni fazi izpade zelo prijetno poslušljivo.

Kaj se je torej spremenilo? Stalnega producenta in kooperaterja Mogisa ni zraven. Komadi so prvič po nekaj albumih obšli računalniško obdelavo in bili posneti analogno. Založba ni domači Saddle Creek. Oberst išče alternativo, se zdi - in kje jo najde? V približno konceptualni zgodbi o arhetipično ameriškem pobegu. Slika lastne praznine, krivde in odtujenosti (Lenders in the Temple) vodita v psihično in fizično bolezen (Danny Callahan, I Don't Want to Die (In the Hospital)), ki tako izpere mlado, nemirno ameriško psiho, da ne preostane drugega kot pobeg v Mehiko, saj kam drugam you gonna go with a head that empty (NYC - Gone, Gone) in there's nothing that the road cannot heal (Moab). Proti jugu v ritmu marša iz vojašnice z osvežujočim pomanjkanjem političnih prispodob, če pa že, pa zmeraj navezanih na osebno tragedijo. Album je bil v nekem mističnem azteškem mestu tudi posnet (je torej snemanje bilo del samega procesa koncepta, razsvetljenja?), česar ni nujno slišati, saj občutek zamaknjene subtilnosti v uvodu vara; uptempo country/blues komadiči (hello Dylan) dominirajo celostno podobo, presenetljivo prezentni kitarski rifiči nas uvedejo v kar lepo število pesmi, med njimi prvi singl Souled Out!!!, ki skoraj prispe na željeni cilj, pa ugotovi, da ga na more doseči: you won't be getting in, it's sold out in heaven. In tako se zaključni Milk Thistle, ki s Cape Canaveral predstavlja okvir albuma, akustični plašček, občo sliko dojemanja sveta, znajde spet na začetku; spet se boji prihodnosti, smrti. If I get to heaven, I'll be bored as hell, zanika poprejšno željo po izpolnitvi in happy endu.

Pesmi se po nekaj poslušanjih in prvotnem začudenju torej odprejo. Nehomogenost zvoka bojda služi konceptu, pa vendar vešče uho sliši: melodije so bolj plakativne kot sicer, kar seveda pomeni krajši rok uporabe. Recimo, da so zgodbe in podobe dovolj kvalitetne, da bodo pesmi držale v ušesu dlje časa, kar velja vsaj za Cape Canaveral in še za kakšen res odličen komad - še vedno pa so vse preveč oddaljeni od preteklih presežkov, da bi se z njimi gledali iz oči v oči. Upamo, da se Oberst ni izpel in da bo novi material na koncertu intenzivno predstavil v živo, obenem pa nam privoščil še kak posladek iz preteklosti. Sicer pa, kot sem pijan že znal razglašati: ne grem domov, preden ne popijem vsaj kozarca rdečega vina z največjim piscem pesmi, kar jih poznam.

Something fucking special

O, sodobna apatija in posledična neskončna jeza nad lastno brezčutno pasivnostjo. Šveda po imenu Johnossi sta sicer prav tako nagnjena k pop harmonijam kot mnogi njuni rojaki, ki jim je že v rani mladosti v roke potisnjena najmanj flavta. Vendar pa je frustracije v njunih melodijah zmeraj za odtenek več, kot smo je vajeni iz te skandinavske rokenrol dežele, ki nas uči o melahnoliji kot pozitivnem čustvu. Tako se John in Ossi na letos izdanem albumu gresta Party with My Pain, v sledečem komadu s prvenca pa s hrepenenjem v glasu kličeta: "I wanna do something fucking special and extraordinary!" Tudi mi.