Dva krat dva. Benda. Tri plus pet in dva plus šest. Članov. Obe predskupini prvič, oboje glavne nastopajoče drugič. Dear Reader z Lauro Gibson in The Notwist z Joasinho. Dva dni zapored.
Mislim, da so Dear Reader (poleg kraljevsko pretiranih Die Antwoord, seveda) edini južnoafriški bend, ki ga poznam. Gospodična Cherilyn MacNeil se je v letu 2010 po razpustitvi skupine preselila v svetovljanski Berlin, kjer Dear Reader neguje kot solo projekt. Tako je nastal lanski album, naslovljen Idealistic Animals in poln živalskih naslovov pesmi. Ta je predstavljal levji delež (see what I did there?) petkovega nastopa, slišali smo pa tudi nekaj starejših viž, vključno s čutno, lomljivo akustično izvedbo Springsteenove Dancing in the Dark kot drugi dodatek. Ja, vem, notri je vštulila košček To Be With You, ene mojih najbolj osovraženih pesmi vseh časov, pa kaj. Cherilyn rada pripoveduje zabavnosti s turneje, švedski bobnar išče novo službo v evropskem parlamentu, violinistka jih dopolni petindvajset, smeh iz dvorane pa sproži smeh tudi na odru in prekine začetek pesmi, ki je itak čisto neprimernega vzdušja. Publika sedi po stopnicah in tleh v Rotonde ter uživa v pop melodijah uigrane peterice. Vsaka pesem ima svojo zgodbo, le prisluhniti ji je treba. Glavni akterji v njih pa niso nikoli zgolj črni ali beli, zgolj dobri ali slabi, temveč nekje vmes. Tako kot v resničnem življenju.
Laura Gibson si je Dear Reader za eno pesem pripeljala na oder. Drznila si je prirediti Where Did You Sleep Last Night, ki jo je ustrezno oklicala za In the Pines. Po koncertu, za merch mizo, je prepoznala mojo Port O'Brien značko – prva, odkar jo nosim že več kot dve leti! –, pa še to le zato, ker je bila z njimi na turneji. Njen trojec pa je igral zanimive, morda na prvi posluh zamenljive, a nikakor zanemarljive prijetne folk melodije, mestoma celo nekoliko bolj poskočne, kot bi bilo pričakovati. Računam s tem, da ji bom nekoč poklonil več pozornosti. Tudi vi ji dajte, če boste imeli priložnost.
The Notwist sem si, le kdo bi mi verjel, ogledal davnega 2008 v Orto baru. Morda zadnji koncert tam, ki sem ga dojel kot relevantnega – pa zato toliko bolj. Kakor takrat je bila tudi tokrat predskupina le dvojec, a takrat domača za nas, tokrat pa domača za The Notwist, saj Joasinho prav tako prihajata iz Münchna. Poleg tega je bila njuna mešanica (indie) rock glasbe z elektronskimi matricami precej primerna za podporo temu večeru. S svojim igračkanjem in multiinštrumentalizmom vokalista sta že precej nabito dvorano dostojno prepričala. Njune pesmi imajo zagon, imajo lepoto in pravšnja presenečenja. Fanta sta celo podarila dve plošči, prvo tistemu, ki v eni izmed pesmi prepozna melodijo z glasbene skrinjice – bil je Imagine –, drugo pa tistemu, ki v isti pesmi prepozna jezik besedila. Bil je Swahili. Pa sem si mislil!
The Notwist sem si, le kdo bi mi verjel, ogledal davnega 2008 v Orto baru. Morda zadnji koncert tam, ki sem ga dojel kot relevantnega – pa zato toliko bolj. Kakor takrat je bila tudi tokrat predskupina le dvojec, a takrat domača za nas, tokrat pa domača za The Notwist, saj Joasinho prav tako prihajata iz Münchna. Poleg tega je bila njuna mešanica (indie) rock glasbe z elektronskimi matricami precej primerna za podporo temu večeru. S svojim igračkanjem in multiinštrumentalizmom vokalista sta že precej nabito dvorano dostojno prepričala. Njune pesmi imajo zagon, imajo lepoto in pravšnja presenečenja. Fanta sta celo podarila dve plošči, prvo tistemu, ki v eni izmed pesmi prepozna melodijo z glasbene skrinjice – bil je Imagine –, drugo pa tistemu, ki v isti pesmi prepozna jezik besedila. Bil je Swahili. Pa sem si mislil!
The Notwist so se, zanimivo, na turnejo podali brez novega albuma – ali njega najave – v kovčku. The Devil, You + Me leži že štiri leta nazaj, njihov prejšnji izdelek, slavni in spoštovani Neon Golden, pa še šest let pred tem. Deset torej. Ojoj. V Ortu so začeli s Pick Up the Phone; tokrat so si ga "prihranili" za drugo mesto v programu. Da se razbremenijo pritiska, veste. Pritisk, ki ga ustvarjajo na odru, pa da večkrat misliti: je to res ista skupina, ki jo poznam s plošče? Ja, saj plavajo v svojih poljih neskočne melanholije, tiste najbrž res najimenitnejše fuzije organike in elektronike v popularni neodvisni glasbi. A ko se odločijo izbruhniti: kakšno rjovenje! Kakšna atonalnost! Kakšna jebena glasnost! Markus Acher scratcha vinilke. Njegov brat na basu se pol koncerta bori s crkujočim ojačevalcem, pa si sploh ne dovolijo, da bi se opazilo. Bobnar je pa itak žival, en tistih, ki jih je tako veselje gledati, da bi najraje sam prijel za palčke, če bi imel količkaj občutka za ritem. Uh, in potem je tu še Console. Skozi celoten set samo pridno šraufa svoje gumbke in vihti svoj Wii daljinec, pa se zraven drži, kot da je največji car na svetu. Važič. Proti koncu, ko med dvorano zaorje Pilot, ko se oder bliska rdeče in zeleno kot skoz papirnata 3D očala, takrat se pa čupavi in bradati Console reži kot pečen maček. Kdo bi vedel, zakaj. Naj mu bo prav. Naj jim bo vsem prav. Smešni stari Nemci, ki lahko marsikaterim današnjim psevdo-carjem pokažejo, kako se stvarem streže.
Foto: Kmeron na Flickr.
