Turn. Smile. Shift. Repeat.

Preprosto. Učinkovito. Resnično. Neizogibno.

Numbers, passwords, protocol is not enough to save your soul.

April 12th, with nobody else around.

So pesmi, ki imajo svoj pomen v besedilih jasno podan, izražen. To ponavadi izpade poceni, cheesy ali pač oboje. Prave mojstrovine so večinoma tiste, ki poanto podajo na malce prikrit način. To je lepo, saj posamezniku dopušča možnost interpretacije - pa vendar se za besedilom običajno skriva neka bolj ali manj resnična zgodba. Te pa včasih najbrž ne želimo poznati. Okkervil River, Black.

I'm coming into your town
Night is falling to the ground
But I can still see where you loved yourself before he tore it all down
April 12th, with nobody else around
You were outside the house; where's your mother?

When he put you in the car
When he took you down the road
And I can still see where it was open, the door he slammed closed
It was open, the door he slammed closed
It was open, long ago

Zgornji posnetek, mimogrede, izvira iz lanskega Haldern Pop festivala, ki je 25. obletnico slavil z zmagoslavnim line-upom. Celoten TV posnetek koncerta si lahko ogledate v obliki Youtube playliste tukaj.

Mama, I'm Satan!

None of you understand. I'm not locked up here with you. You're locked up in here with me.

Rorschach

Free Willy is not amused

I'll be a killer whale when I grow up
I'll be a vulture
I’ll be an animal, a carnivore
I’ll be a monster

Kanadska peterica Wintersleep si zasluži pozornost, saj mojstrsko akumulira svoje vplive v žalostno do jezno zmes 90s-ish, ampak kul, poslušljivega indie rocka. Pravkar so na evropski turneji; škoda, da tega nisem izvedel prej, ampak then again, saj nam niso prišli kaj bliže kot v Nemčijo.
Edini spodoben Youtube video za pesem Orca s prvenca kot ponavadi nima nobene veze s samo pesmijo, zato mirne duše prezrite podobe. Sprašujem pa se, katera naslovnica aktualnega albuma Welcome to the Night Sky je bolj kul: izvirna kanadska ali letošnja evropska?

Staring at the Sun

Vem, da obstaja več pesmi s tem naslovom; tista od U2 je prav prijeten pop štikl, ki so ga na skoraj akustično priredili tudi domači Posodi mi jürja, tista od The Offspring pa je pač naspidiran, a dokaj kul on-the-road pop punk rock. Moj - trenutno - najljubši komad s tem naslovom pa izvajajo TV in the Radio; v rahlo različnih izvedbah ga najdemo na albumu Desperate Youth, Bloodthirsty Babes in na EPju Young Liars. Moram priznati, da temu ni bilo zmeraj tako; novembra lani, ko smo se odpravili na TVotR koncert na Dunaj, pesmi še poznal nisem. Kapitalna napaka omejevanja na zadnja dva albuma njihove diskografije me je tako stala (še malce bolj) izjemnega koncertnega doživetja, ko je zasedba čisto za konec vžgala ritmično zelo straightforward in naspidirano verzijo sicer rahlo zadržane, napete pesmi. Že itak mi je maksimalno dogajalo, pa čeprav sem lahko za komad takrat rekel le: ne, ne, jaz ga nisem od prej poznal. (Ups, pravkar gledam svoj zapis o najljubših lanskih koncertih; ne spomnim se, ampak očitno sem takrat uporabil isto foro, hehe :))
Tukaj je torej live izvedba Staring at the Sun iz leta 2007 v Bostonu.

Singles Club #2: Murder by Death

BROTHER

Naj začnem ta opis z obveznim citatom, da Murder by Death kljub svojemu na videz deathmetalskemu imenu na odru vendarle ne koljejo drobnice, temveč so se poimenovali po komediji iz sedemdesetih? No, prepozno. Gre za skupino, za katero sem nekoč slišal morda najbolj slikovit opis sploh; nekdo, ki ga poznam, je zvok določenih njihovih pesmi predstavil z "arrrr-mi-smo-pirati". Priznavam, da se v take globočine njihove diskografije še nisem spuščal, a kakorkoli že - singl Brother s predzadnjega albuma In bocca al lupo je zgodba z zaprašenih cest iz krajev, kjer kri ni voda. V družinsko skoraj idilo ob smrtni postelji se tihotapijo droge in prevare, v ameriški plesno-pivski bar pa ta bend uspe pretihotapiti svoj galop čez širne poljane. Edino luštno punco daleč naokoli imajo seveda v svojih vrstah in so jo posadili za violončelo.



B-side 7'' izvedbe prireja nepriredljivo, in to z odliko. Zlajnana Don't Cry zlajnanih Guns 'n Roses v njihovi izvedbi zveni, kot se spodobi: morbidno in ravno dovolj svojsko, da prepriča. Da je bila vključena na kompilaciji Visions-ovih B-sideov leta (čeprav je vse skupaj izšlo 2007, WTF), je v prvi vrsti sploh pripomoglo k tej objavi. Pesem je mogoče streamati tukaj.

Get on your dancing shoes

Švedski garažni rockerji Mando Diao se te dni vračajo na glasbeno prizorišče - in svojo stilsko oznako, kot kaže, vse bolj puščajo za sabo. Le dobro leto po svojem po popu iz šestdesetih dišečem prezrtem četrtem albumu so fantje danes na MySpace lansirali video za svoj novi singl, rokenrolklišejevsko naslovljen Dance with Somebody. Komad je izjemno skuliran, presenetljivo zračen in še bolj na pop pristrižen kot doslej; znajde se popolnoma brez kitarskega divjanja, Björn Dixgård pa spet igra na svojo "high priest of Swedish soul" karto, pri čemer mu pridno pomagajo back vokali. Video je stilski in prijeten, pripadajoči album Give Me Fire (!) pa pričakujemo 13. februarja naslednje leto.

Vsi smo zombiji #2

Premikamo se, kot bi nam kdo spodnašal tla pod nogami. Naše bolečine in naše rane so naš največji kapital.
V tem nemško točnem, kot koračnica podkovanem, sofisticiranem indie komadu so zombiji, mistične karibske nemrtve kreature, ponovno simbolika za odtujenost človeka od sveta. Zombi je tisti, ki kriči, a ni slišan; hodi po ulicah in ni sam, njegova vrsta je povsod, a ne najde svojega mesta v njej.
Izgledamo nemogoče. Prehitevamo čas. Smo vneto mesto med vami. Kante: Zombi.

Vsi smo zombiji

Ste se, vsi, ki imate radi filme, kdaj spraševali, kako izgleda melanholična gejevska porno srhljivka s politično noto? No, tudi jaz ne - pa me je vseeno prijetno presenetila. Otto; or, Up with Dead People (Otto, gejevski zombi) je namreč prav to, kar sugerira ta eksotična oznaka, in kdor si ga ni ogledal na letošnjem Liffu, je zamudil pravo malo podzemno senzacijo.
Film je zanimiv tudi z glasbenega stališča. Poleg tega, da je režiser Bruce LaBruce (po Wikipedii Canadian writer, film-maker, photographer and underground gay porn star) za film pridobil pesmi znanih izvajalcev, ki jih pozna, kot so Antony and the Johnsons in CocoRosie, v spominu ostane predvsem komad Everyone's Dead primerno imenovanih The Homophones is Philadelphie. Ta dvominutni akustični bastard na treh akordih reminiscira o poletni blaženosti izpred nekaj desetletij; s svojim nedolžnim izrazom na obrazu se obenem že v prvem verzu spogleduje s seksom in drogami, in to kar na prvo žogo, v refrenu pa se pretvarja, da je parček ostal sam v svoji radosti, ker je ves svet pomrl. Primerna podlaga gej ljubezenskim scenam torej, ki se jih naslovni junak Otto spominja iz svojega prejšnjega, "pravega" življenja v filmu, nujno uvrščenem v rubriko ekstravaganca, a kljub vsemu več kot vrednem ogleda.

The Homophones, Everyone's Dead


Otto; or, Up with Dead people trailer

Shout Me Out!

Crap. Zdaj sem pa preposlušal Dear Science, pogledal ta video (na prvo uho mogoče najbolj všečnega komada) in zdaj tudi jaz hočem na TV on the Radio.

The fabulous mess we're in

Senzacija! Tudi ponedeljkovo jutro zna izjemoma biti prijetno, če ti medicinci dovolijo spati eno uro dlje, potem pa za prvo pesem jutra čisto slučajno spustiš The Magic Position in ugotoviš, da Patrick Wolf poje nekako takole:

So let the people talk
It's Monday morning, walk
Right past the fabulous mess we're in
It's gonna be a beautiful day
So do the bluebirds sing
As I take your hand
And you take my kiss
And I take the world

V kleti, v krvi

Nisem tolikšen poznavalec glasbene niše, imenovane post-rock, da bi si drznil govoriti o svežem vetru, ko sem naletel na avstralski trojec Pivot. Dejstvo je, da skupina ne ubira zvoka, ki ga načeloma tipično asociiram s tem žanrskim pojmom, torej (pre)dolgih komadov, kjer kitara in klavir stopnjujeta napetost nad bas linijami do končnega, olajšujočega izbruha. Pivot izberejo elektronsko podlago, nad katero se atipične kitare ali sintesajzerski tepihi prepletajo z zvočnim igračkanjem. Bobni so kljub temu lahko organski in močni, album s prijetnim naslovom O Soundtrack My Heart (in okusno preprosto naslovnico) pa tako lahko služi kot gurmanski glasbeni užitek ali pač kot dinamično ozadje, kaj jaz vem, debati ob pivu.

Video za In the Blood je naslovu primerno bolan tarantinovsko krvav slasher, lepo v domači garaži ali kleti insceniran z lutkami, ki nič hudega sluteče seveda gladko nastradajo. Vsi vemo, koga na odprtem morju privabi kri, vi pa se B-filmsko obarvanemu nasilju vseeno ne pustite odvrniti od glasbene podlage. Ta je v tem primeru namreč tista z dodano vrednostjo.

Živo srebro

Bloc Party so v ponedeljek na Radio 1 premierno predvajali svoj novi singl: Mercury. Kdor je bil zadnje mesece na trnju, ali bodo mladci konsekventno nadaljevali svoj elektro odfuk po imenu Flux, pa bo vendarle le delno zadovoljén. Komadič se umesti nekje med divje bobnanje, ki je prvenstveno odlikovalo Silent Alarm, in malce bolj soparen, temnejši zvok z A Weekend in the City - od skoraj eksperimentalnosti Fluxa pa mu ostane razsekan vokal v kitici in primarno zelektrificirano instrumentiranje. Kele Okereke ne pove popolnoma nič, ko pravi: "I think the third studio incarnation of Bloc is going to be a bit like the rawer earlier Bloc, but with experience," pa vendar z izjavo glede na prej povedano nekako zadane bistvo predloženega singla. Tega spremlja en najbolj hudo simbolično, morda celo nesmiselno političnih videov sploh, ki povrhu vsega izgleda še kot low-budget znanstvena fantastika iz petdesetih, ki sreča Planet opic. Kar zabavno z močnim kar-nekaj efektom. Morda se bo globlji pomen razodel ob izidu novega albuma, ki ga bosta, skladno s Kelejevo izjavo, producirala oba doslejšnja Bloc Producenta, Paul Epworth in Jacknife Lee.
Mercury v fizični obliki izide 11. avgusta.


Vir: UG.

Mladina...

Danes se je na Ljubljano spustilo najbolj noro nebo sploh. Nekje med pastelno oranžno in nevihtno modro je skupaj z južnim vetrom dišalo po tistem ščemenju v trebuhu, ki bi mu nemško govoreči z nasmehom rekli Aufbuchstimmung.



Kako si želim verjeti tema fantoma, tej pesmi, skriti himni porajajočega se poletja.

Sreda

Zakaj si mlade skupine tako rade nadevajo "smešna" imena, ki jih še leta zatem tepejo? Malokatero najstniško-neposrečeno ime se sliši tako zgrešeno kot Slut nemških (indie) rockerjev iz Ingolstadta. Lahko se sicer gremo kvalitativni preskok in trdimo, da je ime tako neumno, da je že spet kul. Lahko se še vedno izgovarjamo, da ni angleško, temveč švedsko in pomeni konec. Kakorkoli že, ime ostaja konstantno, zvok se spreminja. Slut ambicije še nikoli ni manjkalo, a v letih svojega obstoja so se uspeli precej sofisticirati. Če so daljnega 2001 z Lookbook zveneli kot Radiohead za nezahtevne - pa kljub vsemu navrgli kar nekaj finih deževno sivih pesmic, ki še zmeraj zvenijo močno všečno - so se preko bolj lahkotno, a izrazito suho rockerskih Nothing Will Go Wrong in All We Need Is Silence letos znašli v bolj spevnih, dodelanih, melanholičnih vodah z odlično dvoumno naslovljenim StillNo1. In najlepše na celotni zgodbi? S klavirskobaladnim Wednesday so bliže radioheadovskim sanjskim tripom, kot so si kadarkoli prej tako obupano želeli biti. Way to go je vse, kar lahko porečem.
Video je nekje med kar nekaj in umetnostjo. Morda mu manjka tisti siddhartovski zaključni brejk, ki se ves čas tako ponuja.



Pa še to: kdor ima šanso, naj si jih poleti pogleda tukaj. Bi znalo biti fino.

UV trip

Odkar so se džankiji menda pričeli veselo fiksati na stranišču CTK-ja, je ta ustanova, kjer miroljubno preživljam svoje izpitno obdobje, pred kratkim (mesec? več? manj? saj ne vem, tam čas drugače teče :P) v ustrezne prostore uvedla UV luči. Saj veste, v njihovem soju odvisniki naj ne bi našli žile za injiciranje, popularne pa so tudi v klubih tipa KMŠ, kjer je potem vsak, ki se prikaže z belo majico, zvezda večera (ali v tem primeru veceja). Končen rezultat potem izpade nekako takole:



Tako se vsak obisk stranišča spremeni v čisti nu rave trip. V izvirnem preblisku predlagam uporabo psihoaktivnih substanc v kombinaciji z iPodi, sinhrono naštimanimi na dotični komad, vse skupaj v slučaju poletnega dolgčasa, recimo na kako zmačkano jutro po Trnfestu. Tako bi sicer kljubovali osnovnemu motivu inštalacije omenjenih luči in uresničili mokre sanje Steva Jobsa, pa vendar: kdo je z mano? :D

Tudi Angleže UV svetloba bojda fascinira, čeprav na malo drugačen način. Pa le niso tako fini.

Junk food, indie style.

Že res, da je t.i. indie scena v zadnjem času (letu? dveh?) doživela ogromen bum; kar je bil prej gangsta rap, ki je našel svojo kontro v črno pobarvanih emo mladičkih, je zdaj posal H&M indie stajl. Vsi drugačni, vsi enako oblečeni, pa kar vse še velja po srednjih šolah. A kljub temu me vedno znova preseneča lokacija, kamor se vsake toliko odpravim na nezdravo nedeljsko kosilo, ko se mi kam drugam pač ne da: McDonald's na Čopovi. Praktično konstantno tam namreč laufajo kakšne britpop variantice ala Bloc Party ali (neizogibna) Kate Nash, danes pa so me presenetili z indie popom, v katerem sem užival, preden se mi je sanjalo, kaj indie pop sploh je: I'm on Standby žal 2 leti nazaj razpadlih Grandaddy. Ne bi si misili, da ta bend kdorkoli sploh pozna, kaj šele, da bo kak njihov lahkotno melanolični komadič laufal na radiu v samem fast food centru Ljubljane. Tudi jaz sem v bistvu domač le z albumom Sumday iz 2003, dozdeva pa se mi, da sem bend dejansko videl v živo, in sicer delati promocijo dotičnega albuma na deževno popoldne v nekem londonskem Virgin Megastore-u istega leta. Ne bi dal roke v ogenj - takrat se mi namreč še ni sanjalo o njih, le Sumday naslovnico je bilo menda videti povsod. Oh well.


Pričujoč video je precej WTF, a menda edini na Jutubu s tem komadom. Uživajte v otroškem american football-u in Grandaddy.

Teardrop on the (camp)fire

Moram takšen dragulj med priredbami res spet odkriti preko TV serije? Pa sem si obljubil, da se po Buckleyevem Hallelujah (sploh ne vprašajte, kje sem ga prvič slišal!) to več ne bo ponovilo. Kakorkoli že, José González je svojo akustično verzijo Massive Attackovega Teardrop sedaj predstavil tudi v finalu 4. sezone Housa. In to uspešno; ustvarjalci že vedo, kako ga vključiti ob pravem trenutku za pravšnjo mero napetosti. Gonzálezu kljub zreduciranim sredstvom namreč uspe ohraniti dramatiko originala, obenem pa doprinese dobršnjo mero topline v sicer klinično hladen komad. Glede na to, da govorimo o priredbi, bi bilo mogoče malo pojamrati nad dejstvom, da je melodija vokala izvirniku praktično identična, pa vendar to ne moti; z orientalsko obarvanim, stiliziranim videom se vsekakor odlično sklada.

Shin on!

Saj vem, nekaj je jamrala že Natalie Portman v Garden State, a kdo jo bo pa resno jemal. Pa vendar: ko že ene tretjič ali četrtič doživiš "o-fak-so-dobri-zakaj-jih-ne-poslušam-vedno-in-povsod" efekt, ugotoviš, da nekaj pa že mora biti na tem bendu, ki se ga (neupravičeno!) drži neka kvazi hipsterska etiketa. Indie pop v najčistejšem pomenu besed. Melodije, ki spravljajo v vzhičenost, medtem ko okolica samo zategnjeno opazuje. Obljubim, da bom priden in bom odslej poslušal več Shinsov!



You've got too much to wear on your sleeve; it has too much to do with me.

I lean against the wind, pretend that I am weightless

Če so nekateri komadi sončni, poletni, spet drugi izrazito jesensko slinasto deževni, sem pred kratkim ugotovil, da mi je izredno všeč veter in pesmi, ki jih podzavestno asociiram z njim. Ne vem, očitno ima tu pomen neka dramatičnost, pa vendar lahkotnost in zanos, ki prinašajo občutek neustavljivosti. Zastave plapolajo, nebo je jasno, zrak topel, želi te odnesti s sabo. Najrajši na ploščadi pred maksijem. Glasba v gibanju.