Mama, I'm Satan!

None of you understand. I'm not locked up here with you. You're locked up in here with me.

Rorschach

Road trip

Ne, naslov nima veze z eno najbolj debilnih komedij vseh časov. Ta vikend smo se podali na mini slovenski road trip, ki je potekal približno tako: Gornja Radgona - Ljubljana - In-Sane @ Trnfest - Rakov Škocjan - Ankaran - Koper - Moveknowledgement & Los Nipples @ RSQ bič parti - Portorož - Ljubljana.

V procesu trajanja navedenih dogodkov sem prišel do sledečih spoznanj:
- In-Sane so bolj punk rock in manj hardcore, kot sem mislil, da so;
- pravijo: mi nismo glasbeniki, mi smo punk rockerji, in imajo na simpatično pozitiven način prav;
- pivo je zdaj še na Trnfestu postalo drago;
- v pravi situaciji se da debilno plesati celo na, citiram, world music/gypsy jungle/balkan beats. Edina bolj debilna stvar od takega plesa so fotografije, ki ob tem nastanejo;
- v SLO imamo miljon lokacij, vrednih ogleda, za katere nam dol visi, ker se veselo furamo mimo po avtocestah, nad katerimi se seveda pritožujemo;
- slovensko morje ni morje, temveč blatna, morskotravnata masa vode ob zabetonirani plaži;
- ska punk je dolgočasen in neinovativen;
- Moveknowledgement so, odkar so suvereno skenslali soul reggae pop freestyle rap in objeli elektroniko, eksperimente in ravno prav duba, da še ni za zehanje, veliko bolj odtrgani, všečni in plesni kot poprej (vsaka čast);
- debilni lokalci plešejo na karkoli, kar ima ritem, in težijo vsem osebkom ženskega, pa tudi moškega spola, naj se jim pridružijo;
- v avtu ni udobno spati;
- Portorož je drag in brezvezen, obenem pa se dela norca iz obiskovalcev s peščeno plažo, ki je od morja loči meter širok betonski pas.

This is hardcore! Nine Eleven, MD Grom (Stari vrtec), GR, 6.8.08

Energija. Vsak, ki si misli, da je že bil v prvi vrsti, tam še ni bil - vsaj če mu ni vokalist tulil v faco in ga po njej oplazil z mikrofonskim kablom, ga pohodil in se pred njim vrgel na tla; če se ni kitarist med igranjem naslonil nanj, nakar dotičen, v hardcore-u ne pretirano izobražen poslušalec ni bil popolnoma prepričan, ali gre za znak naklonjenosti ali je gesta le posledica prostorske omejenosti. Trideset poslušalcev, nekaj več kot trideset minut in po občutku nič več kot trideset kvadratov. Ko koncerta ne bi smelo biti, pa vseeno je, ker je to punk in DIY scena in ker se koncerti izvedejo kljub nevarnosti, da se ti koncertni plac zruši na glavo. Francozi s pozitivnim pristopom k agresivni glasbi in publika, ki ni toliko tr00, kot je vesela, da se v domači vukojebini nekaj dogaja. Vsak, ki je prisostvoval, se je v roku dveh komadov zašvicu ful - in bil navdušen. Še na mnoge zadnje koncerte!

Wake up? Rage Against the Machine v Modeni, 14.6.08

Prekletstvo predskupin. Samo dve možnosti sta: ali so popolno lokalno sranje in jih podpira množica, ali pa so vzpenjajoč se, kvaliteten bend, ki ga ponavadi podpira glavni nastopajoči večera, množica pa ga več ali manj izžvižga. Na Rage Against the Machine v Modeni smo doživeli oboje.

Za italijanske Linea 77 sem na srečo prebral last.fm opis in tako vedel, kaj pričakovati. "With the directness of the bus line they are named after, Linea 77 rocketed from their birthplace of Venaria (Torino) to become Italy’s premier rock band." Aha. Beri: mainstreamovski hard rock, dovolj trdo, da ima vsak System of a Down fan alibi, pa z dovolj spevnimi refreni in preprostimi teksti, da jih vsaka goth wannabe upornica veselo prepeva. Dva (!) vokalno shirana vokalista s Stan & Olio dinamiko. Od debilov za debile.
Nato: Gallows. Z NME-jeve strani nahajpani skoraj londonski hardcore mladinci definitivno ne sodijo na stadion; njihovo mesto je v prešvicanem klubu, najrajši v kaki angleški kleti. Pričeli so po pričakovanju divje in suvereno. Navdušenje na pevčevem obrazu je bilo opazno, a se je po ignoriranju, izžvižganju in stotinah visoko dvignjenih fakju-jev hitro spreobrnilo v "dajmo- opravimo-to"-nasmešek. Škoda; peterica, ki izgleda bolj indie kids kot pankerji, ima definitvno potencial, tako pa se je njihov šov končal z nakazanim drkanjem proti publiki, tuši hrane, embalaže in žog proti odru ter vokalistom, ki je takoj, ko je zadnji komad odpel (odkričal?) do konca, odvihral z odra.

A tako žal je; masovno kompatibilna glasba v osnovi pač privlači ignorantsko nastrojene, pijane množice. Z RATM ni nič drugače, pa čeprav je bilo opaziti osebke z majicami Sonic Youth, Peter Pan Speedrock, pa seveda mnogo mnogo italijanskih Korn in Slipkot imitatov. Kdor se udeleži koncerta na stadionu, sicer menda ve, kaj pričakuje: preveč ljudi, pijane horde, pa neskončno prerivanje med slednjimi, če se hoče morda videti karkoli od dogajanja na odru. Lahko bi sicer sedeli na tribunah, pa saj nismo softiči. K sreči je situacijo malo sproščal wavebreaker. Vsaj dokler niso predskupine odigrale, that is: sledil je namreč največji security fail, kar sem ga v svoji koncertni karieri doživel. Ljudi, ki so preskakovali wavebreaker, so varnostniki načeloma polovili in odstranili, a še preden sem do konca pomislil, da pravega navala ne bi mogli zadržati, se je ta že zgodil; množice so se pričele valiti preko ograje, varnostniki so se samo žalostno spogledali in se po francosko odstranili. Organizacija na vrhuncu je seveda kar nadaljevala s programom, mi pa smo ostali prilimani na ograji.

Enter Rage Against the Machine. Morda najprej: zakaj? Ker so heroji naših, khm, srednješolskih let, pa ker kljub vsej masovnosti in idiotskemu fanbase-u uspejo združevati glasbeno dovršenost, upor in energijo - čeprav slednjo predvsem v obliki agresije. A zakaj turneja zdaj, osem let po legitimnem razpadu, seveda popolnoma brez novega materiala? Zackov solo album je verjetno ostal izgubljen nekje med brazilskimi gverilci, Morellu je dovolj akustičnega jamranja, Cornell pa je odjebal Audioslave. Diši po keširanju? Točno. Ampak RATM so se seveda reformirali zaradi katastrofalnih političnih razmer v svetu, "it feels like these are songs that were born and bred to be played now." Da, Morello. Tako je.

Guilty parties so torej vkorakali na oder ponižno v oranžnih zaporniških uniformah in s črnimi rabeljskimi maskami na glavi. V roke so jim bili položeni inštrumenti in po pričakovanjih so ga začeli takoj pošteno žgati: Bombtrack. Presenečenje: zvok se ni niti malo spremenil, še zmeraj je perfekten, močan, gruvi. In tako so nas popeljali skozi best of, bolje rečeno, hardest of, saj nam pavze za predah niso privoščili; morda je kvečjemu kitica iz Born of a Broken Man malce pustila hlastati za nočnim zrakom nad prešvicano množico. Morello (s Chejem na ojačevalcu! pozer grdi) se je konstantno dokazoval, skakal iz mastnih riffov v svoje prepoznavno atonalne kitice in odpičene solaže, obenem pa se premikal po odru z roundhouse kicki, na katere bi bil še Chuck Norris ponosen. Mimogrede, res čisto zmeraj nosi isto srajco? Konstantno? Basist Commerford verjetno vsa ta leta itak ni delal drugega kot gruval in bildal, pa se je pokazal kar brez majice. Tudi de la Rocha se je komaj kaj spremenil; dredov ni več, le še mini afro, njegov šušljajoče-prepoznavni rap stil pa se še dobro drži - čeprav: kje je ostal visokohitrostni We're poppin', shockin', rockin', put a side of hip-hop iz Renegades? Celotna zadeva je kljub vsej energiji izpadla zelo predvidljivo, naštudirano v nulo, brez možnosti improvizacije. Vtis je nekako popravil Sleep Now in the Fire, kjer je Morello vključil sproščen rifič, ki me je spominjal na nekaj havajskega, de la Rocha pa je stoječ na boksu sarkastično imitiral kraljevski pozdrav množici in precej bolj na izi kot ponavadi podajal svoje verze.
Seveda fantje niso pozabili tudi na obvezen politični govor. Med Wake Up so pogreli staro zgodbo s Coachelle; stavit grem, da jih Italijančki itak niso zastopili, le navdušeno so kričali, ko so slišali besedi "Bush" in "assasinated" skupaj v enem stavku. Da se naj Italija zbudi, se je pod črto glasilo sporočilo, in kako da si kdorkoli drzne trditi, da so člani koalicije voljnih. Če je bil ostalo šov nostalgije, se je ta del predstave zdel prekleto zlagan; saj verjamem, da bend res sledi svojim političnim idealom (ali jim vsaj nekoč je, spomnite se, razšli so se zaradi creative differences), a hraniti brezglavo, mtvjevski crossover poslušajočo, nezavedno pijansko-pubertetniško dovzetno množico z političnimi vidiki in biti na aplavz še ponosen - to gre rahlo predaleč. Predlagam, da se Rejđi končno zmigajo in ustvarijo kaj konkretnega, aktualnega, udarnega, preden njihov reuinon postane najhujša karikatura razprodaje, kar smo jo videli od The Police.



Vse me boli; spat grem.

Heavy Dub vs. Nintendocore

Ni mi čisto jasno, kaj se letos dogaja v Sloveniji; koncertna pomlad bo očitno pestra - en za drugim se napovedujejo omembe vredni dogodki (seveda še zmeraj zaman čakamo na drugi izvod "serije koncertov" Youngunz priporoča - ampak to je zgodba zase).

In tako se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi - dve izmed zadev, ki bi si jih rad ogledal, se odvijata na isti dan, 14.4.2008. V ljubljanski Gala hali bodo nažigali Ipecac-ovi Dub Trio, ki v imenu omenjenemu žanru dodajo še predpono heavy, medtem ko bo Šmocl v Laškem na udaru samooklicanih nintendocore zverin HORSE the Band. Dokler se (še) ni mogoče nahajati paralelno na dveh krajih hkrati - kaj izmed obojega si ogledati?
Kljub temu, da nisem ravno izvedenec na področju enega ali drugega žanra, si upam trditi: Dub Trio so dinamični, energični, kvalitetni (in trenutno pri meni rahlo v prednosti), HORSE the Band pa so z videoigričarsko synthie podlago svojemu hardcore (?) zvoku ravno prav obskurni, da bi si jih bilo res že treba ogledati. In kdo drugi poimenuje prvi komad na albumu po transseksualnem, jajca pljuvajočem nasprotniku iz Super Maria 2? Sicer pa: če malo čuden smisel za cuteness karkoli pomeni, imajo svoj čar tudi vampirsko nastrojene mucke na naslovnici zadnjega izdelka Dub Tria.

Recimo, da je 14. april še daleč, in recimo, da noben od koncertov ne bo razprodan. Proces odločanja je v teku :)