Teardrop on the (camp)fire

Moram takšen dragulj med priredbami res spet odkriti preko TV serije? Pa sem si obljubil, da se po Buckleyevem Hallelujah (sploh ne vprašajte, kje sem ga prvič slišal!) to več ne bo ponovilo. Kakorkoli že, José González je svojo akustično verzijo Massive Attackovega Teardrop sedaj predstavil tudi v finalu 4. sezone Housa. In to uspešno; ustvarjalci že vedo, kako ga vključiti ob pravem trenutku za pravšnjo mero napetosti. Gonzálezu kljub zreduciranim sredstvom namreč uspe ohraniti dramatiko originala, obenem pa doprinese dobršnjo mero topline v sicer klinično hladen komad. Glede na to, da govorimo o priredbi, bi bilo mogoče malo pojamrati nad dejstvom, da je melodija vokala izvirniku praktično identična, pa vendar to ne moti; z orientalsko obarvanim, stiliziranim videom se vsekakor odlično sklada.

Adijo Kalifornija

Sem se že bal, da so losangeleški fantje po svojem ogromnem pop hitu, pa sledečih menjavah osebja in komercialnem neuspehu obupali, odpovedali, vrgli puško v koruzo. Tako me je še toliko bolj razveselilo dejstvo, da se po dolgem jamranju, podaljševanju roka izida in menjavi založbe z novim albumom po štirih letih vračajo Phantom Planet, morda najbolj neupravičeno prezrta popindiegaragerock skupina zadnjih let.

Skoraj self-titled prvenec Phantom Planet is Missing (1998) in njegov naslednik The Guest (2002) sta bila happy happy južnokalifornijski pop; predvsem slednji je dihal akustične kitare, orgle in zmagoslavne melodije, ki so me navdušile, sčasoma pa rahlo izzvenele. Za pravi (sončen!) trenutek pa je album še vedno fin. Prinesel nam je tudi že omenjen über-hit California, ki smo ga nekateri spoznali in vzljubili že ob izidu, nato pa ga je krepko onesnažil medijski OC overkill, sicer bi ga indie mladeniči s potovalno slo v srcu še danes s kitarami v naročju prepevali ob tabornih ognjih na peščenih plažah.
Sledeči dejanski self-titled (2004) je proti pričakovanjem izpadel krepko bolj nezbrušen, direkten, vse prej kot sunnyboy pop. Basi brnijo, kitare javkajo, shooting star-a Jasona Schwartzmana ni več na krovu, saj se je, kot se za bratranca Nicholasa Cagea spodobi, odločil posvetiti se igralski karieri. Vokalist/pisec pesmi Alex Greenwald je zahaklal lakonično-strokesovski način jamranja v mikrofon; seveda so jim takoj očitali slinjenje za trendi in seveda so se fantje branili z zatrjevanjem, da se želijo z vsakim albumom glasbeno razvijati naprej, vsako ploščo zapeljati v nov stil.

Ko prvič povohamo nov izdelek, Raise the Dead, je najprej predvsem eno: nehomogen. Nič več jasno zastavljene črte, nič več stroge spremembe zvoka; prej združevanje najboljšega iz doslej slišanega. Prvi, naslovni komad nas popelje na isto plažo kot California pred šestimi leti, le da nas tokrat ne greje sončni zahod, temveč nas čaka trda tema, morje pa je zlovešče razburkano. Nemir. "Tonight we raise the dead!", kriči Greenwald; bend tokrat išče, hoče, rabi naše sodelovanje, pa ne le tu, temveč kar nasploh - saj bi album naj bil konceptualen, osrednja tema pa kult in povezanost (torej med bendom in feni, če hočete). Tematika poveličuje tudi misteriozen flair, ki ga je baje v današnji pop kulturi premalo: "A lot of the new record has a sense of hopefulness with something sinister behind it." Programatično naslovljen Leader je tako osrednji komad, ki po odločni kitici prinese nedolžen zborček v melodičnem refrenu (now join our hands and come along / the day's about to dawn) in hrustljav kitarski rifič za njim. Fantje imajo hite in melodije, imajo Dropped, ki vleče na indie plesišče, in nekje iz šestdesetih pobegli ba-ba-ba ba-ba-šadubidu v Do the Panic, komadu, ki smo ga lahko našli že na Negatives (B-sajd kolekciji iz leta 2004), zdaj pa je postal nosilni singl, ker je pač predober. Geronimo je divji, Greenwald laja, kitare in ritem prepletajo meandrirajoče zavoje. Hladni Quarantine bi se morda dobro znašel tudi na predhodniku, Ship at a Sea s saksofonom, ki ni cheesy (!), pa bi lahko tako napisali tudi Kaizers Orchestra za svoj prvenec. Confess ima plesno-pomladni ritem v kitici, nato se nekje od zadaj vštuli semi-distoržn kitara, ki si po refernu upa celo izbruhniti. Za konec še I Don't Mind kot zdolgočasena antiteza spevnim, akustično-melanholičnim zaključnim komadom albumov - slednjega so Phantomi namreč že perfekcionirali s Something Is Wrong na The Guest.

Res je, album rabi eno do dve poslušanji, preden zagrabi. Sam sem že dovolj padel noter, da si upam trditi: vsak prekleti komad je hit. Kdor benda ne pozna, mu ga z režanjem na faci priporočam, kdor je slišal le še Californio, naj nanjo (zaenkrat) hitro pozabi in se prepusti mojemu prvemu ne-poletnemu poletnemu albumu leta.

16 miles to the promised land

Očitno imam res talent za začenjanje gledanja TV serij takrat, ko so zunaj že (vsaj) 3 sezone. Tako se mi je zgodilo s Houseom, pa nazadnje včeraj, ko sem zloadal prvo sezono Weeds in zmotno (zunaj so že od 2005!) mislil, da gre za sorazmerno svežo zadevo.

No ja, o vsebini tukaj ne bi (čeprav si itak nisem mogel pomagati in sem naenkrat pogledal prve tri epizode), me je pa že konec čisto prvega dela s komadom With Arms Outstreched spomnil na odličen album The Execution of All Things zasedbe Rilo Kiley. Gre za bend, zbran okrog dveh bivših child actors; Jenny Lewis in Blake Sennett sta tandem piscev glasbe (in, za vse ljubitelje trača, bivši parček), ki si delita tudi mikrofon, ob čemer slednji poje lead le na dveh komadih albuma. K sreči, saj mi gre njegov glas sorazmerno na živce; svoje bolj v folk usmerjene tendence je kasneje umaknil iz Rilo Kiley in jih izživel v projektu The Elected. V vseh ostalih pesmih z že leta 2002 izdanega albuma očarljiva gospodična Lewis pripoveduje o sebi, o svojem otroštvu in sedanjosti. Poenostavljeno povedano od nje izvemo, da ni imela sreče s fanti, da ji je otroška igralska slava šla pošteno na živce ter da samopodoba ne narašča eksponentno z lepim izgledom. Pa kljub temu: Lewisova to tako poetično in avtentično zapakira v svoje s popom prevetrene komade, da ji je takoj verjeti - obenem pa bi jo vsak za tolažbo takoj povabil domov na čaj in piškote, in to kljub temu, da poje o svojem neizmernem nezaupanju vase, pa o "all of the good that won't come out of me / and all the stupid lies I hide behind."

Boljši kot daljnega leta 2002 Rilo Kiley niso bili nikoli; morda je imela prste vmes tudi non plus ultra folkpop založba Saddle Creek iz Omahe, ki je album izdala in ki nam (tudi) sicer prinaša skoraj pesniško navdahnjene heroje, kot so Bright Eyes, Two Gallants in Cursive.

Pa še verjetno moj najljubši komad, Pull Me in Tighter (ki pa ga doslej žal ni najti na nobeni uradni plošči skupine):

Tih in nažgan

Zakaj mi tak zajebantski komad lahko ostane v ušesu za očitno nedoločen čas?



Mogoče zato, ker je itak že v originalu neskončno speven, Slakonja Kreslina zadene v nulo, pa še uvodni verz naredi svoje. Pa smo tam. Že ves dan! :)