Kdo je tu fejk?

Kdo: Dum Dum Girls

Kdaj: 6.11.2011
Kje: Botanique, Rotonde

Spomladi letos me je začasna menjava bivalnega okolja prisilila izpustiti marsikateri koncert v Ljubljani. Tako so ʺnastradaleʺ med drugim Dum Dum Girls, ki so pod Bubino zastavo nastopile na odru Menze pri koritu. Hajp je bil precejšnji, pokoncertna ustna poročila prijateljev in znancev pa so mi v en glas zatrjevala: ničesar nisi zamudil. Dolgočasen, statičen nastop. Vse polno tipov, ki so punce prišli samo gledat in ne poslušat. Ni vredno.

Pa sem se za obisk koncerta v Bruslju vseeno odločil. Temu so botrovali dolgočasen vikend, želja po koncertih in ugodna cena. Zanimivo: nisem bil razočaran. Vsaj ne po glasbeni plati.

Žal je (vsaj na prvo poslušanje) simpatična predskupina Veronica Falls zaradi prestavljenega koncerta odpadla, tako da so bila dekleta primorana začeti že nekaj čez pol deveto. Nič nenavadnega; predskupine v Bruslju začenjajo natanko ob osmih. Za večne metelkovce nepojmljivo, meni pa zavoljo pomanjkljivega javnega prevoza po polnoči trenutno sorazmerno ustrezno. Stari smo. Dvorana Rotonde je osrednji, a prijetno majhen prostor kompleksa Botanique, ki spominja na mini verzijo angleških okroglih, gledaliških koncertnih prizorišč. Kot nalašč za te stilsko zavedne mladenke, ki so, jasno, brez pretiranega besedičenja udarile po instrumentih. Njihova glasba ne dopušča možnosti oporekanja: je neposredna, glasna in nekoliko neumna, a na skrajno prijeten način. Na tak, da pesmi ni treba poznati, pa jo že po tridesetih sekundah prepevaš na ves glas. Ker je tako preprosto. In zraven poplesavaš na prstih in migaš z glavo levo in desno.

Razen če tega ne počneš. Tako kot praktično vsa publika precej polne Rotonde na koncertu Dum Dum Girls. Drži: dekleta na odru res niso zabavljačice. In to namensko. Uspešno gojijo svoj gotski imidž pretiranih ličil in seksi oblekic, h kateremu pač sodi tudi biti tako kul, da si kar ledeno hladen. Pa vendar: predvsem front-girl Dee Dee in bobnarka Sandy pod masko skrivnostnosti dejansko delujeta pristni. Tudi njihova glasba je na plesišču poskočna in prepričljiva, kdor pa je ne dojema na tak način, pa nisem prepričan, kaj počne na koncertu. Zato na tem mestu ne obsojam benda, ker ga nimam za kaj obsojati; koncert mi je bil všeč in sem v njem užival. Obsojam pa bruseljsko publiko. Obsojam jo dolgočasnosti, statičnosti, celo nezainteresiranosti. Ne me napak razumeti: ne trdim, da je izkazano spoštovanje do nekega izvajalca premo sorazmerno s količino ritmičnega gibanja na koncertu. Ampak občutek imam, da se je obiskovanje tovrstnih koncertov sprevrglo v mnogo hujšo maškarado, kot pa jo je tam potem videti na odrih.

Poglejmo: morda smo res lahko pričakovali, da bo priredba Smithsov, There Is a Light That Never Goes Out, na vrsti na koncu oziroma kot dodatek. Kakor se je imelo zgoditi, se je tudi zgodilo. A dekleta so setlisto napisala na roko, na njej dodatka ni. Za razliko od večine "velikih" bendov, ki natisnjenim setlistam z logotipom in datumom dodajo še črto in pod njo vnaprej določen dodatek, se mi to zdi pohvalno. Tovrstni koncerti v splošnem pa s prehodom "indie" glasbe v mainstream dobivajo neko dramaturgijo dogodka, ki se je obiskovalci potem slepo - in morda celo nezavedno - držijo. Vse skupaj se približuje vnaprej določenemu, "predstavi". Čakaj: redni del nastopa skupine ti je bil tako všeč, da ploskaš in kričiš, dokler se ta ne vrne na oder – ko ga pa zapusti drugič, pa nemudoma obmolkneš? Zakaj? Ker se to tako dela? Ker je bend opravil svoje in gremo zdaj na pijačo, pa malo pokramljat?

Dum Dum Girls so načelne pozerke, namensko preproste in načrtno predvidljive.
Obiskovalci srebajo pivo iz plastičnih kozarčkov, rjovejo, ko se to od njih pričakuje – in vsi skupaj kažejo manj čustev do slišanega kot štiri dekleta na odru.

Kdo je tu fejk?

Foto: Wannabes in c.servais, Flickr.

Sirovi, bolonjski, z morskimi sadeži...

Kako pripraviti uspešen festival? Ena od primernejših poti je vsekakor grajenje na prepoznavnosti od samega začetka. Tako se letos (19.-20.6.) v svoji peti izvedbi vrača Njoki Summer Festival iz Ajdovščine, ki stavi na (pazi besedno igro) preverjen recept dosedanjih let: njoki, propagirani kot najboljši na svetu, s prilogo ska, punk, reggae in sorodno obarvanih glasbenih dodatkov.

Že minula leta so se njokovci potrudili in med primerne domače in ex-domače izvajalce pripeljali nekaj mednarodnih headlinerjev, recimo Skatalites, ki so menda izumili ska, lani pa je dvominutni punk rock nažigal celo sam ostareli Marky Ramone. Letos v Ajdovščini seveda ne gre brez slavljenih povratnikov Elvis Jackson, vrhunec glasbene ponudbe pa bodo vsekakor predstavljali britanski kaoti The Go! Team. Nadžanrska zasedba je izrazito funky, plesna in nasploh simpatično zabavljaška, zato bo množice nedvomno razgrela. Pod niansami njihovega zvoka lahko zavohamo zasnovo iz 60s girl group popa, ki pa je preko front-punce Ninje potopljen v nekako sodobno-sintetično hip hop/cheerleader omako. Združi vse skupaj z videospotovsko kič estetiko, po kateri bi se slinili še indielektro hipsterji iz štirke - voila:



Kot je lepo povzel že trip_, festival ni samo prijeten, kompakten in ponuja kup zabavnih ob-glasbenih aktivnosti. Tudi po žepu ne bo nikogar hudo udaril, poleg tega pa si je mogoče prikladno izbrati vstopnice za 2 dni, 1 dan ali samo za headlinerja. Convenience deluxe. The Go! Team bodo na Njokih nastopili 19.6., več informacij pa na lični uradni strani in majspejsu.

Ta revolucija ne trese gorá.

The (International) Noise Conspiracy, The Cross of My Calling

Ta revolucija ne trese gorá. Ne, od nekdaj se je namenila na plesišča. In naj Intro še prične afero z živim blues rockom, kot bi ga interpretirali Lyxzénovi pokojni divjaki Refused, se steka v Assassination of Myself, ki se trudi biti hit, a diši bolj kot Summer of '69. Temu primerno od tu naprej vse skupaj zveni po psihadeličnem rocku iz poznih šestdesetih, kitare čutijo potrebo dokazovati se v prav takšnih solažah, T(I)NC pa po vzoru Stonesov spišejo svoj lastni Sympathy for the Devil. Album skriva precej navdušujočih hitov, ki fino migajo po orglah, rabi pa nekaj poslušanj, da se odpre. Preprosto politiziranje, ki ga Lyxzén prodaja kot revolucijo namesto glasbene inovacije in ki nadomešča posrečeno romantiziranje komunizma, je k sreči le redko tako ogabno plakativno kot v Boredom of Safety – v naslovnem zaključku pa svoje poslanstvo lepo osebno zaokroži.

skoraj RSQ, december 2008

Mimogrede: ta recenzija je dobila takšno obliko po tretjem ali četrtem poslušanju. Po drugem (1x mimogrede ob računalniku, 1x "aktivno") je precej bolj raztrgala ploščo. Potem so mi komadi dejansko postali všeč. Kar pomeni 1) da album res rabi svoj čas in 2) da je zajebano dobiti objektivno mnenje in ga stlačiti v 700 znakov brez presledkov. Tako.

Those bitter songs you sing, they're not helping anything...

The Weakerthans, Reconstruction Site

Čar večnih insider bendov, predestiniranih, da za vse čase ostanejo tuji mainstreamovski publiki, je prav v tem, da se nikoli ne obrabijo. Tako melanholija The Weakerthans, folk pop rockerjev z jasnim punk ozadjem, ostaja sveža kot hladna kanadska jutra. Kanada! Tam, se zdi, poznajo en sam letni čas; tisti, ko se jesen še ni končala, zima pa še ne čisto začela; takrat je megla še prijetna. In ta plošča, takšen album slik - iz bolnišnic, porok, gostiln sredi noči z osamljeno natakarico in razbitimi kozarci. Muca po imenu Virtute je razočarana nad samopomilovanjem svoje gospodarice. John K. Samson razglaša: One Great City!, pa vendar poje: "I hate Winnipeg". Na Antarktiki ga je pingvin naučil francoščine: "Comment allez-vous ce soir? Je suis comme ci comme ca." Grenko-sladke podobe snega, preteklosti in zamaknjene lepote, pa čeprav je slednja le še ena od besed, ki jih nikoli ne znamo pravilno črkovati. Odeto v tri sonete, prvi odločen, drugi surrealen, tretji cmok v grlu. Toplo priporočilo za hladnejše dni.

Sing, Alaska, sing!!! Portugal. The Man v Postgarage, Graz, 19.9.2008

Kot vidite, nisem ravno priden, kar se tiče ažurnega objavljanja koncertnih poročil. Čeprav mi jih je v veselje pisati, da ne bo pomote. In kot vidite, se že več kot teden dni spravljam pisat to zadevo. Čeprav je šlo za eno najboljših koncertnih doživetij v zadnjem času, če ne sploh. Če bi torej šlo za karkoli drugega, bi na celotno zadevo verjetno lepo pozabil, Portugal. The Man pa so bili enostavno predobri. Celotna situacija, namreč. Vstopnice po 12 evrov. Izrecno kul klub. Merchandise z dizajni frontmana Gourleya na najbolj kul majicah sploh - po 15 evrov. Zvočno nadvse primerna, pa kljub temu dovolj svoja predskupina: Steaming Satellites (p.tm-jevska folkrock norost, psihadelika z neskončnimi jami, žaganje ob pravih trenutkih). In pa seveda Portugal. The Man, ki jim uspe še svoj nov, zelo na izi zveneč album spremeniti v čisto, pozitivno divjanje. Kdo drug se tako iskreno smeji, ko stoji na odru? Kdo drug pleše tako odtrgano kot basist Zach Carothers in pri tem ostaja tight? Kdo drug si omisli na oder kar še eno punco, katere naloga so shakerji, kak backvokalček in seveda dober izgled? Kdo drug je v svojih izbruhih tako prekleto glasen, da vibrira vsa soba - in komu pri tem uspe ostati še plesen (plesen v smislu nečesa, na kar se lahko pleše in ne kot kosmat razrast nitastih gliv :D)? Pa še zabaven zaključek z obema bendoma na odru - vsak pač igra, karkoli (perkusivnega) ima pri roki.
Koncert, kot bi si jih želeli toliko več, ravno zato, ker se dotakne tudi vseh nas, razvajenih od vse preveč vse predobrih stvari, ki smo jih na odrih videli v zadnjem letu in ki jih je spremljalo še toliko več le na pol pogretih glasbenih razočaranj. Le ena drobna stvar je morda manjkala - How the Leopard Got Its Spots v svoji izvirni podobi in ne v neki polovični, nareggaejani verziji v zaključnem jamu neke druge pesmi. Pa konec koncev, kdo ga rabi, če imaš Chicago, na katerega se razmetavaš, Church Mouth, na katerega se drzneš iti pogo in 1989, na katerega v ritmu pozibavanja sanjaš?

Bili smo najboljša publika. Baje. Kljub temu, da je Johna Gourleya nekdo polil z vodo. To nisem bil jaz. Čeprav me je obtožil. Prav mi je, kaj pa mu po koncertu težim za trzalico.

Boys of Noise: Qui v Menzi pri koritu, 12.9.08

Vsem nejevernežem, dvomljivcem in siceršnjim glasbenim skeptikom: včasih, še več, velikokrat, je prav super iti pogledat koncert benda, o katerem nimaš pojma, kakšne vrste glasbo igrajo. Še posebej v Sloveniji, kjer se itak začne poslušati bende, ki pridejo k nam na koncert, in ne obratno kot v evropskih glasbenih "prestolnicah". V primeru Qui: punk, noise, metal. Kaj to pove? Toliko kot nič. Ampak Yow je baje legenda in kao en od bolj divjih frontmanov rock glasbe. Če se na dan koncerta le-ta omeni še v Žurnalu (z naslovom Ljubezen je čudež in punk!), pa je to že razlog za žrtvovati tistih 10 evrov vstopnine.

In kaj potem dobiš? Eno prijetno presenečenje za drugim. Že za uvod kamniški Nikki Louder, ki poleg zakaj-se-nisem-jaz-tega-spomnil imena nosijo odlično odpičen noise (o, precej boljši kot celoten Musik ist Scheisse-večer), ki gradi na sledljivih bas linijah in meandriranjem med divjimi in skuliranimi pasažami. Tudi kitarske igrice za zaključek so več kot dobrodošle. Nato pa sledeči divji trojec, tokrat v postavi kitara/bobni/vokal; "we're Qui and there's a pole in the middle of the stage!" - samo na Metelkovi. Na trenutke zvočno prazen riffing, stopnjujoč napetost in vzdržujoč se izbruha, kot to sicer poznamo le od Killsov. Glasba, tako živčna, da bi hotel skočiti na oder in vžgati kitarista na gobec, naj že enkrat končno pošteno mastno zažaga. Ali pa pretepsti random obiskovalca koncerta - kar tako. Glasba, katere užitka tudi štiri piva ne pokvarijo. Frontman, ki izgleda kot star, zašvican perverznež, ki laja, rjove, skače po odru, ob priložnosti odlaufa kar skozi vhod Menze na čik in želi ob tem nič hudega sluteči prodajalki kart odnesti škatlo z izkupičkom. Hardcore Jesus Lizard fani, en izmed njih pijan in vokalista cel koncert utrujajoč. In potem tako padeš noter v ritem, da zapreš oči in se pustiš nositi, vendar zato ne opaziš, kako razjarjen Yow prisoli mastno klofuto ravno temu težaku in potem še nakaže brco v glavo. Posredovanje "varnostnika" na Metelkovi!! Tako bučen aplavz, da se bend dvakrat vrne na oder, čeprav drugič trdi, da "we don't really have any other songs", zato pač zaigrajo neke stare Floyde (ne vprašajte, jaz jih nisem prepoznal :)) in se izprsijo kar z džemanjem, pri čemer Yow zagrabi celo za bas. Med koncertom prvi pravi ljubljansko-jesenski naliv, po njem rešilec in nosila na Metelkovi. Baje, da za zlomljeno nogo. Bolj dramatično bi se vse skupaj lahko končalo le s kakim splošnim izgredom.

Road trip

Ne, naslov nima veze z eno najbolj debilnih komedij vseh časov. Ta vikend smo se podali na mini slovenski road trip, ki je potekal približno tako: Gornja Radgona - Ljubljana - In-Sane @ Trnfest - Rakov Škocjan - Ankaran - Koper - Moveknowledgement & Los Nipples @ RSQ bič parti - Portorož - Ljubljana.

V procesu trajanja navedenih dogodkov sem prišel do sledečih spoznanj:
- In-Sane so bolj punk rock in manj hardcore, kot sem mislil, da so;
- pravijo: mi nismo glasbeniki, mi smo punk rockerji, in imajo na simpatično pozitiven način prav;
- pivo je zdaj še na Trnfestu postalo drago;
- v pravi situaciji se da debilno plesati celo na, citiram, world music/gypsy jungle/balkan beats. Edina bolj debilna stvar od takega plesa so fotografije, ki ob tem nastanejo;
- v SLO imamo miljon lokacij, vrednih ogleda, za katere nam dol visi, ker se veselo furamo mimo po avtocestah, nad katerimi se seveda pritožujemo;
- slovensko morje ni morje, temveč blatna, morskotravnata masa vode ob zabetonirani plaži;
- ska punk je dolgočasen in neinovativen;
- Moveknowledgement so, odkar so suvereno skenslali soul reggae pop freestyle rap in objeli elektroniko, eksperimente in ravno prav duba, da še ni za zehanje, veliko bolj odtrgani, všečni in plesni kot poprej (vsaka čast);
- debilni lokalci plešejo na karkoli, kar ima ritem, in težijo vsem osebkom ženskega, pa tudi moškega spola, naj se jim pridružijo;
- v avtu ni udobno spati;
- Portorož je drag in brezvezen, obenem pa se dela norca iz obiskovalcev s peščeno plažo, ki je od morja loči meter širok betonski pas.

Rokam, rokaš, roka: Rokaj Fest, Jarun, Zagreb, 4.-6.7.08

Saj ne vem, katero pravilo bi bilo bolje uvesti: 1) da naj v letoviških krajih ob večerih nujno igra vsaj en kvaliteten bend, pa naj bo znan ali ne, ali pa 2) da naj se vsi poletni glasbeni festivali obvezno preselijo na lokacije, kjer je v neposredni bližini mogoče jutranje čilaut namakanje in splošen obmorsko turistični filing. Le-tega je Rokaj festu uspelo spraviti kar v sredo Zagreba, le morje je pač zamenjal za nič manj vabljivo Jarunsko jezero. Sladoled, pivo, čevapi, Zagreb praktično na dosegu roke, pa seveda najbomembnejše - odlični, a ne preveliki koncerti z začetkom nič prej kot ob petih popoldne. Da se najhujšo vročino preživi na brisači v senci, v glasbi pa se gre uživat takrat, ko se je žgoče sonce že malo umirilo. Kdor ve, da se Frequency rad pohvali kot ležeren mini festival, se lahko le nassmeji ob tukajšnjih nekaj kvadratih kampa, simpatično češki organizaciji in tako nezahtevni kot predani publiki. Seveda, line-up je kljub nekemu (zavestnemu?) poudarku na post-punku kar klical po množici, ki bo prišla v mesto le zaradi ene skupine, in k temu so zastonjske karte s strani sponzorjev samo pripomogle. Prejšnji dve leti je bil Rokaj očitno koncipiran kot neka hrvaška verzija Rock Otočca s poudarkom na domačih, parti naravnanih bendih. Od te ideje se je ohranil precej primitiven slogan isključi mozak, pa tudi poplava balkanskih bendov, ki so jih letos pač presekali mednarodni headlinerji. Zanimivega se je našlo marsikaj, mnogo izvajalcev pa je bilo seveda tudi "kar nekaj", če nisi ravno hrvaški party animal.

Prvi dan smo tako prilaufali na francoske post-punkerje Bogart and the Addictives, ki so igrali kar solidno mešanico standardnih glasbenih vplivov in jo zaključili s Transmisson svojih najbolj očitnih herojev; kar fino je prijala za prvi ples večera. The Datsuns so bili v bistvu edini bend, ki sem jih poslušal in poznam že od prej - in temu primerno navdušenje so poželi vsaj z moje strani. Večina publike se kar ni dala prepričati temu divjemu rokenrolu, ki najboljše riff rocka združi s histeričnim pevcem/basistom in veliko kitarsko pozo, ki brez tako dobrih komadov pač ne bi delovala. Who are you stamping your foot for, jebemti? Očitno je po lanskem Smoke & Mirrors nov album že kar v pripravi (izide baje že septembra), saj so neznani komadi sestavljali kar dobršnji del playliste. Edo Maajka je s svojim projektom Trnokop nato pozabil, da so crossover bendi ala Body Count izumrli že leta nazaj oziroma životarijo za glasbeno podlago zateženim, mišičastim ljudem v prevelikih kratkih hlačah. Pa tudi kao vrhunec večera, Wire, ni pretirano navduši; stari fotri so se namreč počutili čisto preveč imenitne - ali le dajali tak vtis - in s svojo zdolgočasenosto za nas, neuko publiko, niso uspeli upravičiti svoje legende. Kakšni ignoranti smo, da ne razumemo umetnosti, ki se imenuje punk.

Še isti večer smo nato povsod na festivalu prisotnim britpoperjem Soprano, ki so nam v roke tiščali svoje letake, obljubili, da jih pridemo pogledat. Seveda smo obljubo tudi držali in bili kar pozitivno presenečeni; kljub tipično britanskemu zvoku sodijo med tisti delež tovrstnih izvajalcev, ki jim uspe prepričati s svojimi pocukranimi melodijami in posrečenimi pesmicami. Fantje so se res trudili (v zaključnem komadu so prav patetično delili bombončke, piščalke in preizkusili vsaj štiri različne ritme), obenem pa festival zase prav tako kot mi spremenili v dopust; zalotili smo jih še pri druženju z mladoletnicami, na pivu in pri umivanju zob pri umivalničkih ob jezeru. Yeah, fuck yeah, good time, bi verjetno dejali Dwarves, ena tistih skupin, ki je stilsko izstopala in privabila zelo specifično publiko, prave moshpit hardcore punkerje namreč. Slednji so pa bili zabavni na pogled, ker zelo samozadostni in miroljubni - saj hardcore punk is good time music in vse to. Sporočilo se je ne le pod črto, temveč v vsakem drugem komadu glasilo let's fuck, nagovori publike s strani Blaga Dahlie pa so bili v 90% sestavljeni iz "Yeah. Fuck yeah." Igra je bila OK, žgali so ga melodično, energično in prepričljivo, le kvazi weirdo poza tistega čudnega kitarista z masko je izpadla precej debilno. In tudi tukaj so med dva mednarodna headlinerja organizatorji uturili še enega (ex-)nacionalnega: Urban & 4. Zame je nastop vseboval tisto, česar pri hrvaški glasbi ne maram: pretirano spoliran zvok, nič-kaj-posebnega komade, in, no ja, hrvaški jezik, proti kateremu v osnovi nimam nič, le v glasbi mi pač ni všeč. So pa fantje privabili največjo množico, kot je to za domače izvajalce na tem festivalu zaradi že omenjenih razlogov tudi dosledno veljalo. Oh well, tudi pri nas je letos na Otočcu zelo verjetno precej večja množica slavila Siddharto kot Sham 69. Pozitivna stran: prizorišče se je za Lemonheadse popolnoma sprostilo; pavze so tu pač za pivo, ne pa za čakanje pred odrom. Evan Dando je s svojima pajdašema, se mi zdi po občutku, odigral kar celoten It's a Shame About Ray kar v originalnem zaporedju (ne dam roke v ogenj, ker tak grungepop izvedenec spet nisem :)). In že druga noč z rahlo naveličanim headlinerjem, ali pa takšni pač so že po naravi, devetdeseta so jih izčrpala :) Imajo pa kratke, jedrnate komade, vedno s kako prepoznavno frazo, ki sem jih seveda veselo tulil v noč: Iiiii love my druuuug buuuuddy...

Timing fail: Psycho-Path so začeli in končali prehitro in tako smo uspeli ujeti le polovico njihovega že itak le polurnega nastopa. Pa tako smo si želeli biti podpora eni najbolj doslednih, kvalitetnih in nenazadnje vztrajnih slovenskih skupin, ki se je tudi tu predstavila predvsem z novim materialom pred razredčeno množico. Seveda so ostali in si pogledali še sledeče učence in mojstre post-punka: These New Puritans in The Fall. Prvi tudi v živo zvenijo, kot da bi vzel komad, ga poslal skozi remiksa sposobno mesoreznico in nato ponudil tem trem slokim fantom in očarljivo zamaknjenemu dekletu, da naj ga spravijo na oder. Noro, v veliki meri brez strunskih instrumentov in ritmično tako odtrgano, da bi jim še Ian Curtis s svojim epileptičnim plesom težko sledil. Bend s frontmanom v nekem lahkem srednjeveškem oklepu je igral pred enimi svojih največjih herojev, The Fall: mlad, postaven bend in majhen, smešen, avtoritaren Mark E. Smith, ki pa očitno zelo dobro ve, kaj dela. Vse vrvice drži v roki in da to tudi zelo jasno vedeti tako publiki kot bendu, medtem ko pohajkuje po odru, se gre ekscentrika, obrača gumbe na ojačevalcih podira činele in tepe roadije po riti, ko jih skušajo ponovno postaviti. Bend je zadevo odigral čvrsto in več kot prepričljivo, neverjetno je, da po od oka pol miljona albumov obsegajoči diskografiji komadi še kar štimajo in niso niti najmanj dolgočasni. S svojim žvečenjem in zategnjenim prepevanjem je Smith mimogrede razkril še vokalne vplive domačih We Can't Sleep at Night in nam predstavil vreden vrhunec tega festivala. Sledeči Rambo Amadeus (seveda spet z večjo množico!) je bil od nekje daleč kar poslušljiv bosansko obarvan jazz rock, mafijskim rokenrolerjem The Godfathers pa smo se v sklopu bližajoče se apokalipse žal odpovedali in preostanek večera prebili med mravljami, viskijem, vetrom in plohami z zmerno do pretežno oblačnostjo.

V končni fazi prijetno, kvalitetno, rahlo pijano in zelo sproščujoče. Se priporočam še za kdaj in priporočam vsem zainteresiranim, v kolikor mendarodni program ne bo muha enodnevnica kot, le kje, na Otočcu slavnega 2003. Če mislite, da ste me našli v kakšni fotogaleriji, sem verjetno tisti z zaprtimi očmi, blaženim izrazom na obrazu in rokami v zraku :)

I can has pleska? Baraka fest

Opevana Baraka je torej v bistvu kozolec oziroma vsaj garaža, ki spominja nanj. Fuzbala vremensko pogojeno ni bilo, bile so pleskavice in pivo v zadostnih količinah. Breedlock so s svojim kolebanjem med biti Korn ali vseeno raje Iron Maiden priklicali dež ter enega (!) obiskovalca vzpodbudili k uprizoritvi plesa "my own private Metalcamp". Nikki Louder so nas med drugim naučili, kako se igra noise rock kitaro, brez da bi se dotaknil strun. Gostitelji Kansky in Carnaval so počeli, kar pač počnejo, prvi s saksofonom in this-is-Sparta bobnarjem, drugi izgubljeni nekje v svojem stonerju. Elitni gostje večera, kanadski Invasives pa so bili, no ja, punk. Psycho-Path so za uvod dokazali, da sploh ni tako težko igrati post-rocka, nato pa v (pre)kratkem setu ponudili všečne komade zadnjih dveh albumov in ponovno potrdili, da znajo tole s kombinacijo noisa in melodij. Iz veliko grl željenega Dehydratet zvečer kljub vsemu ni bilo, je bil pa zjutraj, in to dobesedno. Ampak bilo je fajn, hvala in še kdaj.

Farsa: Yeah Yeah Yeahs NE v Roxylu, 11.4.08

Kako to, da nas v dobrih dveh dekadah življenja še ni izučilo? Govoricam ne gre zaupati, še posebej, če zvenijo predobro, da bi bile resnične. Nekje na začetku tedna se je torej na podlagi myspace komentarja te gospodične začelo šušljanje o promocijskem nastopu newyorških Yeah Yeah Yeahs v Ljubljani. Zares relevanten vir, ni kaj, ki pa smo ga kot kvalitetnih koncertov željna publika kljub temu takoj zagrabili. Govorica ja šla približno takole: Mobitel sponzorira nastop YYY v na novo odprtem rock baru Roxly (ex restavracija Triglav, sedaj pod programsko taktirko Big Foot Maminega Skočirja), saj Honeybear, komad dotičnega benda, laufa v reklami za Itak. Vse skupaj naj bi se odvijalo v petek, 11.4.08. Torej:

Seveda smo hoteli verjeti, pa nam je zdrava pamet vendarle pravila, naj stvar preverimo. Zakaj bi kdorkoli, še posebej Mobitel, ki ne slovi glih kot indie Amnesty, organiziral zastonjski koncert največjih art punk zverin na planetu, pa še dosledno mimo celotne promocijske mašinerije? Včeraj okrog sedmih zvečer torej še klic v Roxly.

Jaz (se delam bedaka): Mi lahko prosim poveste, če se danes pri vas kaj dogaja?
Natakar: Ja, danes imamo en bend iz New Yorka.
Jaz: Katerega pa?
Natakar: Čakte da preverim...
Jaz (se ne morem zadržati): A so Yeah Yeah Yeahs?
Natakar: Ja, točno.

Še kak klic, dva v stilu "pa je to zdaj sigurno?," "kdaj se začne" in podobno. Ja, sigurno je. Predstavljati si je treba to navdušenje; ob osmih smo prvi zanesenjaki že stali pred Roxlyem. Pripravljal se je oder, nad njim je visel Mobitelov banner, študentski uslužbenci so veselo delili promocijske trakove za ključe. Kako bi si naj stvar drugače razlagali? Seveda smo prej omenjeni gospodični, čisto slučajno natakarici v Roxlyju, še enkrat zatežili, ali zadeva drži; zatrdila nam je, da je bend tukaj že od štirih, da se je pogovarjala z njimi in da so ful vredu. No, kul!; zagnali smo ves informacijski pogon in povabili malo morje folka (iz Celja, Bovca, Trbovelj...), ki je bil presenečen in šokiran. O koncertu se namreč ni vedelo tako rekoč nič; zadeva naj bi se objavila na radiu, to je pa tudi vse. Še pred samim Roxlyjem ni pisalo niti besede o ničemer.
Čez kako urico (ko so bili vsi že na poti v LJ) je udarila novica, da pa to vendarle ni to; da bo sicer igral nek newyorški bend, neki Francozi baje, ki pa da bodo odšpilali en komad od YYY. Debilno; v tistem trenutku nihče več ni vedel, kaj je dejansko res, zato smo se odločili le pametno počakati.

Izkazalo se je, da gre res za Francoze (francoski rock? kdo se tu dela norca?) iz neke druge Mobitelove promocijske akcije (tiste "WTF" reklame), katerih imena ne poznam in ga (sicer krivično do benda, ali jebiga) niti nočem. Natakarji, ki so prej še sveto zatrjevali, da nas bodo z obiskom počastili YYY, so zdaj odgovarjali, da res niso vedeli, da je tako povedal Mobitel, da niso prepoznali pevke (ker Karen O res nima markantne face) ali pa samo s sarkastičnim "sori."

Lahko bi pač mirne duše verjeli, da so natakarji v rock baru Roxly glasbeno inkompetentni debili, ki širijo nepreverjene govorice, in vse bi bilo OK. A celotna zadeva smrdi po teoriji zarote (saj smo vsi gledali Zeitgeist, ne?). Oglaševanja, kot že povedano, ni bilo videti ne na Mobitelovi spletni strani ne kjerkoli drugje, še posebej pa Roxly ni imel niti enega samega plakata ali flyerja, kjer bi bilo izpisano ime gostujočega benda. Natakarji so trdili, da bodo igrali YYY vse do trenutka, ko se je bend dejansko pojavil na odru. In itak (no pun intended), hiša je bila polna in posel je cvetel. Ampak ali je en večer polnega lokala vreden popolne izgube relevance po manj kot mesecu obratovanja?
Verjamem (ali pa hočem verjeti), da je osebje že dobro vedelo, kdo igra, govorice o YYY pa so prikladno širili z namenom zagotoviti si obisk. Zato se je Mobitel tudi izognil očitni promociji. V tem kontekstu torej pozivam k bojkotu rock bara Roxly. Ko bom hotel elitistično in predrago, bom se pač še naprej držal Orta. Tam je vsaj ozvočenje boljše.