Na valovih

Ko opazujemo lepoto, jo vsak gleda z lastnimi očmi. Zaplate snega v zimskem soncu. Naježena koža nadlahti. Jezno, razburkano morje, ki bo požrlo obalo pred seboj. A najčistejša lepota je tista, ki jo vidimo, pa je ne moremo razumeti. Ki nas neskončno čudi in skoraj malo ujezi. Ki nas s svojo brezmejnostjo zaplete v misli, ki nimajo konca. Lahko smo pustolovci, znanstveniki ali tatovi. Nekaterim stvarem nikoli ne bomo prišli do dna.

So I said, "Men, pull her out of the water

And then lay on hands

And bind back her flippers and tail
Until international waters, and there

We’ll feel what's human inside of her"

So she's chilly and slick

On her hips where the scales meet with skin

With a sickening flick of her tail, circling

Her gills fill with cold, salty water

And she thrashes and twirls, her freezing fins fluttering

But she's pretty, I think, with her hair dark as ink

And her belly bone-white

And her lips of a slight, sea-shell, pink

Slightly part as she's tonguing the tub's rusty rim
As the saltwater flows out and in

All farewells to the land we know well
We'll never be touching again

To the fields where we rambled and ran

Farewell to our wives and children
Let's stand on the deck and let's watch

Them all disappearing

And the days all float by in a daze, over waves, under sky

And the weeks slowly leak into years

The last islands are all left behind as we silently sail
Until late some dark night, a wild wind starts to wail

And our map blows away and our compasses fail

And it's out on the lost boiling black water
Where I see her float out, and she's so thin and so pale

I see her rise up, she's so fast and so fair

My hands meet and they press to a point in the air
But my mouth fills with more panic than prayer

And my skull fills with more color than care

And my heart fills with love, with too much love to bear

And I know that I'll stay, and that she'll always be there

My hands sunk in cold sand, sea-weed strung through her hair

2 x 2

Dva krat dva. Benda. Tri plus pet in dva plus šest. Članov. Obe predskupini prvič, oboje glavne nastopajoče drugič. Dear Reader z Lauro Gibson in The Notwist z Joasinho. Dva dni zapored.

Mislim, da so Dear Reader (poleg kraljevsko pretiranih Die Antwoord, seveda) edini južnoafriški bend, ki ga poznam. Gospodična Cherilyn MacNeil se je v letu 2010 po razpustitvi skupine preselila v svetovljanski Berlin, kjer Dear Reader neguje kot solo projekt. Tako je nastal lanski album, naslovljen Idealistic Animals in poln živalskih naslovov pesmi. Ta je predstavljal levji delež (see what I did there?) petkovega nastopa, slišali smo pa tudi nekaj starejših viž, vključno s čutno, lomljivo akustično izvedbo Springsteenove Dancing in the Dark kot drugi dodatek. Ja, vem, notri je vštulila košček To Be With You, ene mojih najbolj osovraženih pesmi vseh časov, pa kaj. Cherilyn rada pripoveduje zabavnosti s turneje, švedski bobnar išče novo službo v evropskem parlamentu, violinistka jih dopolni petindvajset, smeh iz dvorane pa sproži smeh tudi na odru in prekine začetek pesmi, ki je itak čisto neprimernega vzdušja. Publika sedi po stopnicah in tleh v Rotonde ter uživa v pop melodijah uigrane peterice. Vsaka pesem ima svojo zgodbo, le prisluhniti ji je treba. Glavni akterji v njih pa niso nikoli zgolj črni ali beli, zgolj dobri ali slabi, temveč nekje vmes. Tako kot v resničnem življenju.

Laura Gibson si je Dear Reader za eno pesem pripeljala na oder. Drznila si je prirediti Where Did You Sleep Last Night, ki jo je ustrezno oklicala za In the Pines. Po koncertu, za merch mizo, je prepoznala mojo Port O'Brien značko – prva, odkar jo nosim že več kot dve leti! –, pa še to le zato, ker je bila z njimi na turneji. Njen trojec pa je igral zanimive, morda na prvi posluh zamenljive, a nikakor zanemarljive prijetne folk melodije, mestoma celo nekoliko bolj poskočne, kot bi bilo pričakovati. Računam s tem, da ji bom nekoč poklonil več pozornosti. Tudi vi ji dajte, če boste imeli priložnost.

The Notwist sem si, le kdo bi mi verjel, ogledal davnega 2008 v Orto baru. Morda zadnji koncert tam, ki sem ga dojel kot relevantnega – pa zato toliko bolj. Kakor takrat je bila tudi tokrat predskupina le dvojec, a takrat domača za nas, tokrat pa domača za The Notwist, saj Joasinho prav tako prihajata iz Münchna. Poleg tega je bila njuna mešanica (indie) rock glasbe z elektronskimi matricami precej primerna za podporo temu večeru. S svojim igračkanjem in multiinštrumentalizmom vokalista sta že precej nabito dvorano dostojno prepričala. Njune pesmi imajo zagon, imajo lepoto in pravšnja presenečenja. Fanta sta celo podarila dve plošči, prvo tistemu, ki v eni izmed pesmi prepozna melodijo z glasbene skrinjice – bil je Imagine –, drugo pa tistemu, ki v isti pesmi prepozna jezik besedila. Bil je Swahili. Pa sem si mislil!

The Notwist so se, zanimivo, na turnejo podali brez novega albuma – ali njega najave – v kovčku. The Devil, You + Me leži že štiri leta nazaj, njihov prejšnji izdelek, slavni in spoštovani Neon Golden, pa še šest let pred tem. Deset torej. Ojoj. V Ortu so začeli s Pick Up the Phone; tokrat so si ga "prihranili" za drugo mesto v programu. Da se razbremenijo pritiska, veste. Pritisk, ki ga ustvarjajo na odru, pa da večkrat misliti: je to res ista skupina, ki jo poznam s plošče? Ja, saj plavajo v svojih poljih neskočne melanholije, tiste najbrž res najimenitnejše fuzije organike in elektronike v popularni neodvisni glasbi. A ko se odločijo izbruhniti: kakšno rjovenje! Kakšna atonalnost! Kakšna jebena glasnost! Markus Acher scratcha vinilke. Njegov brat na basu se pol koncerta bori s crkujočim ojačevalcem, pa si sploh ne dovolijo, da bi se opazilo. Bobnar je pa itak žival, en tistih, ki jih je tako veselje gledati, da bi najraje sam prijel za palčke, če bi imel količkaj občutka za ritem. Uh, in potem je tu še Console. Skozi celoten set samo pridno šraufa svoje gumbke in vihti svoj Wii daljinec, pa se zraven drži, kot da je največji car na svetu. Važič. Proti koncu, ko med dvorano zaorje Pilot, ko se oder bliska rdeče in zeleno  kot skoz papirnata 3D očala, takrat se pa čupavi in bradati Console reži kot pečen maček. Kdo bi vedel, zakaj. Naj mu bo prav. Naj jim bo vsem prav. Smešni stari Nemci, ki lahko marsikaterim današnjim psevdo-carjem pokažejo, kako se stvarem streže.

Foto: Kmeron na Flickr.

Nove evropske glasbene prigode

Dovolimo si za začetek poslužiti se hudih klišejev. Bruselj je multi-kulti. Bruselj je mednaroden. Bruselj je center Evrope in to. Pa naj to drži ali ne, pa naj pomeni karkoli že hoče. Kako vendar glasbeno izkustvo tega novega začasnega prebivališča začeti bolje kot z dvema poslasticama iz skrajnih, nasprotujočih si koncev stare celine?

Če smo čisto dosledni, prvi v političnem smislu še Evropejci niso. Norvežani namreč. Sondre Lerche (ja, to je njegovo rojstno ime), ki ga doma bojda pozna vsakdo, je v Bruslju nastopil pred ne pretirano napolnjenim klubom Ancienne Belgique, kamor gre menda kakih 300 ljudi. Nič za to. Izkazal se je za zelo solidnega izvajalca pop glasbe, ki ga razgibane, skoraj zamotane vokalne melodije vlečejo v neslutene višave. A pod nemalokrat načičkano fasado studijskih izdelkov, katerih spremljajoča vizualna estetika je z aktualno ploščo zaplula celo v polja zaželjenega hipsterskega pastela, se skriva nadarjen glasbenik. Njegov talent za pisanje pesmi je nesporen, angleščina skandinavsko brezhibna, očitno pa globoko v sebi tlači tudi neizživetega rokerja, ki v živo vsake toliko privre na plano v nojzerskem kitarskem izbruhu – vse seveda čudovito v kontekstu in službi pop pesmi. Saj ne želimo nikogar prestrašiti. Malce pocukrano, precej pristno in konec koncev zelo prijetno.

Sondre je s sabo pripeljal sonarodnjake Young Dreams, katerih diskografija doslej obsega dve vinilni singlici. Tudi oni se poslužujejo pop prijemov, le da jih napadajo s smeri aktualnih smernic tovrstne glasbene ponudbe. Kitarsko-basovski osnovi namreč ne manjka vzpodbuden sintič, ki marsikateri komad mestoma preobrazi v disko hitič. Njihove melodije sestojijo iz vzklikov, vzdihov in medmetov. En izmed mladeničev vihti celo violino, vsi pa radi poprijemajo za tamburine, kravje zvonce in ostale ritmične prčkarije. Čim več, tem bolje, in kmalu je jasno: ta razigranost hodi z roko v roki z uigranostjo. Ko se glasbo namensko trudi ohranjati zanimivo, ni nič naključno, k sreči pa se prav nobena poteza tudi ne zdi prisiljena. Zvočna podoba, k kakršni najbrž stremijo tudi domači mladinci Arhibald Arhibaldovich. Nekaj potencialnih uspešnic, zelo dober prvi vtis in – končno – ugotovitev, kakšen način bobnanja je tisti, ki me najbolj navduši: tak poskočen, pogumen in odsekan, ki se krepko poslužuje kotla.

Dan zatem, ista lokacija, evropski jug: španska folk rožica s hladnim imenom Russian Red. Doma koncertira s polno zasedbo, pravi. Ne znam soditi, ali v tisti inkarnaciji zveni bliže studijskim posnetkom, a v postavi trojice, kot se je predstavila v Bruslju, je naravnost čudovita. Elegantna, skoraj zadržana glasba podpira izjemen, nežen glas te popevkarice, a hkrati nikoli ni le orodje njeni odrski prisotnosti. Ta je na prvi pogled prikupna, zanimivo prav nič španska, v svojih premikih pa celo nekoliko okorna – in nujno zelo samosvoja. Dva uglajena gospodiča v črnih suknjičih upravljata svoj nabor glasbil, medtem ko se Lourdes Hernández skriva za prevelikimi kitarami, brska za trzalico ali v pomanjkanju pravega ritma trka po robu bobna. Privošči si tudi dve priredbi, ena od njiju je All My Little Words čudovitih Magnetic Fields, ki jo v španščini povzame po argentinskem cover bandu te zasedbe. Kar se seveda popolno zlije v tok večera: preprosto, malce nenavadno, a navdušujoče.

Svetlosivaskorajbela

The Rural Alberta Advantage - Departing
Paper Bag Records / Saddle Creek, 2011

The Rural Alberta Advantage nimajo ničesar za izgubiti. V zadnjih dveh letih so si priigrali zasluženo pozornost ljubiteljev neodvisne, zanimive folk glasbe, Nils Edenloff pa je s svojimi visoko spevnimi, hrepenečimi popevkami izvabil marsikatero solzo v oči privržencem prerano preminulih Neutral Milk Hotel. Drugi izdelek njegove zasedbe tako sliši na ime Departing in je vzoren, kvaliteten, predvsem pa manj obremenjen, kot se zdi na prvi pogled.

Primerjava s pisanim prvencem Hometowns je vsekakor neizogibna. Tega je trojica sprva izdala že leta 2008 v samozaložbi, nakar je veličino njegove pristne neposrednosti prepoznala tudi založba Saddle Creek, velikan neodvisnega folka in countrya iz Nebraske. Tistim, ki so Hometowns sprejeli in vzljubili, pa je že ob prvem poslušanju nove plošče jasno: Departing sledi linijam, ki jih je njegov predhodnik začrtal, saj ohranja kontinuiteto preprostih melodij in divje, izrazito dinamične ritmike. Naveza teh elementov je v širšem folk rock žanru morda nekoliko nenavadna, a prav zato v tem primeru odlično deluje.

Čeprav torej lahko trdimo, da v pisanju Nilsa Edenloffa počasi razpoznavamo neko formo, so tokrat aranžmajske malenkosti pogosto tiste, ki poskrbijo, da se posamezne pesmi ne izgubijo v povprečnosti. Ko mu to koristi, je Departing namreč nadvse zadržan; takrat ne izbira nemudoma očitnih zasukov, niti vokalnih niti dramaturških, če o čem takem v sklopu triminutnih pop pesmi sploh lahko razpravljamo. V svoji preprostosti morda najlepša pesem plošče, North Star, doseže kar največ celo z minimalnimi sredstvi in učinkovitim stopnjevanjem ob popolni odsotnosti kitare.

Mesto dežurne uspešnice, ki je na prvencu pripadlo zdaj že vseprisotnemu Don't Haunt This Place, tokrat zavzema Stamp. Čeprav se na vse pretege trudi oddaljiti se od enačbe uspeha najbolj spevnih pasaž prešnjega albuma, ga je zasedba upravičeno izbrala za prvi singl, saj prav ti namenski odmiki doprinesejo k njegovi končni všečnosti. Da se dokončno zakorenini v podzavest, pa poskrbi nenazadnje strašljiv, distanciran spremljevalni vokal klaviaturistke Amy Cole. Tega je v splošnem manj, kot smo navajeni. Tudi linije njenih klaviatur so celoti že prej doprinašale le minimalne poudarke, ki pa so tokrat še nežnejši, skoraj porcelanasto lomljivi - in morda prav zato nov material zveni hladnejše, bolj prazno.

 Kjer na naslovnici prve plošče najdemo prvinske barve, ki lepo odslikajo vzdušje poznega poletja, kakršno posreduje tudi glasba sama, je Departing torej drugačen. Naslovnica je svetlo siva, skoraj bela; šele ko pozorno pogledamo, opazimo luči avtomobila, ki se prebija skozi bleščečo se zimo. Nekdo odhaja, pomislimo, če se naslonimo zgolj na naslov plošče, in imamo vsaj do določene mere prav. Odhodi, ki jih plošča tematizira, so namreč predvsem osebne narave, a primerno ogrnjeni v prispodobe poslavljanja, selitev in siceršnjih fizičnih oddaljevanj. Razmerja, ki jih je prehitro konec, hrepenenja po objemih, sem ter tja pa tudi kanček skeptičnega upanja.

Za prvo ploščo so imeli The Rural Alberta Advantage časa pregovornega pol življenja, za pričujočo zgolj kakega pol leta. Presenetljivo torej, da zgodbe s Hometowns zvenijo bolj, kakor da izvirajo v tukaj in zdaj, Departing pa je tisti, ki vsebinsko daje dnevniški vtis spominov na davno minule dogodke melanholične mladosti. A temu vseprisotnemu občutku brezčasnosti navkljub plošča pot do prvega prenočišča najde že v dobre pol ure. Zaključna Good Night zveni, kot da je posneta v zguljeni spalnici obcestnega motela na dotrajan kasetofon. Z zlomljenim vokalom, a jasnim sporočilom, ki ga je potrebno nemudoma ovekovečiti. In ker se sneg čisto počasi pričenja taliti, postaja jasno: The Rural Alberta Advantage so svojo zimsko ploščo splavili v prvem mesecu letošnje pomladi.

Prvotno spisano za avdicijo za Glasbeno redakcijo Radia Študent.

Pesem, ki ji ni videti konca

Leonard Cohen, 12.10.2010, Arena Stožice

Vsak, ki kaže količkaj zanimanja za kvalitetno, besedilno močno folk glasbo, ve: Leonard Cohen je en največjih, najvplivnejših, pa tudi najbolj znanih piscev pesmi v svojem žanru in širše. Po karieri kot poet in pisec je v sedemdesetih izdal več priznanih in uspešnih albumov, slogovno uvrščenih v celoten spekter med temačnim, osnovnim folkom s Songs of Love and Hate ter instrumentalnim obiljem pod taktirko Phila Spectorja, Death of a Ladies’ Man. Rdeča nit, ki ta dela povezuje, je seveda Cohenov pečat, ki ga pesmi neizogibno nosijo. Besedilno bogato in razdelano upravlja z motivi ljubezni, vere, spolnosti, glasbe same in celo družbene kritike, kar mu je tekom kariere prineslo številna priznanja, tako ustna kot materialna, ter neštete oboževalce.

Ko se je Cohen po začetku devetdesetih nekako umaknil z ustvarjalnega prizorišča in publiki ponudil le občasne kolaboracije s partnericami iz glasbenega ali zasebnega življenja, se za pet let celo predal samoti zen budizma, odrskih desk pa se precej dosledno izogibal, se je polnopravna vrnitev zdaj že starejšega moža v novem tisočletju zdela nekako manj verjetna. Za še manj verjetne so se nadalje izkazali razlogi, ki so Cohena na turnejo ponovno odpeljali leta 2008 - prvič po desetletju in pol, na pragu načrtovane upokojitve. Ali je tej odločitvi botrovala finančna depresija, v katero so ga, kolikor je znano, pahnili najožji sodelavci, ni gotovo, a se zdi mogoče. Le dva meseca pred začetkom koncertnega popotovanja, ki traja do današnjega dne in je Cohena v tem času večkrat popeljalo okrog sveta, je bil takrat 74-letni poet slavnostno sprejet v Rock and Roll Hall of Fame. Lou Reed je v svojem govoru ob tej priložnosti le še potrdil, da Cohen “sodi v najvišji in najvplivnejši razred piscev pesmi”.

Kakršnikoli so že razlogi za Cohenovo vrnitev na odre: čast obiska tega velikega umetnika naj bi tudi slovensko prestolnico doletela že leta 2008. Ko je bilo v sledečih dveh letih prav toliko njegovih koncertov vsaj neuradno napovedanih, pa brez pravih razlogov tudi odpovedanih, so oboževalci tekom turneje poromali na koncerte v druge evropske države, avgusta letos tudi v Avstrijo in na Hrvaško. Nato pa smo, še v zaprepadenosti od Dylanovega letošnjega nastopa v Hali Tivoli, oktobra po nekako kratkoročni in na pol zanesljivi napovedi v Ljubljani dočakali tudi nastop drugega od obeh velikih folk trubadurjev.

Kot drugi koncert sploh v sveže pripravljeni Areni Stožice je bil nastop tudi neke vrste preizkus, predvsem za ekipo ozvočevalcev, kakor pričajo fotografije s turnejskega dnevnika na Cohenovi uradni spletni strani. Da se je organizacija nastopa vsaj s strani števila obiskovalcev izkazala za smiselno, je bilo prav tako jasno že kmalu po vstopu v dvorano, saj je bila le-ta nabito polna. Ali pri nas premoremo toliko Cohenovih oboževalcev ali so navdušenje ustvarile le neuslišane napovedi zadnjih let, bo najbrž ostalo nerazjasnjeno, dvomi v primernost športne arene za nastop velikega umetnika pa so se skoraj popolnoma razblinili takoj, ko je slednji stopil na oder.

Kar osemčlanska spremljevalna skupina je tista, ki je Cohena sprejela v svojo odrsko sredo, ta pa nas je za začetek popeljal v ples do konca ljubezni: Dance Me to the End of Love. Njegov glas, je prva ugotovitev, se je z leti ne le znižal, temveč postal tudi še bolj raskav, pa vendar zmerom mehak in prijeten. Kot v najboljših trenutkih odlične sintetične plošče I’m Your Man torej, v katere zaključku Tower of Song slišimo: “bil sem rojen z darom zlatega glasu”. Publika navdušeno vzklika in ploska, pa čeprav sredi pesmi same; tukaj so, da počastijo preroka zlatega glasu. A tudi na njegove soborce nikakor ne gre pozabiti. Odlični in dovršeni instrumentalisti, ki Cohena spremljajo na turneji, so namreč njegovi dolgoletni spremljevalci in prijatelji. Gentlemanski klobuk, pod katerim Cohen skriva svoje osivele lase, sname le redko. Takrat pa prav kot poklon tem glasbenikom; najraje, ko iz svojih instrumentov z občutkom izvabljajo popoln zvok. Za vokalno spremljavo skrbita sestri Webb, ki prevzemata vlogo močnih ženskih spremljevalnih glasov, na kakršne se je Cohen tekom svoje glasbene kariere zmerom rad zanašal. Da pa skoraj družinsko povezanost članov zasedbe še bolj začutimo, ima Cohen sam za vsakogar pripravljen oseben poklon in komplimente, s katerimi ne skopari.

A zgoraj omenjeni Tower of Song je že začetek drugega dela koncerta, drugega zaključenega seta po krajšem premoru. Skupaj redni del nastopa obsega kar 21 pesmi, za katere poslušalci vedo, da že same ničkolikokrat posežejo čez mejo šestih minut, solo vložki pa jih v živo radi še dodatno podaljšajo. To pa obveznih dodatkov sploh še ne vključuje. Takšne megalomanske razsežnosti nastopa, bi pričakovali, lahko izčrpajo še tako neumornega izvajalca. A Cohen se ne da niti za trenutek. Kljub svojim šestinsedemdesetim in nekoliko sključeni drži je več kot vitalen; ne odreka se poplesavanju na oder in z njega, poklekanju pred svojimi glasbeniki ter celo lastnoročnemu igranju instrumentalno zahtevnih odsekov, kot je kitarska linija iz Avalanche. Ker mu let ni pripisati, pa tudi programsko posega predvsem v zlato dobo svoje kariere. Pravzaprav je ves seznam odigranih pesmi en sam izbor največjih uspešnic, če lahko o takih pri Cohenu sploh govorimo. A v vsakem primeru so nastopi takšnega velikostnega razreda nujno populistično naravnani - in tudi pri izvajalcih s tolikšno umetniško integriteto, kot jo ima Cohen, ni nič drugače. Tu seveda ni govora o nujno nekoliko predrugačenih aranžmajih izvedb v živo, temveč predvsem o odsotnosti bolj surovih trenutkov Cohenove diskografije, kot je denimo mrzlični Dress Rehearsal Rag. Še nekatere cinične pasaže besedil so prilagojene ali izpuščene, denimo v odlični Avalanche. Gre nemara za prilagajanje masovni publiki, prijaznost radijskemu poslušalcu?

Neizogibno se je potrebno sprijazniti, da pesmi s tako osebno vsebino, kot jo Cohenove pač nosijo, z rastjo na stadionske razsežnosti nujno nekoliko zvodenijo, saj so primernejše za intimni prisluh kot masovno podajanje. A Cohenu in skupini je v Stožicah kljub nekoliko sterilnemu ambientu uspelo ustvariti vzdušje, zaradi katerega pozabiš, kje in kdaj se nahajaš, saj je v tistem trenutku pomemba le glasba. Tega ne spremeni niti nekoliko popačen zvok na tribunah. Brez moči je celo dejstvo, da se seznam in vrstni red odigranih pesmi komaj kaj spreminjata že od pomladi 2008, pa da je celo zaporedje prirejeno dinamiki koncerta in ne dovoljuje pravzaprav nobene spontanosti. Tako je vnaprej posneta uvodna najava Stožic, da se “predstava začne čez 15 minut,” še kako na mestu. Zaključek posledično nujno tvorijo pesmi, ki govorijo o odhodu, kot so Closing Time in I Tried to Leave You, vključno z obveznimi večkratnimi odhodi z odra in vračanjem nazaj. Tudi po dveh letih skoraj nepretrgane turneje pa je na obrazih nastopajočih opaziti nasmeške, ki skupaj z mogočnostjo velikega finala Ain’t No Cure for Love podpisujejo sporočilo nastopa, turneje, Cohenovega življenjskega dela: pomembna je ljubezen, predvsem tista do glasbe.

Mja, recenzija koncerta po pol leta. Tole je bilo spisano za revijo Glasna in tam pod prejšnjim urednikom nikoli objavljeno.
Slike: http://leonardcohen.tumblr.com/

Nikjer, sedaj.

Če neka pesem vsakič pride na misel kot prvi izbor za morda najljubšo pesem vseh časov, bo že nekaj na njej. To morda ne drži in če bi do takega izbora dejansko prišlo, pod pritiskom teh mučnih in nadvse pomembnih miselnih procesov morda ne bi vzdržala. Pa vendar: tukaj je v vsej svoji veličini. Pove nam, kako razmišljamo, kako čutimo, in se sploh ne trudi orisati, zakaj. Vsak zagovarja svoj prav, v katerega še verjame ne, razen če je skrajno neumen, pa še tedaj se le pretvarja. V tej praznini prenapihnjenega niča zato hrepimo po odrešitvi, predpisana sredstva zanjo pa dosledno zavračamo v imenu razuma. Pa saj smo pametni ljudje. In če ponoči slabo spimo, če se premetavamo in kotalimo med rjuhami, so kriva škropiva in špricarji in še kaj. Le naše nemirne misli ne. Njihova krivda je le v tem, da nas silijo početi vse, za kar v svojem razširjenem razumevanju dobro vemo, da nam škoduje. Tako telesno kot umsko, če kaj takega sploh obstaja. Vprežene v vajeti navad nas policaj v glavi pijane prosi, naj se vendar sprehodimo po liniji najmanjšega odpora. Z njo smo nato tako prezaposleni, da vse velike geste ostanejo brez koga, ki bi jih bil pripravljen deliti s svetom. Ali vsaj s kom izmed nas. In nato šest besed naslika naš položaj. We are nowhere and it's now.

If you hate the taste of wine 

Why do you drink it until you're blind? 

And if you swear that there's no truth and who cares

How come you say it like you're right?

Why are you scared to dream of God 

When it's salvation that you want? 

You see stars that clear have been dead for years 

But the idea just lives on 

In our wheels that roll around 

As we move over the ground

And all day it seems we've been in between 

The past and future town

We are nowhere and it's now

We are nowhere and it's now

And like a ten minute dream in the passenger seat 

While the world was flying by

I haven't been gone very long 

But it feels like a lifetime 

I've been sleeping so strange at night

Side effects they don't advertise

I've been sleeping so strange 

With a head full of pesticide

I've got no plans and too much time

I feel too restless to unwind

I'm always lost in thought as I walk the block 

To my favorite neon sign 

Where the waitress looks concerned

But she never says a word

Just turns the jukebox on and we hum along 

And I smile back at her

And my friend comes after work 

When the features start to blur

She says these bars are filled with things that kill

By now you probably should have learned 

Did you forget that yellow bird?

How could you forget your yellow bird?

She took a small silver wreath and pinned it on to me

She said, "This one will bring you love" 

And I don't know if it's true

But I keep it for good luck

To ni Kanada, pa vendar.

Redki, a lepi so trenutki, ko neka pesem tako popolno opiše počutje nekega trenutka v času. Preprosta, nežna, dovzetna, skorajda resignirana. V tem trenutku je vsakdo John K. Samson in vsak domači kraj je Winnipeg. Ljubezen, ki je tako grenka, pa vendar vseobsegajoča. Umazane preproge, prazni pločniki, škatla vžigalic. O vetru, o snegu ni govora, pa ju vendar čutiš na svoji koži. Hladno je; to je gotovo. Veter pa prinaša piš zgodovine, katere groba prisotnost se odslika v zavrženih rojstnodnevnih voščilnicah. Ta preteklost je dvomestna, a neskončna. Iz sedanjosti v prihodnost pa si upamo le v previdnem štiričetrtinskem taktu.

My city's still breathing, but barely, it's true

Through buildings gone missing like teeth

The sidewalks are watching me think about you
Sparkled with broken glass

I'm back with scars to show

Back with the streets I know
Will never take me anywhere but here

The stain in the carpet, this drink in my hand

The strangers whose faces I know

We meet here for our dress rehearsal to say,

"I wanted it this way"
 

Wait for the year to drown

Spring forward, fall back down

I'm trying not to wonder where you are

All this time

Lingers undefined

Someone choose

Who's left and who's leaving

Memory will rust and erode into lists

Of all that you gave me

A blanket, some matches, this pain in my chest

The best part of lonely

Duct tape and soldered wires
New words for old desires
And every birthday card I threw away

I wait in 4/4 time

Count yellow highway lines

That you're relying on to lead you home

Zresniti se bo treba.

Očiten znak, da smo - vsaj z vidika popularne glasbe - zelo, zelo mladi: ob poslušanju Springsteenovih klasikov nas ogromne, vseobsegajoče melodije spomnijo na drugi album The Killers. In ne obratno. Žalostno? Ne nujno, če to vodi vsaj do priznavanja idolov naših trenutnih ljubljencev. Prijateljskim priporočilom na ljubo trenutno odkrivam Dylanov Blood on the Tracks in Springsteenov Born to Run. Genialno. Časi, ko sem ponosno citiral Questionable Content slogan "when good new music stops coming out, I'll check out old stuff", se zdijo kot posmeha vredna davnina - a ga bom vseeno vsaj začasno obdržal na svojem last.fm profilu, že kot poklon še nedavnemu načrtnemu zavračanju vsega glasbenega, kar ni nastalo v zaključujočem se desetletju. Od kod torej taka sprememba mišljenja? Ker od nekoga dobiš v roke njegov osebni seznam najljubših filmov vseh časov, v zameno poskušaš sestaviti seznam svojih najljubših albumov vseh časov - in ugotoviš, da jih je velika večina pravzaprav tam nekje iz 2003 do 2006. Nič čudnega, to je glasba, s katero rastemo, a veliko trenutno cenjenega je tako prekleto precenjenega. Hja. Staramo se.

Zakaj Zooey Deschanel ni "indie rock crush" leta 2009

Cenjen glasbeni blog Stereogum je nedavno objavil "dobitnike" svojih vsakoletnih nagrad Gummy, kjer bralci oziroma obiskovalci glasujejo za presežke minulega leta. Samo po sebi nič posebnega ali nenavadnega, le da Stereogum ob bok "klasičnim" kategorijam, kot so npr. album in novinec leta, postavlja še kategorijo "Indie Rock Crush", kar se v slovenščino morda še najbolje prevede kot "indie rock simpatija". Tukaj nato punce izbirajo fante s "scene", do katerih so v preteklem letu gojile takšne občutke, in obratno. Letošnja zmagovalca torej: Noax Lennox (Panda Bear iz Animal Collective) med fanti, med puncami pa - nič kaj presenetljivo - Zooey Deschanel.

Vsekakor mi je kristalno jasno, da bodo pri takšni obliki prostega glasovanja, kakor to poteka pri nagradah Gummy, nujno zmagovali najbolj "komercialni" kandidati. Pa vseeno menim, da lahko navedem nekaj razlogov, zakaj si Zooey Deschanel ne zasluži laskavega (?) naziva, ki ji pritiče že drugo leto zapored.

Prvič, govorimo o indie rock simpatiji nekega leta. Natančneje: leta 2009. Kaj je gospodična Deschanel leta 2009 ustvarila, kako je se udejanila, da ji pripada ta naziv? Njen zadnji (in doslej edini) glasbeni izdelek, She & Him album Volume One, je izšel marca 2008 - če ignoriramo pesem ali dve na (sicer letošnjem) soundtracku za film (500) Days of Summer. Po besedah M. Warda Zooey trenutno res piše odlične pesmi, Volume Two pa bo zasenčil svojega predhodnika - a ga ne pričakujemo prej kot naslednje leto. Torej lahko obvelja le ena od dvojega. Ali je seznam univerzalen in je potemtakem glasovanje mogoče za kogarkoli iz celotne glasbene zgodovine (naslednje leto na stopničkah: Debbie Harry!), ali pa za izrazit indie rock dosežek velja tudi poroka z Benom Gibbardom.

Drugič, in precej bolj subjektivno: glasbeni navdušenci ne morem mimo dejstva, da je Zooeyin dosedanji opus milo rečeno povprečen. Sam sem velik zagovornik doseganja maksimalnega učinka z najpreprostejšimi sredstvi, čemur v prid govori, da se med ljubimi mi izvajalci najdejo npr. Bright Eyes in Neutral Milk Hotel. She & Him pa kljub Wardovemu sodelovanju vendarle redko presežeta raven tralala srednješolskih ljubezenskih pesmic s hudo pocukranimi poantami. Neprimerljivo z visokoletečimi kompozicijami kakšne Natashe Khan, denimo (ki je, mimogrede, pristala na četrtem mestu lestvice). Med pisanjem mi postaja jasno, da si sam mečem polena pod noge, saj je preprosta prikupnost najbrž primeren povod za brezpogojno oboževanje. Pa vendar: čeprav ne razpolagam s statistiko Stereogumove publike, si upam trditi, da pri sodelujočih ne govorimo o kopici pretirano čustvenih gimnazijcev, temveč o osebkih moškega spola v zgodnjih/srednjih dvajsetih.

Za zaključek se bom po pomoč zatekel k definicijam. Ker je moj prevod v materinščino le približen, bom SSKJ pustil ob strani in se poslužil kar Wikitonarija. Ta pravi, da je crush "a short-lived and unrequited love or infatuation; the object of this infatuation." Pri čemer glagol to infatuate nadalje definira kot "to inspire with unreasoning love or attachment." Simpatija je torej po definiciji nerazumska, ponavadi začasna privlačnost ali zatrapanost, ki jo čutimo do neke osebe. S tem namenoma spodkopljem zgornja, v osnovi racionalna argumenta. To pa zato, ker verjamem, da prav tukaj leži razlog, zakaj Zooey Deschanel ni indie rock simpatija leta. Upam si trditi, da se je majhen delež izmed zanjo glasujočih pri izboru zares zanesel na svoje neracionalne občutke simpatije, ki jo goji do tega dekleta. Prej je marsikdo pač izstrelil očiten, "predpisan" odgovor - ki mu ga na ustnice polaga neka skrivnostna indie eminenca. Gospodična Deschanel se je s svojo podobo prikupnosti, naivnosti in preprostosti namreč uveljavila kot prototip idealne punce vsakega ljubitelja indie glasbe. Kdaj in kako je tak status dosegla, je izven dometa mojega trenutnega poizvedovanja, vsekakor pa gre za pogojni refleks, podoben tistemu, ki je na prva mesta lestvice najboljših albumov desetletja (iz istega sklopa Gummy nagrad) navrgel, kakšno presenečenje, Pitchforkove najboljše albume desetletja. Bodite pozorni na identična "najboljša albuma" kakor tudi Yankee Hotel Foxtrot na 3. (Gummy) oz. 4. mestu (Pitchfork).

Ako bi torej "publika" svoje odločitve sprejemala bolj kritično, bi se tudi rezultat "indie rock crush" glasovanja najbrž  izkazal za bistveno drugačnega. A to je le konkreten primer splošnega ovčjega nagona, ki se je v veliki meri razširil tudi na poslušalce kvalitetne (?) glasbe. Na eni strani imamo trende specifičnih glasbenih zvrsti, slogov oblačenja in podobno, fenomen Zooey pa je našo slo po subkulturni pripadnosti pripeljal do absurda. Pa ne me narobe razumeti; nikakor ne trdim, da Zooey Deschanel ni prikupna ali da njene glasbene sposobnosti ne dosegajo nekih izmišljenih standardov kakovosti. Moja poanta je le, da ni najlepša, nikakor najboljša, predvsem pa ni edina "indie rock" punca na svetu in s tem predpisan standard željam in sanjam mladih moških moje generacije.

Po vsej tej tiradi vas najbrž zanima, kako sem v obravnavani kategoriji glasoval jaz. To naj pa ostane moja skrivnost.


Spisano po kratki, a produktivni virtualni debati z Mendij.

Superhero Songwriters

Popuščam, popuščam. Ko enostavno ni časa za uživanje v celotnih albumih, se začnejo po glavi motati posamezni komadi, prvenstveno taki presežni, ki dobro zapolnijo omejen čas za poslušanje.


You've done it again, Alex Turner. Nonšalantno in z odpeto srajčko. Končno balada, ki bi delovala tudi v akustični izvedbi, ni tretja pesem CD singla ali kaka podobna neumnost. Konec koncev gre za morda najboljši komad novega albuma Arctic Monkeys.


Saj vem, da refren malo spominja na Milk Thistle kitico. Kdo pa bi lahko ohranil pregled pri tolikih odlično preprostih in preprosto odličnih komadih? Ampak počasi: je to morda optimističen, skoraj zadovoljen Conor Oberst? Kam gre ta svet?


Njemu pa ni tako fajn. Morda pa še ne in njegov čas še prihaja, morda pa se na sivem Škotskem pač pretežko odrečeš viskiju in pivu. Malcolm Middleton - en boljših koncertov mojega bivanja na Švedskem. Čeprav mu tudi v živo ni bilo zares fajn; ker je bil bojda zadnji dan turneje, ker sta dva tipa z ogromnimi Robert Smith tribute frizurami težila za komad, ki ga ne mara igrati ("I'm not a fuckin' jukebox, man!"); ker takšen očitno pač je - ne mara ne sebe ne svojih pesmi. A vseeno pride in jih igra v živo. In na koncu, ko ga že vidiš zašepetati bendu "let's finish this", zaorjejo še v odličen trojček komadov, ki ga zaključijo s poskočnim, a nič kaj optimističnim A Brighter Beat. Očitno mu je vseeno fajn, da nam je fajn.

Los Angeles vs. Göteborg

Jeremy Jay v Pusterviku je bil, no, drugačen kot pričakovano. Poslušal sem očitno le njegov prvenec, kjer se igra z instrumentalno sintesajzersko estetiko, tukaj pa je angeleno privlekel na oder pravcat bend in igral predvsem komade z zadnje plošče. Ta naj bi nastala v Londonu, česar ji ni nujno slišati - pa tudi pesmi v živo zvenijo precej drugače kot na albumu. Precej bolj suho, precej bolj (indie/pop) rock. Pričakoval sem gozd sintesajzerjev in fantiča, izgubljenega med njimi, dobil pa tri zmedene instrumentaliste in samovšečneža, ki vsake toliko odigra tako nesramno preprost riff, da je prav zato odličen. Neprecenljivo tudi moje vprašanje po koncertu, ali obstaja še kak drug izvajalec z imenom Jeremy Jay, saj sem doslej pod tem imenom slišal le popolnoma drugačno glasbo. "It's the first album. Believe me, I made it."




Tudi ko je včeraj zvečer na domačem terenu igral Kristofer Åström, sem upal, da bo ta petintridesetkilski švedski songwriter sedel sam na odru le z akustično kitaro v rokah. Temu ni bilo tako; pridružili se mu je sumljiv bend po imenu Rainaways, ki izgleda kot kopica profesionalnih "rockerskih" plačancev. Moralo bi mi biti jasno, saj sem se vendar podal v Sticky Fingers, takorekoč Göteborški Orto bar. In čeprav sem prej ljubitelj folk kitare kot distorziranih klasičnih solaž, kvaliteta koncerta ni trpela. V ospredju je tudi tukaj stala nova plošča, Sinkadus, z občasnimi "evergreeni" iz obsežnega opusa tega pri nas mnogo preslabo znanega pisca. V mojih ušesi je nastradal le sicer genialni Devil, ki sicer živi od zlomljenega, obupanega Åströma za akustično kitaro - tukaj pa je kar dvakrat izbruhnil celoten bend (vključno z dvema električnima kitarama!). Pa še nekaj: če je odrekanje igranja svojega najbolj znanega (in morda najboljšega) komada trenutno zelo vroča in kul poteza, sem vendar mnenja, da se Åström ne bi smel odpovedati The Wild. Za sam konec, solo s kitaro, kot drugi dodatek obsežni setlisti. Morda pa Britte Persson ravno ni bilo v mestu - ali pa je bilo krivo to, da se je množica po prvem dodatku preprosto obrnila in odšla. Če ti je bilo všeč, ploskaj, jebemti! V rokenrolu nenapisana pravila ne bi smela obstajati :D

Pravo poletje?

Grenko priznanje: vse prevečkrat se po začetnem eno- do dvakratnem poslušanju albuma "odločim", katere pesmi so mi "všeč" in katere mi "niso"; vpričo kroničnega pomanjkanja časa nato med vožnjo/hojo po mestu poslušam samo prve. Še dobro, da sem si To All the Lights in the Windows začel prepevati kar sam od sebe, čeprav je bila izvirno v drugi kategoriji. To potrdi znano dejstvo: pesmi, ki so všečne na prvo žogo, to niso nujno tudi na dolgi rok - in obratno.



Mimogrede: kaže, da se bom pesem znašla na Harmonic Generator, poletje '09 miksu, ki ga nekako pripravljam. Saj vem, da s poletnim miksom zamujam, ker smo že na začetku julija - pa saj je zato vreme takšno, kot da smo sredi aprila. Predloge za vključitev sprejemam v komentarjih (ni nujno, da gre za letošnje/aktualne pesmi :)).

OMG!!!1! SRSLY! Sunset Rubdown v Ljubljani :D

Indie otroci, razveselite se! Vsi, ki vas vsaj približno zanima glasba izpod komercialnega radarja, svoje počitnice letos načrtujte tako, da se boste pojavili v Ljubljani vsaj nekaj dni pred začetkom šolskega leta 2009/10 - natančneje 25. septembra. Takrat bo Menza pri koritu v organizaciji Bube namreč gostila enega najzanimivejših piscev pesmi neodvisne glasbe danes in njegove dinamične trubadurje: Spencer Krug in Sunset Rubdown. Kar je dolgo krožilo kot neuradna govorica v obveščenih krogih, je danes dobilo svojo potrditev, in lepo je, da bodo fantje in punca svojo manj vzneseno, a v vseh pogledih odlično novo ploščo Dragonslayer (ne, metalci, to vas ne zanima) predstavili tudi pri nas. Kako primerna je torej CerpinTaxtova ugotovitev, da se prav danes praznuje Canada Day! Praznujte skupaj s to odlično kanadsko zasedbo in s pesmijo, ki je kandidat vsaj za najboljši naslov pesmi letošnjega leta: Apollo and the Buffalo and Anna Anna Anna Oh!

April 12th, with nobody else around.

So pesmi, ki imajo svoj pomen v besedilih jasno podan, izražen. To ponavadi izpade poceni, cheesy ali pač oboje. Prave mojstrovine so večinoma tiste, ki poanto podajo na malce prikrit način. To je lepo, saj posamezniku dopušča možnost interpretacije - pa vendar se za besedilom običajno skriva neka bolj ali manj resnična zgodba. Te pa včasih najbrž ne želimo poznati. Okkervil River, Black.

I'm coming into your town
Night is falling to the ground
But I can still see where you loved yourself before he tore it all down
April 12th, with nobody else around
You were outside the house; where's your mother?

When he put you in the car
When he took you down the road
And I can still see where it was open, the door he slammed closed
It was open, the door he slammed closed
It was open, long ago

Zgornji posnetek, mimogrede, izvira iz lanskega Haldern Pop festivala, ki je 25. obletnico slavil z zmagoslavnim line-upom. Celoten TV posnetek koncerta si lahko ogledate v obliki Youtube playliste tukaj.

Recesija!

Ne se bati, ne bom postal političen. Le o tem poročam, da gospodarska kriza očitno res krepko razsaja, če pivo zdaj še na Metelkovi stane 1.70 evra. Škandal! :)

To nezaslišano podražitev izkusiti sem imel moč včeraj zvečer v Gromki, kjer je v okviru kantavtorskega večera nastopil avstrijski mladenič s posrečenim priimkom (in umetniškim nazivom) Kmet. Vsi, ki se zdaj smejete: tudi jaz sem se, in to precej, ko smo lani na Dunaju pred Killsi opazili naslednje plakate:

No, takrat pač še nisem vedel, da bo fant nastopil na Metelkovi, tako pa sem si ga sedaj bil primoran ogledati že iz radovednosti. Po prvem poslušanju - mnogo pesmi je na voljo tukaj - pa sem bil tudi več kot pozitivno presenečen. Pa pojdimo po vrsti.

Večer je včeraj odprla Xenia, sama sebe imenujoča "oseba Ksenija Jus", slovenska piska pesmi z bojda že šestimi izdanimi albumi. Začela je res obetavno s preprostimi, precej prijetnimi komadi sama za kitaro, a se je na žalost tako tematsko kot v svoji malce narejeni ekscentričnosti kmalu pričela ponavljati. Saj je zabavno uglaševanje imenovati Pesem kitare, tretjič zapovrstjo pa tudi več ne.
Na žalost so tudi polovico publike predstavljali očitno njeni privrženci/prijatelji/glasbeni sodelavci, ki so kmalu po njenem nastopu neslavno zapustili prizorišče. In to le kmalu zatem, ko je nanj stopil Kmet (za prijatelje Florian :)) in se namestil za svojimi efektnimi pedali. Brez tehničnih težav na začetku ni šlo (welcome to Metelkova), a je kmalu dobil priložnost pokazati, kaj zna: tisti "100% live loops" na plakatu ni bil napisan kar tako tjavendan. Ritem kitara, human beatbox in še kakšne igrice si je fantič sproti lepo nasemplal za glasbeno ozadje samega sebe in svoje vrhunske kitarske virtuoznosti. Pa ne tiste spolirane, sluzaste vrste, vse prej kot to: surovo in neposredno, ritmično zahtevno in prešernega režanja vredno ob vsej tej grobi lepoti preprostega inštrumenta. Vmes še kakšna anekdota za povrh, ki je popestrila kako izmed besedil v angleščini, preden se je - najverjetneje kar na svojem rdečem Puchu - poslovil od naše žal maloštevilne množice.

Inspiracije

Včasih se je kljub poplavi aktualne glasbe, ali pa prav zato, zanimivo spuščati v zgodovino, vplive in inspiracije svojih najljubših izvajalcev. Tako preko Okkervil River odkriješ Tima Hardina, bojda folk legendo. Okrog njegove pesmi Black Sheep Boy so inteligentni teksaški folk rockerji namreč razvili celoten koncept svojega odličnega istoimenskega albuma.
Ali pa je slučajno poslušan komad iz sedemdesetih dovolj, da sproži iskrico prepoznavnosti in preko sorodnega vodenja melodije poveže Harry Nilssona, pisca pesmi, katerega diskografija bi utegnila vsebovati obilo na kožo mi pisanih pop domislic, ter Belgijca Sioen. Slednjega poznam preko pompozno klavirskopopovskega albuma Ease Your Mind in zdi se mi, da sem v Nilssonu pravkar odkril enega njegovih herojev. Prepričajte se sami.

Nilsson, Gotta Get Up


Sioen, At a Glance

Zgrešil letni čas

Duncan Lloyd, Seeing Double

Kdo je kreativna gonilna sila zanesenega indie kvinteta Maximo Park, bi si lahko bili že mislili, ob tem albumu pa se še dokončno potrdi. Ležerni kitarist Duncan Lloyd od svojega lahkotno zračnega, a zmeraj razgibanega sloga tudi na solo plošči odstopa le minimalno – vokalno pa je v skladu s popoldansko leno naslovnico prava poletna antiteza hiperaktivnemu poetu Smithu, pevcu matične zasedbe. Tej se album po pričakovanju še najbolj približa na prvem singlu Suzee. Tekstovno preprostejše pesmi zvenijo, kot bi si Maximo Park nadeli sončna namesto piflarskih očal, takorekoč; odlično za na plažo, predvsem proti koncu albuma, ko Lloyd deloma zaplava v bolj klasično songwriterske vode. Všečno kratkočasje, ki bi se bolj razcvetelo ob toplejšem vremenu, ima pa dovolj pop poslušljivosti, da ga lahko v naših ušesih tudi dočaka.

RSQ, december 2008

Featuring...

V luči nahajpanega dueta med gospodom White in gospodično Keys, ki - sicer zelo po bondovsko - konsekvento pojeta drug mimo drugega (in smo zato veseli, da njuna afera ne bo trajala dlje od kateregakoli ljubezenskega razmerja agenta 007) sem se spomnil, da veliki "indie" dueti vendarle lahko tudi uspejo. Še posebej zanimivi znajo biti, ko se kakšnemu šele stremečemu ali že priznanemu, pa vendar sorazmerno mlademu izvajalcu ob bok postavi legendarna rokenrol živina in prvemu tako podeli pravi viteški udarec. Trije primeri sledijo.

The Killers - Tranquilize
Angry white boy, Velvet Underground heroj in praoče sončnih očal na odru Lou Reed se pridruži našim najljubšim mormonom The Killers za Tranquilize, nosilni komad njihove B-side kolekcije Sawdust. Pesem, ki bi jo bolj racionalno (beri: preračunljivo) razmišljujoče skupine razstavile na prafaktorje in iz hookov, ki so na razpolago, sestavile vsaj 3-4 semi-hitsingle, Killersi pa kompaktirajo v še eno, sicer manj zvezno, a prav tako učinkovito himno za proženje pesti proti nebu.



TV on the Radio - Province
Tipično eklektičen, a vendar skoraj jesensko melanholičen komadič s kakim zanimivim ritmičnim vložkom in ledenim klavirjem. Sorazmerno visoki, specifični vokali se lepo dopolnjujejo z gospodom kameleonom himself, ki iz ozadja barva to zvočno podobo: David Bowie.

Jenny Lewis - Carpetbaggers
V tej pesmi z Acid Tongue, aktualnega albuma gospodične Lewis, ki praznuje dober, preprost, uptempo folk rock komad, je avtor Jonathan Rice svoj vokalni del prepustil legendarnemu galantnemu punkerju Elvisu Costellu. Ta zgodbo o prebrisanih gospodičnah intonira malce prevpito in skorajda ne izpade na mestu, pa vendar ne skali celostne podobe - glavna je še zmerom prepričljiva Lewisova.

Those bitter songs you sing, they're not helping anything...

The Weakerthans, Reconstruction Site

Čar večnih insider bendov, predestiniranih, da za vse čase ostanejo tuji mainstreamovski publiki, je prav v tem, da se nikoli ne obrabijo. Tako melanholija The Weakerthans, folk pop rockerjev z jasnim punk ozadjem, ostaja sveža kot hladna kanadska jutra. Kanada! Tam, se zdi, poznajo en sam letni čas; tisti, ko se jesen še ni končala, zima pa še ne čisto začela; takrat je megla še prijetna. In ta plošča, takšen album slik - iz bolnišnic, porok, gostiln sredi noči z osamljeno natakarico in razbitimi kozarci. Muca po imenu Virtute je razočarana nad samopomilovanjem svoje gospodarice. John K. Samson razglaša: One Great City!, pa vendar poje: "I hate Winnipeg". Na Antarktiki ga je pingvin naučil francoščine: "Comment allez-vous ce soir? Je suis comme ci comme ca." Grenko-sladke podobe snega, preteklosti in zamaknjene lepote, pa čeprav je slednja le še ena od besed, ki jih nikoli ne znamo pravilno črkovati. Odeto v tri sonete, prvi odločen, drugi surrealen, tretji cmok v grlu. Toplo priporočilo za hladnejše dni.

Megla nad pristanom

The Mountain Goats, Heretic Pride

Res imam rad glasbena priporočila, ki zadenejo v nulo, ko nekdo dovolj pozna tvoj glasbeni okus, da nanj preslika kak obskuren, a upravičeno cenjen bend. Kot že toliko drugih sem sicer tudi The Mountain Goats že poznal po imenu, a mi je šele ob prepričljivem videu za Sax Rohmer #1 zares naredilo "klik". In zdaj se učim, začenši pri aktualnem albumu Heretic Pride.

The Mountain Goats so eni tistih herojev, ki vztrajajo pri svojem ne glede na (glasbene) letne čase; od leta 1991 je njihova diskografija nabrala kakih pol milijona albumov, EPjev, singlov in split plošč. Na prejšnjih izdajah velikokrat klasificirani kot lo-fi, so z novim tisočletjem pričeli uvajati postopno bolj in bolj izpiljen, v klasičnem smislu sproduciran zvok, ki se na Heretic Pride razvije v skoraj pop rock podobo. Osrednja figura je - kakor že zmeraj - vsekakor pisec pesmi John Darnielle, katerega akustična kitara med božanjem in skorajda udarnimi podvigi je njegovo primarno orožje. Najbolj neposreden je brez dvoma otvoritveni Sax Rohmer #1, ki prinaša vse kvalitete dobrega singla; je tudi edina pesem, v kateri Darnielle zveni za odtenek manično. Zna se zgoditi, da izkušeni poet hoče poudariti svojo vokalno izraznost, pa ga ob tem zategne, kot da je kak Billy Corgan. Na srečo le redko. Večina albuma je zelo prijetno poslušljiva; občasna godala v izbruhih ali kot subtilna podlaga nikoli ne zvenijo poceni, temveč zmeraj na mestu, celostna podoba pa izpade prijetno skulirana do udarno spevna, a zmeraj subtilna in nikoli tako turobna kot oblačno nebo na naslovnici. Besedila so lepo impresionistična, tu pa tam polna divjih prispodob - ali pa oboje naenkrat (Autoclave). Rutinirana, a še zdaleč ne naveličana folk pop instanca, manj pop od Shinsov, bolj pristna od Dashboard Confessional, a zvočno manj razgibana in opulentna kot recimo Bright Eyes. Zdaj mi manjka le še pogum (no, pa morda še čas) zaorati v pretekli katalog - ki se prav te dni dopolnjuje s svežima EPjema.