Sing, Alaska, sing!!! Portugal. The Man v Postgarage, Graz, 19.9.2008

Kot vidite, nisem ravno priden, kar se tiče ažurnega objavljanja koncertnih poročil. Čeprav mi jih je v veselje pisati, da ne bo pomote. In kot vidite, se že več kot teden dni spravljam pisat to zadevo. Čeprav je šlo za eno najboljših koncertnih doživetij v zadnjem času, če ne sploh. Če bi torej šlo za karkoli drugega, bi na celotno zadevo verjetno lepo pozabil, Portugal. The Man pa so bili enostavno predobri. Celotna situacija, namreč. Vstopnice po 12 evrov. Izrecno kul klub. Merchandise z dizajni frontmana Gourleya na najbolj kul majicah sploh - po 15 evrov. Zvočno nadvse primerna, pa kljub temu dovolj svoja predskupina: Steaming Satellites (p.tm-jevska folkrock norost, psihadelika z neskončnimi jami, žaganje ob pravih trenutkih). In pa seveda Portugal. The Man, ki jim uspe še svoj nov, zelo na izi zveneč album spremeniti v čisto, pozitivno divjanje. Kdo drug se tako iskreno smeji, ko stoji na odru? Kdo drug pleše tako odtrgano kot basist Zach Carothers in pri tem ostaja tight? Kdo drug si omisli na oder kar še eno punco, katere naloga so shakerji, kak backvokalček in seveda dober izgled? Kdo drug je v svojih izbruhih tako prekleto glasen, da vibrira vsa soba - in komu pri tem uspe ostati še plesen (plesen v smislu nečesa, na kar se lahko pleše in ne kot kosmat razrast nitastih gliv :D)? Pa še zabaven zaključek z obema bendoma na odru - vsak pač igra, karkoli (perkusivnega) ima pri roki.
Koncert, kot bi si jih želeli toliko več, ravno zato, ker se dotakne tudi vseh nas, razvajenih od vse preveč vse predobrih stvari, ki smo jih na odrih videli v zadnjem letu in ki jih je spremljalo še toliko več le na pol pogretih glasbenih razočaranj. Le ena drobna stvar je morda manjkala - How the Leopard Got Its Spots v svoji izvirni podobi in ne v neki polovični, nareggaejani verziji v zaključnem jamu neke druge pesmi. Pa konec koncev, kdo ga rabi, če imaš Chicago, na katerega se razmetavaš, Church Mouth, na katerega se drzneš iti pogo in 1989, na katerega v ritmu pozibavanja sanjaš?

Bili smo najboljša publika. Baje. Kljub temu, da je Johna Gourleya nekdo polil z vodo. To nisem bil jaz. Čeprav me je obtožil. Prav mi je, kaj pa mu po koncertu težim za trzalico.

Kako je leopard dobil pike

Jes! Moja najljubša weirdo ekipa z Alaske, Portugal. The Man, že tretjič v dveh letih (!) prihaja na evropsko turnejo. Bolje rečeno na turnejo po nemško govorečih državah Evrope, k čemur zagotovo pripomore močna podpora bendu s strani dortmundske revije Visions; ta je trio že označila kot sproščeno alternativo Mars Volti za tiste, ki imajo občutek, da so se ti z Amputechture preveč izgubili v morjih lastnih egotripping solaž. Pravzaprav so Portugal. The Man le še bivši trio, saj se je ponovem bendu uradno pridružil dosedanji live klaviaturist Ryan Neighbors, tudi novi album Censored Colours pa je baje že posnet in bi naj luč sveta ugledal še letos. Fantje so očitno res hiperproduktivni, saj gre že za njihov tretji full-length izdelek po odlično-zabluženih Waiter: "You Vultures!" (2006) in Church Mouth (2007), vmes pa so lansirali še tri bolj eksperimentalno obarvane EPje. Kogar zadnji pridevnik, tista huda beseda na e-, ne prestraši in kdor verjame, da se progresiva in malce hipijevski priokus lahko dopolnjujeta, naj mu bodo fantiči s hladne pokrajine toplo priporočeni. Glede na to, da sem si jih jeseni lani dovolil zamuditi v Grazu, februarja pa se nismo organizirali za v Salzburg, bodo (sicer šele) septembra ponovno v prestolnici avstrijske Štajerske še kako dobrodošli gostje. Se vidimo.