Kdo je tu fejk?

Kdo: Dum Dum Girls

Kdaj: 6.11.2011
Kje: Botanique, Rotonde

Spomladi letos me je začasna menjava bivalnega okolja prisilila izpustiti marsikateri koncert v Ljubljani. Tako so ʺnastradaleʺ med drugim Dum Dum Girls, ki so pod Bubino zastavo nastopile na odru Menze pri koritu. Hajp je bil precejšnji, pokoncertna ustna poročila prijateljev in znancev pa so mi v en glas zatrjevala: ničesar nisi zamudil. Dolgočasen, statičen nastop. Vse polno tipov, ki so punce prišli samo gledat in ne poslušat. Ni vredno.

Pa sem se za obisk koncerta v Bruslju vseeno odločil. Temu so botrovali dolgočasen vikend, želja po koncertih in ugodna cena. Zanimivo: nisem bil razočaran. Vsaj ne po glasbeni plati.

Žal je (vsaj na prvo poslušanje) simpatična predskupina Veronica Falls zaradi prestavljenega koncerta odpadla, tako da so bila dekleta primorana začeti že nekaj čez pol deveto. Nič nenavadnega; predskupine v Bruslju začenjajo natanko ob osmih. Za večne metelkovce nepojmljivo, meni pa zavoljo pomanjkljivega javnega prevoza po polnoči trenutno sorazmerno ustrezno. Stari smo. Dvorana Rotonde je osrednji, a prijetno majhen prostor kompleksa Botanique, ki spominja na mini verzijo angleških okroglih, gledaliških koncertnih prizorišč. Kot nalašč za te stilsko zavedne mladenke, ki so, jasno, brez pretiranega besedičenja udarile po instrumentih. Njihova glasba ne dopušča možnosti oporekanja: je neposredna, glasna in nekoliko neumna, a na skrajno prijeten način. Na tak, da pesmi ni treba poznati, pa jo že po tridesetih sekundah prepevaš na ves glas. Ker je tako preprosto. In zraven poplesavaš na prstih in migaš z glavo levo in desno.

Razen če tega ne počneš. Tako kot praktično vsa publika precej polne Rotonde na koncertu Dum Dum Girls. Drži: dekleta na odru res niso zabavljačice. In to namensko. Uspešno gojijo svoj gotski imidž pretiranih ličil in seksi oblekic, h kateremu pač sodi tudi biti tako kul, da si kar ledeno hladen. Pa vendar: predvsem front-girl Dee Dee in bobnarka Sandy pod masko skrivnostnosti dejansko delujeta pristni. Tudi njihova glasba je na plesišču poskočna in prepričljiva, kdor pa je ne dojema na tak način, pa nisem prepričan, kaj počne na koncertu. Zato na tem mestu ne obsojam benda, ker ga nimam za kaj obsojati; koncert mi je bil všeč in sem v njem užival. Obsojam pa bruseljsko publiko. Obsojam jo dolgočasnosti, statičnosti, celo nezainteresiranosti. Ne me napak razumeti: ne trdim, da je izkazano spoštovanje do nekega izvajalca premo sorazmerno s količino ritmičnega gibanja na koncertu. Ampak občutek imam, da se je obiskovanje tovrstnih koncertov sprevrglo v mnogo hujšo maškarado, kot pa jo je tam potem videti na odrih.

Poglejmo: morda smo res lahko pričakovali, da bo priredba Smithsov, There Is a Light That Never Goes Out, na vrsti na koncu oziroma kot dodatek. Kakor se je imelo zgoditi, se je tudi zgodilo. A dekleta so setlisto napisala na roko, na njej dodatka ni. Za razliko od večine "velikih" bendov, ki natisnjenim setlistam z logotipom in datumom dodajo še črto in pod njo vnaprej določen dodatek, se mi to zdi pohvalno. Tovrstni koncerti v splošnem pa s prehodom "indie" glasbe v mainstream dobivajo neko dramaturgijo dogodka, ki se je obiskovalci potem slepo - in morda celo nezavedno - držijo. Vse skupaj se približuje vnaprej določenemu, "predstavi". Čakaj: redni del nastopa skupine ti je bil tako všeč, da ploskaš in kričiš, dokler se ta ne vrne na oder – ko ga pa zapusti drugič, pa nemudoma obmolkneš? Zakaj? Ker se to tako dela? Ker je bend opravil svoje in gremo zdaj na pijačo, pa malo pokramljat?

Dum Dum Girls so načelne pozerke, namensko preproste in načrtno predvidljive.
Obiskovalci srebajo pivo iz plastičnih kozarčkov, rjovejo, ko se to od njih pričakuje – in vsi skupaj kažejo manj čustev do slišanega kot štiri dekleta na odru.

Kdo je tu fejk?

Foto: Wannabes in c.servais, Flickr.

Zakaj Zooey Deschanel ni "indie rock crush" leta 2009

Cenjen glasbeni blog Stereogum je nedavno objavil "dobitnike" svojih vsakoletnih nagrad Gummy, kjer bralci oziroma obiskovalci glasujejo za presežke minulega leta. Samo po sebi nič posebnega ali nenavadnega, le da Stereogum ob bok "klasičnim" kategorijam, kot so npr. album in novinec leta, postavlja še kategorijo "Indie Rock Crush", kar se v slovenščino morda še najbolje prevede kot "indie rock simpatija". Tukaj nato punce izbirajo fante s "scene", do katerih so v preteklem letu gojile takšne občutke, in obratno. Letošnja zmagovalca torej: Noax Lennox (Panda Bear iz Animal Collective) med fanti, med puncami pa - nič kaj presenetljivo - Zooey Deschanel.

Vsekakor mi je kristalno jasno, da bodo pri takšni obliki prostega glasovanja, kakor to poteka pri nagradah Gummy, nujno zmagovali najbolj "komercialni" kandidati. Pa vseeno menim, da lahko navedem nekaj razlogov, zakaj si Zooey Deschanel ne zasluži laskavega (?) naziva, ki ji pritiče že drugo leto zapored.

Prvič, govorimo o indie rock simpatiji nekega leta. Natančneje: leta 2009. Kaj je gospodična Deschanel leta 2009 ustvarila, kako je se udejanila, da ji pripada ta naziv? Njen zadnji (in doslej edini) glasbeni izdelek, She & Him album Volume One, je izšel marca 2008 - če ignoriramo pesem ali dve na (sicer letošnjem) soundtracku za film (500) Days of Summer. Po besedah M. Warda Zooey trenutno res piše odlične pesmi, Volume Two pa bo zasenčil svojega predhodnika - a ga ne pričakujemo prej kot naslednje leto. Torej lahko obvelja le ena od dvojega. Ali je seznam univerzalen in je potemtakem glasovanje mogoče za kogarkoli iz celotne glasbene zgodovine (naslednje leto na stopničkah: Debbie Harry!), ali pa za izrazit indie rock dosežek velja tudi poroka z Benom Gibbardom.

Drugič, in precej bolj subjektivno: glasbeni navdušenci ne morem mimo dejstva, da je Zooeyin dosedanji opus milo rečeno povprečen. Sam sem velik zagovornik doseganja maksimalnega učinka z najpreprostejšimi sredstvi, čemur v prid govori, da se med ljubimi mi izvajalci najdejo npr. Bright Eyes in Neutral Milk Hotel. She & Him pa kljub Wardovemu sodelovanju vendarle redko presežeta raven tralala srednješolskih ljubezenskih pesmic s hudo pocukranimi poantami. Neprimerljivo z visokoletečimi kompozicijami kakšne Natashe Khan, denimo (ki je, mimogrede, pristala na četrtem mestu lestvice). Med pisanjem mi postaja jasno, da si sam mečem polena pod noge, saj je preprosta prikupnost najbrž primeren povod za brezpogojno oboževanje. Pa vendar: čeprav ne razpolagam s statistiko Stereogumove publike, si upam trditi, da pri sodelujočih ne govorimo o kopici pretirano čustvenih gimnazijcev, temveč o osebkih moškega spola v zgodnjih/srednjih dvajsetih.

Za zaključek se bom po pomoč zatekel k definicijam. Ker je moj prevod v materinščino le približen, bom SSKJ pustil ob strani in se poslužil kar Wikitonarija. Ta pravi, da je crush "a short-lived and unrequited love or infatuation; the object of this infatuation." Pri čemer glagol to infatuate nadalje definira kot "to inspire with unreasoning love or attachment." Simpatija je torej po definiciji nerazumska, ponavadi začasna privlačnost ali zatrapanost, ki jo čutimo do neke osebe. S tem namenoma spodkopljem zgornja, v osnovi racionalna argumenta. To pa zato, ker verjamem, da prav tukaj leži razlog, zakaj Zooey Deschanel ni indie rock simpatija leta. Upam si trditi, da se je majhen delež izmed zanjo glasujočih pri izboru zares zanesel na svoje neracionalne občutke simpatije, ki jo goji do tega dekleta. Prej je marsikdo pač izstrelil očiten, "predpisan" odgovor - ki mu ga na ustnice polaga neka skrivnostna indie eminenca. Gospodična Deschanel se je s svojo podobo prikupnosti, naivnosti in preprostosti namreč uveljavila kot prototip idealne punce vsakega ljubitelja indie glasbe. Kdaj in kako je tak status dosegla, je izven dometa mojega trenutnega poizvedovanja, vsekakor pa gre za pogojni refleks, podoben tistemu, ki je na prva mesta lestvice najboljših albumov desetletja (iz istega sklopa Gummy nagrad) navrgel, kakšno presenečenje, Pitchforkove najboljše albume desetletja. Bodite pozorni na identična "najboljša albuma" kakor tudi Yankee Hotel Foxtrot na 3. (Gummy) oz. 4. mestu (Pitchfork).

Ako bi torej "publika" svoje odločitve sprejemala bolj kritično, bi se tudi rezultat "indie rock crush" glasovanja najbrž  izkazal za bistveno drugačnega. A to je le konkreten primer splošnega ovčjega nagona, ki se je v veliki meri razširil tudi na poslušalce kvalitetne (?) glasbe. Na eni strani imamo trende specifičnih glasbenih zvrsti, slogov oblačenja in podobno, fenomen Zooey pa je našo slo po subkulturni pripadnosti pripeljal do absurda. Pa ne me narobe razumeti; nikakor ne trdim, da Zooey Deschanel ni prikupna ali da njene glasbene sposobnosti ne dosegajo nekih izmišljenih standardov kakovosti. Moja poanta je le, da ni najlepša, nikakor najboljša, predvsem pa ni edina "indie rock" punca na svetu in s tem predpisan standard željam in sanjam mladih moških moje generacije.

Po vsej tej tiradi vas najbrž zanima, kako sem v obravnavani kategoriji glasoval jaz. To naj pa ostane moja skrivnost.


Spisano po kratki, a produktivni virtualni debati z Mendij.

First Impressions of Göteborg

Je Švedska res glasbena obljubljena dežela, kot sem si to rad predstavljal v preteklih letih? Ne vem, Premalo časa se še nahajam v Göteborgu, tem prijaznem, vetrovnem mestu, da bi si drznil soditi. Morda bom v naslednjih mesecih lahko povedal kaj več. Prvi glasbeni vtis je bil več kot ugoden: kopica mladeničev v sončnem parku sedi ob pivu in vrti plošče (ja, prave plošče, vinilke) na prenosnem gramofonu. Tudi Death Cab for Cutie na radiu v trgovini z bicikli ti lahko kar malo prinesejo nasmeh na obraz. In kaj bi lahko bilo primernejše za prvo koncertno dogodivščino kot preverjeno odlični Sunset Rubdown, takorekoč mlajši bratje kanadskih paradnih konjev Wolf Parade? Sedaj jih - podobno kot pozimi Islands - zaradi nastopa v Menzi vlači po zobeh že vsa Ljubljana; še pred nekaj meseci so veljali za Geheimtipp prav zaradi odlično odmerjenega razmerja med trmasto svojskostjo in stremenjem k melodičnemu pop refrenu.
Stvar je taka: Parken je morda elitni klub Göteborške indie scene, kjer se očitno zbira lokalna "smetana" - kar pa potem glede na tukajšnjo razširjenost tovrstne glasbe na žalost izpade kot kak Orto bar za hudo nastylane osebke nad meter petinosemdeset in izpod 70 kil. Orto bar? Ja, tako hudo je - pred in po predskupini laufajo različne grozote osemdesetih, ob katerih prisotni pozerji še neizmerno uživajo v svojih malih pivih za 54 kron. Kaj takšni ljudje počnejo na Sunset Rubdown koncertu? Prav nič. Prišli so namreč na release party albuma domačih Fibes, Oh Fibes, brezzobih ljubiteljev starega popa z naštudirano pozo. Isti večer, ista lokacija. A narobe bi bilo zato se jeziti - s tem bi le delali krivico zmagovalcem večera, Spencerjevim jeznim jezdecem, ki so tako električni, da jih zadevajo strele. Tudi oni nikomur ne zamerijo ničesar; "if I ever hurt you, it will be in self-defense." Suh zvok zadnjega albuma so prenesli na živi nastop - ali pa so bili v živo že od nekdaj takšni? Kakorkoli že, pristoji jim, tudi starejšemu materialu, ki se ga mestoma lotijo. Vodja Spencer ima vendarle zelo specifičen način pisanja pesmi, kjer dramaturgije nima koncert kot celota, temveč praktično vsak komad posebej. Peterica se zdi zadržana, kakor da jim ni zares v užitek igrati. Potencialni krivci: razredčena (a vendarle zvesta, saj drugačna kot poprej) publika; glasba v sosednji sobi, ki jo bojda lahko slišijo na odru; neizogibni klici "shut up I'm dreaming!". Vsaj na slednje so se najbrž že navadili; simpatična klaviaturistka Camilla vztrajnega težaka preprosto strogo pogleda in odvrne: "No." Suvereno :)
Spencer napove: "Here's a new song about having too much to drink. And it's Friday... And it's Sweden." Še malce naprej ga zanese, pa ne brez takojšnejga obžalovanja: "You guys are Swede-hearts! -- I wish I never said that, wish I could erase that moment." Simpatično :D V precej tipični setlisti (spoiler alert!!) dobimo po epskem Dragon's Lair še čudovito klavirsko balado Us Ones in Between. Tako lepo se lahko sklapljata melodija in dissonanca, tako subtilno lahko neka skupina da vedeti: mi smo ena najbolj zanimivih stvari, ki se trenutno dogaja v neodvisni pop glasbi. Torej, Ljubljana: ogled obvezen! Morda bo bend celo malo boljše volje, morda se bodo počutili bolj domače na Metelkovi s štango sredi odra. Ampak pazite ob navdušenem navalu na merchandise: rjavo majico imam že jaz, vam ostaneta še siva in svetlo modra! :P

Foto #1: Camilla by Edna Webster @ Flickr
Foto #2: Setlist :D

Kdo je pravi rocker? (praksa)

Note to self: ne hodi več na koncerte, ki imajo že v svoji osnovi popolnoma ničen potencial za odličnost in ki se povrh vsega odvijajo še na neumnih, masovnih lokacijah. Ampak jebiga, zakaj bi se pa odrekel zastonjski karti za Eagles of Death Metal? Zato, ker potem namesto solidnega rokenrol entertainmenta dobiš to:

1) Ozvočenje na totalni nuli. Predskupina The Haunts je na oder zvlekla svojo feršterkerijo; dobro za njih. Tako je njihov sprejemljiv, a bistveno preveč spoliran zvok rohnel vsaj 3x glasneje od osrednje zasedbe večera. Orelčki so iz rezidentnih zvočnikov Cvetličarne bolj tenko piskali. Podobno razočaranje smo utrpeli na Maxïmo Park, a tam je vsaj kvaliteta glasbe držala vzdušje pokonci. Več o tem kasneje. Kakšen je smisel rock večera, ko zvok skorajda ne preglasi množice? Najbrž prav to: da na Cvetličarninih ex-Yugo večerih stari pijanci na šanku lahko debatirajo kljub temu, da na odru nekdo igra.

2) Repetitiven, neinovativen in od začetka do konca klišejski bend. V-neck majica in Raybanke ter košate mustače frontmana Jesseja (ki se poleg tega imenuje še "The Devil") povedo vse. Gre za eno tistih skupin, ki trenutno v svetu dobiva ogromno pozornosti, ko si je zasluži oh tako zelo malo. Največji hit, I Only Want You, takoj na začetku: preprost riff na dveh akordih. Število akordov se tekom celotnega večera ne dvigne nad povprečje Ramonesov, kar je lahko kul natanko v enem primeru - če pač poslušaš Ramones. Dolgočasne pesmi, od katerih se ena zdi enaka drugi, ki pa jih zasedba na odru podaja, kakor da so rock bogovi. Jesse poleg tega igra najbolj klišejsko vlogo frontmana vseh časov - the ladies man. "This is for all the ladies," večkrat slišimo iz njegovih ust; konstantno peca publiko, nakar si za back vokale v nekem zdolgočasenem komadu na oder pripelje majhno piško, ki jo po koncu pesmi mastno zaliže. Oujea. Pa srsly, kdo svojemu albumu da za naslov tako poceni besedno igro, kot je Heart On? Poleg tega gre za najbrž najgrši bend na svetu. Basist in kitarist imata ustrezno let, da bi ti lahko bila foter in dedek, a je prvi pregrd, drugi pa predebel, da bi si ju želel v svoji krvni liniji. Nisem si mislil, da bom kdaj dal prav Axlu Roseu: Pigeons of Shit Metal, dejansko. Jesse si lahko to ime tetovira na čelo, če hoče - to ne bo spremenilo dejstva, da je njegov bend zanič.


3) Pozerska, pijana in nasploh "rokerska" publika. Brez zamere, saj vem, vsakemu svoje. A ko bi se pri nas pol toliko pozornosti namenjalo bendom, ki si jo dejansko zaslužijo - bil bi zadovoljen. Ta koncert se je napovedovalo kot največjo senzacijo, celo kot koncert leta, in ob tem bilo pozabljeno ali zamolčano, da gre za povprečno rokenrol zasedbico, ki bi bila brez podpore QOTSA le topel zrak in ki je drugod (v koncertnih prestolnicah, če hočete) le ena od mnogih. Vsaka publika očitno pač hoče svojo repeticijo, svoj kliše. Do pred kratkim sem komu, ki me je vprašal po glasbi, ki jo poslušam, odvrnil "rock". Z današnjim dnem se temu izrazu dokončno odrekam. Če je to rock - nisem rocker. Upam, da mi bo na tem mestu kmalu uspelo razložiti, zakaj.

Pitchfork totally looks like Apple.

Ekstravaganca

Čestitke, Dan D! Marec se še ni pričel, pa že imamo zmagovalca v kategoriji Najbolj zgrešen naslov albuma leta 2009. Četrti studijski album novomeških "rokerjev" se namreč šopiri z imenom Ure letenja za ekstravagantne ptice, ki je v prvi vrsti neumen in brez pomena, če pozabimo na dejstvo, da si večina prebivalstva ob njem najbrž še zlomi jezik. Komaj čakam, da preberem za lase privlečeno zgodbico, ki so jo najbrž napletli o izvoru tega naslova. Za promocijo albuma samega so fantje pošteno segli v žep in si privoščili jumbo plakate, ki nas že posiljujejo po Ljubljani. Ekstravagantna ptica, ki na nas zre z njih, pa je, kot kaže, zgolj ekstravagantno oskubljen, deformiran tukan. Eksotika pa taka.

There is a light that never goes out

Danes končno spet pravo navdušenje nad glasbo namesto mehaničnega loadanja in poslušanja vsega, česar še ne poznam, pa bi moral. Novi Trail of Dead si spet upajo trgati, brez da bi pri tem gledali na metronom! Zunaj je novi album švedske pop princese Anne Ternheim! Še Bitchforkov jagodni izbor mi je letos doslej všeč, The Pains of Being Pure at Heart (ime!) se slišijo še posebej obetavno. Jaz pa pišem recenziji The View in The Airborne Toxic Event - ki so oboji zanič. So much music, so little time.

In other booze-related news: petkov večer v Gromki je bil odličen. Counting Days, There Is a Light That Never Goes Out, Soul to Squeeze, What's the Frequency Kenneth, Disorder, Smokers Outside the Hospital Doors, Ulysses, Supernatural Superserious, Love Will Tear Us Apart, Evil, Suck My Kiss... In to so samo komadi, ki se jih dejansko spomnim! :D
Piva in cigaretnega dima ni manjkalo. Se priporočam še za kdaj.

Awesomeness past, present and yet to come.

Past.
Par dni nazaj se je splačalo iti pogledat v Mostovno v sploh ne tako zelo daljni Novi Gorici. Ne samo, da so bile temperature menda več kot 10°C višje kot v ledeni Ljubljani in so splošno mediteransko vzdušje kalili le občasni piši burje (pa še ta je lepo dišala). Ne, predvsem odličen glasbeni program nam je bil ponujen: Gregor Samsa, številna post-rockerska zasedba z zamaknjeno sigurrósovsko prikupnostjo; brnenjem, za katerega se ni vedelo, ali je del zvočne podobe skupine ali pač fail ozvočenja, ni pa motilo občega glasbenega doživetja; malce repetitivnimi vokalnimi interakcijami med pevcem/kitaristom/klaviaturistom in pevko/klaviaturistko; občasnimi prijetno, a glasno vibrirajočimi izbruhi; gozdarskim bobnarjem in seksi azijsko violinistko. In če je bil to en tistih koncertov, ki se jih gre iz radovednosti pogledat, ker se pač odvijajo nekje blizu, je bil tudi en tistih, ki so potem izjemno prijetno presenečenje.

Present.
Včerajšnji Psycho-Path-za-podporo-RSQ ne-poslovilni-ampak-zadnji koncert v SubSubu je lepo uspel. Občutil bi nostalgijo, ako bi pričel simpatizirati z noise rockom takrat, ko sem stopil v prvi razred osnovne šole - zdaj pa sem doživel le prijeten (in dolg!) koncert s pesmimi, ki jih sem in nisem poznal, ter obžalovanje, da se paradni konji slovenske težkorockerske scene (?) umikajo v nekoncertiranje za nedoločen čas. Aja, mimogrede: Dehydrated je vseeno bil. In bil je kul, čeprav priznam, da (major indie cred loss in 3.. 2.. 1..) sem ga prav na tem koncertu slišal prvič.

Yet to come.
Včasih se je očitno treba pač pritoževati. Nad tem, da nam priljubljeni bendi nikoli ne pridejo blizu, pa nad tem, da v Cvetličarni itak igra samo sranje. In potem se zgodi, že naslednji dan. It's a kind of magic: prav tisti bend, prav tam. Maximo fucking Park v Cvetličarni, 26.2. Za 16,50 evra. Kar pomeni prvo vrsto, švic, pivo in obvezno pokoncertno razkazovanje Metelkove glavnim akterjem. Ker je včasih še treba biti hardcore fan in ne zmeraj le preudaren, hladnokrven "kritik".
Seveda vse skupaj ne bi delovalo brez manjšega haklca: za isti večer so v Cvetličarni napovedani Psihomodo Pop (približno milijontič, sklepam). Oboje karte se že prodajajo, MP za ob 20h, PP za ob 21h (slednji so celo 5,50 evra dražji - fuj!). Kaj to pomeni, ne vem, a Maximo Park so datum in lokacijo koncerta objavili na uradni strani in this better be happening, drugače bo nekdo tepen :D

Eagles of Death Metal v Cvetličarni! Čakaj... Spet?

Danes sem prejel mail z vsebino, da bodo Ljubljano po dveh letih odsotnosti z novim albumom ponovno počastili Eagles of Death Metal. Zakaj to objavljam tukaj? Ker me cela stvar malo veseli, še bolj pa preseneča. Prvič so zasedbo, ki se jo je takrat na veliko reklamiralo kot "drugi bend Josha Homme-a", na oder Cvetličarne spravili Youngunz, ki so nam obljubljali, da je to le prvi v "seriji koncertov" takšne in podobnih zvrsti (ja, tukaj za glasbeno neuko širšo množico bleknem alter), ki naj bi sledili. Seveda le v primeru, da bi bil omenjen koncert uspeh. Kar je očitno bil, saj je bil precej dobro obiskan, tam smo opazili številne osebke slovenske glasbene smetane, pa tudi sam sem na njem užival, priznam. Torej: saj fajn, da ponovno pridejo pa to - ampak srsly, zakaj pa ne kaj novega? Če že ne kot nadaljevanje očitno propadle koncertne serije, pa kot samostojen, legitimen ogromen alter (fuj!) event, ki ga v Ljubljani čakamo že, odkar smo nekoč davno zamudili The White Stripes? Pomilovanja vredno je tudi to, da se v dveh letih niti promocijski opis skupine ni spremenil; lahko bi se vsaj kdo potrudil spisati kaj novega.

Zgodba o skupini Eagles Of Death Metal je zgodba o prijateljstvu. Bend sta leta 1998 v kalifornijskem Palm Desertu ustanovila Jesse Hughes in Josh Homme, prijatelja iz otroških let. Po Joshovem uspehu, najprej s skupino Kyuss ter nato z zasedbo Queens of the Stone Age, sta nepopravljiva glasbena odvisneža in žurerja ugotovila, da ju povezuje tudi podoben glasbeni okus. Najprej sta na posnela tri pesmi, ki so svoje mesto našle na albumu "Desert Session 3,4", kmalu nato pa je nastala garažno - rockerska atrakcija Eagles of Death Metal. Ime skupine je bilo privzeto kot ironija, saj sta si fanta ob ustanovitvi skupine zastavila cilj igrati glasbo, ki povezuje prvinski rock'n'roll z osladnimi country pesmi in nepopustljivim kitarskim tempom death metala.

Sicer pa: v Cvetličarni se itak menda periodično ponavlja cela ex-yu "scena", pa tiste ogabne tribute skupine po smešno pretiranih cenah. Mogoče bodo EoDM od zdaj naprej njihov alter alibi.

I'm doing fine in Alaska.

Zakaj? Ker je zunaj mrzlo. Ko svinja. In ker sem poleg tega včeraj končno pogledal Into the Wild, kjer mi je vsakič, ko je kdo omenil Alasko, ta pesem začela igrati nekje v podzavesti - čudovita vinjeta z enega najbolj simpatičnih in poleg tega še stilsko dovršenih albumov že minulega leta. In nato: Alaska! Spet in spet. Video je res kar nekaj, pa naj bo, je pač edini.

Aja, mimogrede. Če doslej še ni bilo jasno, je danes dokončno zapečateno: Animal Collective so Bitchforkove svete krave. Najrajši se (s principa!) sploh ne bi spravil poslušat tega Merriweather Post Pavillona, pa naj mi naslovnica še tako lepo pleše pred očmi in me vabi z besedico pop.
Mimogrede sredi mimogrede: okrog novega leta sem v opojenem Brnu uspel vštuliti na playlisto tudi Peacebone, pozabljajoč, kako zelo ne-mainstream pravzaprav je. Saj mi AC niso tako zelo pri srcu, a poskusiti sem moral. Tiho zmagoslavje: nihče ni protestiral.

Najljubši 2008: neuvrščeni

Pa sem se tudi jaz odločil za letno zaokroževanje glasbenega izkupička. Da je to početje klišejsko in vprašljivo smisleno, je splošna resnica, s katero sta se letos že strinjala Cerpin-Taxt in trip_, prav kakor njidva pa se tudi jaz ne morem upreti, da ne bi delil svoje lestvice s svetom. No ja, s svojimi bralci (:D) in slučajnimi mimoidočimi.
Albumi, pesmi in koncerti naj bi sledili v naslednjih dneh, za začetek pa vrsta neuvrščenih albumov tega leta. To je: albumi, ki izpolnjujejo vse (ali večino) predpostavk, da bi mi utegnili biti všeč, pa jim sem jim letos žal naklonil premalo časa in/ali pozornosti. Tako kljub svoji (bolj ali manj verjetni) kvaliteti nimajo možnosti biti uvrščeni v seznam »najljubših«. Pa dajmo.

The Mountain Goats, Heretic Pride
Na tem mestu sem ga že (po)hvalil, to ljubko priporočilo in z njim njegove avtorje, nove stare indie folk rock heroje. Pa sem potem nanj nekako pozabil, razen par pesmi seveda, kot se to rado zgodi. Pa tudi njihova obsežna diskografija verjetno skriva (še) bolj bleščeče se bisere.


of Montreal, Skeletal Lamping
Danes, po prvič dejansko preposlušanem albumu, mi je jasno: Kevinu Barnesu se je zmešalo. Poje le še o seksu v takšni ali drugačni obliki, vsak komad pa se zdi kot sestavljen iz neskončnega števila všečnih fragmentov v značilnih melodijah. Ni tak pop hit ognjemet kot Hissing Fauna, a bi znal sčasoma zrasti.


Shearwater, Rook
Mali bratci velikanov Okkervil River bi me verjetno pretepli, če bi slišali, da jih tako imenujem. No, še bolj verjetno me ne bi, ker so preveč umirjene in inteligentne duše. Ta album bi mi po vseh vidikih teorije moral biti všeč. Le še (pre)poslušati bi ga moral. Hja. Time, I haz it. Not!!! :P


Bon Iver, For Emma, Forever Ago
Tehnično gledano lanski album, ki pa je letos požel ogromno kritiške hvale in mi bil večkrat posredno priporočen. Na prvo poslušanje zelo prijetno in zelo v skladu z mojimi najlubšimi albumi leta. Twas a good year for folk.



The Bronx, The Bronx
Že tretji nenaslovljen (oziroma samonaslovljen, hehe) album hardcore brutalnežev z melodičnimi haklci (verjetno kmalu znan kot »tisti s flamingoji«). Prva dva sta mi precej všeč za tovrstno glasbo in upam, da so tudi na tretjem dovolj dobri, da smejo nositi takšno ime – kot so za prvi album komentirali pri Visions.


Cut Copy, In Ghost Colours
Če si indie, poslušaj MGMT. Če si preveč indie, da bi se drznil oklicati za indie, poslušaj Cut Copy. Odkril sem jih slučajno mimo vseh kanalov (s tem mislim v prvi vrsti Bitchfork, ki jih zdaj kuje v zvezde) in kar sem slišal, mi je pihalo na dušo. No, me po njej žgečkalo s svojimi elektriziranimi melodijami.


Islands, Arm's Way
Seveda se je mogel napovedati koncert na Metelkovi, da sem se jih spravil poslušat. In seveda sem to storil s težkim srcem (odtrgal se od ustaljene iPod rutine poslušanja, that is). In seveda seveda so mi bili zelo zelo všeč. Pop, kot se šika. A eno poslušanje je bilo že vedno premalo za objektivno oceno.


Tomte, Heureka
Iskreno pozitivni pop ljubitelji (in ljubljenci) iz Hamburga po odličnem Buchstaben über der Stadt novi album naslovijo Heureka. Kaj bi tu sploh lahko šlo narobe?



Nine Inch Nails, The Slip
Že njihov drugi (prvotno) preko spleta sproščen album letos. Presenetljivo zračen za NIN, z nekaj klasično po Reznorjevo napisanimi hiti, ki pa na prvo še ne potegnejo tako zelo. Proti koncu dve tesnobno ambientalni kompoziciji tiščita v prsih.


Jay Reatard, Matador Singles '08
Kar mi je uspelo slišati (v avtu na poti na TV on the Radio, haha, hvala trip :D), je bil odfukan poprockelektro (beri: neklasificiran miks) z dol mi visi za vse, ampak vseeno pišem odličen pop pogledom. Bom se spusti (tudi) v to. Obljubim. Predvsem sam sebi.

Sellout, he cried

Da svoje komade glasbeniki radi prodajo za uporabo v reklamah bolj ali manj znanih blagovnih znamk, že vemo. Vprašanje, ali s tem "prodajo" tudi sebe - a nekatere slišimo znova in znova podlagati pisane podobe z ekrana, spet kdo pa kljub mainstreamovski kompatibilnosti trdno vztraja pri nedotakljivosti svoje glasbe s strani kapitalističnega stroja.
Nisem si mislil, da denarci lahko premamijo tudi ene naših najljubših njujorčanov - dokler nisem danes prvič ugledal te bojda že mesece stare reklame. Ah, morda so pa le veliki privrženci dišave Emporio Armani. Bom vprašal, če jih še kdaj srečam.

Suffer of '69

Kakor sem v letih poceni pijanih zabav razvil nepopisljivo alergijo na "žurka komade" tipa Summer of '69, Hit the Road Jack, vse od Guns 'n Roses, Walking on Sunshine in seveda nepogrešljiva Tina Turner s svojo vseprisotno, nadležno priredbo Proud Mary - ponovem očitno ni več dovolj le splošna prepoznavnost tovrstnih komadov, še na neumnih zabavah ne. Ker se plesnost po vsem sodeč definira s poceni house/techno beatom pod melodijo iz lestvice 250 najprepoznavnejših na svetu in ker obstaja malo morje izvajalcev, ki v svojem imenu "s" angleške množine še vedno zamenjujejo z "z" in po tekočem traku razvijajo prav tovrstne komade z glasbno najkrajšim rokom uporabnosti na svetu. Tako dobimo ogabno našopane izvedbe obsoletnih zvočnih grehov alkoholiziranih srednješolskih let, ampak hej, saj se vendar tako lepo zlijejo s komercialnim house prenasičenjem, ki ga pod taktirko amaterskih DJev pogrevamo od poletja. Cuba libre potem "v akciji" stane tri in pol evra, alkohola pa je v njem tako malo, da je potrebno zapraviti trimestno vsoto, če naj centralni živčni sistem več škode odnese od dehidracije kot od grozovitega glasbenega inputa. Milost, prosim! Zavedam se nesmisla tega zlivanja žolča, a kljub temu pozivam nazaj h kvaliteti. Bralka/bralec, klikni, če imaš jajca.

Jaz se ne grem več teh naključij.

Zmačkano popoldne v Ljubljani; kaj drugega glasbenemu zanesenjaku preostane početi kot malo urejati albume, ki bi jih že zdavnaj moral poznati, in jih metati v iTunes. In tako: Kick Out the Jams detroitskih MC5. Nekje v kratkoročnem spominu ostane debilno ime komada: Rocket Reducer No. 62 (Rama Lama Fa Fa Fa). In le par minut kasneje nekaj načeloma še bolj esencialnega, Houdini Melvinsov. In kaj pravi info na neki strani, kjer sem našel sliko za naslovnico? The Japanese edition features the bonus track 14. Rocket Reducer #62 (Rama Lama Fafafa). Aha.
To je samo trenuten primer, takim "naključjem" zadnje čase kar ni konca, se mi zdi. Se mi meša ali enostavno samo poznam preveč glasbe? :P

Prava pot FAIL

Če so SDS večinski debilni populaciji Slovenije, ki živi za nedeljsko popoldne, ponudili zabavo s Čuki in sorodnim zalivanjem ušes z greznico, so se sedaj spravili apelirat še na "mlade". Zastonjski koncert v Hali Tivoli to soboto, vse lepo in prav, saj, kot se je izrazil prijatelj, s katerim sem se ta vikend peljal v Ljubljano: to je šansa za volilca, da vsaj dobi nekaj od političnih strank. Pa vendar: geslo in program se tu, kot že tolikokrat, ne skladata. Alya, Klemen Klemen, 6pack Čukur, Šank Rock in mladi na pravi poti. Mladi na pravi poti - s Šank Rock? S tistim Šank Rock z majhnim, prepotentnim, polizanim pevcem, pozersko mastnimi kitarami, idiotskimi teksti in abonmajem za nastope na Pivu in cvetju? Šank Rock s striptizetami na odru in usnjenimi hlačami, definicija rokerskega mačizma, ki me sili na bruhanje? Dragi Janez Janša, morda si bil najbolj prepričljiv na predvolilnem soočenju, a glasbeno definitivno ubiraš napačno pot. No ja, vsaj kvalitativno; množice bo ta program že dosegel - in to je konec koncev njegov namen.

Kako ugotoviš, da so vsi komadi od Interpol kljub vsemu isti?

Tako, da to veš že po defaultu, ker ti zaradi tega na začetku niso bili všeč. Potem so ti pa postali, in to precej. Ampak se šetaš po mestu, se iz ničesar spomniš verza "Catch up on your sleep girl /
When you wear that body glove," ga hočeš poslušati in ne veš, iz katerega komada je. Poskusiš si v glavi zapeti naprej, se odločiš za Obstacle 2, preposlušaš in ugotoviš, da ne bo prav. Nato se spomniš, seveda, No I in Threesome je, pa razočarano ugotoviš, da ga ni na iPodu. Vredu, bom pa poslušal Specialist, rečeš, in ugotoviš, da je željeni verz pravzprav nahaja v tem komadu. Oh ja.
Predlagam novo indie družabno igro: dobiš začetke, verze in refrene komadov od Interpol, sestavi jih skupaj tako, da tvorijo kompletne komade. Vključi še tekilo (ali rakijo) ob neuspehu in zabava je zagotovljena :D

On an island in the sun

15 dni. Dvakrat prazen iPod. Preveč remiksov, premalo romantike. Rihanna in Mika. Komercialni house na pomolu, vrstni red znamo na pamet. Let me think about it. Sredi noči svetimo; šta bi dao, da sam neonska reklama. Debilni ples, vsak večer znova. Za presek enkrat tedensko hrvaško-bosanski rokenrol. Kap po kap, kiša sprema se, cele štiri dni, se mi zdi. Pa na tričetrt hrvaške karaoke, Break on Through in Dani California. Vsaj RHCP k sreči vsak pozna, tudi Nizozemci, ki pod tušem ne pójejo, temveč prinesejo s sabo kar radio in poskrbijo za najboljši Zephyr Song ever. Megleni kitarski sešni, vse dokler se ne vprašaš: ja kaj ti bo pa pesmarica, če ti je vročina rasturala kitaro? 40 stopinj na soncu. The drugs don't work in pivo je mleko. Lepo in grdo pijani, od viskija, sonca, vetra, morja in pice. Anna Molly in naspidiran giro po mestu, no ja, po tisti eni vozni ulici.

15 dni. Tako prazen, da noben komad ne pošlje več mravljincev po hrbtu. Razen Island in the Sun med vožnjo proti zahajajočemu soncu, slan zrak dihajoč, neizogibno trajektu naproti.

O moj ljubi sever

Je nakladanja o festivalih, katerih bi se človek želel udeležiti, lahko kadarkoli preveč? Odgovor je definitivno ne, še posebej v vremenu, ki ga na polno žge in kliče po pivu iz pollitrskega plastičnega kozarca. Pa seveda, ko opaziš kaj takega: Haldern Pop. Če je Nova Rock mainstream rockerski in Frequency bolj indiejansko obarvan, je program Halderna blizu nizozemske meje v Nemčiji očitno namenjen indie sladokuscem. Tako sem nanje sprva postal pozoren, ker so bili menda edini evropski festival sploh, ki so si že pred meseci omislili Okkervil River. Sedaj pa so na line-up v sklopu svoje petindvajsete obletnice dodali še vse, kar si srce poželi in česar se bojim, da Ljubljana in njena bližnja okolica v taki obliki ne bo nikoli videla. In prav to je umetnost njihovega vsako leto znova vrhunskega programa: odrečejo se ogromnim headlinerjem v korist izjemnega števila kvalitetnih, a pač po rangu komercialne prepoznavnosti manjših bendov. Editors, Maximo Park in Kilians so tako tu za tiste bolj poprockovsko usmerjene, Kate Nash in Jack Peñate, da privabita množice, Bohren and the Club of Gore za res odtrgane, The Dodos, Fleet Foxes in Yeasayer za vse privržence Bitchforka. Povsem nepotrebni so komentarji za izvajalce, kot so Gutter Twins (Lanegan & Dulli!), The National in verjetno vrhunec ponudbe, The Flaming Lips.
Seveda je festival(ček), ki se odvija od 7. do 9. avgusta, že razprodan. No, ne čisto; 4. julija gre v prodajo zadnjih 150 vstopnic. Čakalne vrste so napovedane.

Crying at the Discotheque

Hja, saj od študentskih žurk glasbeno ni ravno mnogo pričakovati. Da sta dva najboljša (no ja, v bistvu edina znosna) komada večera Crying at the Discotheque in nekaj od Mike, človek for the sake of druženje še prenese - a brucovanjska "gostja presenečenja" je uspela znižati nivo slabega okusa slovenskega mainstreama še za kak meter štirideset: Tanja Žagar. Če ne veste, kdo to je: blagor vam :)

Še dobro (brez kančka egotrippinga), da sem danes zvečer za glasbo spet zadolžen jaz. Pop'n'rock'n'soul in vse, kar ima poleg plesnega potenciala še malce glasbene substance. Komaj čakam.

Farsa: Yeah Yeah Yeahs NE v Roxylu, 11.4.08

Kako to, da nas v dobrih dveh dekadah življenja še ni izučilo? Govoricam ne gre zaupati, še posebej, če zvenijo predobro, da bi bile resnične. Nekje na začetku tedna se je torej na podlagi myspace komentarja te gospodične začelo šušljanje o promocijskem nastopu newyorških Yeah Yeah Yeahs v Ljubljani. Zares relevanten vir, ni kaj, ki pa smo ga kot kvalitetnih koncertov željna publika kljub temu takoj zagrabili. Govorica ja šla približno takole: Mobitel sponzorira nastop YYY v na novo odprtem rock baru Roxly (ex restavracija Triglav, sedaj pod programsko taktirko Big Foot Maminega Skočirja), saj Honeybear, komad dotičnega benda, laufa v reklami za Itak. Vse skupaj naj bi se odvijalo v petek, 11.4.08. Torej:

Seveda smo hoteli verjeti, pa nam je zdrava pamet vendarle pravila, naj stvar preverimo. Zakaj bi kdorkoli, še posebej Mobitel, ki ne slovi glih kot indie Amnesty, organiziral zastonjski koncert največjih art punk zverin na planetu, pa še dosledno mimo celotne promocijske mašinerije? Včeraj okrog sedmih zvečer torej še klic v Roxly.

Jaz (se delam bedaka): Mi lahko prosim poveste, če se danes pri vas kaj dogaja?
Natakar: Ja, danes imamo en bend iz New Yorka.
Jaz: Katerega pa?
Natakar: Čakte da preverim...
Jaz (se ne morem zadržati): A so Yeah Yeah Yeahs?
Natakar: Ja, točno.

Še kak klic, dva v stilu "pa je to zdaj sigurno?," "kdaj se začne" in podobno. Ja, sigurno je. Predstavljati si je treba to navdušenje; ob osmih smo prvi zanesenjaki že stali pred Roxlyem. Pripravljal se je oder, nad njim je visel Mobitelov banner, študentski uslužbenci so veselo delili promocijske trakove za ključe. Kako bi si naj stvar drugače razlagali? Seveda smo prej omenjeni gospodični, čisto slučajno natakarici v Roxlyju, še enkrat zatežili, ali zadeva drži; zatrdila nam je, da je bend tukaj že od štirih, da se je pogovarjala z njimi in da so ful vredu. No, kul!; zagnali smo ves informacijski pogon in povabili malo morje folka (iz Celja, Bovca, Trbovelj...), ki je bil presenečen in šokiran. O koncertu se namreč ni vedelo tako rekoč nič; zadeva naj bi se objavila na radiu, to je pa tudi vse. Še pred samim Roxlyjem ni pisalo niti besede o ničemer.
Čez kako urico (ko so bili vsi že na poti v LJ) je udarila novica, da pa to vendarle ni to; da bo sicer igral nek newyorški bend, neki Francozi baje, ki pa da bodo odšpilali en komad od YYY. Debilno; v tistem trenutku nihče več ni vedel, kaj je dejansko res, zato smo se odločili le pametno počakati.

Izkazalo se je, da gre res za Francoze (francoski rock? kdo se tu dela norca?) iz neke druge Mobitelove promocijske akcije (tiste "WTF" reklame), katerih imena ne poznam in ga (sicer krivično do benda, ali jebiga) niti nočem. Natakarji, ki so prej še sveto zatrjevali, da nas bodo z obiskom počastili YYY, so zdaj odgovarjali, da res niso vedeli, da je tako povedal Mobitel, da niso prepoznali pevke (ker Karen O res nima markantne face) ali pa samo s sarkastičnim "sori."

Lahko bi pač mirne duše verjeli, da so natakarji v rock baru Roxly glasbeno inkompetentni debili, ki širijo nepreverjene govorice, in vse bi bilo OK. A celotna zadeva smrdi po teoriji zarote (saj smo vsi gledali Zeitgeist, ne?). Oglaševanja, kot že povedano, ni bilo videti ne na Mobitelovi spletni strani ne kjerkoli drugje, še posebej pa Roxly ni imel niti enega samega plakata ali flyerja, kjer bi bilo izpisano ime gostujočega benda. Natakarji so trdili, da bodo igrali YYY vse do trenutka, ko se je bend dejansko pojavil na odru. In itak (no pun intended), hiša je bila polna in posel je cvetel. Ampak ali je en večer polnega lokala vreden popolne izgube relevance po manj kot mesecu obratovanja?
Verjamem (ali pa hočem verjeti), da je osebje že dobro vedelo, kdo igra, govorice o YYY pa so prikladno širili z namenom zagotoviti si obisk. Zato se je Mobitel tudi izognil očitni promociji. V tem kontekstu torej pozivam k bojkotu rock bara Roxly. Ko bom hotel elitistično in predrago, bom se pač še naprej držal Orta. Tam je vsaj ozvočenje boljše.