2 x 2

Dva krat dva. Benda. Tri plus pet in dva plus šest. Članov. Obe predskupini prvič, oboje glavne nastopajoče drugič. Dear Reader z Lauro Gibson in The Notwist z Joasinho. Dva dni zapored.

Mislim, da so Dear Reader (poleg kraljevsko pretiranih Die Antwoord, seveda) edini južnoafriški bend, ki ga poznam. Gospodična Cherilyn MacNeil se je v letu 2010 po razpustitvi skupine preselila v svetovljanski Berlin, kjer Dear Reader neguje kot solo projekt. Tako je nastal lanski album, naslovljen Idealistic Animals in poln živalskih naslovov pesmi. Ta je predstavljal levji delež (see what I did there?) petkovega nastopa, slišali smo pa tudi nekaj starejših viž, vključno s čutno, lomljivo akustično izvedbo Springsteenove Dancing in the Dark kot drugi dodatek. Ja, vem, notri je vštulila košček To Be With You, ene mojih najbolj osovraženih pesmi vseh časov, pa kaj. Cherilyn rada pripoveduje zabavnosti s turneje, švedski bobnar išče novo službo v evropskem parlamentu, violinistka jih dopolni petindvajset, smeh iz dvorane pa sproži smeh tudi na odru in prekine začetek pesmi, ki je itak čisto neprimernega vzdušja. Publika sedi po stopnicah in tleh v Rotonde ter uživa v pop melodijah uigrane peterice. Vsaka pesem ima svojo zgodbo, le prisluhniti ji je treba. Glavni akterji v njih pa niso nikoli zgolj črni ali beli, zgolj dobri ali slabi, temveč nekje vmes. Tako kot v resničnem življenju.

Laura Gibson si je Dear Reader za eno pesem pripeljala na oder. Drznila si je prirediti Where Did You Sleep Last Night, ki jo je ustrezno oklicala za In the Pines. Po koncertu, za merch mizo, je prepoznala mojo Port O'Brien značko – prva, odkar jo nosim že več kot dve leti! –, pa še to le zato, ker je bila z njimi na turneji. Njen trojec pa je igral zanimive, morda na prvi posluh zamenljive, a nikakor zanemarljive prijetne folk melodije, mestoma celo nekoliko bolj poskočne, kot bi bilo pričakovati. Računam s tem, da ji bom nekoč poklonil več pozornosti. Tudi vi ji dajte, če boste imeli priložnost.

The Notwist sem si, le kdo bi mi verjel, ogledal davnega 2008 v Orto baru. Morda zadnji koncert tam, ki sem ga dojel kot relevantnega – pa zato toliko bolj. Kakor takrat je bila tudi tokrat predskupina le dvojec, a takrat domača za nas, tokrat pa domača za The Notwist, saj Joasinho prav tako prihajata iz Münchna. Poleg tega je bila njuna mešanica (indie) rock glasbe z elektronskimi matricami precej primerna za podporo temu večeru. S svojim igračkanjem in multiinštrumentalizmom vokalista sta že precej nabito dvorano dostojno prepričala. Njune pesmi imajo zagon, imajo lepoto in pravšnja presenečenja. Fanta sta celo podarila dve plošči, prvo tistemu, ki v eni izmed pesmi prepozna melodijo z glasbene skrinjice – bil je Imagine –, drugo pa tistemu, ki v isti pesmi prepozna jezik besedila. Bil je Swahili. Pa sem si mislil!

The Notwist so se, zanimivo, na turnejo podali brez novega albuma – ali njega najave – v kovčku. The Devil, You + Me leži že štiri leta nazaj, njihov prejšnji izdelek, slavni in spoštovani Neon Golden, pa še šest let pred tem. Deset torej. Ojoj. V Ortu so začeli s Pick Up the Phone; tokrat so si ga "prihranili" za drugo mesto v programu. Da se razbremenijo pritiska, veste. Pritisk, ki ga ustvarjajo na odru, pa da večkrat misliti: je to res ista skupina, ki jo poznam s plošče? Ja, saj plavajo v svojih poljih neskočne melanholije, tiste najbrž res najimenitnejše fuzije organike in elektronike v popularni neodvisni glasbi. A ko se odločijo izbruhniti: kakšno rjovenje! Kakšna atonalnost! Kakšna jebena glasnost! Markus Acher scratcha vinilke. Njegov brat na basu se pol koncerta bori s crkujočim ojačevalcem, pa si sploh ne dovolijo, da bi se opazilo. Bobnar je pa itak žival, en tistih, ki jih je tako veselje gledati, da bi najraje sam prijel za palčke, če bi imel količkaj občutka za ritem. Uh, in potem je tu še Console. Skozi celoten set samo pridno šraufa svoje gumbke in vihti svoj Wii daljinec, pa se zraven drži, kot da je največji car na svetu. Važič. Proti koncu, ko med dvorano zaorje Pilot, ko se oder bliska rdeče in zeleno  kot skoz papirnata 3D očala, takrat se pa čupavi in bradati Console reži kot pečen maček. Kdo bi vedel, zakaj. Naj mu bo prav. Naj jim bo vsem prav. Smešni stari Nemci, ki lahko marsikaterim današnjim psevdo-carjem pokažejo, kako se stvarem streže.

Foto: Kmeron na Flickr.

Rokenrol za srca: The Pains of Being Pure at Heart

Avgust 2009. Umazane ulice, pristaniške vonjave. Rotterdam ni nujno pretirano povabljivo mesto. Kaj nas je na poti na naš prvi Haldern Pop festival torej pritegnilo tja? Ameriška senzacija glasne pop glasbe, The Pains of Being Pure at Heart, ki je razprodala lokalni klub s privlačnim imenom Rotown. In The Pains of Being Pure at Heart vse od poletja 2009 niso nikoli zares odšli, saj so v tem času povrgli dva vrhunska singla, lani pa, čisto potiho, še nov album. Kaj se je torej spremenilo? Pravzaprav nič – in prav je tako.

O vplivih te zasedbe, ki so se zvočno menda premaknili iz osemdesetih v devetdeseta, na tem mestu ne bom nakladal, ker nobene od teh skupin nikoli nisem poslušal (ne, niti My Bloody Valentine!). Tudi nova plošča Belong pa je bila deležna kritiških hvalospevov – in pesmi z nje so med publiko presenetljivo popularne. Med publiko, to pomeni, da dva flamska poba za mano na ves glas prepevata fragmente besedil, ko pa to ne znese, pa rade volje tudi vodilne kitarske in/ali sintetizatorske linije. Nov in star material Painsi večinoma lepo alternirajo, za občutek domačnosti pa poskrbi dejstvo, da so v bistvu vse njihove pesmi taki mali hiti, obenem pa zvenijo – in ja, smejo zveneti! – vse približno identično. Pa vendar: kurjo polt po koži mi še vedno poganjajo biseri s prvenca, tisti nabriti spomeniki najstniški čustveni razoroženosti.

"It feels too early for a rock'n'roll show," pravi frontman Kip Berman, in seveda ima prav, saj smo pa vendar v Bruslju; ura je minila komaj pol devet. Kljub temu je to en najbolj razživetih koncertov mojega dosedanjega bivanja tukaj – kar pomeni, da se kakšna polovica sprednje tretjine dvorane rahlo pozibava po ritmu. Predvsem takrat, ko se kljub odličnemu zlivanju da opaziti, da so nove pesmi res nekoliko bolj mastno-kitarske. Zmedeno simpatični Berman, ki nekako spominja na nebogljenega žabca Kermita, namreč vmes pošteno poprime za kitaro in jo zlorablja, kot da je najmanj iz Nikki Louder.

Na neki točki fantje in punca skorajda izbruhnejo v različne pesmi, česar jih reši le preverjanje v zadnjem hipu. Berman se pošali, da bi to kaj kmalu lahko izpadlo kot Zaireeka, "just not as good". Bojda najmlajši fenici v prvi vrsti se zahvali z "Thank you for being so young!", nato pa ji pokloni Say No to Love, saj vendar še ne sme imeti fanta! Kanček raznolikosti vnesejo s kao akustično izvedbo odlične Contender takoj po prvem odhodu z odra. In da, kljub povabilu benda, naj se jim po zgolj uro trajajočem nastopu pridružimo ob belgijskem pivu, sem ob enajstih že v postelji z opranimi zobmi. S podpisanim singlom in srčkom od Kipa. 

Ker si je včasih treba dovoliti, da te od same preproste lepote zmrazi.
Ker je včasih treba na vse grlo prepevati "We will never die, no, no, we will never die!" in to tudi verjeti.
Več takih!

Foto: Bart Vander Sanden

Simpatični razgrajači: Cymbals Eat Guitars

Avgust 2010. Prevroč zrak, prevelika gužva. Prvi dan festivala Haldern Pop.  Pravkar so Beach House nastopili le malo pred osmo zvečer. Skozi odprte duri v prostrozračno zaodrje vidim, da sonce pravkar zahaja. Vzdušje v Šotoru ogledal še zdaleč ni več sveže in vsak piš hladnejšega zraka je dobrodošel. Naslednji na  vrsti: Cymbals Eat Guitars. Ne poznam jih, a o njih sem slišal že precej dobrega. A ne le, da me skupina ne navduši; še prepriča me ne pretirano.

Ko zdaj, po obiskanem koncertu v Botanique, razmišljam, zakaj je bilo temu takrat tako, se mi poraja zgolj en odgovor, pa še ta je sila nespameten. Ob imenu te skupine sem iz neznanih razlogov namreč pričakoval razgrajaško-hipijevski zvok á la Portugal. The Man, ki ga seveda nisem dobil, ker skupina takšne glasbe pač ne igra. Morda je bilo to neskladje nekih izmišljenih pričakovanj in dejanskega stanja vzrok mojemu razočaranju, morda pa skupina na omenjeni festival, poln prijetnih folk in pop vrhuncev, preprosto ni bila umeščena.

Moje drugo srečanje s  Cymbals Eat Guitars je bilo tako v vsakem primeru prijetno presenečenje. Da, priznam, z njihovimi studijskimi izdelki se še vedno nisem pretirano dobro seznanil. Kar sem slišal, mi je dalo vedeti, da so oporna točka njihovega zvoka še najbolj Pavement, pa še to predvsem zaradi pevčeve barve glasu in načina, kako podaja melodije. A Cymbals Eat Guitars so vendarle svojski – in zanimivi že na pogled. Kjer bi za mikrofonom (in kitaro) pričakovali shiranega slackerja, stoji postaven kratkolas poba in se zmedeno praska po glavi. Na njegovi levi neobrit hipster na sintičih, na desni suhec angleške polti na basu, zadaj medo za bobni. Vsi skupaj zrejo v publiko prav tako prestrašeno kot publika nazaj na oder – in občutek imam, da nisem edini radovednež, ki se je nocoj znašel v dvorani.

Vsi morebitni dvomi o kakovosti te skupine se razblinijo v trenutku, ko zagrize v prvi komad. Lahkotne kitice, nenadni kitarski pritiski, čvrste bas linije in subtilni, a pomembni sint vložki na pravih mestih. Saj ne znam niti povedati, koliko pesmi je bilo odigranih, tako gladko mestoma tečejo iz ene v drugo, in ko ritem sekcija ravno še popušča napetost, Joseph D'Agostino že šari po kitari in jo uglašuje za nove vrhunce. Tudi kričati zna fant, seveda predvsem v trenutkih, ko se njihova glasba oddalji od okusov "klasičnega ameriškega indieja" in zapelje v nekakšen zmeren noise rock. Ravno to so trenutki, ko bi še bilo mogoče prisiliti primerjavo s Portugal. The Man, seveda ob popolni odsotnosti kosmatih hipijevskih jajc.

Plus točke v moji knjižici kulskosti pa Cymbals Eat Guitars žanjejo tudi zaradi svoje popolne nenarejenosti. A da bi razložil, kaj natančno s tem mislim, bom najprej obudil neko drugo zgodbo. Kmalu po svoji nastanitvi v Bruslju sem obiskal tudi koncert skupine Yuck. O tem koncertu na tem blogu nisem pisal, sem pa o morebitnem zapisu precej razmišljal, saj bi nastopajoče krepko pograjal. Ne zaradi pomanjkanja energije, kje pa; tudi na njihovi glasbi tehnično ni mogoče izpostavljati šibkosti. Le tako prevzetno napihnjeni so se mi zdeli, ko so svoje idole iz devetdesetih proslavljali s skoraj popolnimi kopijami v zvoku in pesmi – ter vse skupaj še prodajali kot avtorski izdelek.

Čisto drugačen vtis sem dobil pri Cymbals Eat Guitars. Fantje vedo, kaj počnejo, pa so ob tem vseeno prikupno zmedeni. Dobivajo pohvale kritikov, pa jim ni stopilo v glavo. Ne vedo, kam bi se dali med uglaševanjem kitare, zato začne basist razlagati, da imajo nov album in da ga bodo po koncertu tudi sami prodajali, na kar mu klaviaturist odvrne "Cool story, bro." To seveda tudi storijo, pri čemer so tako nebogljeni, kakor da bi prvič videli lasten merchandise. A vse to so le simpatične podrobnosti; prvenstveno gre za to, da skupina pobira obstoječe vplive in jih konstruktivno meša v lastno zvočno podobo. Ta je poslušljiva, pa ne masovno, dinamična, pa ne na silo, in – očitno – v koraku s časom, pa ne samovšečna. Take imamo radi. Le ko trdijo, da je Rotonde v Botanique "the coolest place we ever played", lažejo. Konec koncev so igrali v Šotoru ogledal na Haldernu.

foto: Bart Werbrouck

Prizemljeno nadzemeljsko

Kdo: Wild Beasts in Dutch Uncles
Kdaj: 8.11.2011
Kje: Botanique, Orangerie

Po odličnem sedečem WHY? koncertu pred dvema tednoma se je tokrat ob odsotnosti stopnic izkazalo, da je Orangerie v bistvu največja dvorana v Botanique – s presenetljivo visokim odrom. Kljub temu ja bila za nastop Wild Beasts nekako prazna, kar je bilo v dneh pred koncertom slutiti že po tem, da ga ja Botanique na svoji spletni strani na veliko oglaševala. Korporativna koncertna mašinerija pač. Pa vendar.

Najprej smo bili soočeni z Dutch Uncles, peterico iz Manchestra. Ta je že s prvim taktom dala vedeti, s čim si je prislužila mesto podporne skupine Wild Beasts na turneji, ki se ji je prav s tem nastopom izteklo. Sintetnično obarvane strukture sicer nikoli niso zares dosegle brbotajoče odličnosti njihovih odrskih naslednikov, nekolikšni zamotanosti navkljub pa je skupina dajala vtis, da se za svoj uspeh prekleto trudi biti "drugačna". Kar je tudi prav, saj dandanes redkokatera dobra glasba še lahko izide iz pregovornega rockerskega navdiha. Težava lahko nastopi le, če je ta "pretiran" trud na odru tudi nedvoumno očiten – občutek, ki se ga pri mladeničih nisem mogel otresti. Pevčev živčno trzajoč približek plesanja me je bežno spomnil na histerično porno pop mašino Hush Hush, bizarnost, ki sem si jo imel čast ogledati v Malmu kot predskupino Yeasayer.  Kar pa se tiče Dutch Uncles, je vse skupaj izzvenelo primerno, a zamenljivo in žal kot zasedba, ki bi najbrž razvnela stoglavo množico z odra prešvicanega kluba, tukaj pa so bili postavljeni kakšne pol metra previsoko.

In, grozota vseh grozot – za hipec je kazalo, da so si tudi Wild Beasts na tej turneji nadeli nekaj številk prevelika obuvala. Začetek s studijsko odličnim Bed of Nails je bil namreč medel, brez poskočne moči in lahkotnosti, ki smo jo pričakovali, zvok prej šmornast kot briljanten. Po tem mlačnem uvodu tudi nadaljevanje ni nemudoma navdušilo, temveč je možganom puščalo odprto pot za vprašanja tipa "Pa imajo res dva vokalista? Sem bil prepričan, da je samo eden." Da mi je glas tistega z Bam Margera čepico bolj všeč kot glas tistega s kvadratnim obrazom, sem še ugotovil, pa da se ponavadi odlično dopolnjujeta v tisto nadzemeljsko entiteto, ki dela to glasbo ravno prav posebno. V programu je seveda prevladovala aktualna plošča Smother – a uvodna pesem prejšnje, The Fun Powder Plot, je bila tista, ki je tehtnico končno prekucnila od preprostega "okej" do navdušujočega "uau". Prav ta pesem, ki sem jo kar ob prvem poslušanju preko slušalk zavrgel kot nezanimivo, me je tokrat pritegnila in sprostila pot za neverjetno drugo polovico nastopa. Pulzirajoče, ritmično atipično in lebdeče še kak meter nad odrom. Njihovi najboljši trenutki so tisti, ki vokalno dajo vse od sebe: deklamirajoč Reach a Bit Further, obsojajoče-stopnjujoč Hooting & Howling, rezko kričeč "Watch me! Watch me!" v All the King's Men. Lion's Share, prva pesem dodatka, je vsebinsko in kompozicijsko najbrž njihova najboljša doslej in je tudi v nekoliko bolj prizemljeni izvedbi zagotovila kurjo polt. Wild Beast so se prilizovali publiki, češ, hvala, da nas pridete pogledat še enkrat, nazadnje v tej dvorani smo bili zanič – in publika jih je proslavljala. Tokrat, kot kaže, upravičeno. End Come Too Soon je konec vendarle prinesel ravno pravočasno – s popolno razpustitvijo forme in nekajminutnim stopnjevanjem do vnovičnega, glasnega vrhunca, med katerim je dvorana izgubila ves občutek za čas. Rokenrol v anti-rokenrol podobi.

Foto: bourgol na Flickr.

Lord Stuart in lepota v škotskem popu

Belle and Sebastian, Gasometer, Dunaj, 16.4.2011

Zadnje čase ne obiskujemo več toliko koncertov na Dunaju kot v zlati dobi našega občudovanja britanske indie ponudbe, tam nekje leta 2007. Razlogi za to so najbrž številni; Ljubljana je v zadnjem letu koncertno lepo vzcvetela, pa tudi naši glasbeni interesi so se od "velikih" izvajalcev, ki v tujih državah že nekaj let polnijo indie mainstream, usmerili v bolj obskurne glasbene vode - vse v iskanju novega, navdušujočega. Vsake toliko pa nas kak izvajalec vendarle privabi v avstrijsko prestolnico. Nazadnje Casiotone for the Painfully Alone v Areni s svojim zadnjim koncertom na evropskih tleh, to soboto pa smo si ogledali nastop kraljeve družine prikupne glasgowške pop glasbe: Belle and Sebastian.

V dvorani Gasometer nisem bil že od zmerno do pretežno brezveznega nastopa Queens of the Stone Age februarja 2008, zato sem kar malo pozabil, da je v bistvu manjša, predvsem pa prijetnejša, kot sem se je spominjal od prej. Rdeča zavesa za odrom je dobro služila že Mando Diao na enem prvih večjih koncertov, kar sem jih obiskal, in seveda je tudi v nastop škotskega kolektiva vnesla kanček elegance. Kot da jo zares potrebujejo: mestoma z dvanajst člani na odru ter instumenti, kot so čelo, flavta in trobenta, pa trojico sposojenih domačih violinistov, so že a priori krepko bolj sofisticirani kot večina sodobne pop produkcije. Pa vendar niso bili povabljeni na angleško kraljevo poroko, je na vprašanje iz publike v smehu odgovoril pisec in osrednji lik zasedbe, Stuart Murdoch. Škandal!

Kako pa pri osmih izdanih albumih ter nešteto singlih, EPjih in B-sajdih pripraviš program za turnejo, na kateri predstavljaš nov album? Preprosto. Skuješ neke vrste ʺbest ofʺ setlisto, sestavljeno iz znanih komadov in ljubljencev občinstva, ki jo lahko vsak večer po potrebi ustrezno obračaš in modificiraš. Predhodno znani seznami pesmi so obetali veliko, pa vendar je bilo jasno, da bo vsak obiskovalec na koncu večera ostal vsaj brez kakega od svojih favoritov. Tako so na Dunaju manjkali denimo Funny Little Frog, Expectations in Another Sunny Day. Zanimivo: s prikupnega, a nevpadljivega novega albuma Write About Love smo dobili le oba najbolj znana komada ter singalong s Steviejem Jacksonom, medtem ko je skupina odigrala kar polovico svojega morda najbolj znanega albuma, prvega za Rough Trade, Dear Catastrophe Waitress. Vsaj s tega vidika mi je bil program precej na kožo pisan; morda kdo pomni, da sem albumu na tem mestu že pel hvalospeve kot enemu svojih najljubših za poletne dni. Preostanek programa večera pa mi je dal vedeti: diskografija Belle and Sebastian vključuje še ničkoliko biserov, predvsem na starejših izdajah, ki jih še velja odkriti. Te so nam delno ponudili v predrugačenih aranžmajih, denimo filmsko sforsiran, a prelep Piazza, New York Catcher, ki smo ga bili deležni v bendovski obliki. Troglasja kot tisto v vmesnem delu Step Into My Office, Baby pa v živo zvenijo prav tako čisto kot na plošči.

Kljub briljantnemu zvoku, ki ga podpira popolno obvladovanje instrumentov, pa Belle and Sebastian odlikuje prav simpatična nerodnost, ki si v premorih med glasbo samo očitno dovoli na plano. Če je skupina namreč med pesmimi morda nekoliko statična, nastop popestrijo občasni vložki, ki nemalokrat temeljijo na interakcijah s publiko. Tako si Jackson privošči spontano prirediti košček zimzelene Rivers of Babylon samo zato, ker nekdo zakriči ta naslov. Murdoch se mu oklevajoče pridruži. "That's about the weirdest fucking cover we've ever done," pove, in verjamemo mu. Nemalo zatem ob opori na roke oboževalcev že lovi ravnotežje med sprehodom po ograji pred odrom. Med The Boy With the Arab Strap smejo štirje oboževalci celo zaplesati na odru, kar načeloma lahko izpade precej kul (glej Iggy Pop ali Stereo Total), tukaj pa je le nekoliko nerodno, saj se ego udeležencev napihne in napolni Gasometer kot oblak plina; največji douchebag se celo spomni ovekovečiti svojo faco pred Murdochom s pravcato Myspace fotografijo, bend pa komad komaj uspešno konča. Murdoch si jim na koncu še drzne podeliti medalje, poslednjo izmed katerih prejme najmlajša udeleženka koncerta, zgolj nekaj let stara punčka na ramenih staršev.

Stuart Murdoch je nasploh zanimiv, če ne že kar enigmatičen lik. V svojih besedilih rad pripoveduje zgodbe o takšnih in drugačnih patronih, ki ti dajo misliti: le koliko je v teh portretih njega samega? Z vlogo frontmana, ki jo igra na odru, pa svojo besedilno anonimnost kvečjemu le še podžiga. Urejen, skoraj malo pretirano "stajliš" za vokalista twee pop benda, simpatično poskakuje po odru ter miga z boki kot Ian Curtis na antidepresivih po uspešno zaključenem plesnem tečaju. Sredi predstave zaprosi publiko za esencialen rekvizit: maskaro, nakar se v kurjo polt vzbujajočem Lord Anthony prelevi v naslovni lik, androginega učenca, brihtnejšega od vseh v svoji mikrookolici. Mogoče je slutiti, da podobno potezo na odru izvede vsako noč – a to ne spremeni dejstva, da gre za zelo umesten poklon lastni javni podobi preko skromne inačice velikopoteznih odrskih preobrazb a la Bowie.

In če smem na tem mestu navezati na prvi odstavek, nas je po koncertu v klubu Chelsea čakala dobra zabava ob primerno slabi "indie" glasbi. Ostaja pa naslednja ugotovitev: kot eni mlajših med celokupnim občinstvom smo poslušali elegantno formulirane zgodbe o velikih čustvih. Najbrž rastemo, tako oblikovno kot vsebinsko, skupaj z glasbo, ki jo poslušamo. Ali pa je to samo nesmiselno nakladanje, kot se ga rad poslužim, da vsakdanu podeljujem pomenljivost. Belle and Sebastian imamo v vsakem primeru radi.

foto: Elisabeth Voglsam @ Flickr.

To ni Kanada, pa vendar.

Redki, a lepi so trenutki, ko neka pesem tako popolno opiše počutje nekega trenutka v času. Preprosta, nežna, dovzetna, skorajda resignirana. V tem trenutku je vsakdo John K. Samson in vsak domači kraj je Winnipeg. Ljubezen, ki je tako grenka, pa vendar vseobsegajoča. Umazane preproge, prazni pločniki, škatla vžigalic. O vetru, o snegu ni govora, pa ju vendar čutiš na svoji koži. Hladno je; to je gotovo. Veter pa prinaša piš zgodovine, katere groba prisotnost se odslika v zavrženih rojstnodnevnih voščilnicah. Ta preteklost je dvomestna, a neskončna. Iz sedanjosti v prihodnost pa si upamo le v previdnem štiričetrtinskem taktu.

My city's still breathing, but barely, it's true

Through buildings gone missing like teeth

The sidewalks are watching me think about you
Sparkled with broken glass

I'm back with scars to show

Back with the streets I know
Will never take me anywhere but here

The stain in the carpet, this drink in my hand

The strangers whose faces I know

We meet here for our dress rehearsal to say,

"I wanted it this way"
 

Wait for the year to drown

Spring forward, fall back down

I'm trying not to wonder where you are

All this time

Lingers undefined

Someone choose

Who's left and who's leaving

Memory will rust and erode into lists

Of all that you gave me

A blanket, some matches, this pain in my chest

The best part of lonely

Duct tape and soldered wires
New words for old desires
And every birthday card I threw away

I wait in 4/4 time

Count yellow highway lines

That you're relying on to lead you home

Zakaj Zooey Deschanel ni "indie rock crush" leta 2009

Cenjen glasbeni blog Stereogum je nedavno objavil "dobitnike" svojih vsakoletnih nagrad Gummy, kjer bralci oziroma obiskovalci glasujejo za presežke minulega leta. Samo po sebi nič posebnega ali nenavadnega, le da Stereogum ob bok "klasičnim" kategorijam, kot so npr. album in novinec leta, postavlja še kategorijo "Indie Rock Crush", kar se v slovenščino morda še najbolje prevede kot "indie rock simpatija". Tukaj nato punce izbirajo fante s "scene", do katerih so v preteklem letu gojile takšne občutke, in obratno. Letošnja zmagovalca torej: Noax Lennox (Panda Bear iz Animal Collective) med fanti, med puncami pa - nič kaj presenetljivo - Zooey Deschanel.

Vsekakor mi je kristalno jasno, da bodo pri takšni obliki prostega glasovanja, kakor to poteka pri nagradah Gummy, nujno zmagovali najbolj "komercialni" kandidati. Pa vseeno menim, da lahko navedem nekaj razlogov, zakaj si Zooey Deschanel ne zasluži laskavega (?) naziva, ki ji pritiče že drugo leto zapored.

Prvič, govorimo o indie rock simpatiji nekega leta. Natančneje: leta 2009. Kaj je gospodična Deschanel leta 2009 ustvarila, kako je se udejanila, da ji pripada ta naziv? Njen zadnji (in doslej edini) glasbeni izdelek, She & Him album Volume One, je izšel marca 2008 - če ignoriramo pesem ali dve na (sicer letošnjem) soundtracku za film (500) Days of Summer. Po besedah M. Warda Zooey trenutno res piše odlične pesmi, Volume Two pa bo zasenčil svojega predhodnika - a ga ne pričakujemo prej kot naslednje leto. Torej lahko obvelja le ena od dvojega. Ali je seznam univerzalen in je potemtakem glasovanje mogoče za kogarkoli iz celotne glasbene zgodovine (naslednje leto na stopničkah: Debbie Harry!), ali pa za izrazit indie rock dosežek velja tudi poroka z Benom Gibbardom.

Drugič, in precej bolj subjektivno: glasbeni navdušenci ne morem mimo dejstva, da je Zooeyin dosedanji opus milo rečeno povprečen. Sam sem velik zagovornik doseganja maksimalnega učinka z najpreprostejšimi sredstvi, čemur v prid govori, da se med ljubimi mi izvajalci najdejo npr. Bright Eyes in Neutral Milk Hotel. She & Him pa kljub Wardovemu sodelovanju vendarle redko presežeta raven tralala srednješolskih ljubezenskih pesmic s hudo pocukranimi poantami. Neprimerljivo z visokoletečimi kompozicijami kakšne Natashe Khan, denimo (ki je, mimogrede, pristala na četrtem mestu lestvice). Med pisanjem mi postaja jasno, da si sam mečem polena pod noge, saj je preprosta prikupnost najbrž primeren povod za brezpogojno oboževanje. Pa vendar: čeprav ne razpolagam s statistiko Stereogumove publike, si upam trditi, da pri sodelujočih ne govorimo o kopici pretirano čustvenih gimnazijcev, temveč o osebkih moškega spola v zgodnjih/srednjih dvajsetih.

Za zaključek se bom po pomoč zatekel k definicijam. Ker je moj prevod v materinščino le približen, bom SSKJ pustil ob strani in se poslužil kar Wikitonarija. Ta pravi, da je crush "a short-lived and unrequited love or infatuation; the object of this infatuation." Pri čemer glagol to infatuate nadalje definira kot "to inspire with unreasoning love or attachment." Simpatija je torej po definiciji nerazumska, ponavadi začasna privlačnost ali zatrapanost, ki jo čutimo do neke osebe. S tem namenoma spodkopljem zgornja, v osnovi racionalna argumenta. To pa zato, ker verjamem, da prav tukaj leži razlog, zakaj Zooey Deschanel ni indie rock simpatija leta. Upam si trditi, da se je majhen delež izmed zanjo glasujočih pri izboru zares zanesel na svoje neracionalne občutke simpatije, ki jo goji do tega dekleta. Prej je marsikdo pač izstrelil očiten, "predpisan" odgovor - ki mu ga na ustnice polaga neka skrivnostna indie eminenca. Gospodična Deschanel se je s svojo podobo prikupnosti, naivnosti in preprostosti namreč uveljavila kot prototip idealne punce vsakega ljubitelja indie glasbe. Kdaj in kako je tak status dosegla, je izven dometa mojega trenutnega poizvedovanja, vsekakor pa gre za pogojni refleks, podoben tistemu, ki je na prva mesta lestvice najboljših albumov desetletja (iz istega sklopa Gummy nagrad) navrgel, kakšno presenečenje, Pitchforkove najboljše albume desetletja. Bodite pozorni na identična "najboljša albuma" kakor tudi Yankee Hotel Foxtrot na 3. (Gummy) oz. 4. mestu (Pitchfork).

Ako bi torej "publika" svoje odločitve sprejemala bolj kritično, bi se tudi rezultat "indie rock crush" glasovanja najbrž  izkazal za bistveno drugačnega. A to je le konkreten primer splošnega ovčjega nagona, ki se je v veliki meri razširil tudi na poslušalce kvalitetne (?) glasbe. Na eni strani imamo trende specifičnih glasbenih zvrsti, slogov oblačenja in podobno, fenomen Zooey pa je našo slo po subkulturni pripadnosti pripeljal do absurda. Pa ne me narobe razumeti; nikakor ne trdim, da Zooey Deschanel ni prikupna ali da njene glasbene sposobnosti ne dosegajo nekih izmišljenih standardov kakovosti. Moja poanta je le, da ni najlepša, nikakor najboljša, predvsem pa ni edina "indie rock" punca na svetu in s tem predpisan standard željam in sanjam mladih moških moje generacije.

Po vsej tej tiradi vas najbrž zanima, kako sem v obravnavani kategoriji glasoval jaz. To naj pa ostane moja skrivnost.


Spisano po kratki, a produktivni virtualni debati z Mendij.

First Impressions of Göteborg

Je Švedska res glasbena obljubljena dežela, kot sem si to rad predstavljal v preteklih letih? Ne vem, Premalo časa se še nahajam v Göteborgu, tem prijaznem, vetrovnem mestu, da bi si drznil soditi. Morda bom v naslednjih mesecih lahko povedal kaj več. Prvi glasbeni vtis je bil več kot ugoden: kopica mladeničev v sončnem parku sedi ob pivu in vrti plošče (ja, prave plošče, vinilke) na prenosnem gramofonu. Tudi Death Cab for Cutie na radiu v trgovini z bicikli ti lahko kar malo prinesejo nasmeh na obraz. In kaj bi lahko bilo primernejše za prvo koncertno dogodivščino kot preverjeno odlični Sunset Rubdown, takorekoč mlajši bratje kanadskih paradnih konjev Wolf Parade? Sedaj jih - podobno kot pozimi Islands - zaradi nastopa v Menzi vlači po zobeh že vsa Ljubljana; še pred nekaj meseci so veljali za Geheimtipp prav zaradi odlično odmerjenega razmerja med trmasto svojskostjo in stremenjem k melodičnemu pop refrenu.
Stvar je taka: Parken je morda elitni klub Göteborške indie scene, kjer se očitno zbira lokalna "smetana" - kar pa potem glede na tukajšnjo razširjenost tovrstne glasbe na žalost izpade kot kak Orto bar za hudo nastylane osebke nad meter petinosemdeset in izpod 70 kil. Orto bar? Ja, tako hudo je - pred in po predskupini laufajo različne grozote osemdesetih, ob katerih prisotni pozerji še neizmerno uživajo v svojih malih pivih za 54 kron. Kaj takšni ljudje počnejo na Sunset Rubdown koncertu? Prav nič. Prišli so namreč na release party albuma domačih Fibes, Oh Fibes, brezzobih ljubiteljev starega popa z naštudirano pozo. Isti večer, ista lokacija. A narobe bi bilo zato se jeziti - s tem bi le delali krivico zmagovalcem večera, Spencerjevim jeznim jezdecem, ki so tako električni, da jih zadevajo strele. Tudi oni nikomur ne zamerijo ničesar; "if I ever hurt you, it will be in self-defense." Suh zvok zadnjega albuma so prenesli na živi nastop - ali pa so bili v živo že od nekdaj takšni? Kakorkoli že, pristoji jim, tudi starejšemu materialu, ki se ga mestoma lotijo. Vodja Spencer ima vendarle zelo specifičen način pisanja pesmi, kjer dramaturgije nima koncert kot celota, temveč praktično vsak komad posebej. Peterica se zdi zadržana, kakor da jim ni zares v užitek igrati. Potencialni krivci: razredčena (a vendarle zvesta, saj drugačna kot poprej) publika; glasba v sosednji sobi, ki jo bojda lahko slišijo na odru; neizogibni klici "shut up I'm dreaming!". Vsaj na slednje so se najbrž že navadili; simpatična klaviaturistka Camilla vztrajnega težaka preprosto strogo pogleda in odvrne: "No." Suvereno :)
Spencer napove: "Here's a new song about having too much to drink. And it's Friday... And it's Sweden." Še malce naprej ga zanese, pa ne brez takojšnejga obžalovanja: "You guys are Swede-hearts! -- I wish I never said that, wish I could erase that moment." Simpatično :D V precej tipični setlisti (spoiler alert!!) dobimo po epskem Dragon's Lair še čudovito klavirsko balado Us Ones in Between. Tako lepo se lahko sklapljata melodija in dissonanca, tako subtilno lahko neka skupina da vedeti: mi smo ena najbolj zanimivih stvari, ki se trenutno dogaja v neodvisni pop glasbi. Torej, Ljubljana: ogled obvezen! Morda bo bend celo malo boljše volje, morda se bodo počutili bolj domače na Metelkovi s štango sredi odra. Ampak pazite ob navdušenem navalu na merchandise: rjavo majico imam že jaz, vam ostaneta še siva in svetlo modra! :P

Foto #1: Camilla by Edna Webster @ Flickr
Foto #2: Setlist :D

Ne jokati, bomo že zrihtali.

Danes je famozni Zane Lowe z BBCjevega Radia 1 v svoji oddaji premierno zavrtel novi singl Sheffieldskih postopačev Arctic Monkeys. Crying Lightning kot posnetek v živo z avstralskega festivala Big Day Out že nekaj časa straši po Youtubu, danes opolnoči pa jo bo možno tudi v studijski obliki pridobiti preko iTunes. Timing, they haz it: ravno jutri se odpravljamo ekipo pogledat v Split, natančneje na slikovit trg Prokurative, kar bi znalo biti zabavno poskočno in bo ponudilo tudi prve vtise o prihajajočem albumu Humbug.
Crying Lightning se na prvo poslušanje ne odpre čisto, česar smo od novejših zadev izpod rok Alexa Turnerja že vajeni, vsekakor pa je komad kvaliteten in proti pričakovanjem zadržanega prvega refrena dokaj temačno udaren. Če lahko sodimo po prejšnjih izdajah, pa bo preostanek albuma Humbug itak še boljši; dober izbor singlov pač še nikoli ni bil ravno vrlina Monkeysov.

Pri naslovnici mladeniči očitno stavijo na cirkuško estetiko, kar bi se znalo končati pošteno neokusno, če bodo s tem trendom nadaljevali; doma nas je z igro na to žogo nazadnje razočaral Mobitel s svojo sitno "cel cirkus" kampanjo. Nedaven promocijski material v polaroid stilu je precej bolj všečen, vključno z naslovnico albuma, ki je sicer nevpadljiva, a izgleda bolje kot tole:



Zna se zgoditi, da zgornjega videa vsak trenutek zmanjka "due to a copyright claim", v tem primeru pač poiščite drugega :P Vsi bolje obveščeni pa itak že veste, kje na spletu lahko najdete studijsko verzijo :)

Turn. Smile. Shift. Repeat.

Preprosto. Učinkovito. Resnično. Neizogibno.

Numbers, passwords, protocol is not enough to save your soul.

Forever! And ever!

Zgornjo, tako preprosto, a genialno skladno obarvano naslovnico sem opazil, ko sem si kak teden nazaj po letu premora ponovno ogledal High Fidelity. In še marsikaj mi je padlo v oči v Championship Vinyl ali Robovem stanovanju - of Montreal plakat, denimo. Sem v tem času torej glasbeno zrasel? Upam. Silver Jews so vsekakor zelo zabaven bend (jaz nevednež sem se celo še spraševal, zakaj mi delujejo Pavement-ish) in žal še eden od tistih, ki je razpadel le malo preden sem jih odkril. Oh well. Sledeča pesem mi že ves dan ne gre z glave.

Ljubezen do glasbe in spanje na trdih tleh: Portugal. The Man

Ob poslušanju fragmentov pesmi z njihovega prihajajočega izdelka postane jasno: Portugal. The Man se počasi, a gotovo razvijajo iz obskurne in vznemirljive alaške senzacije v skupino iz najvišje lige pop/folk/rock piscev. Najnovejši album nosi prikupen in z barvito naslovnico skladen naslov The Satanic Satanist; gre za očitno še en izpiljen, v vseh pogledih dodelan izdelek, kot smo tega od Portugal. The Man tako ali tako vajeni, uradno pa prihaja na police 21. julija. Po tem, ko je prek svoje uradne strani in ostalih kanalov (Facebook, Twitter) bend postopoma prinašal delce novo posnetih pesmi med svoje (upravičeno navdušene) oboževalce, pa se je kak teden nazaj album že pojavil na spletu v celoti. Frontman John Gourley, znan zagovornik downloadanja glasbe, je kot odgovor na uradno spletno stran skupine postavil blogovski zapis, naslovljen The Leak, v katerem razpravlja o pomenu spletnega deljenja glasbe, "klasični" izgubi navdušenja nad novostmi ter nič kaj blestečih razmerah, v katere je postavljen celo tako odličen in priznan bend kot njegov. Seveda si ne pusti vzeti skoraj optimističnega zaključka, ki najde rešitev med tistimi pravimi oboževalci, ki bi se jim reklo tudi ljubitelji: "I am happy vinyl is coming back, it needs to." Poglejte in se zamislite; tudi sam delim njegovo mnenje, da z zastonjsko ponudbo glasbe ni nič narobe, dokler po svojih močeh podpiramo izvajalce preko koncertov, merchandisea in pač glasbe v takšni ali drugačni obliki.

The Satanic Satanist bo, upam, kmalu našel svoje mesto v mojem seznamu za predvajanje, na prvi poziciji albuma pa najdemo tale indie pop dragulj:

OMG!!!1! SRSLY! Sunset Rubdown v Ljubljani :D

Indie otroci, razveselite se! Vsi, ki vas vsaj približno zanima glasba izpod komercialnega radarja, svoje počitnice letos načrtujte tako, da se boste pojavili v Ljubljani vsaj nekaj dni pred začetkom šolskega leta 2009/10 - natančneje 25. septembra. Takrat bo Menza pri koritu v organizaciji Bube namreč gostila enega najzanimivejših piscev pesmi neodvisne glasbe danes in njegove dinamične trubadurje: Spencer Krug in Sunset Rubdown. Kar je dolgo krožilo kot neuradna govorica v obveščenih krogih, je danes dobilo svojo potrditev, in lepo je, da bodo fantje in punca svojo manj vzneseno, a v vseh pogledih odlično novo ploščo Dragonslayer (ne, metalci, to vas ne zanima) predstavili tudi pri nas. Kako primerna je torej CerpinTaxtova ugotovitev, da se prav danes praznuje Canada Day! Praznujte skupaj s to odlično kanadsko zasedbo in s pesmijo, ki je kandidat vsaj za najboljši naslov pesmi letošnjega leta: Apollo and the Buffalo and Anna Anna Anna Oh!

Sirovi, bolonjski, z morskimi sadeži...

Kako pripraviti uspešen festival? Ena od primernejših poti je vsekakor grajenje na prepoznavnosti od samega začetka. Tako se letos (19.-20.6.) v svoji peti izvedbi vrača Njoki Summer Festival iz Ajdovščine, ki stavi na (pazi besedno igro) preverjen recept dosedanjih let: njoki, propagirani kot najboljši na svetu, s prilogo ska, punk, reggae in sorodno obarvanih glasbenih dodatkov.

Že minula leta so se njokovci potrudili in med primerne domače in ex-domače izvajalce pripeljali nekaj mednarodnih headlinerjev, recimo Skatalites, ki so menda izumili ska, lani pa je dvominutni punk rock nažigal celo sam ostareli Marky Ramone. Letos v Ajdovščini seveda ne gre brez slavljenih povratnikov Elvis Jackson, vrhunec glasbene ponudbe pa bodo vsekakor predstavljali britanski kaoti The Go! Team. Nadžanrska zasedba je izrazito funky, plesna in nasploh simpatično zabavljaška, zato bo množice nedvomno razgrela. Pod niansami njihovega zvoka lahko zavohamo zasnovo iz 60s girl group popa, ki pa je preko front-punce Ninje potopljen v nekako sodobno-sintetično hip hop/cheerleader omako. Združi vse skupaj z videospotovsko kič estetiko, po kateri bi se slinili še indielektro hipsterji iz štirke - voila:



Kot je lepo povzel že trip_, festival ni samo prijeten, kompakten in ponuja kup zabavnih ob-glasbenih aktivnosti. Tudi po žepu ne bo nikogar hudo udaril, poleg tega pa si je mogoče prikladno izbrati vstopnice za 2 dni, 1 dan ali samo za headlinerja. Convenience deluxe. The Go! Team bodo na Njokih nastopili 19.6., več informacij pa na lični uradni strani in majspejsu.

Glasbeni Berlin

Čez "praznike" sem se torej letos odpravil v Berlin - za praktično cel prejšnji teden. Najbrž prvič sploh, da sem prvi maj preživel kje v tujini, vsaj na lastno pest, otroštvena obalna doživetja s starši izvzeta. Tako nam je udeležencem potovanja ostalo tuje, da Berlin praznika dela ne slavi s populističnimi kresovanji, kot smo tega navajeni doma, temveč z nasilnimi, pretežno strogo levičarskimi protesti. Pa ni na meni, da se na tem mestu spuščam v politiko; poleg tega smo pa itak bili čisto preveč pussy, da bi se na usodni dan spustili v Kreuzberg. Smo čas rajši zabijali z nekaterimi turističnimi ogledi - brez nekaj glasbenih poslastic pa seveda ni šlo.

Že prvi večer smo se pogumno podali na koncert Holy Fuck. Kjer sem le mimogrede ošvrknil studijske posnetke, ki so se mi sicer zdeli zanimivi, a nespektakularni, nas je v živo pričakal pravi ognjemet. Že živa ritem sekcija (bobni in bas) z neverjetno tesno (ali kako za vraga se prevede tight?) igro, ki sta gradila čvrsto podlago kompleksnemu elektronskemu igračkanju osrednje dvojice. Ne bi verjel, da lahko klikanje, škrtanje, vlačenje magnetofonskega traku in podobne drobnarije poskrbijo za tako energično, zanimivo in nenazadnje odfukano zmes, ki pa ostaja nesramno plesna in kar žene v neskončno ritmično miganje - tudi brez pretiranega predhodnega poznavanja materiala. Zares alternativna elektronika, ki ji v svojem žanre opisujočem besednjaku ne najdem primerne oznake. Poskusite sami, najraje v živo.


Podporo kanadskim norcem so nudili mladi geeki v karirastih srajcah, It Hugs Back "from England, just south of London." Prijetno nevsiljiva četverica je pri meni vzbujala konstantne asociacije na subtilnost a la Yo La Tengo, pri čemer se je kitara znala tu pa tam tudi na kratko poigrati v noise smeri - pač namesto kake neumestne solaže. Tihi kandidati za naslednje ljubljence "scene".


Tiger Lou, katerih koncert smo le dan pred protesti obiskali v klubu Lido v Kreuzbergu, so simpatični švedski pop rockerji. Dvorana je njihov zaključek nemške turneje dostojno proslavila in si prislužila pošten dodatek. Izkazalo se je, da njihove s klasično švedskim smislom za melodiko skomponirane pesmi zvenijo dodelano, v živo manj elektronsko izpiljeno kot na albumu, a se mestoma močno držijo neke zastavljene formule (beri: so si med sabo precej podobne). A vendar najdemo med materialom precej prijetno neprijetnih, preprosto hrepenečih biserov. Fajn večer, ki ga je rahlo skazila naša popolna neprespanost.


S sklonjeno glavo poročam, da nam ni uspelo obiskati Hauptstrasse 155, kjer sta za časa svojega bivanja v Berlinu stanovala David Bowie in Iggy Pop. Poleg tega naslov Rykestrasse 68 očitno ne obstaja (ali pa ga nismo znali poiskati), kar je razžalostilo ljubitelja popolnoma nepomembnih, a simpatičnih detajlov v meni. Sem pa zato svojo glasbeno slo izživel še v dobro založenih trgovinah s ploščami, kjer sem bojda prebil ogromno časa. Kaj pa jaz vem. Meni je hitro minilo.

The Good, the Bad & the Funky

Ker v zadnjem času vpričo časovne stiske rahlo zaostajam s koncertnimi poročili, na tem mestu en kompakten update sveže preteklega glasbeno obarvanega dogajanja.

The Good.
Predstavljajte si tole: Portugal. The Man iz daljne Alaske pripotujejo na ogled Ljubljane. Ker se je tukaj pravkar tako lepo razpasla pomlad, so jim puhaste jakne odveč, zato se na Čopovi namenijo v H&M nabavit nekaj oprijetih cunj. V tem času tudi ujamejo dva do tri komade nove indie elektronike, ki jim je naenkrat zelo všeč. Pa še Müller ena vrata navzdol ima ravnokar vse Modest Mouse CDje po deset evrov. Insipracija galore! Tar...Feathers v Rogu so bili ravno dovolj atonalni, da se tudi najhujši skeptiki niso mogli zmrdovati nad pesmimi, ki so od prve do zadnje nosile pečat kvalitete. Zabaven koncert podhranjenih Švedov. Ampak fantje, zakaj se opredeljujete kot lo-fi, če imate potem tri tonske in nas vsakič znova zaman zvabite pred oder? :P

The Bad.
Morda je njihov prvi album po devetih letih res odličen, kdo ve. A po videnem v Gala hali Corkscrew ne nameravam dati priložnosti še v studijski obliki. Preveč me je razjezil vokalist, ki morda obvlada svoj posel, a publiko nadleguje z izjemno poceni provokacijami. To bi najbrž počel tudi ob manj medlem odzivu na njihovo solidno, a hreščeče žaganje, ki je stalo v hudem kontrastu z introm, najbrž predvajanim s plošče in nato še odigranem v živo v bolj surovi verziji. Opevani gostje so vključevali neprostovoljno smešnega "primorskega metalca" in Leaf-Fat front-pajaca. Najbolj zabaven je bil nastop z Muratom kot beatboxerjem - pa še to najbrž zato, ker se mi ni več ljubilo trpeti tangic, polivanja s pivom in limoninega soka v očeh samo zato, da bi na odru dočakal Petra Deklevo.

The Funky.
Tudi če disko pop new wave z "jedan-dva-tri-četiri" besedili ni vaš cup of tea: Lollobrigido se je splačalo iti pogledat že zaradi Kleemarja in Šavla v fascinantni podobi svetlikajočih se telebajskov. Pa glasbe te ponovem slovensko-hrvaške all-stars zasedbe seveda ne gre podcenjevati. Ekipa ve, kaj počne, in to počne z odliko. Catchyness, plesnost in koketiranje od začetka do konca - brez izjeme. Pesmi, ki obvisijo v zavesti po nič več kot enkratnem poslušanju in ki so ob pravem vzdušju prav tako sladek guilty pleasure kot sicer le Program tvog kompjutera. Komur se ni dalo teh par kilometrov iz Ljubljane na Vrhniko, naj ga bo sram; na popravni izpit bo moral konec meseca v Novo Gorico ali Mursko Soboto.

April 12th, with nobody else around.

So pesmi, ki imajo svoj pomen v besedilih jasno podan, izražen. To ponavadi izpade poceni, cheesy ali pač oboje. Prave mojstrovine so večinoma tiste, ki poanto podajo na malce prikrit način. To je lepo, saj posamezniku dopušča možnost interpretacije - pa vendar se za besedilom običajno skriva neka bolj ali manj resnična zgodba. Te pa včasih najbrž ne želimo poznati. Okkervil River, Black.

I'm coming into your town
Night is falling to the ground
But I can still see where you loved yourself before he tore it all down
April 12th, with nobody else around
You were outside the house; where's your mother?

When he put you in the car
When he took you down the road
And I can still see where it was open, the door he slammed closed
It was open, the door he slammed closed
It was open, long ago

Zgornji posnetek, mimogrede, izvira iz lanskega Haldern Pop festivala, ki je 25. obletnico slavil z zmagoslavnim line-upom. Celoten TV posnetek koncerta si lahko ogledate v obliki Youtube playliste tukaj.

Maxïmo Park: preteklost in sedanjost

Maxïmo Park so na Youtube danes lansirali video za svoj nov singl, uvodno pesem prihajajočega albuma Quicken the Heart: The Kids Are Sick Again. Pevec Paul Smith je v spremljevalnem newsletteru o videu povedal naslednje:

Here's our new video. It starts off dark but there are unique LED lights that illuminate each section. We used special effects that make us look a bit Max Headroom.

If you've never heard of Max Headroom go to your nearest search engine, but not before you've watched this video!

Zanimiv izbor, glede na to, da gre za dokaj zadržan komad, ki se v svojo pop podobo odpre šele proti koncu - podobno kot nekoč I Want You to Stay - in bi se morda bolje znašel v osrčju kot na štartu albuma. Sporočilno nekje pod površino najbrž dokaj močno, a vseeno na prvo poslušanje nekako medlo pesem spremlja nič-kaj-posebnega video, v katerem Smith za povrh izgleda kot psiho, ki stvari jemlje bistveno preveč resno. Popolno nasprotje prijaznega in odprtega lika, kot se je pokazal v backstageu ob ljubljanskem koncertu. Takrat je ta pesem tudi zvenela precej bolj neposredno, skupaj s preostalim novim materialom, ki je takoj dal odličen vtis. Koncertna izkušnja pač nudi tudi ogromno subjektivno dojete, evforične energije - a kljub temu na podlagi slišanega verjamem, da bo album kot celota več kot zadovoljiv. Zanima pa me, ali skozi celotno dolžino plošče ohranjajo tako netipično temačen, sintetičen zvok.

Vtise s koncerta kakor tudi dele intervjuja s Smithom lahko preberete [shameless propaganda] v marčevski številki RSQ [/shameless propaganda], tukaj pa objavljam še nekaj utrinkov s pogovora, ki je potekal približno takole:

Jaz: postavin eno-/dvostavčno vprašanje.
Paul Smith: pet minut govori o vseh mogočih, bližnje in daljno povezanih stvareh.
In tako naprej.
Voila:

Predvidljivo o vplivu producenta:
Don't tell our producers! – we always feel like we're co-producing in a way, cause we have a very strong idea of what we want to achieve in the studio. [...] You don't know at the time, cause you're collaborating. We're listening, our ears are open. In some way, the producer becomes the sixth member of the band. And we talk about arrangements, you know, "should we chop this bit out", and we need somebody sometimes to just say "yeah!".

O Grinderman (producent: Nick Launay, zadolžen tudi za Quicken the Heart):
The Grinderman record has this raw aspect, but it's still accessable. It's not avantgarde, it's still fun, it's still enjoyable to listen to, and I think that's what we wanted for this record.

O tem, katere "nove agleške skupine" si zaslužijo pozornost in katere ne:
That is not for me to say. People should make their own opinions about things. I've read too many interviews where some guy in a band slacks somebody else off and that's all you remember. I want to be remembered for making decent music and I hopefully illuminate that when I talk. But you know, I trust people, I trust the audience and listener to make their decision. [...] You see people on TV and hear them singing in American accent when they're from London. I think there's a lot of bands that just sound the same and it's up to people to make that call, I guess.

O resnosti svoje glasbe:
With our music, I hope people know that we're not joking around. You know, there's fun in our music, but we take it seriously. We feel responsible to our audience in some small way. We feel responsible to ourselves to make good music, and the pressure is eternal on us.

O tem, zakaj biti dober (človek) v vsem, kar počneš:
Whatever job I was doing – and I don't see this as much as a job – but any job that I was doing, I just want to fell like I'm doing something worthwhile. Like I used to teach older people – pensionists – art and design and I didn't love it, it's not what I wanted to do, but at least I thought: "these people go home at the end of the day, I helped them, I've done something alrigt."

O novi pesmi "I Haven't Seen Her in Ages"
There's another song on the album called I Haven't Seen Her in Ages, which on one level is very basic: it's about not seeing somebody for a while, [...] but one of the lines is "time is overrated, momentum carries me". It's a comment on how much emphasis people put on time, they measure their life by things. It's like "I'm gonna do this before I'm 25" and you think "but what if you dont do that? What happens then?" You shouldn't set yourself that sort of target, you know. Life carries you along at its own pace. It's the same topic Our Velocity was about, you know.

O povezanosti z oboževalci, npr. preko Twittra:
Twitter, for example, is just writing something spontaneous off the top of your head that lets people on the inside, but not too much. I think we always tried to balance that. [...] People can think what they like about me. That would be interesting to know - what people thought - but it could destroy you as well. So we just do what we think is enough. I don't want to spend the rest of my life on the internet, connceting with other people. But I do want to put something into it and make sure that it's good. Cause I don't wanna rip people off or give them something that's wasting their time.

O tem, kakšnen material je skrit v njegovi skrivnostni beležki:
I've written a short story for a charity in England called the Teenage Cancer Trust, and some of that comes up in my booklet, and some of that I just typed up. There's so much in it, a little rubbish, then bits I think that are good, diamonds in the rough, if you like. And those are things I feel like sharing with people, but a lot of it is just letting your feelings out. And I like that - when we can put those spontaneous things into our music, and we'll always be spontaneous, but it's also about craft. I like to work on the lyrics over and over again. But some of them never change from that instant feeling when you feel mad or happy and you write it down. The notebook may come out on stage tonigh, If we play Once, a Glimpse, cause it's got the words in it. I never learned it (pomenljiv nasmeh).

O svoji umetniški prihodnosti:
I might make a record myself that isn't very Maxïmo Park. I might release a spoken word album on a small label. I don't have any barriers, I just want to stay creative. Now that we've done three albums in a run - album, tour, album, tour, album, tour - for me, I don't know what's gonna happen now. Cause I don't wanna be stuck in a cycle, I just wanna be a creative person and live my life in some sort of freedom.

Zamenjaj le dve črki...

... pa iz Wolves dobiš Holmes. Prav zato si smejo tudi oni za ikonografijo istoimenskega albuma izbrati tega očitno zelo indie plenilca. Kdo bi verjel, da fant, ki bi ga vizualno prej kot na oder uvrstil v švedsko nogometno reprezentanco, piše takšne komade in jih poje s tako lomljivim glasom. Referenca morda Great Lake Swimmers, tudi stilsko s to zmesjo indie pop alt-countrya, pri čemer tukaj k kategorizaciji neizpodbitno pripomore slide kitara. Najbolj geekovski fant, ki slednjo upravlja, pa izgleda tudi najbolj švedsko na celotnem odru, nenazadnje zaradi kul Pirate Bay majice (tega je sicer pravkar kupil Warner, kaj to pomeni?). Kompliciram? Ne bojte se, glasba Holmes je toliko lepa, kot je preprosta. Čeprav brez globoko slovenskih izpadov ne gre: harmonika na odru je nujno povod za klic "eno narodno!" Holmes so vseeno veseli, da smo jih prišli pogledat, a je koncerta konec že po 10 komadih. Kratko, a (grenko)sladko. Prijetno neprijetno tiščanje v trebuhu.

Free Willy is not amused

I'll be a killer whale when I grow up
I'll be a vulture
I’ll be an animal, a carnivore
I’ll be a monster

Kanadska peterica Wintersleep si zasluži pozornost, saj mojstrsko akumulira svoje vplive v žalostno do jezno zmes 90s-ish, ampak kul, poslušljivega indie rocka. Pravkar so na evropski turneji; škoda, da tega nisem izvedel prej, ampak then again, saj nam niso prišli kaj bliže kot v Nemčijo.
Edini spodoben Youtube video za pesem Orca s prvenca kot ponavadi nima nobene veze s samo pesmijo, zato mirne duše prezrite podobe. Sprašujem pa se, katera naslovnica aktualnega albuma Welcome to the Night Sky je bolj kul: izvirna kanadska ali letošnja evropska?