Na valovih

Ko opazujemo lepoto, jo vsak gleda z lastnimi očmi. Zaplate snega v zimskem soncu. Naježena koža nadlahti. Jezno, razburkano morje, ki bo požrlo obalo pred seboj. A najčistejša lepota je tista, ki jo vidimo, pa je ne moremo razumeti. Ki nas neskončno čudi in skoraj malo ujezi. Ki nas s svojo brezmejnostjo zaplete v misli, ki nimajo konca. Lahko smo pustolovci, znanstveniki ali tatovi. Nekaterim stvarem nikoli ne bomo prišli do dna.

So I said, "Men, pull her out of the water

And then lay on hands

And bind back her flippers and tail
Until international waters, and there

We’ll feel what's human inside of her"

So she's chilly and slick

On her hips where the scales meet with skin

With a sickening flick of her tail, circling

Her gills fill with cold, salty water

And she thrashes and twirls, her freezing fins fluttering

But she's pretty, I think, with her hair dark as ink

And her belly bone-white

And her lips of a slight, sea-shell, pink

Slightly part as she's tonguing the tub's rusty rim
As the saltwater flows out and in

All farewells to the land we know well
We'll never be touching again

To the fields where we rambled and ran

Farewell to our wives and children
Let's stand on the deck and let's watch

Them all disappearing

And the days all float by in a daze, over waves, under sky

And the weeks slowly leak into years

The last islands are all left behind as we silently sail
Until late some dark night, a wild wind starts to wail

And our map blows away and our compasses fail

And it's out on the lost boiling black water
Where I see her float out, and she's so thin and so pale

I see her rise up, she's so fast and so fair

My hands meet and they press to a point in the air
But my mouth fills with more panic than prayer

And my skull fills with more color than care

And my heart fills with love, with too much love to bear

And I know that I'll stay, and that she'll always be there

My hands sunk in cold sand, sea-weed strung through her hair

2 x 2

Dva krat dva. Benda. Tri plus pet in dva plus šest. Članov. Obe predskupini prvič, oboje glavne nastopajoče drugič. Dear Reader z Lauro Gibson in The Notwist z Joasinho. Dva dni zapored.

Mislim, da so Dear Reader (poleg kraljevsko pretiranih Die Antwoord, seveda) edini južnoafriški bend, ki ga poznam. Gospodična Cherilyn MacNeil se je v letu 2010 po razpustitvi skupine preselila v svetovljanski Berlin, kjer Dear Reader neguje kot solo projekt. Tako je nastal lanski album, naslovljen Idealistic Animals in poln živalskih naslovov pesmi. Ta je predstavljal levji delež (see what I did there?) petkovega nastopa, slišali smo pa tudi nekaj starejših viž, vključno s čutno, lomljivo akustično izvedbo Springsteenove Dancing in the Dark kot drugi dodatek. Ja, vem, notri je vštulila košček To Be With You, ene mojih najbolj osovraženih pesmi vseh časov, pa kaj. Cherilyn rada pripoveduje zabavnosti s turneje, švedski bobnar išče novo službo v evropskem parlamentu, violinistka jih dopolni petindvajset, smeh iz dvorane pa sproži smeh tudi na odru in prekine začetek pesmi, ki je itak čisto neprimernega vzdušja. Publika sedi po stopnicah in tleh v Rotonde ter uživa v pop melodijah uigrane peterice. Vsaka pesem ima svojo zgodbo, le prisluhniti ji je treba. Glavni akterji v njih pa niso nikoli zgolj črni ali beli, zgolj dobri ali slabi, temveč nekje vmes. Tako kot v resničnem življenju.

Laura Gibson si je Dear Reader za eno pesem pripeljala na oder. Drznila si je prirediti Where Did You Sleep Last Night, ki jo je ustrezno oklicala za In the Pines. Po koncertu, za merch mizo, je prepoznala mojo Port O'Brien značko – prva, odkar jo nosim že več kot dve leti! –, pa še to le zato, ker je bila z njimi na turneji. Njen trojec pa je igral zanimive, morda na prvi posluh zamenljive, a nikakor zanemarljive prijetne folk melodije, mestoma celo nekoliko bolj poskočne, kot bi bilo pričakovati. Računam s tem, da ji bom nekoč poklonil več pozornosti. Tudi vi ji dajte, če boste imeli priložnost.

The Notwist sem si, le kdo bi mi verjel, ogledal davnega 2008 v Orto baru. Morda zadnji koncert tam, ki sem ga dojel kot relevantnega – pa zato toliko bolj. Kakor takrat je bila tudi tokrat predskupina le dvojec, a takrat domača za nas, tokrat pa domača za The Notwist, saj Joasinho prav tako prihajata iz Münchna. Poleg tega je bila njuna mešanica (indie) rock glasbe z elektronskimi matricami precej primerna za podporo temu večeru. S svojim igračkanjem in multiinštrumentalizmom vokalista sta že precej nabito dvorano dostojno prepričala. Njune pesmi imajo zagon, imajo lepoto in pravšnja presenečenja. Fanta sta celo podarila dve plošči, prvo tistemu, ki v eni izmed pesmi prepozna melodijo z glasbene skrinjice – bil je Imagine –, drugo pa tistemu, ki v isti pesmi prepozna jezik besedila. Bil je Swahili. Pa sem si mislil!

The Notwist so se, zanimivo, na turnejo podali brez novega albuma – ali njega najave – v kovčku. The Devil, You + Me leži že štiri leta nazaj, njihov prejšnji izdelek, slavni in spoštovani Neon Golden, pa še šest let pred tem. Deset torej. Ojoj. V Ortu so začeli s Pick Up the Phone; tokrat so si ga "prihranili" za drugo mesto v programu. Da se razbremenijo pritiska, veste. Pritisk, ki ga ustvarjajo na odru, pa da večkrat misliti: je to res ista skupina, ki jo poznam s plošče? Ja, saj plavajo v svojih poljih neskočne melanholije, tiste najbrž res najimenitnejše fuzije organike in elektronike v popularni neodvisni glasbi. A ko se odločijo izbruhniti: kakšno rjovenje! Kakšna atonalnost! Kakšna jebena glasnost! Markus Acher scratcha vinilke. Njegov brat na basu se pol koncerta bori s crkujočim ojačevalcem, pa si sploh ne dovolijo, da bi se opazilo. Bobnar je pa itak žival, en tistih, ki jih je tako veselje gledati, da bi najraje sam prijel za palčke, če bi imel količkaj občutka za ritem. Uh, in potem je tu še Console. Skozi celoten set samo pridno šraufa svoje gumbke in vihti svoj Wii daljinec, pa se zraven drži, kot da je največji car na svetu. Važič. Proti koncu, ko med dvorano zaorje Pilot, ko se oder bliska rdeče in zeleno  kot skoz papirnata 3D očala, takrat se pa čupavi in bradati Console reži kot pečen maček. Kdo bi vedel, zakaj. Naj mu bo prav. Naj jim bo vsem prav. Smešni stari Nemci, ki lahko marsikaterim današnjim psevdo-carjem pokažejo, kako se stvarem streže.

Foto: Kmeron na Flickr.

Nove evropske glasbene prigode

Dovolimo si za začetek poslužiti se hudih klišejev. Bruselj je multi-kulti. Bruselj je mednaroden. Bruselj je center Evrope in to. Pa naj to drži ali ne, pa naj pomeni karkoli že hoče. Kako vendar glasbeno izkustvo tega novega začasnega prebivališča začeti bolje kot z dvema poslasticama iz skrajnih, nasprotujočih si koncev stare celine?

Če smo čisto dosledni, prvi v političnem smislu še Evropejci niso. Norvežani namreč. Sondre Lerche (ja, to je njegovo rojstno ime), ki ga doma bojda pozna vsakdo, je v Bruslju nastopil pred ne pretirano napolnjenim klubom Ancienne Belgique, kamor gre menda kakih 300 ljudi. Nič za to. Izkazal se je za zelo solidnega izvajalca pop glasbe, ki ga razgibane, skoraj zamotane vokalne melodije vlečejo v neslutene višave. A pod nemalokrat načičkano fasado studijskih izdelkov, katerih spremljajoča vizualna estetika je z aktualno ploščo zaplula celo v polja zaželjenega hipsterskega pastela, se skriva nadarjen glasbenik. Njegov talent za pisanje pesmi je nesporen, angleščina skandinavsko brezhibna, očitno pa globoko v sebi tlači tudi neizživetega rokerja, ki v živo vsake toliko privre na plano v nojzerskem kitarskem izbruhu – vse seveda čudovito v kontekstu in službi pop pesmi. Saj ne želimo nikogar prestrašiti. Malce pocukrano, precej pristno in konec koncev zelo prijetno.

Sondre je s sabo pripeljal sonarodnjake Young Dreams, katerih diskografija doslej obsega dve vinilni singlici. Tudi oni se poslužujejo pop prijemov, le da jih napadajo s smeri aktualnih smernic tovrstne glasbene ponudbe. Kitarsko-basovski osnovi namreč ne manjka vzpodbuden sintič, ki marsikateri komad mestoma preobrazi v disko hitič. Njihove melodije sestojijo iz vzklikov, vzdihov in medmetov. En izmed mladeničev vihti celo violino, vsi pa radi poprijemajo za tamburine, kravje zvonce in ostale ritmične prčkarije. Čim več, tem bolje, in kmalu je jasno: ta razigranost hodi z roko v roki z uigranostjo. Ko se glasbo namensko trudi ohranjati zanimivo, ni nič naključno, k sreči pa se prav nobena poteza tudi ne zdi prisiljena. Zvočna podoba, k kakršni najbrž stremijo tudi domači mladinci Arhibald Arhibaldovich. Nekaj potencialnih uspešnic, zelo dober prvi vtis in – končno – ugotovitev, kakšen način bobnanja je tisti, ki me najbolj navduši: tak poskočen, pogumen in odsekan, ki se krepko poslužuje kotla.

Dan zatem, ista lokacija, evropski jug: španska folk rožica s hladnim imenom Russian Red. Doma koncertira s polno zasedbo, pravi. Ne znam soditi, ali v tisti inkarnaciji zveni bliže studijskim posnetkom, a v postavi trojice, kot se je predstavila v Bruslju, je naravnost čudovita. Elegantna, skoraj zadržana glasba podpira izjemen, nežen glas te popevkarice, a hkrati nikoli ni le orodje njeni odrski prisotnosti. Ta je na prvi pogled prikupna, zanimivo prav nič španska, v svojih premikih pa celo nekoliko okorna – in nujno zelo samosvoja. Dva uglajena gospodiča v črnih suknjičih upravljata svoj nabor glasbil, medtem ko se Lourdes Hernández skriva za prevelikimi kitarami, brska za trzalico ali v pomanjkanju pravega ritma trka po robu bobna. Privošči si tudi dve priredbi, ena od njiju je All My Little Words čudovitih Magnetic Fields, ki jo v španščini povzame po argentinskem cover bandu te zasedbe. Kar se seveda popolno zlije v tok večera: preprosto, malce nenavadno, a navdušujoče.

Svetlosivaskorajbela

The Rural Alberta Advantage - Departing
Paper Bag Records / Saddle Creek, 2011

The Rural Alberta Advantage nimajo ničesar za izgubiti. V zadnjih dveh letih so si priigrali zasluženo pozornost ljubiteljev neodvisne, zanimive folk glasbe, Nils Edenloff pa je s svojimi visoko spevnimi, hrepenečimi popevkami izvabil marsikatero solzo v oči privržencem prerano preminulih Neutral Milk Hotel. Drugi izdelek njegove zasedbe tako sliši na ime Departing in je vzoren, kvaliteten, predvsem pa manj obremenjen, kot se zdi na prvi pogled.

Primerjava s pisanim prvencem Hometowns je vsekakor neizogibna. Tega je trojica sprva izdala že leta 2008 v samozaložbi, nakar je veličino njegove pristne neposrednosti prepoznala tudi založba Saddle Creek, velikan neodvisnega folka in countrya iz Nebraske. Tistim, ki so Hometowns sprejeli in vzljubili, pa je že ob prvem poslušanju nove plošče jasno: Departing sledi linijam, ki jih je njegov predhodnik začrtal, saj ohranja kontinuiteto preprostih melodij in divje, izrazito dinamične ritmike. Naveza teh elementov je v širšem folk rock žanru morda nekoliko nenavadna, a prav zato v tem primeru odlično deluje.

Čeprav torej lahko trdimo, da v pisanju Nilsa Edenloffa počasi razpoznavamo neko formo, so tokrat aranžmajske malenkosti pogosto tiste, ki poskrbijo, da se posamezne pesmi ne izgubijo v povprečnosti. Ko mu to koristi, je Departing namreč nadvse zadržan; takrat ne izbira nemudoma očitnih zasukov, niti vokalnih niti dramaturških, če o čem takem v sklopu triminutnih pop pesmi sploh lahko razpravljamo. V svoji preprostosti morda najlepša pesem plošče, North Star, doseže kar največ celo z minimalnimi sredstvi in učinkovitim stopnjevanjem ob popolni odsotnosti kitare.

Mesto dežurne uspešnice, ki je na prvencu pripadlo zdaj že vseprisotnemu Don't Haunt This Place, tokrat zavzema Stamp. Čeprav se na vse pretege trudi oddaljiti se od enačbe uspeha najbolj spevnih pasaž prešnjega albuma, ga je zasedba upravičeno izbrala za prvi singl, saj prav ti namenski odmiki doprinesejo k njegovi končni všečnosti. Da se dokončno zakorenini v podzavest, pa poskrbi nenazadnje strašljiv, distanciran spremljevalni vokal klaviaturistke Amy Cole. Tega je v splošnem manj, kot smo navajeni. Tudi linije njenih klaviatur so celoti že prej doprinašale le minimalne poudarke, ki pa so tokrat še nežnejši, skoraj porcelanasto lomljivi - in morda prav zato nov material zveni hladnejše, bolj prazno.

 Kjer na naslovnici prve plošče najdemo prvinske barve, ki lepo odslikajo vzdušje poznega poletja, kakršno posreduje tudi glasba sama, je Departing torej drugačen. Naslovnica je svetlo siva, skoraj bela; šele ko pozorno pogledamo, opazimo luči avtomobila, ki se prebija skozi bleščečo se zimo. Nekdo odhaja, pomislimo, če se naslonimo zgolj na naslov plošče, in imamo vsaj do določene mere prav. Odhodi, ki jih plošča tematizira, so namreč predvsem osebne narave, a primerno ogrnjeni v prispodobe poslavljanja, selitev in siceršnjih fizičnih oddaljevanj. Razmerja, ki jih je prehitro konec, hrepenenja po objemih, sem ter tja pa tudi kanček skeptičnega upanja.

Za prvo ploščo so imeli The Rural Alberta Advantage časa pregovornega pol življenja, za pričujočo zgolj kakega pol leta. Presenetljivo torej, da zgodbe s Hometowns zvenijo bolj, kakor da izvirajo v tukaj in zdaj, Departing pa je tisti, ki vsebinsko daje dnevniški vtis spominov na davno minule dogodke melanholične mladosti. A temu vseprisotnemu občutku brezčasnosti navkljub plošča pot do prvega prenočišča najde že v dobre pol ure. Zaključna Good Night zveni, kot da je posneta v zguljeni spalnici obcestnega motela na dotrajan kasetofon. Z zlomljenim vokalom, a jasnim sporočilom, ki ga je potrebno nemudoma ovekovečiti. In ker se sneg čisto počasi pričenja taliti, postaja jasno: The Rural Alberta Advantage so svojo zimsko ploščo splavili v prvem mesecu letošnje pomladi.

Prvotno spisano za avdicijo za Glasbeno redakcijo Radia Študent.

Pesem, ki ji ni videti konca

Leonard Cohen, 12.10.2010, Arena Stožice

Vsak, ki kaže količkaj zanimanja za kvalitetno, besedilno močno folk glasbo, ve: Leonard Cohen je en največjih, najvplivnejših, pa tudi najbolj znanih piscev pesmi v svojem žanru in širše. Po karieri kot poet in pisec je v sedemdesetih izdal več priznanih in uspešnih albumov, slogovno uvrščenih v celoten spekter med temačnim, osnovnim folkom s Songs of Love and Hate ter instrumentalnim obiljem pod taktirko Phila Spectorja, Death of a Ladies’ Man. Rdeča nit, ki ta dela povezuje, je seveda Cohenov pečat, ki ga pesmi neizogibno nosijo. Besedilno bogato in razdelano upravlja z motivi ljubezni, vere, spolnosti, glasbe same in celo družbene kritike, kar mu je tekom kariere prineslo številna priznanja, tako ustna kot materialna, ter neštete oboževalce.

Ko se je Cohen po začetku devetdesetih nekako umaknil z ustvarjalnega prizorišča in publiki ponudil le občasne kolaboracije s partnericami iz glasbenega ali zasebnega življenja, se za pet let celo predal samoti zen budizma, odrskih desk pa se precej dosledno izogibal, se je polnopravna vrnitev zdaj že starejšega moža v novem tisočletju zdela nekako manj verjetna. Za še manj verjetne so se nadalje izkazali razlogi, ki so Cohena na turnejo ponovno odpeljali leta 2008 - prvič po desetletju in pol, na pragu načrtovane upokojitve. Ali je tej odločitvi botrovala finančna depresija, v katero so ga, kolikor je znano, pahnili najožji sodelavci, ni gotovo, a se zdi mogoče. Le dva meseca pred začetkom koncertnega popotovanja, ki traja do današnjega dne in je Cohena v tem času večkrat popeljalo okrog sveta, je bil takrat 74-letni poet slavnostno sprejet v Rock and Roll Hall of Fame. Lou Reed je v svojem govoru ob tej priložnosti le še potrdil, da Cohen “sodi v najvišji in najvplivnejši razred piscev pesmi”.

Kakršnikoli so že razlogi za Cohenovo vrnitev na odre: čast obiska tega velikega umetnika naj bi tudi slovensko prestolnico doletela že leta 2008. Ko je bilo v sledečih dveh letih prav toliko njegovih koncertov vsaj neuradno napovedanih, pa brez pravih razlogov tudi odpovedanih, so oboževalci tekom turneje poromali na koncerte v druge evropske države, avgusta letos tudi v Avstrijo in na Hrvaško. Nato pa smo, še v zaprepadenosti od Dylanovega letošnjega nastopa v Hali Tivoli, oktobra po nekako kratkoročni in na pol zanesljivi napovedi v Ljubljani dočakali tudi nastop drugega od obeh velikih folk trubadurjev.

Kot drugi koncert sploh v sveže pripravljeni Areni Stožice je bil nastop tudi neke vrste preizkus, predvsem za ekipo ozvočevalcev, kakor pričajo fotografije s turnejskega dnevnika na Cohenovi uradni spletni strani. Da se je organizacija nastopa vsaj s strani števila obiskovalcev izkazala za smiselno, je bilo prav tako jasno že kmalu po vstopu v dvorano, saj je bila le-ta nabito polna. Ali pri nas premoremo toliko Cohenovih oboževalcev ali so navdušenje ustvarile le neuslišane napovedi zadnjih let, bo najbrž ostalo nerazjasnjeno, dvomi v primernost športne arene za nastop velikega umetnika pa so se skoraj popolnoma razblinili takoj, ko je slednji stopil na oder.

Kar osemčlanska spremljevalna skupina je tista, ki je Cohena sprejela v svojo odrsko sredo, ta pa nas je za začetek popeljal v ples do konca ljubezni: Dance Me to the End of Love. Njegov glas, je prva ugotovitev, se je z leti ne le znižal, temveč postal tudi še bolj raskav, pa vendar zmerom mehak in prijeten. Kot v najboljših trenutkih odlične sintetične plošče I’m Your Man torej, v katere zaključku Tower of Song slišimo: “bil sem rojen z darom zlatega glasu”. Publika navdušeno vzklika in ploska, pa čeprav sredi pesmi same; tukaj so, da počastijo preroka zlatega glasu. A tudi na njegove soborce nikakor ne gre pozabiti. Odlični in dovršeni instrumentalisti, ki Cohena spremljajo na turneji, so namreč njegovi dolgoletni spremljevalci in prijatelji. Gentlemanski klobuk, pod katerim Cohen skriva svoje osivele lase, sname le redko. Takrat pa prav kot poklon tem glasbenikom; najraje, ko iz svojih instrumentov z občutkom izvabljajo popoln zvok. Za vokalno spremljavo skrbita sestri Webb, ki prevzemata vlogo močnih ženskih spremljevalnih glasov, na kakršne se je Cohen tekom svoje glasbene kariere zmerom rad zanašal. Da pa skoraj družinsko povezanost članov zasedbe še bolj začutimo, ima Cohen sam za vsakogar pripravljen oseben poklon in komplimente, s katerimi ne skopari.

A zgoraj omenjeni Tower of Song je že začetek drugega dela koncerta, drugega zaključenega seta po krajšem premoru. Skupaj redni del nastopa obsega kar 21 pesmi, za katere poslušalci vedo, da že same ničkolikokrat posežejo čez mejo šestih minut, solo vložki pa jih v živo radi še dodatno podaljšajo. To pa obveznih dodatkov sploh še ne vključuje. Takšne megalomanske razsežnosti nastopa, bi pričakovali, lahko izčrpajo še tako neumornega izvajalca. A Cohen se ne da niti za trenutek. Kljub svojim šestinsedemdesetim in nekoliko sključeni drži je več kot vitalen; ne odreka se poplesavanju na oder in z njega, poklekanju pred svojimi glasbeniki ter celo lastnoročnemu igranju instrumentalno zahtevnih odsekov, kot je kitarska linija iz Avalanche. Ker mu let ni pripisati, pa tudi programsko posega predvsem v zlato dobo svoje kariere. Pravzaprav je ves seznam odigranih pesmi en sam izbor največjih uspešnic, če lahko o takih pri Cohenu sploh govorimo. A v vsakem primeru so nastopi takšnega velikostnega razreda nujno populistično naravnani - in tudi pri izvajalcih s tolikšno umetniško integriteto, kot jo ima Cohen, ni nič drugače. Tu seveda ni govora o nujno nekoliko predrugačenih aranžmajih izvedb v živo, temveč predvsem o odsotnosti bolj surovih trenutkov Cohenove diskografije, kot je denimo mrzlični Dress Rehearsal Rag. Še nekatere cinične pasaže besedil so prilagojene ali izpuščene, denimo v odlični Avalanche. Gre nemara za prilagajanje masovni publiki, prijaznost radijskemu poslušalcu?

Neizogibno se je potrebno sprijazniti, da pesmi s tako osebno vsebino, kot jo Cohenove pač nosijo, z rastjo na stadionske razsežnosti nujno nekoliko zvodenijo, saj so primernejše za intimni prisluh kot masovno podajanje. A Cohenu in skupini je v Stožicah kljub nekoliko sterilnemu ambientu uspelo ustvariti vzdušje, zaradi katerega pozabiš, kje in kdaj se nahajaš, saj je v tistem trenutku pomemba le glasba. Tega ne spremeni niti nekoliko popačen zvok na tribunah. Brez moči je celo dejstvo, da se seznam in vrstni red odigranih pesmi komaj kaj spreminjata že od pomladi 2008, pa da je celo zaporedje prirejeno dinamiki koncerta in ne dovoljuje pravzaprav nobene spontanosti. Tako je vnaprej posneta uvodna najava Stožic, da se “predstava začne čez 15 minut,” še kako na mestu. Zaključek posledično nujno tvorijo pesmi, ki govorijo o odhodu, kot so Closing Time in I Tried to Leave You, vključno z obveznimi večkratnimi odhodi z odra in vračanjem nazaj. Tudi po dveh letih skoraj nepretrgane turneje pa je na obrazih nastopajočih opaziti nasmeške, ki skupaj z mogočnostjo velikega finala Ain’t No Cure for Love podpisujejo sporočilo nastopa, turneje, Cohenovega življenjskega dela: pomembna je ljubezen, predvsem tista do glasbe.

Mja, recenzija koncerta po pol leta. Tole je bilo spisano za revijo Glasna in tam pod prejšnjim urednikom nikoli objavljeno.
Slike: http://leonardcohen.tumblr.com/

Nikjer, sedaj.

Če neka pesem vsakič pride na misel kot prvi izbor za morda najljubšo pesem vseh časov, bo že nekaj na njej. To morda ne drži in če bi do takega izbora dejansko prišlo, pod pritiskom teh mučnih in nadvse pomembnih miselnih procesov morda ne bi vzdržala. Pa vendar: tukaj je v vsej svoji veličini. Pove nam, kako razmišljamo, kako čutimo, in se sploh ne trudi orisati, zakaj. Vsak zagovarja svoj prav, v katerega še verjame ne, razen če je skrajno neumen, pa še tedaj se le pretvarja. V tej praznini prenapihnjenega niča zato hrepimo po odrešitvi, predpisana sredstva zanjo pa dosledno zavračamo v imenu razuma. Pa saj smo pametni ljudje. In če ponoči slabo spimo, če se premetavamo in kotalimo med rjuhami, so kriva škropiva in špricarji in še kaj. Le naše nemirne misli ne. Njihova krivda je le v tem, da nas silijo početi vse, za kar v svojem razširjenem razumevanju dobro vemo, da nam škoduje. Tako telesno kot umsko, če kaj takega sploh obstaja. Vprežene v vajeti navad nas policaj v glavi pijane prosi, naj se vendar sprehodimo po liniji najmanjšega odpora. Z njo smo nato tako prezaposleni, da vse velike geste ostanejo brez koga, ki bi jih bil pripravljen deliti s svetom. Ali vsaj s kom izmed nas. In nato šest besed naslika naš položaj. We are nowhere and it's now.

If you hate the taste of wine 

Why do you drink it until you're blind? 

And if you swear that there's no truth and who cares

How come you say it like you're right?

Why are you scared to dream of God 

When it's salvation that you want? 

You see stars that clear have been dead for years 

But the idea just lives on 

In our wheels that roll around 

As we move over the ground

And all day it seems we've been in between 

The past and future town

We are nowhere and it's now

We are nowhere and it's now

And like a ten minute dream in the passenger seat 

While the world was flying by

I haven't been gone very long 

But it feels like a lifetime 

I've been sleeping so strange at night

Side effects they don't advertise

I've been sleeping so strange 

With a head full of pesticide

I've got no plans and too much time

I feel too restless to unwind

I'm always lost in thought as I walk the block 

To my favorite neon sign 

Where the waitress looks concerned

But she never says a word

Just turns the jukebox on and we hum along 

And I smile back at her

And my friend comes after work 

When the features start to blur

She says these bars are filled with things that kill

By now you probably should have learned 

Did you forget that yellow bird?

How could you forget your yellow bird?

She took a small silver wreath and pinned it on to me

She said, "This one will bring you love" 

And I don't know if it's true

But I keep it for good luck

To ni Kanada, pa vendar.

Redki, a lepi so trenutki, ko neka pesem tako popolno opiše počutje nekega trenutka v času. Preprosta, nežna, dovzetna, skorajda resignirana. V tem trenutku je vsakdo John K. Samson in vsak domači kraj je Winnipeg. Ljubezen, ki je tako grenka, pa vendar vseobsegajoča. Umazane preproge, prazni pločniki, škatla vžigalic. O vetru, o snegu ni govora, pa ju vendar čutiš na svoji koži. Hladno je; to je gotovo. Veter pa prinaša piš zgodovine, katere groba prisotnost se odslika v zavrženih rojstnodnevnih voščilnicah. Ta preteklost je dvomestna, a neskončna. Iz sedanjosti v prihodnost pa si upamo le v previdnem štiričetrtinskem taktu.

My city's still breathing, but barely, it's true

Through buildings gone missing like teeth

The sidewalks are watching me think about you
Sparkled with broken glass

I'm back with scars to show

Back with the streets I know
Will never take me anywhere but here

The stain in the carpet, this drink in my hand

The strangers whose faces I know

We meet here for our dress rehearsal to say,

"I wanted it this way"
 

Wait for the year to drown

Spring forward, fall back down

I'm trying not to wonder where you are

All this time

Lingers undefined

Someone choose

Who's left and who's leaving

Memory will rust and erode into lists

Of all that you gave me

A blanket, some matches, this pain in my chest

The best part of lonely

Duct tape and soldered wires
New words for old desires
And every birthday card I threw away

I wait in 4/4 time

Count yellow highway lines

That you're relying on to lead you home

Los Angeles vs. Göteborg

Jeremy Jay v Pusterviku je bil, no, drugačen kot pričakovano. Poslušal sem očitno le njegov prvenec, kjer se igra z instrumentalno sintesajzersko estetiko, tukaj pa je angeleno privlekel na oder pravcat bend in igral predvsem komade z zadnje plošče. Ta naj bi nastala v Londonu, česar ji ni nujno slišati - pa tudi pesmi v živo zvenijo precej drugače kot na albumu. Precej bolj suho, precej bolj (indie/pop) rock. Pričakoval sem gozd sintesajzerjev in fantiča, izgubljenega med njimi, dobil pa tri zmedene instrumentaliste in samovšečneža, ki vsake toliko odigra tako nesramno preprost riff, da je prav zato odličen. Neprecenljivo tudi moje vprašanje po koncertu, ali obstaja še kak drug izvajalec z imenom Jeremy Jay, saj sem doslej pod tem imenom slišal le popolnoma drugačno glasbo. "It's the first album. Believe me, I made it."




Tudi ko je včeraj zvečer na domačem terenu igral Kristofer Åström, sem upal, da bo ta petintridesetkilski švedski songwriter sedel sam na odru le z akustično kitaro v rokah. Temu ni bilo tako; pridružili se mu je sumljiv bend po imenu Rainaways, ki izgleda kot kopica profesionalnih "rockerskih" plačancev. Moralo bi mi biti jasno, saj sem se vendar podal v Sticky Fingers, takorekoč Göteborški Orto bar. In čeprav sem prej ljubitelj folk kitare kot distorziranih klasičnih solaž, kvaliteta koncerta ni trpela. V ospredju je tudi tukaj stala nova plošča, Sinkadus, z občasnimi "evergreeni" iz obsežnega opusa tega pri nas mnogo preslabo znanega pisca. V mojih ušesi je nastradal le sicer genialni Devil, ki sicer živi od zlomljenega, obupanega Åströma za akustično kitaro - tukaj pa je kar dvakrat izbruhnil celoten bend (vključno z dvema električnima kitarama!). Pa še nekaj: če je odrekanje igranja svojega najbolj znanega (in morda najboljšega) komada trenutno zelo vroča in kul poteza, sem vendar mnenja, da se Åström ne bi smel odpovedati The Wild. Za sam konec, solo s kitaro, kot drugi dodatek obsežni setlisti. Morda pa Britte Persson ravno ni bilo v mestu - ali pa je bilo krivo to, da se je množica po prvem dodatku preprosto obrnila in odšla. Če ti je bilo všeč, ploskaj, jebemti! V rokenrolu nenapisana pravila ne bi smela obstajati :D

Pravo poletje?

Grenko priznanje: vse prevečkrat se po začetnem eno- do dvakratnem poslušanju albuma "odločim", katere pesmi so mi "všeč" in katere mi "niso"; vpričo kroničnega pomanjkanja časa nato med vožnjo/hojo po mestu poslušam samo prve. Še dobro, da sem si To All the Lights in the Windows začel prepevati kar sam od sebe, čeprav je bila izvirno v drugi kategoriji. To potrdi znano dejstvo: pesmi, ki so všečne na prvo žogo, to niso nujno tudi na dolgi rok - in obratno.



Mimogrede: kaže, da se bom pesem znašla na Harmonic Generator, poletje '09 miksu, ki ga nekako pripravljam. Saj vem, da s poletnim miksom zamujam, ker smo že na začetku julija - pa saj je zato vreme takšno, kot da smo sredi aprila. Predloge za vključitev sprejemam v komentarjih (ni nujno, da gre za letošnje/aktualne pesmi :)).

Ljubezen do glasbe in spanje na trdih tleh: Portugal. The Man

Ob poslušanju fragmentov pesmi z njihovega prihajajočega izdelka postane jasno: Portugal. The Man se počasi, a gotovo razvijajo iz obskurne in vznemirljive alaške senzacije v skupino iz najvišje lige pop/folk/rock piscev. Najnovejši album nosi prikupen in z barvito naslovnico skladen naslov The Satanic Satanist; gre za očitno še en izpiljen, v vseh pogledih dodelan izdelek, kot smo tega od Portugal. The Man tako ali tako vajeni, uradno pa prihaja na police 21. julija. Po tem, ko je prek svoje uradne strani in ostalih kanalov (Facebook, Twitter) bend postopoma prinašal delce novo posnetih pesmi med svoje (upravičeno navdušene) oboževalce, pa se je kak teden nazaj album že pojavil na spletu v celoti. Frontman John Gourley, znan zagovornik downloadanja glasbe, je kot odgovor na uradno spletno stran skupine postavil blogovski zapis, naslovljen The Leak, v katerem razpravlja o pomenu spletnega deljenja glasbe, "klasični" izgubi navdušenja nad novostmi ter nič kaj blestečih razmerah, v katere je postavljen celo tako odličen in priznan bend kot njegov. Seveda si ne pusti vzeti skoraj optimističnega zaključka, ki najde rešitev med tistimi pravimi oboževalci, ki bi se jim reklo tudi ljubitelji: "I am happy vinyl is coming back, it needs to." Poglejte in se zamislite; tudi sam delim njegovo mnenje, da z zastonjsko ponudbo glasbe ni nič narobe, dokler po svojih močeh podpiramo izvajalce preko koncertov, merchandisea in pač glasbe v takšni ali drugačni obliki.

The Satanic Satanist bo, upam, kmalu našel svoje mesto v mojem seznamu za predvajanje, na prvi poziciji albuma pa najdemo tale indie pop dragulj:

Singles Club #2: Murder by Death

BROTHER

Naj začnem ta opis z obveznim citatom, da Murder by Death kljub svojemu na videz deathmetalskemu imenu na odru vendarle ne koljejo drobnice, temveč so se poimenovali po komediji iz sedemdesetih? No, prepozno. Gre za skupino, za katero sem nekoč slišal morda najbolj slikovit opis sploh; nekdo, ki ga poznam, je zvok določenih njihovih pesmi predstavil z "arrrr-mi-smo-pirati". Priznavam, da se v take globočine njihove diskografije še nisem spuščal, a kakorkoli že - singl Brother s predzadnjega albuma In bocca al lupo je zgodba z zaprašenih cest iz krajev, kjer kri ni voda. V družinsko skoraj idilo ob smrtni postelji se tihotapijo droge in prevare, v ameriški plesno-pivski bar pa ta bend uspe pretihotapiti svoj galop čez širne poljane. Edino luštno punco daleč naokoli imajo seveda v svojih vrstah in so jo posadili za violončelo.



B-side 7'' izvedbe prireja nepriredljivo, in to z odliko. Zlajnana Don't Cry zlajnanih Guns 'n Roses v njihovi izvedbi zveni, kot se spodobi: morbidno in ravno dovolj svojsko, da prepriča. Da je bila vključena na kompilaciji Visions-ovih B-sideov leta (čeprav je vse skupaj izšlo 2007, WTF), je v prvi vrsti sploh pripomoglo k tej objavi. Pesem je mogoče streamati tukaj.

Recesija!

Ne se bati, ne bom postal političen. Le o tem poročam, da gospodarska kriza očitno res krepko razsaja, če pivo zdaj še na Metelkovi stane 1.70 evra. Škandal! :)

To nezaslišano podražitev izkusiti sem imel moč včeraj zvečer v Gromki, kjer je v okviru kantavtorskega večera nastopil avstrijski mladenič s posrečenim priimkom (in umetniškim nazivom) Kmet. Vsi, ki se zdaj smejete: tudi jaz sem se, in to precej, ko smo lani na Dunaju pred Killsi opazili naslednje plakate:

No, takrat pač še nisem vedel, da bo fant nastopil na Metelkovi, tako pa sem si ga sedaj bil primoran ogledati že iz radovednosti. Po prvem poslušanju - mnogo pesmi je na voljo tukaj - pa sem bil tudi več kot pozitivno presenečen. Pa pojdimo po vrsti.

Večer je včeraj odprla Xenia, sama sebe imenujoča "oseba Ksenija Jus", slovenska piska pesmi z bojda že šestimi izdanimi albumi. Začela je res obetavno s preprostimi, precej prijetnimi komadi sama za kitaro, a se je na žalost tako tematsko kot v svoji malce narejeni ekscentričnosti kmalu pričela ponavljati. Saj je zabavno uglaševanje imenovati Pesem kitare, tretjič zapovrstjo pa tudi več ne.
Na žalost so tudi polovico publike predstavljali očitno njeni privrženci/prijatelji/glasbeni sodelavci, ki so kmalu po njenem nastopu neslavno zapustili prizorišče. In to le kmalu zatem, ko je nanj stopil Kmet (za prijatelje Florian :)) in se namestil za svojimi efektnimi pedali. Brez tehničnih težav na začetku ni šlo (welcome to Metelkova), a je kmalu dobil priložnost pokazati, kaj zna: tisti "100% live loops" na plakatu ni bil napisan kar tako tjavendan. Ritem kitara, human beatbox in še kakšne igrice si je fantič sproti lepo nasemplal za glasbeno ozadje samega sebe in svoje vrhunske kitarske virtuoznosti. Pa ne tiste spolirane, sluzaste vrste, vse prej kot to: surovo in neposredno, ritmično zahtevno in prešernega režanja vredno ob vsej tej grobi lepoti preprostega inštrumenta. Vmes še kakšna anekdota za povrh, ki je popestrila kako izmed besedil v angleščini, preden se je - najverjetneje kar na svojem rdečem Puchu - poslovil od naše žal maloštevilne množice.

Blue? White?

Naveličani veselih božičnih tra-la-la melodij iz zvočnikov nakupovalnih središč, ko iščete tista nepotrebna, neuporabna božična darila? Da o Last Christmas sploh ne govorimo. K sreči alternative obstajajo - in ni jih malo. Že Okkervil River so lani lansirali božični mixtape, Sufjan Stevens pa se vsako leto znova trudi razveseliti z novim šopkom lastnih in zimzelenih prazničnih (naj rajši dela na svojem projektu "50 albumov o 50 ameriških zveznih državah," drugače mu bo zmanjkalo časa, hehe). Zame pa je ultimativno otožno božično pesem ustvaril ali bolje rečeno priredil kdo drug kot Bright Eyes - po klasiki iz countrya, najbolj znani v Elvisovi izvedbi. Klišejsko vesele praznike torej tudi od mene!

Inspiracije

Včasih se je kljub poplavi aktualne glasbe, ali pa prav zato, zanimivo spuščati v zgodovino, vplive in inspiracije svojih najljubših izvajalcev. Tako preko Okkervil River odkriješ Tima Hardina, bojda folk legendo. Okrog njegove pesmi Black Sheep Boy so inteligentni teksaški folk rockerji namreč razvili celoten koncept svojega odličnega istoimenskega albuma.
Ali pa je slučajno poslušan komad iz sedemdesetih dovolj, da sproži iskrico prepoznavnosti in preko sorodnega vodenja melodije poveže Harry Nilssona, pisca pesmi, katerega diskografija bi utegnila vsebovati obilo na kožo mi pisanih pop domislic, ter Belgijca Sioen. Slednjega poznam preko pompozno klavirskopopovskega albuma Ease Your Mind in zdi se mi, da sem v Nilssonu pravkar odkril enega njegovih herojev. Prepričajte se sami.

Nilsson, Gotta Get Up


Sioen, At a Glance

Featuring...

V luči nahajpanega dueta med gospodom White in gospodično Keys, ki - sicer zelo po bondovsko - konsekvento pojeta drug mimo drugega (in smo zato veseli, da njuna afera ne bo trajala dlje od kateregakoli ljubezenskega razmerja agenta 007) sem se spomnil, da veliki "indie" dueti vendarle lahko tudi uspejo. Še posebej zanimivi znajo biti, ko se kakšnemu šele stremečemu ali že priznanemu, pa vendar sorazmerno mlademu izvajalcu ob bok postavi legendarna rokenrol živina in prvemu tako podeli pravi viteški udarec. Trije primeri sledijo.

The Killers - Tranquilize
Angry white boy, Velvet Underground heroj in praoče sončnih očal na odru Lou Reed se pridruži našim najljubšim mormonom The Killers za Tranquilize, nosilni komad njihove B-side kolekcije Sawdust. Pesem, ki bi jo bolj racionalno (beri: preračunljivo) razmišljujoče skupine razstavile na prafaktorje in iz hookov, ki so na razpolago, sestavile vsaj 3-4 semi-hitsingle, Killersi pa kompaktirajo v še eno, sicer manj zvezno, a prav tako učinkovito himno za proženje pesti proti nebu.



TV on the Radio - Province
Tipično eklektičen, a vendar skoraj jesensko melanholičen komadič s kakim zanimivim ritmičnim vložkom in ledenim klavirjem. Sorazmerno visoki, specifični vokali se lepo dopolnjujejo z gospodom kameleonom himself, ki iz ozadja barva to zvočno podobo: David Bowie.

Jenny Lewis - Carpetbaggers
V tej pesmi z Acid Tongue, aktualnega albuma gospodične Lewis, ki praznuje dober, preprost, uptempo folk rock komad, je avtor Jonathan Rice svoj vokalni del prepustil legendarnemu galantnemu punkerju Elvisu Costellu. Ta zgodbo o prebrisanih gospodičnah intonira malce prevpito in skorajda ne izpade na mestu, pa vendar ne skali celostne podobe - glavna je še zmerom prepričljiva Lewisova.

Those bitter songs you sing, they're not helping anything...

The Weakerthans, Reconstruction Site

Čar večnih insider bendov, predestiniranih, da za vse čase ostanejo tuji mainstreamovski publiki, je prav v tem, da se nikoli ne obrabijo. Tako melanholija The Weakerthans, folk pop rockerjev z jasnim punk ozadjem, ostaja sveža kot hladna kanadska jutra. Kanada! Tam, se zdi, poznajo en sam letni čas; tisti, ko se jesen še ni končala, zima pa še ne čisto začela; takrat je megla še prijetna. In ta plošča, takšen album slik - iz bolnišnic, porok, gostiln sredi noči z osamljeno natakarico in razbitimi kozarci. Muca po imenu Virtute je razočarana nad samopomilovanjem svoje gospodarice. John K. Samson razglaša: One Great City!, pa vendar poje: "I hate Winnipeg". Na Antarktiki ga je pingvin naučil francoščine: "Comment allez-vous ce soir? Je suis comme ci comme ca." Grenko-sladke podobe snega, preteklosti in zamaknjene lepote, pa čeprav je slednja le še ena od besed, ki jih nikoli ne znamo pravilno črkovati. Odeto v tri sonete, prvi odločen, drugi surrealen, tretji cmok v grlu. Toplo priporočilo za hladnejše dni.

Megla nad pristanom

The Mountain Goats, Heretic Pride

Res imam rad glasbena priporočila, ki zadenejo v nulo, ko nekdo dovolj pozna tvoj glasbeni okus, da nanj preslika kak obskuren, a upravičeno cenjen bend. Kot že toliko drugih sem sicer tudi The Mountain Goats že poznal po imenu, a mi je šele ob prepričljivem videu za Sax Rohmer #1 zares naredilo "klik". In zdaj se učim, začenši pri aktualnem albumu Heretic Pride.

The Mountain Goats so eni tistih herojev, ki vztrajajo pri svojem ne glede na (glasbene) letne čase; od leta 1991 je njihova diskografija nabrala kakih pol milijona albumov, EPjev, singlov in split plošč. Na prejšnjih izdajah velikokrat klasificirani kot lo-fi, so z novim tisočletjem pričeli uvajati postopno bolj in bolj izpiljen, v klasičnem smislu sproduciran zvok, ki se na Heretic Pride razvije v skoraj pop rock podobo. Osrednja figura je - kakor že zmeraj - vsekakor pisec pesmi John Darnielle, katerega akustična kitara med božanjem in skorajda udarnimi podvigi je njegovo primarno orožje. Najbolj neposreden je brez dvoma otvoritveni Sax Rohmer #1, ki prinaša vse kvalitete dobrega singla; je tudi edina pesem, v kateri Darnielle zveni za odtenek manično. Zna se zgoditi, da izkušeni poet hoče poudariti svojo vokalno izraznost, pa ga ob tem zategne, kot da je kak Billy Corgan. Na srečo le redko. Večina albuma je zelo prijetno poslušljiva; občasna godala v izbruhih ali kot subtilna podlaga nikoli ne zvenijo poceni, temveč zmeraj na mestu, celostna podoba pa izpade prijetno skulirana do udarno spevna, a zmeraj subtilna in nikoli tako turobna kot oblačno nebo na naslovnici. Besedila so lepo impresionistična, tu pa tam polna divjih prispodob - ali pa oboje naenkrat (Autoclave). Rutinirana, a še zdaleč ne naveličana folk pop instanca, manj pop od Shinsov, bolj pristna od Dashboard Confessional, a zvočno manj razgibana in opulentna kot recimo Bright Eyes. Zdaj mi manjka le še pogum (no, pa morda še čas) zaorati v pretekli katalog - ki se prav te dni dopolnjuje s svežima EPjema.

Pop glasba premagana z lastnim orožjem!

Okkervil River, The Stand Ins

Z dvojnimi albumi je težko. Naj izidejo obenem (Red Hot Chili Peppers, Stadium Arcadium) ali ločeno (System of a Down, Hypnotize/Mezmerize), poslušalec ima nekako zmeraj občutek, da gre za prevelik odmerek glasbe naenkrat, ki prinaša tudi neizogibno samoplagiatorstvo, saj se ne omejuje na najboljše izmed ustvarjenega. Tu je albumski dvojec zasedbe Okkervil River v prednosti, saj kljub koncipiranosti kot dva medsebojno povezana ploščka prinaša le 17 pesmi, če odštejemo tri kratke, povezovalne instrumentalne vložke. In kam se lahko aktualni The Stand Ins umesti kot nadaljevanje kritiško cenjenega in odlično na svojih nogah stoječega The Stage Names? Primerjava je neizogibna in po pričakovanjih je "nadomestki" ne vzdržijo. Vsaj ne popolnoma. Da se razumemo: pod nobenim pogojem ne govorimo o slabih, manjvrednih pesmih; le takih presežkov kot na prejšnjem albumu tu ni več najti. Pesmi so preprostejše, kar se tiče strukture, a nič manj zagnane. Will Sheff s svojim vokalom med neutolažljivo melanholijo in pikrim obtoževanjem še vedno pripoveduje zgodbe o samovšečnih samooklicanih umetničkih, samomorilskih porno zvednicah in bivših puncah, ki jih potem vidiš le še na televiziji; vse skupaj rajši z vidika enega svojih akterjev in ne le kot pičel tretjeosebni opazovalec. Najbolj načitan frontman v rock glasbi poleg tega prepleta svoje rime ter osupne z zavidljivo rabo angleškega jezika, ki seže daleč nad povprečne tra-la-la ljubezenske pesmice iz radia. Kdo je tukaj torej the liar who lied in his pop song, če Sheff priznava, da se identificira s svojimi liki (in je zato verjetno v vsakem izmed njih najti tudi malo njega samega)? Te vihrave, še zmeraj folkovsko obarvane pesmi obračunavajo s popularno glasbo, pa vendar vlivajo upanje, bolj preko svoje atmosfere kot preko besedil - saj Sheff res pravi, da ja največja laž pop glasbe zatrjevanje, da bo vse spet dobro. Pop, premagan z lastnim orožjem. Ne pustite se pobožati zlikanim hinavcem, temveč dovolite, da vas zgodbe Okkervil River očarajo, pa vendar pustijo na trdnih tleh.

Električni šamani: Animal Collective v Menzi, 16.10.08

Animal Collective? V Menzi? Novica je na slovensko "indie sceno" (ja, tisto indie sceno, ki šteje maksimalno 40 ljudi, ki se vsi poznajo preko last.fm, facebooka ali obojega) udarila kot strela z jasnega. Končno ogromen koncert na naši mali Metelkovi! Končno koncert kritiško priznanega benda, za katerega ni treba prevoziti nekaj sto kilometrov ali preposlušati pet cenjenih, a težkih (lepši izraz za "neposlušljivih") albumov!

No ja, slednje ne drži popolnoma. Vsaj zame so bili AC zmeraj bolj ali manj neznanka, Bitchforkovi ljubljenčki, ki se jih nikoli nisem imel jajc spraviti poslušat. Poleg tega sem jih iz neznanega razloga metal v isti koš z Architecture in Helsinki, katerih happy happy indie pop začetek albuma mi par sekund para živce vsakič, ko preposlušam Neon Bible in Win Butler ravno z dušo odpoje My Body Is a Cage. Pa Animal Collective z njimi v bistvu nimajo nobene veze. Sploh. In tako sem v zadnjem tednu ali dveh zagrizel v diskografijo z aktualnim Strawberry Jam (ogabno čudovita naslovnica!) na čelu in doživel presenetljiv efekt: prav omenjen album se mi je iz "neposlušljivega sranja" (prvo poslušanje) nemudoma preobrazil v "odtrgano, a prav zabavno zadevo" (drugo poslušanje). Tako sem se na koncert podal optimističen in, kot zmeraj, odprtih ušes (saj bi šel tudi sicer, za podporo "sceni" pa to, saj veste).

V še eni zmoti svoje neskončne nevednosti sem besedo Collective v imenu povezoval z ogromnim številom članov benda, nekako vsaj toliko, da bi se Krašu zanje že splačalo lansirati lastno linijo Životinjskega carstva. Posledično so me presenetile pičle tri pojave na odru: Panda Bear, Avey Tare in Geologist, kot sem za njihova imena izvedel naknadno. Menzin mini oder z drogom na sredi je bil nabito poln, pa klasičnih inštrumentov vendarle skoraj ni bilo videti, le kitara ob robu in nekakšni zametki bobnov. Vse ostalo so bile dobesedne gore efektov in ostalih zvočnih sintetizatorjev, ki so tako dominirali sliko. Geologist se je, kako primerno, z rudarsko svetilko prebijal skozi tunele zvočnih tepihov, meandrirajočega klikanja, čivkanja in sorodnih živčnosti. Preostali živali sta se med izživljanjem nad svojimi gumbki in tipkami, o, celo kitaro, vokalno izmenjevali, vse skupaj pa je segalo od jamranja preko občasnih krikov vse do kakšnega namiga na pop melodije. Prav približki klasičnim oblikam pesmi so najbolj razširili že itak ogromne nasmeške privžencev in tudi meni (po pričakovanju) najbolj ugajali, pa čeprav mi ni uspelo osvojiti niti besedil tistih nekaj komadov, ki kažejo zametke spevnosti, ja jebemti, celo plesnosti. Nič čudnega, če so pa tovrstne pasaže tako izvrstno skrite pod hektolitri svetlega zvočnega balasta, ki je zavzemal obsežen del večera ter risal svetleče podobe v glavah. Vse skupaj se je zlivalo nad bobnanjem, nediferenciirano alternirajočim med organiko in konzervo, pa vedno v tako odfukani ritmiki, da je vse skupaj zvenelo kot ples za dež 2.0 za šamane v nevrološki kliniki. In ko smo že pri nevrologiji: kdor je epileptik, pa se tega slučajno še ne zaveda, se je na tričetrt koncerta verjetno ves penast znašel na s pivom politih tleh, tako pulzirajoča je bila svetlobna slika; kot Speed of Sound na amfetaminih. Malo meskalina ali drugih zavest alternirajočih substanc, govoril bi o koncertu življenja. Zdaj sem doživel le bizarne spektre prepletanja zvoka na tričetrt poti med zehanjem in zamaknjeno evforičnim trzanjem po taktu. Reality check? Nočem! Buba, še!

Valle Místico goes Zagreb - Conor Oberst and the Mystic Valley Band, Škuc Pauk, 8.9.2008

Zdaj, ko sem po dveh tednih končno spet prišel do poštenega računalnika, kjer mi knjižnična ali sorodna javnost ne diha za ovratnik med brskanjem po netu, obljubim, da bom samo še enkrat zatežil z aktualnim izdelkom C. Obersta, nato pa počakal, da fant ustvari kaj novega :)

In tako najprej: koncert v Zagrebu je bil bolj Mystic Valley Band kot Conor Oberst. Očitno gre res za projekt, ki bi naj vsaj v živo deloval kot polnovredna skupina - kar postavlja pod vprašaj, zakaj je potem album naslovljen in zastavljen tako "solo". Verjetno, ker je Oberst avtor komadov - a večina članov zasedbe (Nik Freitas, Jason Boesle, Taylor Hollingsworth, Macey Taylor) je kljub temu prišla do besede; le Nate Walcott se je obdržal tih za svojimi klaviaturami. Ker je bend zaradi okvare avtobusa zamujal, se je Zagrebu oddolžil tako, da so zaigrali predskupino kar sami sebi - vsak izmed štirih piscev pesmi je tako predstavil dve pesmi svojih siceršnjih skupin. V primeru Obersta je to seveda prineslo nepričakovano navdušenje vsem tr00 Bright Eyes fanom v dvorani (in po pravici povedano, kdo je pa prišel prav zato, ker mu je album Conor Oberst tako zelo všeč??), saj smo bili deležni dveh najbolj zlomljeno lepih trenutkov njihovega najboljšega albuma - First Day of My Life in Lua. Pesmi je °lUKA.V lepo dokumentiral in objavil; vse skupaj spremlja Walcott na svoji Trompete des Todes. Tudi prispevki ostalih kandidatov so bili všečni, pri čemer sta Boesel in Freitas zvenela bolj klasično songwritersko in prepričala tudi s prijetnimi glasovi, Hollinswort pa je deloval bolj kot kak Dylan na par bpm hitreje - in rahlo sitno.

Sam osrednji nastop z akterji, ki smo jih do tedaj že dodobra spoznali, je izpadel presenetljivo glasno in prijetno dinamično. Oberst se je gibal nekje na transverzali od igrivega do odsotnega, odvisno od komada in situacije, in niti ni izpadel preveč pijan - čeprav se je malo izživljal z rokerskimi pozicami ala skakanje po bas bobnu in orglah ter nakazovanjem besedil svojih pesmi (can you get this tube out of my arm?). Pri tem je znal celo prekiniti igranje kitare, kar se sicer še poznalo ni, pri tako netipično poudarjeno kitarskem zvoku (3 kitare plus bas!). Publika je bila rahlo statična, a večino časa rahlo zamaknjeno nasmejana, ko je bend streljal svoje na žalost manj brezčasne folkrock rakete, pa ko je Oberst nalašč pel mimo čudovitih melodij iz Lenders in the Temple. Smo pa dobili Dylana (Corrina, Corrina) in veliko kvalitenih B-sajdov, tudi z Boeselom, Freitasom in celo Taylorjem na vokalih. Slednjega je prekinil Oberst, ki se je primajal na oder z velikim kozarcem neidentificirane rdeče pijače in malo piksno Ožujskega. Proti koncu smo se na Hospital uspeli celo res razgibati, glasilke pa so itak ves čas trpele na račun spet citiranja vrednih tekstov. Ko je Oberst za konec razglasil "Zagreb, I really like you" in sedel za klaviature, so srca za trenutek že zastala v upu na Lover I Don't Have to Love - a to bi bil preveč popoln zaključek dolge in kvalitetne noči z druščino iz Nebraske. Še kdaj - takrat, upam, z Bright Eyes repertoarjem in najmanj tako intenzivno.