Nikjer, sedaj.

Če neka pesem vsakič pride na misel kot prvi izbor za morda najljubšo pesem vseh časov, bo že nekaj na njej. To morda ne drži in če bi do takega izbora dejansko prišlo, pod pritiskom teh mučnih in nadvse pomembnih miselnih procesov morda ne bi vzdržala. Pa vendar: tukaj je v vsej svoji veličini. Pove nam, kako razmišljamo, kako čutimo, in se sploh ne trudi orisati, zakaj. Vsak zagovarja svoj prav, v katerega še verjame ne, razen če je skrajno neumen, pa še tedaj se le pretvarja. V tej praznini prenapihnjenega niča zato hrepimo po odrešitvi, predpisana sredstva zanjo pa dosledno zavračamo v imenu razuma. Pa saj smo pametni ljudje. In če ponoči slabo spimo, če se premetavamo in kotalimo med rjuhami, so kriva škropiva in špricarji in še kaj. Le naše nemirne misli ne. Njihova krivda je le v tem, da nas silijo početi vse, za kar v svojem razširjenem razumevanju dobro vemo, da nam škoduje. Tako telesno kot umsko, če kaj takega sploh obstaja. Vprežene v vajeti navad nas policaj v glavi pijane prosi, naj se vendar sprehodimo po liniji najmanjšega odpora. Z njo smo nato tako prezaposleni, da vse velike geste ostanejo brez koga, ki bi jih bil pripravljen deliti s svetom. Ali vsaj s kom izmed nas. In nato šest besed naslika naš položaj. We are nowhere and it's now.

If you hate the taste of wine 

Why do you drink it until you're blind? 

And if you swear that there's no truth and who cares

How come you say it like you're right?

Why are you scared to dream of God 

When it's salvation that you want? 

You see stars that clear have been dead for years 

But the idea just lives on 

In our wheels that roll around 

As we move over the ground

And all day it seems we've been in between 

The past and future town

We are nowhere and it's now

We are nowhere and it's now

And like a ten minute dream in the passenger seat 

While the world was flying by

I haven't been gone very long 

But it feels like a lifetime 

I've been sleeping so strange at night

Side effects they don't advertise

I've been sleeping so strange 

With a head full of pesticide

I've got no plans and too much time

I feel too restless to unwind

I'm always lost in thought as I walk the block 

To my favorite neon sign 

Where the waitress looks concerned

But she never says a word

Just turns the jukebox on and we hum along 

And I smile back at her

And my friend comes after work 

When the features start to blur

She says these bars are filled with things that kill

By now you probably should have learned 

Did you forget that yellow bird?

How could you forget your yellow bird?

She took a small silver wreath and pinned it on to me

She said, "This one will bring you love" 

And I don't know if it's true

But I keep it for good luck

Zamenjaj le dve črki...

... pa iz Wolves dobiš Holmes. Prav zato si smejo tudi oni za ikonografijo istoimenskega albuma izbrati tega očitno zelo indie plenilca. Kdo bi verjel, da fant, ki bi ga vizualno prej kot na oder uvrstil v švedsko nogometno reprezentanco, piše takšne komade in jih poje s tako lomljivim glasom. Referenca morda Great Lake Swimmers, tudi stilsko s to zmesjo indie pop alt-countrya, pri čemer tukaj k kategorizaciji neizpodbitno pripomore slide kitara. Najbolj geekovski fant, ki slednjo upravlja, pa izgleda tudi najbolj švedsko na celotnem odru, nenazadnje zaradi kul Pirate Bay majice (tega je sicer pravkar kupil Warner, kaj to pomeni?). Kompliciram? Ne bojte se, glasba Holmes je toliko lepa, kot je preprosta. Čeprav brez globoko slovenskih izpadov ne gre: harmonika na odru je nujno povod za klic "eno narodno!" Holmes so vseeno veseli, da smo jih prišli pogledat, a je koncerta konec že po 10 komadih. Kratko, a (grenko)sladko. Prijetno neprijetno tiščanje v trebuhu.

Singles Club #2: Murder by Death

BROTHER

Naj začnem ta opis z obveznim citatom, da Murder by Death kljub svojemu na videz deathmetalskemu imenu na odru vendarle ne koljejo drobnice, temveč so se poimenovali po komediji iz sedemdesetih? No, prepozno. Gre za skupino, za katero sem nekoč slišal morda najbolj slikovit opis sploh; nekdo, ki ga poznam, je zvok določenih njihovih pesmi predstavil z "arrrr-mi-smo-pirati". Priznavam, da se v take globočine njihove diskografije še nisem spuščal, a kakorkoli že - singl Brother s predzadnjega albuma In bocca al lupo je zgodba z zaprašenih cest iz krajev, kjer kri ni voda. V družinsko skoraj idilo ob smrtni postelji se tihotapijo droge in prevare, v ameriški plesno-pivski bar pa ta bend uspe pretihotapiti svoj galop čez širne poljane. Edino luštno punco daleč naokoli imajo seveda v svojih vrstah in so jo posadili za violončelo.



B-side 7'' izvedbe prireja nepriredljivo, in to z odliko. Zlajnana Don't Cry zlajnanih Guns 'n Roses v njihovi izvedbi zveni, kot se spodobi: morbidno in ravno dovolj svojsko, da prepriča. Da je bila vključena na kompilaciji Visions-ovih B-sideov leta (čeprav je vse skupaj izšlo 2007, WTF), je v prvi vrsti sploh pripomoglo k tej objavi. Pesem je mogoče streamati tukaj.

Valle Místico goes Zagreb - Conor Oberst and the Mystic Valley Band, Škuc Pauk, 8.9.2008

Zdaj, ko sem po dveh tednih končno spet prišel do poštenega računalnika, kjer mi knjižnična ali sorodna javnost ne diha za ovratnik med brskanjem po netu, obljubim, da bom samo še enkrat zatežil z aktualnim izdelkom C. Obersta, nato pa počakal, da fant ustvari kaj novega :)

In tako najprej: koncert v Zagrebu je bil bolj Mystic Valley Band kot Conor Oberst. Očitno gre res za projekt, ki bi naj vsaj v živo deloval kot polnovredna skupina - kar postavlja pod vprašaj, zakaj je potem album naslovljen in zastavljen tako "solo". Verjetno, ker je Oberst avtor komadov - a večina članov zasedbe (Nik Freitas, Jason Boesle, Taylor Hollingsworth, Macey Taylor) je kljub temu prišla do besede; le Nate Walcott se je obdržal tih za svojimi klaviaturami. Ker je bend zaradi okvare avtobusa zamujal, se je Zagrebu oddolžil tako, da so zaigrali predskupino kar sami sebi - vsak izmed štirih piscev pesmi je tako predstavil dve pesmi svojih siceršnjih skupin. V primeru Obersta je to seveda prineslo nepričakovano navdušenje vsem tr00 Bright Eyes fanom v dvorani (in po pravici povedano, kdo je pa prišel prav zato, ker mu je album Conor Oberst tako zelo všeč??), saj smo bili deležni dveh najbolj zlomljeno lepih trenutkov njihovega najboljšega albuma - First Day of My Life in Lua. Pesmi je °lUKA.V lepo dokumentiral in objavil; vse skupaj spremlja Walcott na svoji Trompete des Todes. Tudi prispevki ostalih kandidatov so bili všečni, pri čemer sta Boesel in Freitas zvenela bolj klasično songwritersko in prepričala tudi s prijetnimi glasovi, Hollinswort pa je deloval bolj kot kak Dylan na par bpm hitreje - in rahlo sitno.

Sam osrednji nastop z akterji, ki smo jih do tedaj že dodobra spoznali, je izpadel presenetljivo glasno in prijetno dinamično. Oberst se je gibal nekje na transverzali od igrivega do odsotnega, odvisno od komada in situacije, in niti ni izpadel preveč pijan - čeprav se je malo izživljal z rokerskimi pozicami ala skakanje po bas bobnu in orglah ter nakazovanjem besedil svojih pesmi (can you get this tube out of my arm?). Pri tem je znal celo prekiniti igranje kitare, kar se sicer še poznalo ni, pri tako netipično poudarjeno kitarskem zvoku (3 kitare plus bas!). Publika je bila rahlo statična, a večino časa rahlo zamaknjeno nasmejana, ko je bend streljal svoje na žalost manj brezčasne folkrock rakete, pa ko je Oberst nalašč pel mimo čudovitih melodij iz Lenders in the Temple. Smo pa dobili Dylana (Corrina, Corrina) in veliko kvalitenih B-sajdov, tudi z Boeselom, Freitasom in celo Taylorjem na vokalih. Slednjega je prekinil Oberst, ki se je primajal na oder z velikim kozarcem neidentificirane rdeče pijače in malo piksno Ožujskega. Proti koncu smo se na Hospital uspeli celo res razgibati, glasilke pa so itak ves čas trpele na račun spet citiranja vrednih tekstov. Ko je Oberst za konec razglasil "Zagreb, I really like you" in sedel za klaviature, so srca za trenutek že zastala v upu na Lover I Don't Have to Love - a to bi bil preveč popoln zaključek dolge in kvalitetne noči z druščino iz Nebraske. Še kdaj - takrat, upam, z Bright Eyes repertoarjem in najmanj tako intenzivno.

Souled Out in heaven!!!

Conor Oberst. Kaj smo, kaj so lahko Bright Eyes navdušenci pričakovali od tako preprosto naslovljenega, kot "solo" ponujenega albuma, potem, ko so že Bright Eyes zmeraj bili bolj kot ne solo projekt, ki se je od lo-fi, folky, genialno objokanih in zlomljenih začetkov preko nekaj res odličnih albumov razvil v pravi polizan pop projekt, bend, če hočete - saj tako hoče maestro Oberst? Srce je vsekakor vztrepetalo ob prvih taktih uvodnega Cape Canaveral: se mladenič vrača k svoji akustični kitari, nad katero slika prepletajoče se podobe in prispodobe, ki jih z vsakim poslušanjem raje dešifriramo, in to s tako kvalitetnimi pesmimi, kot smo jih deset dobili na I'm Wide Awake, It's Morning in kot smo jih tako obupano pogrešali na Cassadagi? Odgovor je seveda ne, saj bi bilo prelepo, da bi bilo res - in tako je pričujoč album precej bolj Conor Oberst and the Mystic Valley Band kot pa samo in zgolj Conor Oberst. Čeprav se v kakšni pesmi (Eagle on a Pole) glasbeno pravzaprav vrne v čustveno zlomljen čas okrog Fevers and Mirrors, po drugi strani pa v popolnem nasprotju skoraj odkrije refren, a manj preko ponavljanja verzov in bolj s podajanjem podobno zvenečih besednih zvez, kar v končni fazi izpade zelo prijetno poslušljivo.

Kaj se je torej spremenilo? Stalnega producenta in kooperaterja Mogisa ni zraven. Komadi so prvič po nekaj albumih obšli računalniško obdelavo in bili posneti analogno. Založba ni domači Saddle Creek. Oberst išče alternativo, se zdi - in kje jo najde? V približno konceptualni zgodbi o arhetipično ameriškem pobegu. Slika lastne praznine, krivde in odtujenosti (Lenders in the Temple) vodita v psihično in fizično bolezen (Danny Callahan, I Don't Want to Die (In the Hospital)), ki tako izpere mlado, nemirno ameriško psiho, da ne preostane drugega kot pobeg v Mehiko, saj kam drugam you gonna go with a head that empty (NYC - Gone, Gone) in there's nothing that the road cannot heal (Moab). Proti jugu v ritmu marša iz vojašnice z osvežujočim pomanjkanjem političnih prispodob, če pa že, pa zmeraj navezanih na osebno tragedijo. Album je bil v nekem mističnem azteškem mestu tudi posnet (je torej snemanje bilo del samega procesa koncepta, razsvetljenja?), česar ni nujno slišati, saj občutek zamaknjene subtilnosti v uvodu vara; uptempo country/blues komadiči (hello Dylan) dominirajo celostno podobo, presenetljivo prezentni kitarski rifiči nas uvedejo v kar lepo število pesmi, med njimi prvi singl Souled Out!!!, ki skoraj prispe na željeni cilj, pa ugotovi, da ga na more doseči: you won't be getting in, it's sold out in heaven. In tako se zaključni Milk Thistle, ki s Cape Canaveral predstavlja okvir albuma, akustični plašček, občo sliko dojemanja sveta, znajde spet na začetku; spet se boji prihodnosti, smrti. If I get to heaven, I'll be bored as hell, zanika poprejšno željo po izpolnitvi in happy endu.

Pesmi se po nekaj poslušanjih in prvotnem začudenju torej odprejo. Nehomogenost zvoka bojda služi konceptu, pa vendar vešče uho sliši: melodije so bolj plakativne kot sicer, kar seveda pomeni krajši rok uporabe. Recimo, da so zgodbe in podobe dovolj kvalitetne, da bodo pesmi držale v ušesu dlje časa, kar velja vsaj za Cape Canaveral in še za kakšen res odličen komad - še vedno pa so vse preveč oddaljeni od preteklih presežkov, da bi se z njimi gledali iz oči v oči. Upamo, da se Oberst ni izpel in da bo novi material na koncertu intenzivno predstavil v živo, obenem pa nam privoščil še kak posladek iz preteklosti. Sicer pa, kot sem pijan že znal razglašati: ne grem domov, preden ne popijem vsaj kozarca rdečega vina z največjim piscem pesmi, kar jih poznam.

Tako očitno, da še jaz opazim podobnost.

Je slučaj hotel, da sem v istem dnevu najprej poslušal Dylanov legendarni Like a Rolling Stone, ker sem ga dan prej slišal v avtu na radiu, nato pa se spravil na prvih par komadov Oberstovega solo albuma? Tisti, ki že od nekdaj zagovarjajo, kako je glava (in srce) Bright Eyes v resnici Dylan "naše" generacije, se ob sledečem komadu verjetno hihitajo zadovoljni sami s sabo, češ, saj smo vedeli, preostali pa, ki si še nismo opomogli od Cassadage, upamo na povratek k obupani edinstvenosti in pijanosti od rdečega vina. Celoten album me še čaka, tukaj je Conor Oberst in Get-Well-Cards.

Orglice na Jamajki

Ko se še tisto malo indie elitizma raztopi na prvem res po poletju dišečem soncu, so orglice dobrodošel kompanjon ob rahlo neprespani dopoldanski vožnji z biciklom; še najrajši vštric s kako fino melodijo, ki se ji v tem primeru seveda ni mogoče upreti. Ryan Adams, Firecracker.

Conor Oberst in azteška mistika

Vse kaže, da bo 2008 (spet) leto kvalitetnih glasbenih izdaj. Tako Bright Eyes mastermind Conor Oberst (preko indie živali Merge Records in izjemoma ne matičnih Saddle Creek!) za 4. avgust napoveduje prvi solo album od leta 1996. No ja, čeprav bo naslovljen preprosto Conor Oberst, pa očitno gre za skoraj solo projekt - posnet je bil namreč v sodelovanju s t.i. The Mystic Valley Band, s katerimi je v bližnji preteklosti tudi že odigral nekaj koncertov. In če smo že pri mističnem: Conorja očitno močno grabi fascinacija z nadnaravnim, saj že okvir aktualnega Bright Eyes albuma, Cassadaga, predstavlja spiritualnost in iskanje samega sebe preko stika z nerazložljivim - prihajajoči album pa je bil posnet na začetku leta v mehiškem mestu "Tepoztlán, a place known for Aztec Magic and Extra-Terrestrial Sightings."

Vse kaže, da fant išče alternativo skoraj že skomercializiranemu imenu svojega osnovnega glasbenega vehikla, Bright Eyes, ki ga je z zadnjim albumom uradno razširil v bend (katerega polnopravna člana sta zdaj torej še Mike Mogis in Nate Walcott). Izvenzemeljska ezoterika ponavadi sicer ni ravno my cup of tea, a res me zanima, ali bo Oberstu uspelo ubežati hordam emo mladine, ki ga je v zadnjih letih obupano vzela za svojega. Kvalitativno v preteklosti še ni razočaral; pustimo se presenetiti.

Vir: Visions Weekly (izvod 69) in Merge Records.

Beauty's Grace: A Whisper in the Noise v Pekarni, MB, 1.4.08

Koncert leta? Kvantitativno nikakor; emocionalno takoj.

Solar Pulse Music je slovenski (presenetljivo, mariborski) glasbeni sceni torej pripeljal na ogled majhno insidersko poslastico v obliki v kvartet razširjenega solo projekta iz Minnesote, A Whisper in the Noise.

Za intenzivno otvoritev večera so poskrbeli britanski post-rockerji The Winchester Club v postavi dveh kitar, dveh basov in bobnarja. Simpatična basistka je obenem še skrbela za laptop in vključila majhen ksilofonski vložek. Odigrali so cele tri komade, ki so žanrsko značilno do maksimuma stopnjevali napetost in v dveh primerih ponudili pravo adrenalinsko olajšanje od sprostitvi šusa. Spare me the suspense? Ne nocoj. Nastop so popestrile vizualizacije na platnu, ki so segale od stilizirane nuklearne apokalipse do psihoz in osebne izolacije. Tako so nas pripravile na to, kar A Whisper in the Noise ponujajo v glasbi sami.

Razočaranje? West Thordson se na odru ne usede za dramatični grand piano, temveč igra stoje za dvema midi klaviaturama z laptopom in kitaro ob strani. Prenos glasbe v live performance pač zahteva to žrtev, vendar pa za AWITN velja, da je pomembna vsebina in ne sredstva, s katerimi je le-ta dosežena.
Za intro malce Dylana (The Times They Are a-Changin', West sam za klaviaturami). A tako enostavno in spevno pri tej skupini pač ne gre. Bend, ki se je v živo razširil z violino (Hannah Murray), basom (Severin Peterson) in bobni (Matt Irwin), igra izjemno intenzivno, zahteva pa dolgoročno pozornost poslušalca. Poslušat, bolje rečeno doživljat, je tako ali tako prišlo le tistih od oka 30-40 oseb, ki takšne glasbe pač ne dojemajo le mimogrede.
Zasedba je odigrala precej komadov z odlične aktualne plošče Dry Land; med njimi verjetno najintenzivnejšo skladbo, ki sem jo kadarkoli imel čast slišati v živo: As We Were je popolnoma očarala, zamaknila, se dotaknila. West je kljub simultanemu igranju kitare in sočasnem živem samplanju klaviatur pel popolno in predano, violina je poskrbela za lepe akcente in nasmešek, bobni so bili po potrebi božani ali tepeni. Komadi je tu mnogo prešibek izraz; West Thordson ustvarja kompozicije. Pomemben je občutek, ki se prikrade počasi, a ko se te oprime, ne popusti več zlepa. Thordsonu je uspelo uglasbiti melanholijo na skrajni meji neskončne žalosti, ki je tako resnična, da samodejno zapreš oči in in se ji prepustiš, saj gre, če citiram Visions, za "doživetje za ljudi, ki se smehljajo v dežju in ki črpajo moč iz podoživete žalosti."
V drugem delu koncerta smo slišali tudi precej starejšega materiala, med drugim celo kakšen na pol subtilen Thordsonov izbruh in skoraj country finale, ki je, zanimivo, požel največji aplavz. Za dodatek pa nas je West skorajda uspel potolažiti čisto sam s kitaro in glasom.

Zaradi redkih temačnih in zamegljenih fotografij, ki sem jih videl, benda na videz verjetno še prepoznal ne bi. West Thordson (eno bolj kul imen, kar jih poznam) izgleda mlajši in bolj, no ja, ameriško, kot sem pričakoval. Izjemno vljuden, temnolas in zadržan mladenič. Violinistka Hannah je bila presenečeno vzhičena, ko sem jo prepoznal po imenu; na odru je dajala eleganten in umirjen vtis. Bobnar je nosil hardcore kapico z bedžom, basist pa baje nujno iskal kaj za pokaditi; glasbenika v službi grande maestra Thordsona pač. Ta svojo glasbeno idejo osebne ekspresije zapakira v subtilno všečen paket za vse, ki so jo pripravljeni sprejeti. Hvala.
Pa še popravka prejšnje objave na to temo: album Dry Land ni bil posnet v zapuščeni šoli, kjer je nastajal v demo obliki, temveč kar z Albinijem (vsi wannabe glasbeni poznavalci: ni to že garant za kvaliteto?). Pa tudi ovojni papir, ki izhaja iz 40ih in 50ih let, ni bil najden tam, pač pa v bližnji, tudi zapuščeni tiskarni, zadoščal pa je za naklado prvih 2000 izvodov albuma.
Tako šola, kjer se je West naselil in ustvarjal, kot omenjena tiskarna sta doživeli poplavo ob nalivu. Toliko o Dry Land.

Foto tukaj.