Ring ring

I have a phone at home but it has no dial-tone. So me you might have called and I will never know.

Blood Brothers efekt: zarati norišnice, ki se ji reče glasba, preslišiš genialno zmešana besedila. Your loss. Isto velja za te norce po imenu Modey Lemon, ki tukaj servirajo enega meni ljubših mastnih komadov - in še zmeraj dobivajo manj pozornosti, kot si je zaslužijo.

Superhero Songwriters

Popuščam, popuščam. Ko enostavno ni časa za uživanje v celotnih albumih, se začnejo po glavi motati posamezni komadi, prvenstveno taki presežni, ki dobro zapolnijo omejen čas za poslušanje.


You've done it again, Alex Turner. Nonšalantno in z odpeto srajčko. Končno balada, ki bi delovala tudi v akustični izvedbi, ni tretja pesem CD singla ali kaka podobna neumnost. Konec koncev gre za morda najboljši komad novega albuma Arctic Monkeys.


Saj vem, da refren malo spominja na Milk Thistle kitico. Kdo pa bi lahko ohranil pregled pri tolikih odlično preprostih in preprosto odličnih komadih? Ampak počasi: je to morda optimističen, skoraj zadovoljen Conor Oberst? Kam gre ta svet?


Njemu pa ni tako fajn. Morda pa še ne in njegov čas še prihaja, morda pa se na sivem Škotskem pač pretežko odrečeš viskiju in pivu. Malcolm Middleton - en boljših koncertov mojega bivanja na Švedskem. Čeprav mu tudi v živo ni bilo zares fajn; ker je bil bojda zadnji dan turneje, ker sta dva tipa z ogromnimi Robert Smith tribute frizurami težila za komad, ki ga ne mara igrati ("I'm not a fuckin' jukebox, man!"); ker takšen očitno pač je - ne mara ne sebe ne svojih pesmi. A vseeno pride in jih igra v živo. In na koncu, ko ga že vidiš zašepetati bendu "let's finish this", zaorjejo še v odličen trojček komadov, ki ga zaključijo s poskočnim, a nič kaj optimističnim A Brighter Beat. Očitno mu je vseeno fajn, da nam je fajn.

Busy, busy, busy

Zakaj se človek zjutraj ob 6.45, ko na budilki nabijajo ...Trail of Dead, spomni na obskuren bend z obskurnim imenom, katerega glasbe sploh ne pozna? Dananananaykroyd. Pojma nimam, kdo so, ne kaj počnejo. In nato petnajst minut za tem pod tušem: The Airborne Toxic Event. Kar tako, iz ničesar. Še fajn mi niso. Po prihodu na delovno mesto dobim mail; priporočilo za bojda najboljši festival na Slovaškem, Pohoda. Uganite, koga po kratkem ogledu najdem na letošnjem line-upu.

Los Angeles vs. Göteborg

Jeremy Jay v Pusterviku je bil, no, drugačen kot pričakovano. Poslušal sem očitno le njegov prvenec, kjer se igra z instrumentalno sintesajzersko estetiko, tukaj pa je angeleno privlekel na oder pravcat bend in igral predvsem komade z zadnje plošče. Ta naj bi nastala v Londonu, česar ji ni nujno slišati - pa tudi pesmi v živo zvenijo precej drugače kot na albumu. Precej bolj suho, precej bolj (indie/pop) rock. Pričakoval sem gozd sintesajzerjev in fantiča, izgubljenega med njimi, dobil pa tri zmedene instrumentaliste in samovšečneža, ki vsake toliko odigra tako nesramno preprost riff, da je prav zato odličen. Neprecenljivo tudi moje vprašanje po koncertu, ali obstaja še kak drug izvajalec z imenom Jeremy Jay, saj sem doslej pod tem imenom slišal le popolnoma drugačno glasbo. "It's the first album. Believe me, I made it."




Tudi ko je včeraj zvečer na domačem terenu igral Kristofer Åström, sem upal, da bo ta petintridesetkilski švedski songwriter sedel sam na odru le z akustično kitaro v rokah. Temu ni bilo tako; pridružili se mu je sumljiv bend po imenu Rainaways, ki izgleda kot kopica profesionalnih "rockerskih" plačancev. Moralo bi mi biti jasno, saj sem se vendar podal v Sticky Fingers, takorekoč Göteborški Orto bar. In čeprav sem prej ljubitelj folk kitare kot distorziranih klasičnih solaž, kvaliteta koncerta ni trpela. V ospredju je tudi tukaj stala nova plošča, Sinkadus, z občasnimi "evergreeni" iz obsežnega opusa tega pri nas mnogo preslabo znanega pisca. V mojih ušesi je nastradal le sicer genialni Devil, ki sicer živi od zlomljenega, obupanega Åströma za akustično kitaro - tukaj pa je kar dvakrat izbruhnil celoten bend (vključno z dvema električnima kitarama!). Pa še nekaj: če je odrekanje igranja svojega najbolj znanega (in morda najboljšega) komada trenutno zelo vroča in kul poteza, sem vendar mnenja, da se Åström ne bi smel odpovedati The Wild. Za sam konec, solo s kitaro, kot drugi dodatek obsežni setlisti. Morda pa Britte Persson ravno ni bilo v mestu - ali pa je bilo krivo to, da se je množica po prvem dodatku preprosto obrnila in odšla. Če ti je bilo všeč, ploskaj, jebemti! V rokenrolu nenapisana pravila ne bi smela obstajati :D

Blacken My Thumb

Včeraj: The Datsuns v Henriksbergu. Kul pivsko biljardski lokal s rokersko pozersko množico in teraso nad pristaniščem.
Setlista: tukaj.
Po koncertu:
"What was the last time you guys played Blacken My Thumb live?"
"That was a while ago. We usually play these songs if people yell out for them."
Nauk: več sreče prihodnjič. Pa biti malo bolj glasen. Včasih pomaga. Prideš dlje.

First Impressions of Göteborg

Je Švedska res glasbena obljubljena dežela, kot sem si to rad predstavljal v preteklih letih? Ne vem, Premalo časa se še nahajam v Göteborgu, tem prijaznem, vetrovnem mestu, da bi si drznil soditi. Morda bom v naslednjih mesecih lahko povedal kaj več. Prvi glasbeni vtis je bil več kot ugoden: kopica mladeničev v sončnem parku sedi ob pivu in vrti plošče (ja, prave plošče, vinilke) na prenosnem gramofonu. Tudi Death Cab for Cutie na radiu v trgovini z bicikli ti lahko kar malo prinesejo nasmeh na obraz. In kaj bi lahko bilo primernejše za prvo koncertno dogodivščino kot preverjeno odlični Sunset Rubdown, takorekoč mlajši bratje kanadskih paradnih konjev Wolf Parade? Sedaj jih - podobno kot pozimi Islands - zaradi nastopa v Menzi vlači po zobeh že vsa Ljubljana; še pred nekaj meseci so veljali za Geheimtipp prav zaradi odlično odmerjenega razmerja med trmasto svojskostjo in stremenjem k melodičnemu pop refrenu.
Stvar je taka: Parken je morda elitni klub Göteborške indie scene, kjer se očitno zbira lokalna "smetana" - kar pa potem glede na tukajšnjo razširjenost tovrstne glasbe na žalost izpade kot kak Orto bar za hudo nastylane osebke nad meter petinosemdeset in izpod 70 kil. Orto bar? Ja, tako hudo je - pred in po predskupini laufajo različne grozote osemdesetih, ob katerih prisotni pozerji še neizmerno uživajo v svojih malih pivih za 54 kron. Kaj takšni ljudje počnejo na Sunset Rubdown koncertu? Prav nič. Prišli so namreč na release party albuma domačih Fibes, Oh Fibes, brezzobih ljubiteljev starega popa z naštudirano pozo. Isti večer, ista lokacija. A narobe bi bilo zato se jeziti - s tem bi le delali krivico zmagovalcem večera, Spencerjevim jeznim jezdecem, ki so tako električni, da jih zadevajo strele. Tudi oni nikomur ne zamerijo ničesar; "if I ever hurt you, it will be in self-defense." Suh zvok zadnjega albuma so prenesli na živi nastop - ali pa so bili v živo že od nekdaj takšni? Kakorkoli že, pristoji jim, tudi starejšemu materialu, ki se ga mestoma lotijo. Vodja Spencer ima vendarle zelo specifičen način pisanja pesmi, kjer dramaturgije nima koncert kot celota, temveč praktično vsak komad posebej. Peterica se zdi zadržana, kakor da jim ni zares v užitek igrati. Potencialni krivci: razredčena (a vendarle zvesta, saj drugačna kot poprej) publika; glasba v sosednji sobi, ki jo bojda lahko slišijo na odru; neizogibni klici "shut up I'm dreaming!". Vsaj na slednje so se najbrž že navadili; simpatična klaviaturistka Camilla vztrajnega težaka preprosto strogo pogleda in odvrne: "No." Suvereno :)
Spencer napove: "Here's a new song about having too much to drink. And it's Friday... And it's Sweden." Še malce naprej ga zanese, pa ne brez takojšnejga obžalovanja: "You guys are Swede-hearts! -- I wish I never said that, wish I could erase that moment." Simpatično :D V precej tipični setlisti (spoiler alert!!) dobimo po epskem Dragon's Lair še čudovito klavirsko balado Us Ones in Between. Tako lepo se lahko sklapljata melodija in dissonanca, tako subtilno lahko neka skupina da vedeti: mi smo ena najbolj zanimivih stvari, ki se trenutno dogaja v neodvisni pop glasbi. Torej, Ljubljana: ogled obvezen! Morda bo bend celo malo boljše volje, morda se bodo počutili bolj domače na Metelkovi s štango sredi odra. Ampak pazite ob navdušenem navalu na merchandise: rjavo majico imam že jaz, vam ostaneta še siva in svetlo modra! :P

Foto #1: Camilla by Edna Webster @ Flickr
Foto #2: Setlist :D

Melt!: battleplan

Tako, čez par ur krenemo na pot proti vasici s čudovitim imenom Gräfenhainchen. Tam se bo na (vsaj na slikah :)) odpičenem prizorišču Ferropolis odvijal festival Melt!. Kamp so nam teden dni nazaj bojda že potacali prijazni hiphoperji s Splash festivala, a nas je lanska epska povodenj na Frequencyu izučila - letos imamo škornje! Kot pa si na domači strani festivala lahko ogledate pod rubriko Running order, pa za glasbene geeke ne gre brez obveznih festivalskih prekrivanj - še posebej, če je odrov na prizorišču, hmm, več kot dva :) Izdelal sem si tako vsaj približen bojni plan, ki sledi.

Petek, 17.7.

Začetek prebijemo na Main stageu. Koncerti se začenjajo šele okrog 17h, kar je (izkušnja z lanskega Rokaja!) odlično, če se hočeš čez dan malo čilaut namakati/če si skurjen od prejšnje noči/oboje. Torej: najprej Delphic (ki sploh nimam pojma, kdo so :)), nato od rdečega vina pijani Cold War Kids ter za njimi meni osebno na dolgi rok malo medli Foals. Senzacijo v oprijetih hlačah izpred dveh let, Klaxons, bom zelo verjetno preskočil, saj a) sem jih že videl, b) me ne navdušujejo več tako zelo in c) bodo itak najbrž odpovedali - slabe izkušnje :P Mogoče bi moral začeti pobirati stave. Kakorkoli že, raje si bom pogledal Dodos (je še kdo mnenja, da njihovo ime zveni mnogo bolje brez "The"?) in pred njimi še This Will Destroy You. Za letos sem doživel že dovolj Röyksopp - ampak naslednji dan nastopajo Fever Ray. Kdo verjame, da se bo Karin pridružila norveškima poboma na odru? Te odločitve so res tricky tricky, a morda bom skočil vsaj na zaključek nastopa, nato pa hitro na Metronomy in za njimi Crystal Castles. Nastradali bodo tako mehkužni poprockerji Travis ter trenutno aktualni La Roux. Za njimi pa: Aphex Twin, The Gossip ali The Soundtrack of Our Lives? Najbrž druga od treh opcij, saj bom TSOOL itak videl na Haldern Popu - a kdo ve. Tudi prvi so bojda legende. Če mi ostane še dovolj energije, pa se bom do štirih zjutraj razmetaval na Simian Mobile Disco.


Sobota, 18.7.

So se petkova prekrivanja/odločitve zdele težke? Počakajte, da vidite soboto. Najbolj neumorni bi lahko vztrajali kar celo noč na t.i. Sleepless flooru; moj glasbeni dan se bo najbrž začel ob 17.30 z Baddies. Sledi par manj znanih podvigov, kjer upam, da naletim na najboljše; med njimi je tudi nekdanji frontman zasedbe Blumfeld, Jochen Distelmeyer. Morda pa odpoje kako všečno vižo. Caribou mi bodo verjetno privlačnejši od kolegov The Whitest Boy Alive in Mediengruppe Telekommander, četudi s težkim srcem. Težko si je namreč predstavljati boljši nemško govoreči možgani-na-off-žurka-komad kot Kommanda s prvenca slednjih; no, morda kvečjemu 3 Tage Wach. V morda najhujšem soočenju festivala bo Anna Ternheim s svojim občutkom za melodijo knockoutirala Animal Collective; poleg tega berem, da so AC na festivalih zanič (in takim ocenam verjamem vsaj, odkar sem si pogledal Yeah Yeah Yeahs na InMusicu), pa še za afterparty jih bomo itak deležni dva dni kasneje v Grazu :D Nato pa: Phoenix/!!!/Muff Potter. Dvomim, da mi bo takoj po Anni Ternheim do razkurjenega (in včasih melanholičnega) nemškega punk/indieja, a so tako prikladno na istem odru, pa še Phoenix imam namen itak videti jeseni, !!! pa so se mi v živo zdeli prehuda hipi scena. Kaj pa Bloc Party/Fever Ray? Glede na to, da bo ura že ena ponoči in se mi bo po dveh dneh najbrž že rahlo bledlo, verjetno kar gospodična Dreijer s svojim vehiklom psihoze. Upam, da me ne bo preveč pretresla, da bi preživel še MSTRKRFT in nato bodisi Digitalism ali pa Erol Alkan & Boys Noize. Ups, ko slednja zaključita, je pa ura že sedem zjutraj.


Nedelja, 19.7.

Patrick Wolf bo tokrat na sceni že navsezgodaj - ob 17h mu pripada ura mistične zabave. Za njim razjokani Glasvegas, ki bodo vsaj na mestu, če bo res deževalo, kot se govori. Nasploh je proti prejšnjim dnem nedeljski program res rahel; pavze med bendi so daljše, skupine manj impresivne. Sledijo tako Polarkreis 18 (who the fuck is Polarkreis 18 in zakaj igrajo tri ure kasneje kot Patrick Wolf??), za njimi pa Kasabian (so oni komu zares všeč?) in najbolj pijani Angleži na svetu, Oasis. Od njih pričakujem vsaj, da bodo vredno zaključili festival in poskrbeli za v pivo pomočeno zabavo vključno starimi hiti za tuliti v nebo. I'm feeling supersonic, give me gin and tonic? Kako zelo na mestu! :D