Ljubezen do glasbe in spanje na trdih tleh: Portugal. The Man

Ob poslušanju fragmentov pesmi z njihovega prihajajočega izdelka postane jasno: Portugal. The Man se počasi, a gotovo razvijajo iz obskurne in vznemirljive alaške senzacije v skupino iz najvišje lige pop/folk/rock piscev. Najnovejši album nosi prikupen in z barvito naslovnico skladen naslov The Satanic Satanist; gre za očitno še en izpiljen, v vseh pogledih dodelan izdelek, kot smo tega od Portugal. The Man tako ali tako vajeni, uradno pa prihaja na police 21. julija. Po tem, ko je prek svoje uradne strani in ostalih kanalov (Facebook, Twitter) bend postopoma prinašal delce novo posnetih pesmi med svoje (upravičeno navdušene) oboževalce, pa se je kak teden nazaj album že pojavil na spletu v celoti. Frontman John Gourley, znan zagovornik downloadanja glasbe, je kot odgovor na uradno spletno stran skupine postavil blogovski zapis, naslovljen The Leak, v katerem razpravlja o pomenu spletnega deljenja glasbe, "klasični" izgubi navdušenja nad novostmi ter nič kaj blestečih razmerah, v katere je postavljen celo tako odličen in priznan bend kot njegov. Seveda si ne pusti vzeti skoraj optimističnega zaključka, ki najde rešitev med tistimi pravimi oboževalci, ki bi se jim reklo tudi ljubitelji: "I am happy vinyl is coming back, it needs to." Poglejte in se zamislite; tudi sam delim njegovo mnenje, da z zastonjsko ponudbo glasbe ni nič narobe, dokler po svojih močeh podpiramo izvajalce preko koncertov, merchandisea in pač glasbe v takšni ali drugačni obliki.

The Satanic Satanist bo, upam, kmalu našel svoje mesto v mojem seznamu za predvajanje, na prvi poziciji albuma pa najdemo tale indie pop dragulj:

Glasbeni Berlin

Čez "praznike" sem se torej letos odpravil v Berlin - za praktično cel prejšnji teden. Najbrž prvič sploh, da sem prvi maj preživel kje v tujini, vsaj na lastno pest, otroštvena obalna doživetja s starši izvzeta. Tako nam je udeležencem potovanja ostalo tuje, da Berlin praznika dela ne slavi s populističnimi kresovanji, kot smo tega navajeni doma, temveč z nasilnimi, pretežno strogo levičarskimi protesti. Pa ni na meni, da se na tem mestu spuščam v politiko; poleg tega smo pa itak bili čisto preveč pussy, da bi se na usodni dan spustili v Kreuzberg. Smo čas rajši zabijali z nekaterimi turističnimi ogledi - brez nekaj glasbenih poslastic pa seveda ni šlo.

Že prvi večer smo se pogumno podali na koncert Holy Fuck. Kjer sem le mimogrede ošvrknil studijske posnetke, ki so se mi sicer zdeli zanimivi, a nespektakularni, nas je v živo pričakal pravi ognjemet. Že živa ritem sekcija (bobni in bas) z neverjetno tesno (ali kako za vraga se prevede tight?) igro, ki sta gradila čvrsto podlago kompleksnemu elektronskemu igračkanju osrednje dvojice. Ne bi verjel, da lahko klikanje, škrtanje, vlačenje magnetofonskega traku in podobne drobnarije poskrbijo za tako energično, zanimivo in nenazadnje odfukano zmes, ki pa ostaja nesramno plesna in kar žene v neskončno ritmično miganje - tudi brez pretiranega predhodnega poznavanja materiala. Zares alternativna elektronika, ki ji v svojem žanre opisujočem besednjaku ne najdem primerne oznake. Poskusite sami, najraje v živo.


Podporo kanadskim norcem so nudili mladi geeki v karirastih srajcah, It Hugs Back "from England, just south of London." Prijetno nevsiljiva četverica je pri meni vzbujala konstantne asociacije na subtilnost a la Yo La Tengo, pri čemer se je kitara znala tu pa tam tudi na kratko poigrati v noise smeri - pač namesto kake neumestne solaže. Tihi kandidati za naslednje ljubljence "scene".


Tiger Lou, katerih koncert smo le dan pred protesti obiskali v klubu Lido v Kreuzbergu, so simpatični švedski pop rockerji. Dvorana je njihov zaključek nemške turneje dostojno proslavila in si prislužila pošten dodatek. Izkazalo se je, da njihove s klasično švedskim smislom za melodiko skomponirane pesmi zvenijo dodelano, v živo manj elektronsko izpiljeno kot na albumu, a se mestoma močno držijo neke zastavljene formule (beri: so si med sabo precej podobne). A vendar najdemo med materialom precej prijetno neprijetnih, preprosto hrepenečih biserov. Fajn večer, ki ga je rahlo skazila naša popolna neprespanost.


S sklonjeno glavo poročam, da nam ni uspelo obiskati Hauptstrasse 155, kjer sta za časa svojega bivanja v Berlinu stanovala David Bowie in Iggy Pop. Poleg tega naslov Rykestrasse 68 očitno ne obstaja (ali pa ga nismo znali poiskati), kar je razžalostilo ljubitelja popolnoma nepomembnih, a simpatičnih detajlov v meni. Sem pa zato svojo glasbeno slo izživel še v dobro založenih trgovinah s ploščami, kjer sem bojda prebil ogromno časa. Kaj pa jaz vem. Meni je hitro minilo.

Recesija!

Ne se bati, ne bom postal političen. Le o tem poročam, da gospodarska kriza očitno res krepko razsaja, če pivo zdaj še na Metelkovi stane 1.70 evra. Škandal! :)

To nezaslišano podražitev izkusiti sem imel moč včeraj zvečer v Gromki, kjer je v okviru kantavtorskega večera nastopil avstrijski mladenič s posrečenim priimkom (in umetniškim nazivom) Kmet. Vsi, ki se zdaj smejete: tudi jaz sem se, in to precej, ko smo lani na Dunaju pred Killsi opazili naslednje plakate:

No, takrat pač še nisem vedel, da bo fant nastopil na Metelkovi, tako pa sem si ga sedaj bil primoran ogledati že iz radovednosti. Po prvem poslušanju - mnogo pesmi je na voljo tukaj - pa sem bil tudi več kot pozitivno presenečen. Pa pojdimo po vrsti.

Večer je včeraj odprla Xenia, sama sebe imenujoča "oseba Ksenija Jus", slovenska piska pesmi z bojda že šestimi izdanimi albumi. Začela je res obetavno s preprostimi, precej prijetnimi komadi sama za kitaro, a se je na žalost tako tematsko kot v svoji malce narejeni ekscentričnosti kmalu pričela ponavljati. Saj je zabavno uglaševanje imenovati Pesem kitare, tretjič zapovrstjo pa tudi več ne.
Na žalost so tudi polovico publike predstavljali očitno njeni privrženci/prijatelji/glasbeni sodelavci, ki so kmalu po njenem nastopu neslavno zapustili prizorišče. In to le kmalu zatem, ko je nanj stopil Kmet (za prijatelje Florian :)) in se namestil za svojimi efektnimi pedali. Brez tehničnih težav na začetku ni šlo (welcome to Metelkova), a je kmalu dobil priložnost pokazati, kaj zna: tisti "100% live loops" na plakatu ni bil napisan kar tako tjavendan. Ritem kitara, human beatbox in še kakšne igrice si je fantič sproti lepo nasemplal za glasbeno ozadje samega sebe in svoje vrhunske kitarske virtuoznosti. Pa ne tiste spolirane, sluzaste vrste, vse prej kot to: surovo in neposredno, ritmično zahtevno in prešernega režanja vredno ob vsej tej grobi lepoti preprostega inštrumenta. Vmes še kakšna anekdota za povrh, ki je popestrila kako izmed besedil v angleščini, preden se je - najverjetneje kar na svojem rdečem Puchu - poslovil od naše žal maloštevilne množice.

Jebeš čepke: Lightning Bolt v Menzi pri koritu, 17.11.08

O, moj ljubi noise, ki ga proizvajate k eksperimentiranju nagnjene dvojice s težnjo po agresivni, dinamični izraznosti. Tokrat v Menzi lepo zastopan 2x2 koncert, enkrat domače, enkrat tuje.

Pivo mi vibrira v roki. Hexenbrutal sta na odru. Prekmurca sta koncert pričela z le 19-minutno zamudo od napovedanega termina - za Metelkovo praktično nepojmljivo. Morda se res pozna, da fanta pilita na prihajajočem albumu; od svojega zadnjega obiska Metelkove so namreč njune nojzerske skice dobile strukturo, podobno tisti, ki me je navdušila na Klubskem maratonu, takrat še v Gornji Radgoni; lani na God Bless This Mess festivalu v Menzi sta bila praktično neposlušljiva. Set je tokrat sestavljalo kakih 15 dvominutnih izbruhov tipkanja, bobnenja in rjovenja, ki je izpadlo prijetno kompaktno in presenetljivo ritmično.

Žaganje. Lightning Bolt nista na odru; sta med publiko. Kar je sicer zanimiv in za tako prešvicano brezkompromisen bend zelo primeren koncept, je v Menzi izpadlo rahlo neposrečeno, saj sta bila fanta stisnjena v kot pod DJ pultom, kar je močno omejilo preglednost. Pa slednja morda, oziroma skoraj sigurno, niti ni point tega dvojca, ki zveni, kot bi Death from Above 1979 dejala: jebeš še tisto malo pop appeala, jebeš konvencije in strukturo pesmi. Gremo ga žgat. Živalski bobnar z nategnjeno, razcefrano masko čez obraz izgleda kot nek havajski predator z nešto-kao-mikrofonom pred usti, s katerim proizvaja občasno zavijanje čez svojo noro ritmiko. Ampak - ali smo ob vsej ponujeni dinamiki Slovenci pretrdi, da bi se (celo na Metelkovi!) upali razdivjati na topo pulzirajočo gruverijo, katere čar je prav njena omejenost in kjer se basistična virtuoznost s principa utaplja v gorah noisa? Saj se je množica na trenutke kuhala, a po ogledih posnetkov, kjer se očitni manijaki vesijo po činelah in divjajo brez prestanka, je Menza ostala rahlo statična. Sam sem se odpovedal preglednosti z odra in se podal naprej, razmetavat se; tako rekoč nezaščiten, saj če sem dovolj nor, da grem na tak koncert, si pa ja zaslužim oglušeti pri tridesetih. Jebeš čepke.

Shout Me Out!

Crap. Zdaj sem pa preposlušal Dear Science, pogledal ta video (na prvo uho mogoče najbolj všečnega komada) in zdaj tudi jaz hočem na TV on the Radio.

Električni šamani: Animal Collective v Menzi, 16.10.08

Animal Collective? V Menzi? Novica je na slovensko "indie sceno" (ja, tisto indie sceno, ki šteje maksimalno 40 ljudi, ki se vsi poznajo preko last.fm, facebooka ali obojega) udarila kot strela z jasnega. Končno ogromen koncert na naši mali Metelkovi! Končno koncert kritiško priznanega benda, za katerega ni treba prevoziti nekaj sto kilometrov ali preposlušati pet cenjenih, a težkih (lepši izraz za "neposlušljivih") albumov!

No ja, slednje ne drži popolnoma. Vsaj zame so bili AC zmeraj bolj ali manj neznanka, Bitchforkovi ljubljenčki, ki se jih nikoli nisem imel jajc spraviti poslušat. Poleg tega sem jih iz neznanega razloga metal v isti koš z Architecture in Helsinki, katerih happy happy indie pop začetek albuma mi par sekund para živce vsakič, ko preposlušam Neon Bible in Win Butler ravno z dušo odpoje My Body Is a Cage. Pa Animal Collective z njimi v bistvu nimajo nobene veze. Sploh. In tako sem v zadnjem tednu ali dveh zagrizel v diskografijo z aktualnim Strawberry Jam (ogabno čudovita naslovnica!) na čelu in doživel presenetljiv efekt: prav omenjen album se mi je iz "neposlušljivega sranja" (prvo poslušanje) nemudoma preobrazil v "odtrgano, a prav zabavno zadevo" (drugo poslušanje). Tako sem se na koncert podal optimističen in, kot zmeraj, odprtih ušes (saj bi šel tudi sicer, za podporo "sceni" pa to, saj veste).

V še eni zmoti svoje neskončne nevednosti sem besedo Collective v imenu povezoval z ogromnim številom članov benda, nekako vsaj toliko, da bi se Krašu zanje že splačalo lansirati lastno linijo Životinjskega carstva. Posledično so me presenetile pičle tri pojave na odru: Panda Bear, Avey Tare in Geologist, kot sem za njihova imena izvedel naknadno. Menzin mini oder z drogom na sredi je bil nabito poln, pa klasičnih inštrumentov vendarle skoraj ni bilo videti, le kitara ob robu in nekakšni zametki bobnov. Vse ostalo so bile dobesedne gore efektov in ostalih zvočnih sintetizatorjev, ki so tako dominirali sliko. Geologist se je, kako primerno, z rudarsko svetilko prebijal skozi tunele zvočnih tepihov, meandrirajočega klikanja, čivkanja in sorodnih živčnosti. Preostali živali sta se med izživljanjem nad svojimi gumbki in tipkami, o, celo kitaro, vokalno izmenjevali, vse skupaj pa je segalo od jamranja preko občasnih krikov vse do kakšnega namiga na pop melodije. Prav približki klasičnim oblikam pesmi so najbolj razširili že itak ogromne nasmeške privžencev in tudi meni (po pričakovanju) najbolj ugajali, pa čeprav mi ni uspelo osvojiti niti besedil tistih nekaj komadov, ki kažejo zametke spevnosti, ja jebemti, celo plesnosti. Nič čudnega, če so pa tovrstne pasaže tako izvrstno skrite pod hektolitri svetlega zvočnega balasta, ki je zavzemal obsežen del večera ter risal svetleče podobe v glavah. Vse skupaj se je zlivalo nad bobnanjem, nediferenciirano alternirajočim med organiko in konzervo, pa vedno v tako odfukani ritmiki, da je vse skupaj zvenelo kot ples za dež 2.0 za šamane v nevrološki kliniki. In ko smo že pri nevrologiji: kdor je epileptik, pa se tega slučajno še ne zaveda, se je na tričetrt koncerta verjetno ves penast znašel na s pivom politih tleh, tako pulzirajoča je bila svetlobna slika; kot Speed of Sound na amfetaminih. Malo meskalina ali drugih zavest alternirajočih substanc, govoril bi o koncertu življenja. Zdaj sem doživel le bizarne spektre prepletanja zvoka na tričetrt poti med zehanjem in zamaknjeno evforičnim trzanjem po taktu. Reality check? Nočem! Buba, še!

V kleti, v krvi

Nisem tolikšen poznavalec glasbene niše, imenovane post-rock, da bi si drznil govoriti o svežem vetru, ko sem naletel na avstralski trojec Pivot. Dejstvo je, da skupina ne ubira zvoka, ki ga načeloma tipično asociiram s tem žanrskim pojmom, torej (pre)dolgih komadov, kjer kitara in klavir stopnjujeta napetost nad bas linijami do končnega, olajšujočega izbruha. Pivot izberejo elektronsko podlago, nad katero se atipične kitare ali sintesajzerski tepihi prepletajo z zvočnim igračkanjem. Bobni so kljub temu lahko organski in močni, album s prijetnim naslovom O Soundtrack My Heart (in okusno preprosto naslovnico) pa tako lahko služi kot gurmanski glasbeni užitek ali pač kot dinamično ozadje, kaj jaz vem, debati ob pivu.

Video za In the Blood je naslovu primerno bolan tarantinovsko krvav slasher, lepo v domači garaži ali kleti insceniran z lutkami, ki nič hudega sluteče seveda gladko nastradajo. Vsi vemo, koga na odprtem morju privabi kri, vi pa se B-filmsko obarvanemu nasilju vseeno ne pustite odvrniti od glasbene podlage. Ta je v tem primeru namreč tista z dodano vrednostjo.

Dvorana je naš oder: 31knots v Satchmu, Maribor, 4.10.08

Ko sem se sam nekje v drugi polovici srednje šole pričel ogrevati za val novega britansko-ameriškega rocka, ki je nenadoma vzcvetel, družba okrog mene teh skupin v smislu Franz Ferdinand, Strokes, kasneje Arctic Monkeys in Bloc Party ni poznala, jih niso zanimale, kaj šele, da bi poslušali glasbo takšne vrste. Danes se vesoljna petnajstletna populacija navdušuje nad nahajpanimi epigoni britanskega zvoka s smešnim približkom kvalitete v pesmih, nosi oprijete kavbojke in lase, ki jim silijo v oči. Pa mi, ki smo prepričani, da znamo ločiti zrno od plev? Zdolgočaseni nad plagiati nam nekoč (in še zmeraj) ljubih izvajalcev se vedno bolj nagibamo k alternativam (v pravem, ne MTVjevskem pomenu besede).

Eno takih alternativ nam je na domačih tleh ponudil, presenetljivo, mariboski jazz klub Satchmo. Igri portlandskega tria 31knots je tamkajšnja domača stran pripisala, da "v izvirnem prepletu čvrste ritmike in vokalov združuje primesi indie roka s kompleksnostjo jazzovske tehnike, konceptualno eksperimentalnostjo in prostranostjo atmosferičnih melodij." In kakor se na tem mestu ne želim spuščati v skoraj filozofska vprašanja tipa "Kaj je indie?", se verjetno vsi strinjamo, da izraza še zdaleč ne gre enačiti s prej omenjenim britanskim new wave of new wave zvokom, temveč gre (kot tudi pri punku) bolj za state of mind. In če slednji v tem primeru pomeni nepodrejanje glasbenim konvencijam, je klub z opisom zadel v črno: 31knots so divji, a z dobršnjo mero tehnične dovršenosti (kar je tudi edina njihova lastnost, zaradi katere bi si kdo ta večer upal dahniti "jazz"); svojo glasbo podajajo izjemno neposredno, tako zvokovno kot tudi fizično. Joe Haege je namreč hiperaktivni frontman z izjemno tendenco po ne ostajanju na odru. Tako se je, s kitaro ali brez, pojoč, s stola diktirajoč ali skoraj obupano tuleč, ničkolikokrat podal med publiko, ki se ga je proti koncu že kar malo bala, se zdi. Vstopnine namreč in bilo in zagotovo se je v množici znašlo nekaj radovednih posameznikov, ki jih je takšen performans (ja, performans! brez kančka elitarnosti ali slabe vesti in popolnoma nepričakovano.) morda celo vrgel s tira. Ko se je Haege obesil na naključnega opazovalca. Ko je z masko kitajskega zmaja v croonerski mikrofon z efekti čudovito razsekal svoj vokal. Ko je čez prvotne srajco in hozentregarje navlekel bež opravo s čepico, nato slekel oboje, razkril še ene hlače in srajco, za zaključek pa slekel še te in končal v beli majci ter gatah (in na srečo tam tudi dokončno zaključil). Preobleka kot (malce za lase privlečena, hehe) simbolika glasbene raznolikosti? In najlepše pri tem: kvaliteta glasbe ni na račun gimmickov trpela niti za trenutek. Še zmeraj iščem najboljši slovenski ekvivalent nemškemu izrazu treibend - morda bi lahko rekli, da je tovrstna glasba gnana, deroča. Kitara, ki sta jo izmenično upravljala Haege in basist Jay Winebrenner, se je gibala povsod med klasičnimi akordi pa zmesjo nekakšnega riffinga in tappinga, kar je ustvarilo zelo dinamično glasbeno sliko in z njo občudovanje tudi pri "nepoznavalcih". Žvečenje trzalice. "Mblah" kot slovenski izraz za thank you. Domiselno: vnaprej nasneti intermezzi za med posameznimi komadi, ki so ohranjali pričakovanje. Malce psihotičen humor in ženski glas "iz oblakov". Briljanten zvok. Majhen bend z velikim učinkom, ki inštrumente, katerih ne igra v živo (harmonika), pač spusti v playback s perfektnim timingom. Želim jim dan, ko bodo svoj šov lahko razširili na odre, kjer tudi turnejski harmonikaš ne bo odveč.

Road trip

Ne, naslov nima veze z eno najbolj debilnih komedij vseh časov. Ta vikend smo se podali na mini slovenski road trip, ki je potekal približno tako: Gornja Radgona - Ljubljana - In-Sane @ Trnfest - Rakov Škocjan - Ankaran - Koper - Moveknowledgement & Los Nipples @ RSQ bič parti - Portorož - Ljubljana.

V procesu trajanja navedenih dogodkov sem prišel do sledečih spoznanj:
- In-Sane so bolj punk rock in manj hardcore, kot sem mislil, da so;
- pravijo: mi nismo glasbeniki, mi smo punk rockerji, in imajo na simpatično pozitiven način prav;
- pivo je zdaj še na Trnfestu postalo drago;
- v pravi situaciji se da debilno plesati celo na, citiram, world music/gypsy jungle/balkan beats. Edina bolj debilna stvar od takega plesa so fotografije, ki ob tem nastanejo;
- v SLO imamo miljon lokacij, vrednih ogleda, za katere nam dol visi, ker se veselo furamo mimo po avtocestah, nad katerimi se seveda pritožujemo;
- slovensko morje ni morje, temveč blatna, morskotravnata masa vode ob zabetonirani plaži;
- ska punk je dolgočasen in neinovativen;
- Moveknowledgement so, odkar so suvereno skenslali soul reggae pop freestyle rap in objeli elektroniko, eksperimente in ravno prav duba, da še ni za zehanje, veliko bolj odtrgani, všečni in plesni kot poprej (vsaka čast);
- debilni lokalci plešejo na karkoli, kar ima ritem, in težijo vsem osebkom ženskega, pa tudi moškega spola, naj se jim pridružijo;
- v avtu ni udobno spati;
- Portorož je drag in brezvezen, obenem pa se dela norca iz obiskovalcev s peščeno plažo, ki je od morja loči meter širok betonski pas.

Kako je leopard dobil pike

Jes! Moja najljubša weirdo ekipa z Alaske, Portugal. The Man, že tretjič v dveh letih (!) prihaja na evropsko turnejo. Bolje rečeno na turnejo po nemško govorečih državah Evrope, k čemur zagotovo pripomore močna podpora bendu s strani dortmundske revije Visions; ta je trio že označila kot sproščeno alternativo Mars Volti za tiste, ki imajo občutek, da so se ti z Amputechture preveč izgubili v morjih lastnih egotripping solaž. Pravzaprav so Portugal. The Man le še bivši trio, saj se je ponovem bendu uradno pridružil dosedanji live klaviaturist Ryan Neighbors, tudi novi album Censored Colours pa je baje že posnet in bi naj luč sveta ugledal še letos. Fantje so očitno res hiperproduktivni, saj gre že za njihov tretji full-length izdelek po odlično-zabluženih Waiter: "You Vultures!" (2006) in Church Mouth (2007), vmes pa so lansirali še tri bolj eksperimentalno obarvane EPje. Kogar zadnji pridevnik, tista huda beseda na e-, ne prestraši in kdor verjame, da se progresiva in malce hipijevski priokus lahko dopolnjujeta, naj mu bodo fantiči s hladne pokrajine toplo priporočeni. Glede na to, da sem si jih jeseni lani dovolil zamuditi v Grazu, februarja pa se nismo organizirali za v Salzburg, bodo (sicer šele) septembra ponovno v prestolnici avstrijske Štajerske še kako dobrodošli gostje. Se vidimo.