Melt!: battleplan

Tako, čez par ur krenemo na pot proti vasici s čudovitim imenom Gräfenhainchen. Tam se bo na (vsaj na slikah :)) odpičenem prizorišču Ferropolis odvijal festival Melt!. Kamp so nam teden dni nazaj bojda že potacali prijazni hiphoperji s Splash festivala, a nas je lanska epska povodenj na Frequencyu izučila - letos imamo škornje! Kot pa si na domači strani festivala lahko ogledate pod rubriko Running order, pa za glasbene geeke ne gre brez obveznih festivalskih prekrivanj - še posebej, če je odrov na prizorišču, hmm, več kot dva :) Izdelal sem si tako vsaj približen bojni plan, ki sledi.

Petek, 17.7.

Začetek prebijemo na Main stageu. Koncerti se začenjajo šele okrog 17h, kar je (izkušnja z lanskega Rokaja!) odlično, če se hočeš čez dan malo čilaut namakati/če si skurjen od prejšnje noči/oboje. Torej: najprej Delphic (ki sploh nimam pojma, kdo so :)), nato od rdečega vina pijani Cold War Kids ter za njimi meni osebno na dolgi rok malo medli Foals. Senzacijo v oprijetih hlačah izpred dveh let, Klaxons, bom zelo verjetno preskočil, saj a) sem jih že videl, b) me ne navdušujejo več tako zelo in c) bodo itak najbrž odpovedali - slabe izkušnje :P Mogoče bi moral začeti pobirati stave. Kakorkoli že, raje si bom pogledal Dodos (je še kdo mnenja, da njihovo ime zveni mnogo bolje brez "The"?) in pred njimi še This Will Destroy You. Za letos sem doživel že dovolj Röyksopp - ampak naslednji dan nastopajo Fever Ray. Kdo verjame, da se bo Karin pridružila norveškima poboma na odru? Te odločitve so res tricky tricky, a morda bom skočil vsaj na zaključek nastopa, nato pa hitro na Metronomy in za njimi Crystal Castles. Nastradali bodo tako mehkužni poprockerji Travis ter trenutno aktualni La Roux. Za njimi pa: Aphex Twin, The Gossip ali The Soundtrack of Our Lives? Najbrž druga od treh opcij, saj bom TSOOL itak videl na Haldern Popu - a kdo ve. Tudi prvi so bojda legende. Če mi ostane še dovolj energije, pa se bom do štirih zjutraj razmetaval na Simian Mobile Disco.


Sobota, 18.7.

So se petkova prekrivanja/odločitve zdele težke? Počakajte, da vidite soboto. Najbolj neumorni bi lahko vztrajali kar celo noč na t.i. Sleepless flooru; moj glasbeni dan se bo najbrž začel ob 17.30 z Baddies. Sledi par manj znanih podvigov, kjer upam, da naletim na najboljše; med njimi je tudi nekdanji frontman zasedbe Blumfeld, Jochen Distelmeyer. Morda pa odpoje kako všečno vižo. Caribou mi bodo verjetno privlačnejši od kolegov The Whitest Boy Alive in Mediengruppe Telekommander, četudi s težkim srcem. Težko si je namreč predstavljati boljši nemško govoreči možgani-na-off-žurka-komad kot Kommanda s prvenca slednjih; no, morda kvečjemu 3 Tage Wach. V morda najhujšem soočenju festivala bo Anna Ternheim s svojim občutkom za melodijo knockoutirala Animal Collective; poleg tega berem, da so AC na festivalih zanič (in takim ocenam verjamem vsaj, odkar sem si pogledal Yeah Yeah Yeahs na InMusicu), pa še za afterparty jih bomo itak deležni dva dni kasneje v Grazu :D Nato pa: Phoenix/!!!/Muff Potter. Dvomim, da mi bo takoj po Anni Ternheim do razkurjenega (in včasih melanholičnega) nemškega punk/indieja, a so tako prikladno na istem odru, pa še Phoenix imam namen itak videti jeseni, !!! pa so se mi v živo zdeli prehuda hipi scena. Kaj pa Bloc Party/Fever Ray? Glede na to, da bo ura že ena ponoči in se mi bo po dveh dneh najbrž že rahlo bledlo, verjetno kar gospodična Dreijer s svojim vehiklom psihoze. Upam, da me ne bo preveč pretresla, da bi preživel še MSTRKRFT in nato bodisi Digitalism ali pa Erol Alkan & Boys Noize. Ups, ko slednja zaključita, je pa ura že sedem zjutraj.


Nedelja, 19.7.

Patrick Wolf bo tokrat na sceni že navsezgodaj - ob 17h mu pripada ura mistične zabave. Za njim razjokani Glasvegas, ki bodo vsaj na mestu, če bo res deževalo, kot se govori. Nasploh je proti prejšnjim dnem nedeljski program res rahel; pavze med bendi so daljše, skupine manj impresivne. Sledijo tako Polarkreis 18 (who the fuck is Polarkreis 18 in zakaj igrajo tri ure kasneje kot Patrick Wolf??), za njimi pa Kasabian (so oni komu zares všeč?) in najbolj pijani Angleži na svetu, Oasis. Od njih pričakujem vsaj, da bodo vredno zaključili festival in poskrbeli za v pivo pomočeno zabavo vključno starimi hiti za tuliti v nebo. I'm feeling supersonic, give me gin and tonic? Kako zelo na mestu! :D

Ne jokati, bomo že zrihtali.

Danes je famozni Zane Lowe z BBCjevega Radia 1 v svoji oddaji premierno zavrtel novi singl Sheffieldskih postopačev Arctic Monkeys. Crying Lightning kot posnetek v živo z avstralskega festivala Big Day Out že nekaj časa straši po Youtubu, danes opolnoči pa jo bo možno tudi v studijski obliki pridobiti preko iTunes. Timing, they haz it: ravno jutri se odpravljamo ekipo pogledat v Split, natančneje na slikovit trg Prokurative, kar bi znalo biti zabavno poskočno in bo ponudilo tudi prve vtise o prihajajočem albumu Humbug.
Crying Lightning se na prvo poslušanje ne odpre čisto, česar smo od novejših zadev izpod rok Alexa Turnerja že vajeni, vsekakor pa je komad kvaliteten in proti pričakovanjem zadržanega prvega refrena dokaj temačno udaren. Če lahko sodimo po prejšnjih izdajah, pa bo preostanek albuma Humbug itak še boljši; dober izbor singlov pač še nikoli ni bil ravno vrlina Monkeysov.

Pri naslovnici mladeniči očitno stavijo na cirkuško estetiko, kar bi se znalo končati pošteno neokusno, če bodo s tem trendom nadaljevali; doma nas je z igro na to žogo nazadnje razočaral Mobitel s svojo sitno "cel cirkus" kampanjo. Nedaven promocijski material v polaroid stilu je precej bolj všečen, vključno z naslovnico albuma, ki je sicer nevpadljiva, a izgleda bolje kot tole:



Zna se zgoditi, da zgornjega videa vsak trenutek zmanjka "due to a copyright claim", v tem primeru pač poiščite drugega :P Vsi bolje obveščeni pa itak že veste, kje na spletu lahko najdete studijsko verzijo :)

Pravo poletje?

Grenko priznanje: vse prevečkrat se po začetnem eno- do dvakratnem poslušanju albuma "odločim", katere pesmi so mi "všeč" in katere mi "niso"; vpričo kroničnega pomanjkanja časa nato med vožnjo/hojo po mestu poslušam samo prve. Še dobro, da sem si To All the Lights in the Windows začel prepevati kar sam od sebe, čeprav je bila izvirno v drugi kategoriji. To potrdi znano dejstvo: pesmi, ki so všečne na prvo žogo, to niso nujno tudi na dolgi rok - in obratno.



Mimogrede: kaže, da se bom pesem znašla na Harmonic Generator, poletje '09 miksu, ki ga nekako pripravljam. Saj vem, da s poletnim miksom zamujam, ker smo že na začetku julija - pa saj je zato vreme takšno, kot da smo sredi aprila. Predloge za vključitev sprejemam v komentarjih (ni nujno, da gre za letošnje/aktualne pesmi :)).

Turn. Smile. Shift. Repeat.

Preprosto. Učinkovito. Resnično. Neizogibno.

Numbers, passwords, protocol is not enough to save your soul.

Forever! And ever!

Zgornjo, tako preprosto, a genialno skladno obarvano naslovnico sem opazil, ko sem si kak teden nazaj po letu premora ponovno ogledal High Fidelity. In še marsikaj mi je padlo v oči v Championship Vinyl ali Robovem stanovanju - of Montreal plakat, denimo. Sem v tem času torej glasbeno zrasel? Upam. Silver Jews so vsekakor zelo zabaven bend (jaz nevednež sem se celo še spraševal, zakaj mi delujejo Pavement-ish) in žal še eden od tistih, ki je razpadel le malo preden sem jih odkril. Oh well. Sledeča pesem mi že ves dan ne gre z glave.

Ljubezen do glasbe in spanje na trdih tleh: Portugal. The Man

Ob poslušanju fragmentov pesmi z njihovega prihajajočega izdelka postane jasno: Portugal. The Man se počasi, a gotovo razvijajo iz obskurne in vznemirljive alaške senzacije v skupino iz najvišje lige pop/folk/rock piscev. Najnovejši album nosi prikupen in z barvito naslovnico skladen naslov The Satanic Satanist; gre za očitno še en izpiljen, v vseh pogledih dodelan izdelek, kot smo tega od Portugal. The Man tako ali tako vajeni, uradno pa prihaja na police 21. julija. Po tem, ko je prek svoje uradne strani in ostalih kanalov (Facebook, Twitter) bend postopoma prinašal delce novo posnetih pesmi med svoje (upravičeno navdušene) oboževalce, pa se je kak teden nazaj album že pojavil na spletu v celoti. Frontman John Gourley, znan zagovornik downloadanja glasbe, je kot odgovor na uradno spletno stran skupine postavil blogovski zapis, naslovljen The Leak, v katerem razpravlja o pomenu spletnega deljenja glasbe, "klasični" izgubi navdušenja nad novostmi ter nič kaj blestečih razmerah, v katere je postavljen celo tako odličen in priznan bend kot njegov. Seveda si ne pusti vzeti skoraj optimističnega zaključka, ki najde rešitev med tistimi pravimi oboževalci, ki bi se jim reklo tudi ljubitelji: "I am happy vinyl is coming back, it needs to." Poglejte in se zamislite; tudi sam delim njegovo mnenje, da z zastonjsko ponudbo glasbe ni nič narobe, dokler po svojih močeh podpiramo izvajalce preko koncertov, merchandisea in pač glasbe v takšni ali drugačni obliki.

The Satanic Satanist bo, upam, kmalu našel svoje mesto v mojem seznamu za predvajanje, na prvi poziciji albuma pa najdemo tale indie pop dragulj:

OMG!!!1! SRSLY! Sunset Rubdown v Ljubljani :D

Indie otroci, razveselite se! Vsi, ki vas vsaj približno zanima glasba izpod komercialnega radarja, svoje počitnice letos načrtujte tako, da se boste pojavili v Ljubljani vsaj nekaj dni pred začetkom šolskega leta 2009/10 - natančneje 25. septembra. Takrat bo Menza pri koritu v organizaciji Bube namreč gostila enega najzanimivejših piscev pesmi neodvisne glasbe danes in njegove dinamične trubadurje: Spencer Krug in Sunset Rubdown. Kar je dolgo krožilo kot neuradna govorica v obveščenih krogih, je danes dobilo svojo potrditev, in lepo je, da bodo fantje in punca svojo manj vzneseno, a v vseh pogledih odlično novo ploščo Dragonslayer (ne, metalci, to vas ne zanima) predstavili tudi pri nas. Kako primerna je torej CerpinTaxtova ugotovitev, da se prav danes praznuje Canada Day! Praznujte skupaj s to odlično kanadsko zasedbo in s pesmijo, ki je kandidat vsaj za najboljši naslov pesmi letošnjega leta: Apollo and the Buffalo and Anna Anna Anna Oh!