Los Angeles vs. Göteborg

Jeremy Jay v Pusterviku je bil, no, drugačen kot pričakovano. Poslušal sem očitno le njegov prvenec, kjer se igra z instrumentalno sintesajzersko estetiko, tukaj pa je angeleno privlekel na oder pravcat bend in igral predvsem komade z zadnje plošče. Ta naj bi nastala v Londonu, česar ji ni nujno slišati - pa tudi pesmi v živo zvenijo precej drugače kot na albumu. Precej bolj suho, precej bolj (indie/pop) rock. Pričakoval sem gozd sintesajzerjev in fantiča, izgubljenega med njimi, dobil pa tri zmedene instrumentaliste in samovšečneža, ki vsake toliko odigra tako nesramno preprost riff, da je prav zato odličen. Neprecenljivo tudi moje vprašanje po koncertu, ali obstaja še kak drug izvajalec z imenom Jeremy Jay, saj sem doslej pod tem imenom slišal le popolnoma drugačno glasbo. "It's the first album. Believe me, I made it."




Tudi ko je včeraj zvečer na domačem terenu igral Kristofer Åström, sem upal, da bo ta petintridesetkilski švedski songwriter sedel sam na odru le z akustično kitaro v rokah. Temu ni bilo tako; pridružili se mu je sumljiv bend po imenu Rainaways, ki izgleda kot kopica profesionalnih "rockerskih" plačancev. Moralo bi mi biti jasno, saj sem se vendar podal v Sticky Fingers, takorekoč Göteborški Orto bar. In čeprav sem prej ljubitelj folk kitare kot distorziranih klasičnih solaž, kvaliteta koncerta ni trpela. V ospredju je tudi tukaj stala nova plošča, Sinkadus, z občasnimi "evergreeni" iz obsežnega opusa tega pri nas mnogo preslabo znanega pisca. V mojih ušesi je nastradal le sicer genialni Devil, ki sicer živi od zlomljenega, obupanega Åströma za akustično kitaro - tukaj pa je kar dvakrat izbruhnil celoten bend (vključno z dvema električnima kitarama!). Pa še nekaj: če je odrekanje igranja svojega najbolj znanega (in morda najboljšega) komada trenutno zelo vroča in kul poteza, sem vendar mnenja, da se Åström ne bi smel odpovedati The Wild. Za sam konec, solo s kitaro, kot drugi dodatek obsežni setlisti. Morda pa Britte Persson ravno ni bilo v mestu - ali pa je bilo krivo to, da se je množica po prvem dodatku preprosto obrnila in odšla. Če ti je bilo všeč, ploskaj, jebemti! V rokenrolu nenapisana pravila ne bi smela obstajati :D

Blacken My Thumb

Včeraj: The Datsuns v Henriksbergu. Kul pivsko biljardski lokal s rokersko pozersko množico in teraso nad pristaniščem.
Setlista: tukaj.
Po koncertu:
"What was the last time you guys played Blacken My Thumb live?"
"That was a while ago. We usually play these songs if people yell out for them."
Nauk: več sreče prihodnjič. Pa biti malo bolj glasen. Včasih pomaga. Prideš dlje.

First Impressions of Göteborg

Je Švedska res glasbena obljubljena dežela, kot sem si to rad predstavljal v preteklih letih? Ne vem, Premalo časa se še nahajam v Göteborgu, tem prijaznem, vetrovnem mestu, da bi si drznil soditi. Morda bom v naslednjih mesecih lahko povedal kaj več. Prvi glasbeni vtis je bil več kot ugoden: kopica mladeničev v sončnem parku sedi ob pivu in vrti plošče (ja, prave plošče, vinilke) na prenosnem gramofonu. Tudi Death Cab for Cutie na radiu v trgovini z bicikli ti lahko kar malo prinesejo nasmeh na obraz. In kaj bi lahko bilo primernejše za prvo koncertno dogodivščino kot preverjeno odlični Sunset Rubdown, takorekoč mlajši bratje kanadskih paradnih konjev Wolf Parade? Sedaj jih - podobno kot pozimi Islands - zaradi nastopa v Menzi vlači po zobeh že vsa Ljubljana; še pred nekaj meseci so veljali za Geheimtipp prav zaradi odlično odmerjenega razmerja med trmasto svojskostjo in stremenjem k melodičnemu pop refrenu.
Stvar je taka: Parken je morda elitni klub Göteborške indie scene, kjer se očitno zbira lokalna "smetana" - kar pa potem glede na tukajšnjo razširjenost tovrstne glasbe na žalost izpade kot kak Orto bar za hudo nastylane osebke nad meter petinosemdeset in izpod 70 kil. Orto bar? Ja, tako hudo je - pred in po predskupini laufajo različne grozote osemdesetih, ob katerih prisotni pozerji še neizmerno uživajo v svojih malih pivih za 54 kron. Kaj takšni ljudje počnejo na Sunset Rubdown koncertu? Prav nič. Prišli so namreč na release party albuma domačih Fibes, Oh Fibes, brezzobih ljubiteljev starega popa z naštudirano pozo. Isti večer, ista lokacija. A narobe bi bilo zato se jeziti - s tem bi le delali krivico zmagovalcem večera, Spencerjevim jeznim jezdecem, ki so tako električni, da jih zadevajo strele. Tudi oni nikomur ne zamerijo ničesar; "if I ever hurt you, it will be in self-defense." Suh zvok zadnjega albuma so prenesli na živi nastop - ali pa so bili v živo že od nekdaj takšni? Kakorkoli že, pristoji jim, tudi starejšemu materialu, ki se ga mestoma lotijo. Vodja Spencer ima vendarle zelo specifičen način pisanja pesmi, kjer dramaturgije nima koncert kot celota, temveč praktično vsak komad posebej. Peterica se zdi zadržana, kakor da jim ni zares v užitek igrati. Potencialni krivci: razredčena (a vendarle zvesta, saj drugačna kot poprej) publika; glasba v sosednji sobi, ki jo bojda lahko slišijo na odru; neizogibni klici "shut up I'm dreaming!". Vsaj na slednje so se najbrž že navadili; simpatična klaviaturistka Camilla vztrajnega težaka preprosto strogo pogleda in odvrne: "No." Suvereno :)
Spencer napove: "Here's a new song about having too much to drink. And it's Friday... And it's Sweden." Še malce naprej ga zanese, pa ne brez takojšnejga obžalovanja: "You guys are Swede-hearts! -- I wish I never said that, wish I could erase that moment." Simpatično :D V precej tipični setlisti (spoiler alert!!) dobimo po epskem Dragon's Lair še čudovito klavirsko balado Us Ones in Between. Tako lepo se lahko sklapljata melodija in dissonanca, tako subtilno lahko neka skupina da vedeti: mi smo ena najbolj zanimivih stvari, ki se trenutno dogaja v neodvisni pop glasbi. Torej, Ljubljana: ogled obvezen! Morda bo bend celo malo boljše volje, morda se bodo počutili bolj domače na Metelkovi s štango sredi odra. Ampak pazite ob navdušenem navalu na merchandise: rjavo majico imam že jaz, vam ostaneta še siva in svetlo modra! :P

Foto #1: Camilla by Edna Webster @ Flickr
Foto #2: Setlist :D