Hype Machine, stran, na katero sem naletel po čistem naključju, zame že nekaj časa predstavlja platformo, kjer si je z malo truda mogoče pridobiti kak aktualen komad ali remiks. Gre za agregator glasbenih blogov, ki ponuja možnost iskanja med pesmimi, naloženimi nanje v "fizični" (torej MP3) obliki. Stran nato ponudi možnost poslušanja ter povezavo do izvirne objave, kjer si je v večini primerov komad možno prenesti tudi na svoj PC.
Glede na naravo ponudbe je razumljivo, da se nabor omejuje predvsem na trenutno "hajpane" komade, torej blogovske ljubljence, ki svojo pot v te objave velikokrat najdejo preko priznanih kritiških strani tipa Bitchfork ali Stereogum. Kjer te strani ponavadi ponujajo streaming komada pod vprašanjem, pa je Hype Machine uvedel še eno, za glasbene geeke nadvse pomembno funkcijo. Stran se je pred nekaj meseci namreč poparčkala z nadvse priljubljenim last.fm. Tako za ceno registracije lahko povežete Hype Machine s svojim last.fm profilom in uživate v dejstvu, da vam sistem predvajan komad tudi direktno scrobbla. Kajti kot pravijo tudi na Hype Machine (mi pa radovedno pritrjujemo vprašanju):
If I heard a song but it didn’t get scrobbled, did I really listen to it?
Če zanimanje za Hype Machine poraste, bo njegov napredek najbrž zanimivo spremljati, saj gre za ponudbo aktivnosti, ki avtorje (vsaj po mojem mnenju) inkriminira prav toliko, kot so inkriminirani upravljalci torrent strani tipa isohunt, The Pirate Bay in Mininova.
Tole je za vse, ki se pri urejanju nadzemeljskih količin glasbe v vaši digitalni kolekciji kdaj zaveste, da so vam lepe naslovnice visoke ločljivosti skoraj tako pomembne kot vsebina. Google Image Search velikokrat ne pomaga, 300 x 300 pikslov pač ni dovolj, na Amazon.com pa imajo vse slike tiste ogabne bele robove, ki jih je potem treba rezati stran. Spletno mesto mojega zaupanja je v tem primeru že lep čas Album Art Exchange.
Dedicated to collecting and sharing meticulously scanned and edited album cover art, for those of us who are ridiculously obsessive about such things.
Prav v skladu s svojim sloganom stran ponuja dodelane in obdelane naslovnice albumov visoke ločljivosti. Navigacija same strani ni nek presežek, a važna je vsebina: našli boste ogromne količine klasikov in presenetljiv nabor aktualne indie ponudbe, včasih celo naslovnice singlov in EPjev. Da vaš foobar, iTunes ali - bognedaj - Windows Media Player ne bo več izgledal kot puščava!
Tako. Dovolj bedarij. Preveč je šlo mimo mene ter posledično mimo vas in ostalo neopaženo. Čas, da predstavim nekaj glasbenih dogodkov od preloma desetletja do preteklega ponedeljka.
The xx, 100120, Brew House, GBG Vsaj enkrat se je moja iz Slovenije prinešena navada kupovanja vstopnic v predprodaji izkazala za koristno tudi na Švedskem. The xx v Pusterviku, razprodani vsaj mesec pred koncertom, splošna panika med za trendi hlepečo publiko - in potem kredibilnost klone pod zahtevami javnosti. Prestavljeno v Brew House, ki so ga v zadnjem času napolnili npr. Phoenix in Joshua Radin. Toliko o intimnosti. Čeprav: s tem bendom na odru, kljub izvrstno preprostim pop popevkam, zamaskiranih v zajebane ljubezenske pesmi, prehude domačnosti itak ni pričakovati. Vsi stajliš v črnem in s kilami nakita izpadejo bolj kot gangsta mladiči iz poboljševalnice, ki jim je naročeno ustvarjati pop glasbo v sklopu anger management terapije, kot pa prijetna mladina iz soseščine. Kontrast slike in zvoka, pa še gospodična kitaristka se nemudoma zaplete pri Crystalised intru. A vendarle: zelo všečno. Hitro katapultirano na velike odre in stilsko tako dodelano, da se vprašaš, kako veliki denarji zares stojijo za tem hajpom. Mislim, nekdo je moral odobriti, da se navadne črne majice z belim X-om prodajajo za 20 evrov, no. Za zaključek, pravzaprav v skopu koncerta še pred prižganimi luči, še remixx (see what I did there?) Florence & the Machine izvedbe You Got the Love, ki nam ga je nedavno predstavil že Jotaeater.
Japandroids, 100205, Blaa, Oslo Blaa je metelkovsko obarvan jazz (?) klubič ob oslovski rečici Akerselva, ob kateri se po pričevanju domačinov ponoči ni najpametneje sprehajati zaradi prisotnosti preprodajalcev ter odjemalcev trdih drog. Še dobro, da se do kluba da pribresti tudi po ulici naokrog. Publika je potem prijetna, seveda razen prvih dveh vrst prav skandinavsko zadržana, zato pa morami priti Slovenci pred oder, da se na vse grlo deremo some hearts bleed, our hearts sweat! Malo bolj surovo je to vse skupaj v živo, predstavljen nam je odličen stari / novi singl, katerega naslov sem od tedaj pozabil, na žalost pa manjka vrhunsko monoton zaključek z I Quit Girls. En boljših klubskih koncertov mojega švedskega bivanja.
Midlake, 100206, Rockefeller Music Hall, Oslo
Nekako ne razumem hajpa okrog tega benda. Sramujem se, ampak k temu pripomore tudi dejstvo, da sem bil na koncertu tako izžet od nastopa prejšnjo noč ter celodnevnega pohajkovanja po mestu, da sem skorajda ene dvajsetkrat stoje zaspal. Ampak igrajo flavto. Več njih. Pa Roscoe je izvrsten komad.
Liechtenstein, 100211, Jazzhuset, GBG Jazzhuset (jazz hiša) ima neprimerno več veze s hišo kot z jazzom. Ker je klub v hiši. In ker se v njem ne vrti jazz. Vsaj ko se tam dogaja vsakočetrtkov Klubb Svanen. Še dobro. Po stenah so plakati I Am Kloot, Mando Diao in The Faint. Vrtijo se Pulp, BRMC in Arcade Fire. Zakaj tak klub odkrijem šele mesec in pol pred odhodom? Ne vem. V živo: Liechtenstein, četrverica punc, ki igra malce instrumentalno neokretno, a precej všečno pop glasbo. Naslovnica njihovega edinega albuma izpade precej bolj politično, kot potem cela predstava dejansko je. Zabavno za poplesavanje z nasmeškom na obrazu.
Grand Archives, 100213, Sticky Fingers, GBG
S. Kako, lepo prosim, naj najdem na netu karkoli od benda s takim imenom. S? Srsly? Gospodična Jenn Ghetto (zajebano!) je nekoč sodelovala v bojda kultnih Carissa's Wierd skupaj z zaraščenim gospodičem Brookeom iz Grand Archives, zdaj pa fura solo (S = solo?) "kariero" z bitjem nedoločenega spola na drugi kitari. Izjemno, izjemno všečno, melodično z lepim, preprostim prepletanjem kitar. Da je trivia okrog Grand Archives še hujša, je Brooke povrhu en od ustanovnih članov Band of Horses, poleg tega pa je njegov trenutni bend očitno nekakšna göteborška lokalna senzacija, saj jih publika proslavlja, kot se sicer le redko zgodi, prodajalne plošč pa so polne njihovega aktualnega izdelka. Ta izkazuje v primerjavi s prvencem sicer žal nekoliko bolj plitve melodije in odločno manj dinamike, v živo pa je vse skupaj vendarle prijetno, gospodje s preveč kitarami na odru pa preprosto simpatični. Kitarist ima bratrance v mestu, Kim in Kristina iz Woody West sta itak najbolj carska, da jih gostita, nekje v publiki pa je tudi priseljenec iz Seattla. Jenn Ghetto se nato še dvakrat pridruži na odru za prijetne duete. Prvič nekako takole. Mat Brooke: "Welcome our friend Jenn!" Tip iz publike: "She's so hot!" (Zgornji video je zanič, but hey.)
Adam Green, 100215, Parken, GBG
Kdor se je že seznanil z najnovejšim albumom gospodiča Greena, Minor Love naslovljenim, bi po ponujeni glasbi utegnil sklepati, da se je njujorčan končno umiril od svoje večne hektičnosti - in torej slečeno telo na naslovnici ni posledica kakšnega z drogami povezanega ekscesa, temveč preprosto vročine od mestnega asfalta ponoči. V živo se izkaže, da temu vsekakor ni tako, saj privržencev ne gre razočarati, in mladoletnice vsekakor vedo, zakaj se v prvi vrsti naslanjajo na oder z iztegnjenimi rokami. Green kot kurčeva skokica menjuje stran odra vsaki dve sekundi, se približno stopetdesetkrat vrže med publiko, odigra kake 30 komadov v koncertu, ki se zdi dolg tri ure, v resnici pa traja uro in pol, mimogrede zažvali ene deset punc po polovico svoje starosti in na odru spije prav toliko piv. Z vsem omenjenim ter neštetokrat poskrbi za posredovanje organizatorjev, še raje pa bodisi z obešanjem na luči ali nažiganjem čika. Ena izmed nesojenih ljubimk poskrbi za bizarno-nagravžno verzijo über-hita Jessica, ko za mikrofonom zamenja Greena, ravnokar potopljenega v množico, in grdo zafuša tako melodijo kakor tudi besedilo. In ko smo ravno pri hitih: dobimo prav vse, od No Legs preko Bluebirds pa do zadnjega singla What Makes Him (ali tukaj: Her) Act So Bad. Pod črto: nekako groteskno in v povezavi z Greenovimi WTF komentarji izjemno zabavno. Košček humorja tega večera: za klaviaturami en in edini Dr. Fuck. Adam Green sam pa je najbrž potomec kakega člana Motley Crüe in plišaste igračke v naravni velikosti. Rokenrol.
25. VA, Dark Was the Night
Všečna kompilacija nekaterih trenutnih in morda bodočih najljubših izvajalcev. Pomanjkljivost so nekatere kratkomalo dolgočasne priredbe, ki zaokrožajo dvojni album.
24. Fever Ray, Fever Ray
Temačno, skrivnostno in nasploh neprimerno za poslušanje v zatemnjeni, osamljeni sobi.
23. Monsters of Folk, Monsters of Folk
Sprva krepko precenjen z moje strani, se ta album sčasoma izkaže za solidno kolekcijo pesmi, kjer je avtorstvo sodelujočih piscev več kot očitno.
22. Taxi Taxi!, Still Standing at Your Back Door
Švedski sestri igrata na kitaro, harmoniko, klavir in karte strašljive prikupnosti. Zamaknjeno.
21. Editors, In This Light and on This Evening
Kitarsko in klavirsko himničnost pospravili v korist dramatičnih sintičev - in to z odliko. Rezultat je album, ki ga kitarist Urbanowicz zaradi sinestezije vidi v rumeni barvi.
20. Ghost of Tom Joad, Matterhorn
Nemški punkerji s smislim za pop v angleščini naskočijo švicarske vršake. Hrepeneče, deroče in melodično.
19. We Can't Sleep at Night, Dej še kazga zbudte pa ga sabo vzemte
Neupravičeno prezrta na RSQ glasovanju za slovenske albume leta se ta steklenička znanih in manj znanih tabletk odlično znajde zraven modelčka letala, ki že stoji na naših policah.
18. Animal Collective, Merriweather Post Pavillion
Najbolj forsirana plošča leta, za katero smo že od izida vedeli, da bo strašila po samih vrhovih lestvic. Kot ponavadi inovativno (druga beseda za zajebano), a tokrat tudi poslušljivo!
17. Why?, Eskimo Snow
Poraščeni gospodič Wolf praktično opusti hip-hop pridihe in se prepusti pesmi kot taki. Mi dobimo nekaj odličnih melodij in še več odtrganih liričnih prebliskov.
16. Maxïmo Park, Quicken the Heart
Po klavirsko patetičnem Our Earthly Pleasures so Maxïmo Park zagrabili post-punk še trdneje kot poprej in spisali ploščo, manj hektično in bolj enotno od prvenca.
15. Frank Turner, Poetry of the Deed
Prepoznavnost angleškega punk poeta se je letos povzdignila iz praktično 0 na 100, Poetry of the Deed pa je ena sama proslava iskrenosti, ki jo podpira poenoten bend okrog gopodiča Turnerja.
14. Wavves, Wavvves
Tako zelo umazane so lahko pop pesmi, če se njih avtor zapoha v svoji zatohli kalifornijski rezidenci ter vsak poskus masovne kompatibilnosti povozi s kilami reverba.
13. Moneybrother, Real Control
Ne le "feel-good" plošča leta, temveč tudi uspešna rehabilitacija severnega soul punkerja po medlem Mount Pleasure. Celo grozote kakor popolnoma tipični kubanski ritmi tukaj delujejo.
12. Conor Oberst and the Mystic Valley Band, Outer South
Oberst letos ni izdal koherentne plošče, je pa Outer South neprimerno boljša izmed obeh kolekcij pesmi. Pomagajo kvalitetni prispevki "all-star" piscev iz nič več le spremljevalne zasedbe.
11. Anna Ternheim, Leaving on a Mayday
Zadržana, prefinjena produkcija sprva prekrije obup(a)no preprost songwriting, proti sredini albuma pa pesmi neskončno narastejo in upravičijo vzpon od folk ljubljenke do pop zvezd(n)ice.
10. The Pains of Being Pure at Heart, The Pains of Being Pure at Heart
Pisanje, melodije, zvok: vse to v taki obliki že najdemo v zakladnici pop zgodovine. Ali to kakorkoli vpliva na dejstvo, da gre za odlično ploščo? Dvomim.
9. Japandroids, Post-Nothing
Najbolj zajeban dvojec vse od prezgodaj preminulih DFA 1979. Suho, naspidirano in prav nič zaskrbljeno nad svetom. Tudi v Kanadi živijo osebki, ki jih zanimajo le kitare, punce in zabava.
8. Phoenix, Wolfgang Amadeus Phoenix
Je to še enoten zvok ali že samocitiranje v pisanju? Kdor si vzame čas, bo odkril čar tega dodelanega albuma edinih Francozov brez naglasa v angleščini.
7. Arctic Monkeys, Humbug
Humbug, ali Kako se otresti najstniških privrženk z enim albumom. Arctic Monkeys žrejo puščavski pesek in paradirajo s komadi, ki nosijo manj masovne kompatibilnosti, kot so je poprej imeli njihovi b-sajdi. Zajebano.
6. Sunset Rubdown, Dragonslayer
Spencer Krug pravi, da so Sunset Rubdown njegova ideja pop glasbe. Še bolj kakor poprej ta album stavi na svojo nebrzdano epskost in ogromne melodije. Vrhov radijskih lestvic vendarle ne dosega. Le kako to?
5. The Thermals, Now We Can See
Po besnem, političnem The Body, The Blood, The Machine je indie punk trojec pripravil prijetno osebno ploščo z evolucijsko perspektivo in - kakor ponavadi - udarnimi singalong hiti.
4. Noah and the Whale, The First Days of Spring
Je album, kjer vse pesmi govorijo o ločitvi od punce, nujno že konceptualen? Nikakor. Kaj pa, če je urejen kronološko, na priloženem DVD-ju pa najdemo še pravcati film, ki spremlja glasbeni izdelek? Objokovanje, prelito v pretirano čustvene vrhunce.
3. Bat for Lashes, Two Suns
Natasha Khan občutke iz vsakdanjega življenja lično zavije v celofan pravljic. Tako še nezavidljive odločitve postanejo dejanja usode, gospodična Khan pa je nesporna princesa širne dežele indie pop glasbe.
2. Cursive, Mama, I'm Swollen
Tim Kasher, krvavo rdeče sonce in morje žolča. Po nekako brezzobem Happy Hollow fantje spet grizejo, in to skorajda bolj fokusirano kot kadarkoli. Na tapeti: evolucija, religija, seks, nagoni, brezbrižnost. Tako resnično, da si včasih zaželiš, da te plošče ne bi poznal.
1. Mumford & Sons, Sigh No More
Ljubezen, svetobolje, odlične pesmi in... Banjo? Nazadnje so nas taki mladiči tako presenetili, ko so Arctic Monkeys na prvencu poznali vse kotičke londonskega podzemlja zabave, Mumford & Sons pa s svojimi hrepenečimi baladami in folk poskočnicami povozijo vse prehudo hvaljene novince dvatisočdevetega. Vrhunsko.
BONUS!
Častne omembe: znani heroji, ki so k svoji obsežni diskografiji dodali še en kvaliteten album.
Andrew Bird, Noble Beast
…And You Will Know Us By the Trail of Dead, The Century of Self
Eels, Hombre Lobo
M. Ward, Hold Time
Morrissey, Years of Refusal
Yo La Tengo, Popular Songs
Neupravičeno prezrti: albumi, ki jim je bilo z moje strani posvečeno občutno premalo pozornosti.
Brand New, Daisy
Taylor Hollingsworth, Life with a Slow Ear
Nikki Louder, Alain, I'm Sorry
Woodpigeon, Treasure Library Canada
The xx, xx
Najboljši naslovi albumov.
Japandroids, Post-Nothing
Mew, No More Stories / Are Told Today / I'm Sorry / They Washed Away // No More Stories / The World Is Grey / I'm Tired / Let's Wash Away
Phoenix, Wolfgang Amadeus Phoenix
Portugal. the Man, The Satanic Satanist
Wavves, Wavvves
We Can't Sleep at Night, Dej še kazga zbudte pa ga sabo vzemte
Yo La Tengo, Popular Songs
Tale malce z zamudo pripravljen seznam najboljših lanskega leta se nikakor ne trudi biti poskus eklektičnega žanrskega nabora inovativnih izvajalcev, temveč preprosto poklon najljubši glasbi nekega preteklega, časovno omejenega obdobja. Kljub torej izrazito subjektivnemu pristopu pa so komentarji zaželjeni.
