Gostilna
Pri zaklanem zajcu
25. februar 2010
Danes na jedilniku:
1. Krvavice s kislim zeljem in kuhanim krompirjem
2. Cesarska solata s pečenim piščancem
3. Jelenje srce na vinski omaki
Dober tek!
četrtek, 25. februar 2010
četrtek, 18. februar 2010
Od tedaj do sedaj: kratek pregled
Tako. Dovolj bedarij. Preveč je šlo mimo mene ter posledično mimo vas in ostalo neopaženo. Čas, da predstavim nekaj glasbenih dogodkov od preloma desetletja do preteklega ponedeljka.
The xx, 100120, Brew House, GBG
Vsaj enkrat se je moja iz Slovenije prinešena navada kupovanja vstopnic v predprodaji izkazala za koristno tudi na Švedskem. The xx v Pusterviku, razprodani vsaj mesec pred koncertom, splošna panika med za trendi hlepečo publiko - in potem kredibilnost klone pod zahtevami javnosti. Prestavljeno v Brew House, ki so ga v zadnjem času napolnili npr. Phoenix in Joshua Radin. Toliko o intimnosti. Čeprav: s tem bendom na odru, kljub izvrstno preprostim pop popevkam, zamaskiranih v zajebane ljubezenske pesmi, prehude domačnosti itak ni pričakovati. Vsi stajliš v črnem in s kilami nakita izpadejo bolj kot gangsta mladiči iz poboljševalnice, ki jim je naročeno ustvarjati pop glasbo v sklopu anger management terapije, kot pa prijetna mladina iz soseščine. Kontrast slike in zvoka, pa še gospodična kitaristka se nemudoma zaplete pri Crystalised intru. A vendarle: zelo všečno. Hitro katapultirano na velike odre in stilsko tako dodelano, da se vprašaš, kako veliki denarji zares stojijo za tem hajpom. Mislim, nekdo je moral odobriti, da se navadne črne majice z belim X-om prodajajo za 20 evrov, no. Za zaključek, pravzaprav v skopu koncerta še pred prižganimi luči, še remixx (see what I did there?) Florence & the Machine izvedbe You Got the Love, ki nam ga je nedavno predstavil že Jotaeater.
Japandroids, 100205, Blaa, Oslo
Blaa je metelkovsko obarvan jazz (?) klubič ob oslovski rečici Akerselva, ob kateri se po pričevanju domačinov ponoči ni najpametneje sprehajati zaradi prisotnosti preprodajalcev ter odjemalcev trdih drog. Še dobro, da se do kluba da pribresti tudi po ulici naokrog. Publika je potem prijetna, seveda razen prvih dveh vrst prav skandinavsko zadržana, zato pa morami priti Slovenci pred oder, da se na vse grlo deremo some hearts bleed, our hearts sweat! Malo bolj surovo je to vse skupaj v živo, predstavljen nam je odličen stari / novi singl, katerega naslov sem od tedaj pozabil, na žalost pa manjka vrhunsko monoton zaključek z I Quit Girls. En boljših klubskih koncertov mojega švedskega bivanja.
Midlake, 100206, Rockefeller Music Hall, Oslo
Nekako ne razumem hajpa okrog tega benda. Sramujem se, ampak k temu pripomore tudi dejstvo, da sem bil na koncertu tako izžet od nastopa prejšnjo noč ter celodnevnega pohajkovanja po mestu, da sem skorajda ene dvajsetkrat stoje zaspal. Ampak igrajo flavto. Več njih. Pa Roscoe je izvrsten komad.
Liechtenstein, 100211, Jazzhuset, GBG
Jazzhuset (jazz hiša) ima neprimerno več veze s hišo kot z jazzom. Ker je klub v hiši. In ker se v njem ne vrti jazz. Vsaj ko se tam dogaja vsakočetrtkov Klubb Svanen. Še dobro. Po stenah so plakati I Am Kloot, Mando Diao in The Faint. Vrtijo se Pulp, BRMC in Arcade Fire. Zakaj tak klub odkrijem šele mesec in pol pred odhodom? Ne vem. V živo: Liechtenstein, četrverica punc, ki igra malce instrumentalno neokretno, a precej všečno pop glasbo. Naslovnica njihovega edinega albuma izpade precej bolj politično, kot potem cela predstava dejansko je. Zabavno za poplesavanje z nasmeškom na obrazu.
Grand Archives, 100213, Sticky Fingers, GBG
S. Kako, lepo prosim, naj najdem na netu karkoli od benda s takim imenom. S? Srsly? Gospodična Jenn Ghetto (zajebano!) je nekoč sodelovala v bojda kultnih Carissa's Wierd skupaj z zaraščenim gospodičem Brookeom iz Grand Archives, zdaj pa fura solo (S = solo?) "kariero" z bitjem nedoločenega spola na drugi kitari. Izjemno, izjemno všečno, melodično z lepim, preprostim prepletanjem kitar. Da je trivia okrog Grand Archives še hujša, je Brooke povrhu en od ustanovnih članov Band of Horses, poleg tega pa je njegov trenutni bend očitno nekakšna göteborška lokalna senzacija, saj jih publika proslavlja, kot se sicer le redko zgodi, prodajalne plošč pa so polne njihovega aktualnega izdelka. Ta izkazuje v primerjavi s prvencem sicer žal nekoliko bolj plitve melodije in odločno manj dinamike, v živo pa je vse skupaj vendarle prijetno, gospodje s preveč kitarami na odru pa preprosto simpatični. Kitarist ima bratrance v mestu, Kim in Kristina iz Woody West sta itak najbolj carska, da jih gostita, nekje v publiki pa je tudi priseljenec iz Seattla. Jenn Ghetto se nato še dvakrat pridruži na odru za prijetne duete. Prvič nekako takole. Mat Brooke: "Welcome our friend Jenn!" Tip iz publike: "She's so hot!"
(Zgornji video je zanič, but hey.)
Adam Green, 100215, Parken, GBG
Kdor se je že seznanil z najnovejšim albumom gospodiča Greena, Minor Love naslovljenim, bi po ponujeni glasbi utegnil sklepati, da se je njujorčan končno umiril od svoje večne hektičnosti - in torej slečeno telo na naslovnici ni posledica kakšnega z drogami povezanega ekscesa, temveč preprosto vročine od mestnega asfalta ponoči. V živo se izkaže, da temu vsekakor ni tako, saj privržencev ne gre razočarati, in mladoletnice vsekakor vedo, zakaj se v prvi vrsti naslanjajo na oder z iztegnjenimi rokami. Green kot kurčeva skokica menjuje stran odra vsaki dve sekundi, se približno stopetdesetkrat vrže med publiko, odigra kake 30 komadov v koncertu, ki se zdi dolg tri ure, v resnici pa traja uro in pol, mimogrede zažvali ene deset punc po polovico svoje starosti in na odru spije prav toliko piv. Z vsem omenjenim ter neštetokrat poskrbi za posredovanje organizatorjev, še raje pa bodisi z obešanjem na luči ali nažiganjem čika. Ena izmed nesojenih ljubimk poskrbi za bizarno-nagravžno verzijo über-hita Jessica, ko za mikrofonom zamenja Greena, ravnokar potopljenega v množico, in grdo zafuša tako melodijo kakor tudi besedilo. In ko smo ravno pri hitih: dobimo prav vse, od No Legs preko Bluebirds pa do zadnjega singla What Makes Him (ali tukaj: Her) Act So Bad. Pod črto: nekako groteskno in v povezavi z Greenovimi WTF komentarji izjemno zabavno. Košček humorja tega večera: za klaviaturami en in edini Dr. Fuck. Adam Green sam pa je najbrž potomec kakega člana Motley Crüe in plišaste igračke v naravni velikosti. Rokenrol.
Slike: http://martinrorberg.blogspot.com/, Haaland @ Flickr, holo.
The xx, 100120, Brew House, GBG
Vsaj enkrat se je moja iz Slovenije prinešena navada kupovanja vstopnic v predprodaji izkazala za koristno tudi na Švedskem. The xx v Pusterviku, razprodani vsaj mesec pred koncertom, splošna panika med za trendi hlepečo publiko - in potem kredibilnost klone pod zahtevami javnosti. Prestavljeno v Brew House, ki so ga v zadnjem času napolnili npr. Phoenix in Joshua Radin. Toliko o intimnosti. Čeprav: s tem bendom na odru, kljub izvrstno preprostim pop popevkam, zamaskiranih v zajebane ljubezenske pesmi, prehude domačnosti itak ni pričakovati. Vsi stajliš v črnem in s kilami nakita izpadejo bolj kot gangsta mladiči iz poboljševalnice, ki jim je naročeno ustvarjati pop glasbo v sklopu anger management terapije, kot pa prijetna mladina iz soseščine. Kontrast slike in zvoka, pa še gospodična kitaristka se nemudoma zaplete pri Crystalised intru. A vendarle: zelo všečno. Hitro katapultirano na velike odre in stilsko tako dodelano, da se vprašaš, kako veliki denarji zares stojijo za tem hajpom. Mislim, nekdo je moral odobriti, da se navadne črne majice z belim X-om prodajajo za 20 evrov, no. Za zaključek, pravzaprav v skopu koncerta še pred prižganimi luči, še remixx (see what I did there?) Florence & the Machine izvedbe You Got the Love, ki nam ga je nedavno predstavil že Jotaeater.Japandroids, 100205, Blaa, Oslo
Blaa je metelkovsko obarvan jazz (?) klubič ob oslovski rečici Akerselva, ob kateri se po pričevanju domačinov ponoči ni najpametneje sprehajati zaradi prisotnosti preprodajalcev ter odjemalcev trdih drog. Še dobro, da se do kluba da pribresti tudi po ulici naokrog. Publika je potem prijetna, seveda razen prvih dveh vrst prav skandinavsko zadržana, zato pa morami priti Slovenci pred oder, da se na vse grlo deremo some hearts bleed, our hearts sweat! Malo bolj surovo je to vse skupaj v živo, predstavljen nam je odličen stari / novi singl, katerega naslov sem od tedaj pozabil, na žalost pa manjka vrhunsko monoton zaključek z I Quit Girls. En boljših klubskih koncertov mojega švedskega bivanja.Midlake, 100206, Rockefeller Music Hall, Oslo
Nekako ne razumem hajpa okrog tega benda. Sramujem se, ampak k temu pripomore tudi dejstvo, da sem bil na koncertu tako izžet od nastopa prejšnjo noč ter celodnevnega pohajkovanja po mestu, da sem skorajda ene dvajsetkrat stoje zaspal. Ampak igrajo flavto. Več njih. Pa Roscoe je izvrsten komad.
Liechtenstein, 100211, Jazzhuset, GBG
Jazzhuset (jazz hiša) ima neprimerno več veze s hišo kot z jazzom. Ker je klub v hiši. In ker se v njem ne vrti jazz. Vsaj ko se tam dogaja vsakočetrtkov Klubb Svanen. Še dobro. Po stenah so plakati I Am Kloot, Mando Diao in The Faint. Vrtijo se Pulp, BRMC in Arcade Fire. Zakaj tak klub odkrijem šele mesec in pol pred odhodom? Ne vem. V živo: Liechtenstein, četrverica punc, ki igra malce instrumentalno neokretno, a precej všečno pop glasbo. Naslovnica njihovega edinega albuma izpade precej bolj politično, kot potem cela predstava dejansko je. Zabavno za poplesavanje z nasmeškom na obrazu.
Grand Archives, 100213, Sticky Fingers, GBG
S. Kako, lepo prosim, naj najdem na netu karkoli od benda s takim imenom. S? Srsly? Gospodična Jenn Ghetto (zajebano!) je nekoč sodelovala v bojda kultnih Carissa's Wierd skupaj z zaraščenim gospodičem Brookeom iz Grand Archives, zdaj pa fura solo (S = solo?) "kariero" z bitjem nedoločenega spola na drugi kitari. Izjemno, izjemno všečno, melodično z lepim, preprostim prepletanjem kitar. Da je trivia okrog Grand Archives še hujša, je Brooke povrhu en od ustanovnih članov Band of Horses, poleg tega pa je njegov trenutni bend očitno nekakšna göteborška lokalna senzacija, saj jih publika proslavlja, kot se sicer le redko zgodi, prodajalne plošč pa so polne njihovega aktualnega izdelka. Ta izkazuje v primerjavi s prvencem sicer žal nekoliko bolj plitve melodije in odločno manj dinamike, v živo pa je vse skupaj vendarle prijetno, gospodje s preveč kitarami na odru pa preprosto simpatični. Kitarist ima bratrance v mestu, Kim in Kristina iz Woody West sta itak najbolj carska, da jih gostita, nekje v publiki pa je tudi priseljenec iz Seattla. Jenn Ghetto se nato še dvakrat pridruži na odru za prijetne duete. Prvič nekako takole. Mat Brooke: "Welcome our friend Jenn!" Tip iz publike: "She's so hot!"
(Zgornji video je zanič, but hey.)
Adam Green, 100215, Parken, GBG
Slike: http://martinrorberg.blogspot.com/, Haaland @ Flickr, holo.
Naročite se na:
Objave (Atom)
