Sumljiv teritorij 2

Tiny Mix Tapes je danes objavil pregled/kritiko idejnega koncepta Choruss izpod taktirke bojda neprofitne divizije založbe Warner. Povem naj le, da gre v osnovi za obvezno plačilo določenega zneska ob uporabi univerzitetnih internetnih mrež v USA, in sicer kot nadomestek za glasbo, ki bi jo naj več ali manj vsi uporabniki nelegalno pobirali iz interneta. Ta denar naj bi se nato po določeni shemi razdelil med "oškodovane" založbe. V podrobnosti se ne bom spuščal, saj avtor članka odlično razloži vprašljive aspekte programa, ki se ob branju teh vrstic najbrž porajajo. In čeprav se nas v Evropi to morda še ne tiče direktno, je le vprašanje časa, kdaj se bodo borci proti piratom odločili uvesti kakšne drastične ukrepe - seveda namesto prepotrebne inovacije na tem nazadujočem področju. Pa dovolj filozofiranja, članek je vsekakor zanimivo branje, ki nam življenje spet zasoli s kančkom zeitgeistovske big-brother-is-watching-you paranoje.

Sumljiv teritorij

Nekatere stvari se nikoli ne bi smele zgoditi. Ako pa se, se lahko pa vsaj pretvarjamo, da so nam všeč. The Killers nam kot B-side svojega Limited Edition 12'' Picture Disca za novi singl Spaceman ponujajo pridedbo Bright Eyes. Ja, Bright Eyes. Seveda niso izbrali izbrali enega od neštetih genialno nedotakljivih komadov gospodiča Obersta, temveč povprečni singl Four Winds s povprečnega zadnjega albuma Cassadaga. Zanimivo le: rezultat jim sumljivo pristaja. Poglejte, fantje: če se že spuščate v to, potem je vaša dolžnost, da Four Winds vsaj slišimo v živo v Ljubljani.

Mama, I'm Satan!

None of you understand. I'm not locked up here with you. You're locked up in here with me.

Rorschach

Kdo je pravi rocker? (praksa)

Note to self: ne hodi več na koncerte, ki imajo že v svoji osnovi popolnoma ničen potencial za odličnost in ki se povrh vsega odvijajo še na neumnih, masovnih lokacijah. Ampak jebiga, zakaj bi se pa odrekel zastonjski karti za Eagles of Death Metal? Zato, ker potem namesto solidnega rokenrol entertainmenta dobiš to:

1) Ozvočenje na totalni nuli. Predskupina The Haunts je na oder zvlekla svojo feršterkerijo; dobro za njih. Tako je njihov sprejemljiv, a bistveno preveč spoliran zvok rohnel vsaj 3x glasneje od osrednje zasedbe večera. Orelčki so iz rezidentnih zvočnikov Cvetličarne bolj tenko piskali. Podobno razočaranje smo utrpeli na Maxïmo Park, a tam je vsaj kvaliteta glasbe držala vzdušje pokonci. Več o tem kasneje. Kakšen je smisel rock večera, ko zvok skorajda ne preglasi množice? Najbrž prav to: da na Cvetličarninih ex-Yugo večerih stari pijanci na šanku lahko debatirajo kljub temu, da na odru nekdo igra.

2) Repetitiven, neinovativen in od začetka do konca klišejski bend. V-neck majica in Raybanke ter košate mustače frontmana Jesseja (ki se poleg tega imenuje še "The Devil") povedo vse. Gre za eno tistih skupin, ki trenutno v svetu dobiva ogromno pozornosti, ko si je zasluži oh tako zelo malo. Največji hit, I Only Want You, takoj na začetku: preprost riff na dveh akordih. Število akordov se tekom celotnega večera ne dvigne nad povprečje Ramonesov, kar je lahko kul natanko v enem primeru - če pač poslušaš Ramones. Dolgočasne pesmi, od katerih se ena zdi enaka drugi, ki pa jih zasedba na odru podaja, kakor da so rock bogovi. Jesse poleg tega igra najbolj klišejsko vlogo frontmana vseh časov - the ladies man. "This is for all the ladies," večkrat slišimo iz njegovih ust; konstantno peca publiko, nakar si za back vokale v nekem zdolgočasenem komadu na oder pripelje majhno piško, ki jo po koncu pesmi mastno zaliže. Oujea. Pa srsly, kdo svojemu albumu da za naslov tako poceni besedno igro, kot je Heart On? Poleg tega gre za najbrž najgrši bend na svetu. Basist in kitarist imata ustrezno let, da bi ti lahko bila foter in dedek, a je prvi pregrd, drugi pa predebel, da bi si ju želel v svoji krvni liniji. Nisem si mislil, da bom kdaj dal prav Axlu Roseu: Pigeons of Shit Metal, dejansko. Jesse si lahko to ime tetovira na čelo, če hoče - to ne bo spremenilo dejstva, da je njegov bend zanič.


3) Pozerska, pijana in nasploh "rokerska" publika. Brez zamere, saj vem, vsakemu svoje. A ko bi se pri nas pol toliko pozornosti namenjalo bendom, ki si jo dejansko zaslužijo - bil bi zadovoljen. Ta koncert se je napovedovalo kot največjo senzacijo, celo kot koncert leta, in ob tem bilo pozabljeno ali zamolčano, da gre za povprečno rokenrol zasedbico, ki bi bila brez podpore QOTSA le topel zrak in ki je drugod (v koncertnih prestolnicah, če hočete) le ena od mnogih. Vsaka publika očitno pač hoče svojo repeticijo, svoj kliše. Do pred kratkim sem komu, ki me je vprašal po glasbi, ki jo poslušam, odvrnil "rock". Z današnjim dnem se temu izrazu dokončno odrekam. Če je to rock - nisem rocker. Upam, da mi bo na tem mestu kmalu uspelo razložiti, zakaj.

Free Willy is not amused

I'll be a killer whale when I grow up
I'll be a vulture
I’ll be an animal, a carnivore
I’ll be a monster

Kanadska peterica Wintersleep si zasluži pozornost, saj mojstrsko akumulira svoje vplive v žalostno do jezno zmes 90s-ish, ampak kul, poslušljivega indie rocka. Pravkar so na evropski turneji; škoda, da tega nisem izvedel prej, ampak then again, saj nam niso prišli kaj bliže kot v Nemčijo.
Edini spodoben Youtube video za pesem Orca s prvenca kot ponavadi nima nobene veze s samo pesmijo, zato mirne duše prezrite podobe. Sprašujem pa se, katera naslovnica aktualnega albuma Welcome to the Night Sky je bolj kul: izvirna kanadska ali letošnja evropska?

Pitchfork totally looks like Apple.

Staring at the Sun

Vem, da obstaja več pesmi s tem naslovom; tista od U2 je prav prijeten pop štikl, ki so ga na skoraj akustično priredili tudi domači Posodi mi jürja, tista od The Offspring pa je pač naspidiran, a dokaj kul on-the-road pop punk rock. Moj - trenutno - najljubši komad s tem naslovom pa izvajajo TV in the Radio; v rahlo različnih izvedbah ga najdemo na albumu Desperate Youth, Bloodthirsty Babes in na EPju Young Liars. Moram priznati, da temu ni bilo zmeraj tako; novembra lani, ko smo se odpravili na TVotR koncert na Dunaj, pesmi še poznal nisem. Kapitalna napaka omejevanja na zadnja dva albuma njihove diskografije me je tako stala (še malce bolj) izjemnega koncertnega doživetja, ko je zasedba čisto za konec vžgala ritmično zelo straightforward in naspidirano verzijo sicer rahlo zadržane, napete pesmi. Že itak mi je maksimalno dogajalo, pa čeprav sem lahko za komad takrat rekel le: ne, ne, jaz ga nisem od prej poznal. (Ups, pravkar gledam svoj zapis o najljubših lanskih koncertih; ne spomnim se, ampak očitno sem takrat uporabil isto foro, hehe :))
Tukaj je torej live izvedba Staring at the Sun iz leta 2007 v Bostonu.

$1 and counting!

Danes naslovno stran neodvisne založbe Saddle Creek iz Omahe krasi oglas za download novega albuma indie rock/emo zasedbe Cursive. Skupina je še ena izmed tistih, ki si je omislila lastno izvedbo radioheadovskega modela prodaje svoje glasbe. A kjer je omenjeni bend sam dovolil kupcu, da določi ceno izdelka (in s tem baje razvrednotil svoje delo), so se Cursive odločili za postopno stopnjevanje le-te. Tako album v mp3 obliki (320 Kbps, dodana Pdf besedila in naslovnica) danes, 3.1., stane 1$, cena pa se mu bo zviševala po 1$ do dejanskega "datuma izida", 10.3.
Podporniki tovrstne prakse glasbene prodaje lahko torej zagrabite svoj "izdelek", zanj plačate minimalno ceno in se vseeno ne počutite krivo, saj ste podprli izvajalca. Album pa se je po hitrem postopku seveda že znašel na spletu in prepričan sem, da bodo večinske množice zanj raje odštele 0 kot 1-10$. Pravi podporniki se bodo v končni fazi itak odločili za kaj bolj oprijemljivega kot digitalne dobrine, na primer lepo pripravljen CD (ki itak vključuje mp3 download) in izjemno stajliš LP (ki itak vključuje tudi CD in mp3!).
Naj se zadeva obnese ali ne: gre za pohvalno prakso, kjer skupina vloži trud ne le v svojo glasbo, temveč tudi v način, kako z njo apelirati na različno zahtevno ciljno publiko.