Preventivna nostalgija mogočega, a manj verjetnega

Kdo: WHY?, acoustic piano tour
Kdaj: 21. oktober 2011
Kje: Botanique, Orangerie

Zakaj WHY? v izvedbi ob akustičnem klavirju? Ker je fajn – in lažje – iti na turnejo z manj opreme, v manjši zasedbi, pove Josiah Wolf po koncertu, za mizo z bendovskimi dobrotami. Pa ogromen klavir? Tega ima pa itak v lasti vsak spodoben klub. A kdor bi pomislil, da se bo najinovativnejša in najbolj podcenjena country/pop/hip-hop zasedba res omejila samo na vokalne izpade ob nežnem zvoku klavirskih tipk, bi se seveda krepko uštel.

Luči se ugasnejo. Odrske zavese so težke, žametne, gledališke. Svetloba pridušena, zrak zavit v umetni dim. Yoni Wolf stopi na oder. Izgleda urejen. Nosi temno vijoličen brezrokavnik, lasje z gelom polizani nazaj. Sledi mu preostanek zasedbe.

Dame in gospodje: nocoj na odru Botanique za vas!

Doug McDiarmid: klavir, akustična kitara, bas kitara.
Josiah Wolf: bobni in bas kitara – simultano.
Liz Wolf: percussion, klavir.
Jonathan "Yoni" Wolf: vokalne, besedilne in plesne akrobacije.

WHY? so v inkarnaciji te turneje četverica, ki je v 75% sestavljena iz volkov – od katerih je en(a) priženjen(a). Liz je novopečena soproga Josiaha Wolfa. Nekako sumljivo zgovorna kar malo daje slutiti, da je v resnici oboževalka, ki ji je zavoljo osebnih vezi pripadla čast zaigrati v "najljubši zasedbi". Brez skrbi, to prizna čisto sama, vsa vzhičena, da lahko stoji na odru, nakar Yoni: "We had no choice." In vendar: Liz svojo – večinoma sicer obrobno – vlogo suvereno opravi, nekaj pesmi zaigra celo na klavir in se za dodatek diskretno umakne.

Prave zvezde so seveda genialci, ki jedro WHY? sestavljajo že skoraj od samega začetka: Doug, Josiah in Yoni. Prvi je mojstrsko priredil znane (in še neznane, a o tem kasneje) WHY? uspešnice za klavir, obenem pa se izkaže tudi na akustični kitari. Ko nekomu v publiki zazvoni telefon, Doug v istem trenutku s kitaro imitira Nokia zvonjenje, pa pristavi, da tako rad iritira sopotnike na javnih prevoznih sredstvih. Josiah, kot kaže, kaj nerad igra zgolj en instrument naenkrat. Ker je na tej turneji njegov komplet bobnov minimalen (zgolj bas, drumla in hi-hat), v njem žal ni prostora za vibrafon. Zato mora Josiah sočasno poprijeti še za bas kitaro, ki jo potem ubira z isto roko, s katero drži tudi bobnarsko palčko. Obenem pa mu uspeva biti tisti poskočen, odsekan, predan bobnar, ki ga je čisto veselje gledati igrati.

In kako vse skupaj zveni? Kot razigrana, skoraj razposajena WHY? razštelanost, soočena z nenavadno lounge eleganco celotnega dogodka. Tako publika kot bend sta sprva zadržana. Prvi ne vedo, kaj naj pričakujejo; v dvorani Orangerie se za to svečano priložnost celo sedi na ritih namesto poskakuje po ritmih. Drugi so zatopljeni v igranje, Yoni dosledno zre v tla in deklamira. A da bi se zvočne podobe dalo zlahka navaditi, je jasno že po kakih treh komadih – in prav toliko časa rabijo nje izvajalci, da se odprejo. Niso prišli zgolj preigravat "klasik" v okrnjeni izvedbi, kje pa: novega materiala je obilo, sestavlja kako polovico odigranega. In sodeč po slišanem bo tudi nova plošča, ki bo prvi redni izdelek po odlično odpičeni Alopecii (Eskimo Snow je bil njena "sestrska plošča"), preprosto vrhunska. Formula je znana, a kdaj je nepredvidljivost že bilo mogoče stlačiti v formulo? Zdi se, da se po folkiš Eskimo Snow Yoni spet obrača k nekoliko bolj pripovednemu slogu podajanja besedil, ki so tekstovno in ritmično morda še bolj zamotana kot doslej. Ob prvem poslušanju je vnovične neverjetne in morbidne prebliske le še slutiti; slišimo famozni "preemptive nostalgia of the possible but doubtful", ki je že krasil koncertne plakate, pa nekaj o vatikanskih duhovnikih in mrtvih golobicah. Yoni si privošči celo zategnjeno melodičen "What the hell, what the fuck?", morda malo na prvo žogo, ki se pa vendar kot kavelj zarije v spomin in tam tudi ostane.

Na koncu se ves bend izkaže za precejšnje šaljivce, koketira s publiko, se norčuje iz osebkov, ki tekajo pred odrom v dvorano in iz nje – ter s svojo prijetnostjo nasploh popolno dopolni enega najboljših nastopov, kar sem jih imel čast slišati v zadnjem času. Redkokateri bend sočasno izkazuje tolikšno nadarjenost, predanost in dostopnost kot ti posebneži iz Ohia. Ohai, in se slišimo še kdaj!

Fotografije so iz Dublina, a jebat ga.

Foto: Matthew McAndrew

Nove evropske glasbene prigode

Dovolimo si za začetek poslužiti se hudih klišejev. Bruselj je multi-kulti. Bruselj je mednaroden. Bruselj je center Evrope in to. Pa naj to drži ali ne, pa naj pomeni karkoli že hoče. Kako vendar glasbeno izkustvo tega novega začasnega prebivališča začeti bolje kot z dvema poslasticama iz skrajnih, nasprotujočih si koncev stare celine?

Če smo čisto dosledni, prvi v političnem smislu še Evropejci niso. Norvežani namreč. Sondre Lerche (ja, to je njegovo rojstno ime), ki ga doma bojda pozna vsakdo, je v Bruslju nastopil pred ne pretirano napolnjenim klubom Ancienne Belgique, kamor gre menda kakih 300 ljudi. Nič za to. Izkazal se je za zelo solidnega izvajalca pop glasbe, ki ga razgibane, skoraj zamotane vokalne melodije vlečejo v neslutene višave. A pod nemalokrat načičkano fasado studijskih izdelkov, katerih spremljajoča vizualna estetika je z aktualno ploščo zaplula celo v polja zaželjenega hipsterskega pastela, se skriva nadarjen glasbenik. Njegov talent za pisanje pesmi je nesporen, angleščina skandinavsko brezhibna, očitno pa globoko v sebi tlači tudi neizživetega rokerja, ki v živo vsake toliko privre na plano v nojzerskem kitarskem izbruhu – vse seveda čudovito v kontekstu in službi pop pesmi. Saj ne želimo nikogar prestrašiti. Malce pocukrano, precej pristno in konec koncev zelo prijetno.

Sondre je s sabo pripeljal sonarodnjake Young Dreams, katerih diskografija doslej obsega dve vinilni singlici. Tudi oni se poslužujejo pop prijemov, le da jih napadajo s smeri aktualnih smernic tovrstne glasbene ponudbe. Kitarsko-basovski osnovi namreč ne manjka vzpodbuden sintič, ki marsikateri komad mestoma preobrazi v disko hitič. Njihove melodije sestojijo iz vzklikov, vzdihov in medmetov. En izmed mladeničev vihti celo violino, vsi pa radi poprijemajo za tamburine, kravje zvonce in ostale ritmične prčkarije. Čim več, tem bolje, in kmalu je jasno: ta razigranost hodi z roko v roki z uigranostjo. Ko se glasbo namensko trudi ohranjati zanimivo, ni nič naključno, k sreči pa se prav nobena poteza tudi ne zdi prisiljena. Zvočna podoba, k kakršni najbrž stremijo tudi domači mladinci Arhibald Arhibaldovich. Nekaj potencialnih uspešnic, zelo dober prvi vtis in – končno – ugotovitev, kakšen način bobnanja je tisti, ki me najbolj navduši: tak poskočen, pogumen in odsekan, ki se krepko poslužuje kotla.

Dan zatem, ista lokacija, evropski jug: španska folk rožica s hladnim imenom Russian Red. Doma koncertira s polno zasedbo, pravi. Ne znam soditi, ali v tisti inkarnaciji zveni bliže studijskim posnetkom, a v postavi trojice, kot se je predstavila v Bruslju, je naravnost čudovita. Elegantna, skoraj zadržana glasba podpira izjemen, nežen glas te popevkarice, a hkrati nikoli ni le orodje njeni odrski prisotnosti. Ta je na prvi pogled prikupna, zanimivo prav nič španska, v svojih premikih pa celo nekoliko okorna – in nujno zelo samosvoja. Dva uglajena gospodiča v črnih suknjičih upravljata svoj nabor glasbil, medtem ko se Lourdes Hernández skriva za prevelikimi kitarami, brska za trzalico ali v pomanjkanju pravega ritma trka po robu bobna. Privošči si tudi dve priredbi, ena od njiju je All My Little Words čudovitih Magnetic Fields, ki jo v španščini povzame po argentinskem cover bandu te zasedbe. Kar se seveda popolno zlije v tok večera: preprosto, malce nenavadno, a navdušujoče.