Če smo čisto dosledni, prvi v političnem smislu še Evropejci niso. Norvežani namreč. Sondre Lerche (ja, to je njegovo rojstno ime), ki ga doma bojda pozna vsakdo, je v Bruslju nastopil pred ne pretirano napolnjenim klubom Ancienne Belgique, kamor gre menda kakih 300 ljudi. Nič za to. Izkazal se je za zelo solidnega izvajalca pop glasbe, ki ga razgibane, skoraj zamotane vokalne melodije vlečejo v neslutene višave. A pod nemalokrat načičkano fasado studijskih izdelkov, katerih spremljajoča vizualna estetika je z aktualno ploščo zaplula celo v polja zaželjenega hipsterskega pastela, se skriva nadarjen glasbenik. Njegov talent za pisanje pesmi je nesporen, angleščina skandinavsko brezhibna, očitno pa globoko v sebi tlači tudi neizživetega rokerja, ki v živo vsake toliko privre na plano v nojzerskem kitarskem izbruhu – vse seveda čudovito v kontekstu in službi pop pesmi. Saj ne želimo nikogar prestrašiti. Malce pocukrano, precej pristno in konec koncev zelo prijetno.
Sondre je s sabo pripeljal sonarodnjake Young Dreams, katerih diskografija doslej obsega dve vinilni singlici. Tudi oni se poslužujejo pop prijemov, le da jih napadajo s smeri aktualnih smernic tovrstne glasbene ponudbe. Kitarsko-basovski osnovi namreč ne manjka vzpodbuden sintič, ki marsikateri komad mestoma preobrazi v disko hitič. Njihove melodije sestojijo iz vzklikov, vzdihov in medmetov. En izmed mladeničev vihti celo violino, vsi pa radi poprijemajo za tamburine, kravje zvonce in ostale ritmične prčkarije. Čim več, tem bolje, in kmalu je jasno: ta razigranost hodi z roko v roki z uigranostjo. Ko se glasbo namensko trudi ohranjati zanimivo, ni nič naključno, k sreči pa se prav nobena poteza tudi ne zdi prisiljena. Zvočna podoba, k kakršni najbrž stremijo tudi domači mladinci Arhibald Arhibaldovich. Nekaj potencialnih uspešnic, zelo dober prvi vtis in – končno – ugotovitev, kakšen način bobnanja je tisti, ki me najbolj navduši: tak poskočen, pogumen in odsekan, ki se krepko poslužuje kotla.
Dan zatem, ista lokacija, evropski jug: španska folk rožica s hladnim imenom Russian Red. Doma koncertira s polno zasedbo, pravi. Ne znam soditi, ali v tisti inkarnaciji zveni bliže studijskim posnetkom, a v postavi trojice, kot se je predstavila v Bruslju, je naravnost čudovita. Elegantna, skoraj zadržana glasba podpira izjemen, nežen glas te popevkarice, a hkrati nikoli ni le orodje njeni odrski prisotnosti. Ta je na prvi pogled prikupna, zanimivo prav nič španska, v svojih premikih pa celo nekoliko okorna – in nujno zelo samosvoja. Dva uglajena gospodiča v črnih suknjičih upravljata svoj nabor glasbil, medtem ko se Lourdes Hernández skriva za prevelikimi kitarami, brska za trzalico ali v pomanjkanju pravega ritma trka po robu bobna. Privošči si tudi dve priredbi, ena od njiju je All My Little Words čudovitih Magnetic Fields, ki jo v španščini povzame po argentinskem cover bandu te zasedbe. Kar se seveda popolno zlije v tok večera: preprosto, malce nenavadno, a navdušujoče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar