Kot vidite, nisem ravno priden, kar se tiče ažurnega objavljanja koncertnih poročil. Čeprav mi jih je v veselje pisati, da ne bo pomote. In kot vidite, se že več kot teden dni spravljam pisat to zadevo. Čeprav je šlo za eno najboljših koncertnih doživetij v zadnjem času, če ne sploh. Če bi torej šlo za karkoli drugega, bi na celotno zadevo verjetno lepo pozabil, Portugal. The Man pa so bili enostavno predobri. Celotna situacija, namreč. Vstopnice po 12 evrov. Izrecno kul klub. Merchandise z dizajni frontmana Gourleya na najbolj kul majicah sploh - po 15 evrov. Zvočno nadvse primerna, pa kljub temu dovolj svoja predskupina: Steaming Satellites (p.tm-jevska folkrock norost, psihadelika z neskončnimi jami, žaganje ob pravih trenutkih). In pa seveda Portugal. The Man, ki jim uspe še svoj nov, zelo na izi zveneč album spremeniti v čisto, pozitivno divjanje. Kdo drug se tako iskreno smeji, ko stoji na odru? Kdo drug pleše tako odtrgano kot basist Zach Carothers in pri tem ostaja tight? Kdo drug si omisli na oder kar še eno punco, katere naloga so shakerji, kak backvokalček in seveda dober izgled? Kdo drug je v svojih izbruhih tako prekleto glasen, da vibrira vsa soba - in komu pri tem uspe ostati še plesen (plesen v smislu nečesa, na kar se lahko pleše in ne kot kosmat razrast nitastih gliv :D)? Pa še zabaven zaključek z obema bendoma na odru - vsak pač igra, karkoli (perkusivnega) ima pri roki.Koncert, kot bi si jih želeli toliko več, ravno zato, ker se dotakne tudi vseh nas, razvajenih od vse preveč vse predobrih stvari, ki smo jih na odrih videli v zadnjem letu in ki jih je spremljalo še toliko več le na pol pogretih glasbenih razočaranj. Le ena drobna stvar je morda manjkala - How the Leopard Got Its Spots v svoji izvirni podobi in ne v neki polovični, nareggaejani verziji v zaključnem jamu neke druge pesmi. Pa konec koncev, kdo ga rabi, če imaš Chicago, na katerega se razmetavaš, Church Mouth, na katerega se drzneš iti pogo in 1989, na katerega v ritmu pozibavanja sanjaš?
Bili smo najboljša publika. Baje. Kljub temu, da je Johna Gourleya nekdo polil z vodo. To nisem bil jaz. Čeprav me je obtožil. Prav mi je, kaj pa mu po koncertu težim za trzalico.
4 komentarji:
Js tut mislim, da si ga ti polil z vodo;P!
To ti napačno misliš! :P Jaz se ne bi zajebaval s tako zelo indie glasbeniki. Še posebej ne, če so z Alaske. Sploh pa: kje si bla, da bi to lahko vedela (in s tem mislim, zakaj nisi bila na tak kul koncertu)? :D
Ne ne, kr pravilno mislim, ker sem bla tam. Skrivala sem se za enim ful debelim visokim človekom. Ne, ne vem zakaj nisem šla. Morda zato, ker si nikoli nisem zares vzela časa, da bi poslušala Portugal.The man. Obljubim, da se bom poboljšala;), še posebaj, če so tok dobri live. Po drugi strani grem pa na Cold war kids, katerih nova plata me še ni uspela očarati. Damn.
jest se jih tut še nsem spravu resno poslušat. očitno bo treba.
Objavite komentar