Dve na račun Roberta Smitha

Roberta Smitha verjetno ni treba posebej predstavljati. Tako si je svojeglavega (in svojestilskega) frontmana že nekaj časa nazaj zamislil XKCD - in mu mimogrede prijazno priložil predlog za priredbo:


Takole pa mu je nek osebek na GraphJam posrečeno pripravil mesečni planer:

Kdor ne razume, naj gre poslušat The Cure. Coldplayev niti ni treba :)

Adijo Kalifornija

Sem se že bal, da so losangeleški fantje po svojem ogromnem pop hitu, pa sledečih menjavah osebja in komercialnem neuspehu obupali, odpovedali, vrgli puško v koruzo. Tako me je še toliko bolj razveselilo dejstvo, da se po dolgem jamranju, podaljševanju roka izida in menjavi založbe z novim albumom po štirih letih vračajo Phantom Planet, morda najbolj neupravičeno prezrta popindiegaragerock skupina zadnjih let.

Skoraj self-titled prvenec Phantom Planet is Missing (1998) in njegov naslednik The Guest (2002) sta bila happy happy južnokalifornijski pop; predvsem slednji je dihal akustične kitare, orgle in zmagoslavne melodije, ki so me navdušile, sčasoma pa rahlo izzvenele. Za pravi (sončen!) trenutek pa je album še vedno fin. Prinesel nam je tudi že omenjen über-hit California, ki smo ga nekateri spoznali in vzljubili že ob izidu, nato pa ga je krepko onesnažil medijski OC overkill, sicer bi ga indie mladeniči s potovalno slo v srcu še danes s kitarami v naročju prepevali ob tabornih ognjih na peščenih plažah.
Sledeči dejanski self-titled (2004) je proti pričakovanjem izpadel krepko bolj nezbrušen, direkten, vse prej kot sunnyboy pop. Basi brnijo, kitare javkajo, shooting star-a Jasona Schwartzmana ni več na krovu, saj se je, kot se za bratranca Nicholasa Cagea spodobi, odločil posvetiti se igralski karieri. Vokalist/pisec pesmi Alex Greenwald je zahaklal lakonično-strokesovski način jamranja v mikrofon; seveda so jim takoj očitali slinjenje za trendi in seveda so se fantje branili z zatrjevanjem, da se želijo z vsakim albumom glasbeno razvijati naprej, vsako ploščo zapeljati v nov stil.

Ko prvič povohamo nov izdelek, Raise the Dead, je najprej predvsem eno: nehomogen. Nič več jasno zastavljene črte, nič več stroge spremembe zvoka; prej združevanje najboljšega iz doslej slišanega. Prvi, naslovni komad nas popelje na isto plažo kot California pred šestimi leti, le da nas tokrat ne greje sončni zahod, temveč nas čaka trda tema, morje pa je zlovešče razburkano. Nemir. "Tonight we raise the dead!", kriči Greenwald; bend tokrat išče, hoče, rabi naše sodelovanje, pa ne le tu, temveč kar nasploh - saj bi album naj bil konceptualen, osrednja tema pa kult in povezanost (torej med bendom in feni, če hočete). Tematika poveličuje tudi misteriozen flair, ki ga je baje v današnji pop kulturi premalo: "A lot of the new record has a sense of hopefulness with something sinister behind it." Programatično naslovljen Leader je tako osrednji komad, ki po odločni kitici prinese nedolžen zborček v melodičnem refrenu (now join our hands and come along / the day's about to dawn) in hrustljav kitarski rifič za njim. Fantje imajo hite in melodije, imajo Dropped, ki vleče na indie plesišče, in nekje iz šestdesetih pobegli ba-ba-ba ba-ba-šadubidu v Do the Panic, komadu, ki smo ga lahko našli že na Negatives (B-sajd kolekciji iz leta 2004), zdaj pa je postal nosilni singl, ker je pač predober. Geronimo je divji, Greenwald laja, kitare in ritem prepletajo meandrirajoče zavoje. Hladni Quarantine bi se morda dobro znašel tudi na predhodniku, Ship at a Sea s saksofonom, ki ni cheesy (!), pa bi lahko tako napisali tudi Kaizers Orchestra za svoj prvenec. Confess ima plesno-pomladni ritem v kitici, nato se nekje od zadaj vštuli semi-distoržn kitara, ki si po refernu upa celo izbruhniti. Za konec še I Don't Mind kot zdolgočasena antiteza spevnim, akustično-melanholičnim zaključnim komadom albumov - slednjega so Phantomi namreč že perfekcionirali s Something Is Wrong na The Guest.

Res je, album rabi eno do dve poslušanji, preden zagrabi. Sam sem že dovolj padel noter, da si upam trditi: vsak prekleti komad je hit. Kdor benda ne pozna, mu ga z režanjem na faci priporočam, kdor je slišal le še Californio, naj nanjo (zaenkrat) hitro pozabi in se prepusti mojemu prvemu ne-poletnemu poletnemu albumu leta.

Welcome to Slow-venia: Shellac v Gala hali, 8.5.2008

Če pride legenda kalibra Steve Albini s svojim noiserskim vehiklom igrat v Galo halo, beri: praktično pod nos, se to gre pogledat. In to kljub preposlušanemu le enemu albumu, od katerega je v glavi dejansko ostal le en komad, slavni in nepremagljivi Squirrel Song. Seveda pa ti zatem ni niti najmanj žal. Ker sta že Albinijeva piflarska frizura in piflarski kitarski pas okrog pasu namesto preko rame vsega ogleda vredna, njegovi krči po taktu pa itak še bolj. Ker Shellac začnejo tiho, stopnjujejo in udarijo. Ker po prvem komadu činele umirijo tako, da basist in kitarist zagrabita vsak svojo - bobni so itak čisto spredaj in na sredi. Ker nato navdušijo publiko z veveričjim komadom že na drugem mestu. Ker se bend od začetka zdi zadržano-elitističen ("Are you hipsters?" "I don't know. Are you a hipster?"), a videz ne bi mogel bolj varati, ko se sprostijo in zajebantski basist Bob Weston med premorom za uglaševanje naveže stik s publiko, ki sme postavljati vprašanja bendu. Ker so na poti iz Dunaja seveda doživeli zaprto slovensko avtocesto, bili preusmerjeni na počasno stransko cesto in pametno ugotovili, da se naša država zato primerno imenuje Slow-venia. Ker to dejstvo v obliki improviziranega teksta vključijo v enega svojih komadov. Ker podobno naredijo tudi z imenom Martine Navratilove, samo zato, ker se lepo izgovarja. Ker je bas tekoč in pulzirajoč, kitarski riffi pa na suho od znotraj glodajo lobanjo - ki je ob koncu tako obrabljena kot oba instrumenta s strunami na odru. Ker je bobnar Todd Trainer shirana, psihotično izpod činele zijajoča pojava; "Is Steve Albini god?" "No. This guy, the drummer, is God. But with a T." Ker, ko se mu zazdi, dvigne boben proti luči, nato za glavo, pa kar igra. Ker je predpredpredzadnji komad minimalistični poklon Joy Division (Transmission) in R.E.M. (Radio Free Europe) na dveh basovskih notah, zreduciranih bobnih in tekstovni impro ligi. Ker je to divja esenca noise rocka, na katero se seveda hočeš in moraš razmetavati, ko ravno ne padaš iz alternirajočega takta ali se čudiš kitari, ki skače gor in dol in v vse možne smeri. Legenda upravičena.

Orglice na Jamajki

Ko se še tisto malo indie elitizma raztopi na prvem res po poletju dišečem soncu, so orglice dobrodošel kompanjon ob rahlo neprespani dopoldanski vožnji z biciklom; še najrajši vštric s kako fino melodijo, ki se ji v tem primeru seveda ni mogoče upreti. Ryan Adams, Firecracker.

Something fucking special

O, sodobna apatija in posledična neskončna jeza nad lastno brezčutno pasivnostjo. Šveda po imenu Johnossi sta sicer prav tako nagnjena k pop harmonijam kot mnogi njuni rojaki, ki jim je že v rani mladosti v roke potisnjena najmanj flavta. Vendar pa je frustracije v njunih melodijah zmeraj za odtenek več, kot smo je vajeni iz te skandinavske rokenrol dežele, ki nas uči o melahnoliji kot pozitivnem čustvu. Tako se John in Ossi na letos izdanem albumu gresta Party with My Pain, v sledečem komadu s prvenca pa s hrepenenjem v glasu kličeta: "I wanna do something fucking special and extraordinary!" Tudi mi.

Kako je leopard dobil pike

Jes! Moja najljubša weirdo ekipa z Alaske, Portugal. The Man, že tretjič v dveh letih (!) prihaja na evropsko turnejo. Bolje rečeno na turnejo po nemško govorečih državah Evrope, k čemur zagotovo pripomore močna podpora bendu s strani dortmundske revije Visions; ta je trio že označila kot sproščeno alternativo Mars Volti za tiste, ki imajo občutek, da so se ti z Amputechture preveč izgubili v morjih lastnih egotripping solaž. Pravzaprav so Portugal. The Man le še bivši trio, saj se je ponovem bendu uradno pridružil dosedanji live klaviaturist Ryan Neighbors, tudi novi album Censored Colours pa je baje že posnet in bi naj luč sveta ugledal še letos. Fantje so očitno res hiperproduktivni, saj gre že za njihov tretji full-length izdelek po odlično-zabluženih Waiter: "You Vultures!" (2006) in Church Mouth (2007), vmes pa so lansirali še tri bolj eksperimentalno obarvane EPje. Kogar zadnji pridevnik, tista huda beseda na e-, ne prestraši in kdor verjame, da se progresiva in malce hipijevski priokus lahko dopolnjujeta, naj mu bodo fantiči s hladne pokrajine toplo priporočeni. Glede na to, da sem si jih jeseni lani dovolil zamuditi v Grazu, februarja pa se nismo organizirali za v Salzburg, bodo (sicer šele) septembra ponovno v prestolnici avstrijske Štajerske še kako dobrodošli gostje. Se vidimo.

Good Fortune

Zgleda, da sem (končno?) tudi jaz odkril PJ Harvey; trip_, si kaj ponosen na mene? :) Pa kaj, če preko njenega baje najbolj dostopnega albuma. Šele začetnik sem, torej: hardcore fani, bodite nežni z mano! Izjemno všeč mi je sledeč komad, ki preko pričujočega videa sicer ne deluje tako neposredno, a verjemite, da predvajan naravnost v ušesa ponudi naključnim opazovalcem v vpogled enega bolj blaženo evforičnih nasmeškov zadnjega časa.



Že se ga učim na kitaro; pravi piflar sem :)