Welcome to Slow-venia: Shellac v Gala hali, 8.5.2008

Če pride legenda kalibra Steve Albini s svojim noiserskim vehiklom igrat v Galo halo, beri: praktično pod nos, se to gre pogledat. In to kljub preposlušanemu le enemu albumu, od katerega je v glavi dejansko ostal le en komad, slavni in nepremagljivi Squirrel Song. Seveda pa ti zatem ni niti najmanj žal. Ker sta že Albinijeva piflarska frizura in piflarski kitarski pas okrog pasu namesto preko rame vsega ogleda vredna, njegovi krči po taktu pa itak še bolj. Ker Shellac začnejo tiho, stopnjujejo in udarijo. Ker po prvem komadu činele umirijo tako, da basist in kitarist zagrabita vsak svojo - bobni so itak čisto spredaj in na sredi. Ker nato navdušijo publiko z veveričjim komadom že na drugem mestu. Ker se bend od začetka zdi zadržano-elitističen ("Are you hipsters?" "I don't know. Are you a hipster?"), a videz ne bi mogel bolj varati, ko se sprostijo in zajebantski basist Bob Weston med premorom za uglaševanje naveže stik s publiko, ki sme postavljati vprašanja bendu. Ker so na poti iz Dunaja seveda doživeli zaprto slovensko avtocesto, bili preusmerjeni na počasno stransko cesto in pametno ugotovili, da se naša država zato primerno imenuje Slow-venia. Ker to dejstvo v obliki improviziranega teksta vključijo v enega svojih komadov. Ker podobno naredijo tudi z imenom Martine Navratilove, samo zato, ker se lepo izgovarja. Ker je bas tekoč in pulzirajoč, kitarski riffi pa na suho od znotraj glodajo lobanjo - ki je ob koncu tako obrabljena kot oba instrumenta s strunami na odru. Ker je bobnar Todd Trainer shirana, psihotično izpod činele zijajoča pojava; "Is Steve Albini god?" "No. This guy, the drummer, is God. But with a T." Ker, ko se mu zazdi, dvigne boben proti luči, nato za glavo, pa kar igra. Ker je predpredpredzadnji komad minimalistični poklon Joy Division (Transmission) in R.E.M. (Radio Free Europe) na dveh basovskih notah, zreduciranih bobnih in tekstovni impro ligi. Ker je to divja esenca noise rocka, na katero se seveda hočeš in moraš razmetavati, ko ravno ne padaš iz alternirajočega takta ali se čudiš kitari, ki skače gor in dol in v vse možne smeri. Legenda upravičena.