2 x 2

Dva krat dva. Benda. Tri plus pet in dva plus šest. Članov. Obe predskupini prvič, oboje glavne nastopajoče drugič. Dear Reader z Lauro Gibson in The Notwist z Joasinho. Dva dni zapored.

Mislim, da so Dear Reader (poleg kraljevsko pretiranih Die Antwoord, seveda) edini južnoafriški bend, ki ga poznam. Gospodična Cherilyn MacNeil se je v letu 2010 po razpustitvi skupine preselila v svetovljanski Berlin, kjer Dear Reader neguje kot solo projekt. Tako je nastal lanski album, naslovljen Idealistic Animals in poln živalskih naslovov pesmi. Ta je predstavljal levji delež (see what I did there?) petkovega nastopa, slišali smo pa tudi nekaj starejših viž, vključno s čutno, lomljivo akustično izvedbo Springsteenove Dancing in the Dark kot drugi dodatek. Ja, vem, notri je vštulila košček To Be With You, ene mojih najbolj osovraženih pesmi vseh časov, pa kaj. Cherilyn rada pripoveduje zabavnosti s turneje, švedski bobnar išče novo službo v evropskem parlamentu, violinistka jih dopolni petindvajset, smeh iz dvorane pa sproži smeh tudi na odru in prekine začetek pesmi, ki je itak čisto neprimernega vzdušja. Publika sedi po stopnicah in tleh v Rotonde ter uživa v pop melodijah uigrane peterice. Vsaka pesem ima svojo zgodbo, le prisluhniti ji je treba. Glavni akterji v njih pa niso nikoli zgolj črni ali beli, zgolj dobri ali slabi, temveč nekje vmes. Tako kot v resničnem življenju.

Laura Gibson si je Dear Reader za eno pesem pripeljala na oder. Drznila si je prirediti Where Did You Sleep Last Night, ki jo je ustrezno oklicala za In the Pines. Po koncertu, za merch mizo, je prepoznala mojo Port O'Brien značko – prva, odkar jo nosim že več kot dve leti! –, pa še to le zato, ker je bila z njimi na turneji. Njen trojec pa je igral zanimive, morda na prvi posluh zamenljive, a nikakor zanemarljive prijetne folk melodije, mestoma celo nekoliko bolj poskočne, kot bi bilo pričakovati. Računam s tem, da ji bom nekoč poklonil več pozornosti. Tudi vi ji dajte, če boste imeli priložnost.

The Notwist sem si, le kdo bi mi verjel, ogledal davnega 2008 v Orto baru. Morda zadnji koncert tam, ki sem ga dojel kot relevantnega – pa zato toliko bolj. Kakor takrat je bila tudi tokrat predskupina le dvojec, a takrat domača za nas, tokrat pa domača za The Notwist, saj Joasinho prav tako prihajata iz Münchna. Poleg tega je bila njuna mešanica (indie) rock glasbe z elektronskimi matricami precej primerna za podporo temu večeru. S svojim igračkanjem in multiinštrumentalizmom vokalista sta že precej nabito dvorano dostojno prepričala. Njune pesmi imajo zagon, imajo lepoto in pravšnja presenečenja. Fanta sta celo podarila dve plošči, prvo tistemu, ki v eni izmed pesmi prepozna melodijo z glasbene skrinjice – bil je Imagine –, drugo pa tistemu, ki v isti pesmi prepozna jezik besedila. Bil je Swahili. Pa sem si mislil!

The Notwist so se, zanimivo, na turnejo podali brez novega albuma – ali njega najave – v kovčku. The Devil, You + Me leži že štiri leta nazaj, njihov prejšnji izdelek, slavni in spoštovani Neon Golden, pa še šest let pred tem. Deset torej. Ojoj. V Ortu so začeli s Pick Up the Phone; tokrat so si ga "prihranili" za drugo mesto v programu. Da se razbremenijo pritiska, veste. Pritisk, ki ga ustvarjajo na odru, pa da večkrat misliti: je to res ista skupina, ki jo poznam s plošče? Ja, saj plavajo v svojih poljih neskočne melanholije, tiste najbrž res najimenitnejše fuzije organike in elektronike v popularni neodvisni glasbi. A ko se odločijo izbruhniti: kakšno rjovenje! Kakšna atonalnost! Kakšna jebena glasnost! Markus Acher scratcha vinilke. Njegov brat na basu se pol koncerta bori s crkujočim ojačevalcem, pa si sploh ne dovolijo, da bi se opazilo. Bobnar je pa itak žival, en tistih, ki jih je tako veselje gledati, da bi najraje sam prijel za palčke, če bi imel količkaj občutka za ritem. Uh, in potem je tu še Console. Skozi celoten set samo pridno šraufa svoje gumbke in vihti svoj Wii daljinec, pa se zraven drži, kot da je največji car na svetu. Važič. Proti koncu, ko med dvorano zaorje Pilot, ko se oder bliska rdeče in zeleno  kot skoz papirnata 3D očala, takrat se pa čupavi in bradati Console reži kot pečen maček. Kdo bi vedel, zakaj. Naj mu bo prav. Naj jim bo vsem prav. Smešni stari Nemci, ki lahko marsikaterim današnjim psevdo-carjem pokažejo, kako se stvarem streže.

Foto: Kmeron na Flickr.

Rokenrol za srca: The Pains of Being Pure at Heart

Avgust 2009. Umazane ulice, pristaniške vonjave. Rotterdam ni nujno pretirano povabljivo mesto. Kaj nas je na poti na naš prvi Haldern Pop festival torej pritegnilo tja? Ameriška senzacija glasne pop glasbe, The Pains of Being Pure at Heart, ki je razprodala lokalni klub s privlačnim imenom Rotown. In The Pains of Being Pure at Heart vse od poletja 2009 niso nikoli zares odšli, saj so v tem času povrgli dva vrhunska singla, lani pa, čisto potiho, še nov album. Kaj se je torej spremenilo? Pravzaprav nič – in prav je tako.

O vplivih te zasedbe, ki so se zvočno menda premaknili iz osemdesetih v devetdeseta, na tem mestu ne bom nakladal, ker nobene od teh skupin nikoli nisem poslušal (ne, niti My Bloody Valentine!). Tudi nova plošča Belong pa je bila deležna kritiških hvalospevov – in pesmi z nje so med publiko presenetljivo popularne. Med publiko, to pomeni, da dva flamska poba za mano na ves glas prepevata fragmente besedil, ko pa to ne znese, pa rade volje tudi vodilne kitarske in/ali sintetizatorske linije. Nov in star material Painsi večinoma lepo alternirajo, za občutek domačnosti pa poskrbi dejstvo, da so v bistvu vse njihove pesmi taki mali hiti, obenem pa zvenijo – in ja, smejo zveneti! – vse približno identično. Pa vendar: kurjo polt po koži mi še vedno poganjajo biseri s prvenca, tisti nabriti spomeniki najstniški čustveni razoroženosti.

"It feels too early for a rock'n'roll show," pravi frontman Kip Berman, in seveda ima prav, saj smo pa vendar v Bruslju; ura je minila komaj pol devet. Kljub temu je to en najbolj razživetih koncertov mojega dosedanjega bivanja tukaj – kar pomeni, da se kakšna polovica sprednje tretjine dvorane rahlo pozibava po ritmu. Predvsem takrat, ko se kljub odličnemu zlivanju da opaziti, da so nove pesmi res nekoliko bolj mastno-kitarske. Zmedeno simpatični Berman, ki nekako spominja na nebogljenega žabca Kermita, namreč vmes pošteno poprime za kitaro in jo zlorablja, kot da je najmanj iz Nikki Louder.

Na neki točki fantje in punca skorajda izbruhnejo v različne pesmi, česar jih reši le preverjanje v zadnjem hipu. Berman se pošali, da bi to kaj kmalu lahko izpadlo kot Zaireeka, "just not as good". Bojda najmlajši fenici v prvi vrsti se zahvali z "Thank you for being so young!", nato pa ji pokloni Say No to Love, saj vendar še ne sme imeti fanta! Kanček raznolikosti vnesejo s kao akustično izvedbo odlične Contender takoj po prvem odhodu z odra. In da, kljub povabilu benda, naj se jim po zgolj uro trajajočem nastopu pridružimo ob belgijskem pivu, sem ob enajstih že v postelji z opranimi zobmi. S podpisanim singlom in srčkom od Kipa. 

Ker si je včasih treba dovoliti, da te od same preproste lepote zmrazi.
Ker je včasih treba na vse grlo prepevati "We will never die, no, no, we will never die!" in to tudi verjeti.
Več takih!

Foto: Bart Vander Sanden

Simpatični razgrajači: Cymbals Eat Guitars

Avgust 2010. Prevroč zrak, prevelika gužva. Prvi dan festivala Haldern Pop.  Pravkar so Beach House nastopili le malo pred osmo zvečer. Skozi odprte duri v prostrozračno zaodrje vidim, da sonce pravkar zahaja. Vzdušje v Šotoru ogledal še zdaleč ni več sveže in vsak piš hladnejšega zraka je dobrodošel. Naslednji na  vrsti: Cymbals Eat Guitars. Ne poznam jih, a o njih sem slišal že precej dobrega. A ne le, da me skupina ne navduši; še prepriča me ne pretirano.

Ko zdaj, po obiskanem koncertu v Botanique, razmišljam, zakaj je bilo temu takrat tako, se mi poraja zgolj en odgovor, pa še ta je sila nespameten. Ob imenu te skupine sem iz neznanih razlogov namreč pričakoval razgrajaško-hipijevski zvok á la Portugal. The Man, ki ga seveda nisem dobil, ker skupina takšne glasbe pač ne igra. Morda je bilo to neskladje nekih izmišljenih pričakovanj in dejanskega stanja vzrok mojemu razočaranju, morda pa skupina na omenjeni festival, poln prijetnih folk in pop vrhuncev, preprosto ni bila umeščena.

Moje drugo srečanje s  Cymbals Eat Guitars je bilo tako v vsakem primeru prijetno presenečenje. Da, priznam, z njihovimi studijskimi izdelki se še vedno nisem pretirano dobro seznanil. Kar sem slišal, mi je dalo vedeti, da so oporna točka njihovega zvoka še najbolj Pavement, pa še to predvsem zaradi pevčeve barve glasu in načina, kako podaja melodije. A Cymbals Eat Guitars so vendarle svojski – in zanimivi že na pogled. Kjer bi za mikrofonom (in kitaro) pričakovali shiranega slackerja, stoji postaven kratkolas poba in se zmedeno praska po glavi. Na njegovi levi neobrit hipster na sintičih, na desni suhec angleške polti na basu, zadaj medo za bobni. Vsi skupaj zrejo v publiko prav tako prestrašeno kot publika nazaj na oder – in občutek imam, da nisem edini radovednež, ki se je nocoj znašel v dvorani.

Vsi morebitni dvomi o kakovosti te skupine se razblinijo v trenutku, ko zagrize v prvi komad. Lahkotne kitice, nenadni kitarski pritiski, čvrste bas linije in subtilni, a pomembni sint vložki na pravih mestih. Saj ne znam niti povedati, koliko pesmi je bilo odigranih, tako gladko mestoma tečejo iz ene v drugo, in ko ritem sekcija ravno še popušča napetost, Joseph D'Agostino že šari po kitari in jo uglašuje za nove vrhunce. Tudi kričati zna fant, seveda predvsem v trenutkih, ko se njihova glasba oddalji od okusov "klasičnega ameriškega indieja" in zapelje v nekakšen zmeren noise rock. Ravno to so trenutki, ko bi še bilo mogoče prisiliti primerjavo s Portugal. The Man, seveda ob popolni odsotnosti kosmatih hipijevskih jajc.

Plus točke v moji knjižici kulskosti pa Cymbals Eat Guitars žanjejo tudi zaradi svoje popolne nenarejenosti. A da bi razložil, kaj natančno s tem mislim, bom najprej obudil neko drugo zgodbo. Kmalu po svoji nastanitvi v Bruslju sem obiskal tudi koncert skupine Yuck. O tem koncertu na tem blogu nisem pisal, sem pa o morebitnem zapisu precej razmišljal, saj bi nastopajoče krepko pograjal. Ne zaradi pomanjkanja energije, kje pa; tudi na njihovi glasbi tehnično ni mogoče izpostavljati šibkosti. Le tako prevzetno napihnjeni so se mi zdeli, ko so svoje idole iz devetdesetih proslavljali s skoraj popolnimi kopijami v zvoku in pesmi – ter vse skupaj še prodajali kot avtorski izdelek.

Čisto drugačen vtis sem dobil pri Cymbals Eat Guitars. Fantje vedo, kaj počnejo, pa so ob tem vseeno prikupno zmedeni. Dobivajo pohvale kritikov, pa jim ni stopilo v glavo. Ne vedo, kam bi se dali med uglaševanjem kitare, zato začne basist razlagati, da imajo nov album in da ga bodo po koncertu tudi sami prodajali, na kar mu klaviaturist odvrne "Cool story, bro." To seveda tudi storijo, pri čemer so tako nebogljeni, kakor da bi prvič videli lasten merchandise. A vse to so le simpatične podrobnosti; prvenstveno gre za to, da skupina pobira obstoječe vplive in jih konstruktivno meša v lastno zvočno podobo. Ta je poslušljiva, pa ne masovno, dinamična, pa ne na silo, in – očitno – v koraku s časom, pa ne samovšečna. Take imamo radi. Le ko trdijo, da je Rotonde v Botanique "the coolest place we ever played", lažejo. Konec koncev so igrali v Šotoru ogledal na Haldernu.

foto: Bart Werbrouck

dvatisoč11

Po septembrskem poklonu albumu Nevermind pripravljamo jutri, 22.12., drugi dogodek pod zastavo Specialke. Koncert, ki sliši na ime dvatisoč11, se ima zgoditi v Gala hali.

V sklopu promocije za dogodek sem z vsemi nastopajočimi pripravil Q&A mail intervjuje. V njih nam skupine povedo kaj o sebi, v skladu z dogodkom tudi kaj o iztekajočen se letu, vsaka skupina pa dobi zastavljeno tudi vprašanje od enega izmed preostalih nastopajočih. Q&A lahko preberete na spodnjih povezavah:

The Canyon Observer (kje na Balkanu so bili zvezde?)
Čao Portorož (kdo bi jih upodobil v slovenskem celovečercu?)
Joko Ono (kje je John?)
Nina Bulatovix (je v tej gospodični sploh kaj ženskosti?
ŠKM banda (ŠKM banda? Štefan Kovač-Marko banda? Štefan Kovač Marko banda?)
Werefox (z ali brez pritiska preteklosti?)

Da bo obisk še bolj praznično-povabljiv, smo v sodelovanju z glasbeniki pripravili tudi poklone za tiste, ki bodo na prizorišče prispeli med prvimi. Tako med drugim Werefox prvim 100 obiskovalcem poklanjajo doma spečen medenjak in broško, pa še kaj se bo našlo.

Rezervacije, s katerimi si zagotovite vstopnico po predprodajni ceni, so na voljo še danes - tukaj.

Poleg tega bo to zadnji letošnji koncert v Gala hali - in zadnji sploh v Gali, kakršno poznamo, saj bo ta januarja podvržena obnovi. Vsi prostočasni fotografi ste tako vabljeni, da ovekovečite zadnji koncert in z njim dvorano ter fotografijo pošljete na specialka.events@gmail.com. Najboljši prispevek dobi 2 vstopnici za naslednji Specialkin dogodek.

Se vidimo!

Najljubši 2011: albumi

Sedem najljubših

 

Bon Iver – Bon Iver

Ni še tako dolgo tega, kar je Emmo zeblo do kosti kljub melodijam, ki so mehčale srca. Nato se je Bon Iver, čisto nepričakovano, nenadoma spet pojavil – in edini hlad, ki ga še nosi s seboj, se skriva v njegovem kristalnem glasu. Bon Iver je večji, glasnejši in močnejši, a še zmeraj nepopisljivo lomljiv. Verjame, da si lahko kaj želiš tako močno, da se uresniči. Če verjame on, verjamem tudi jaz.

 

Bright Eyes – The People's Key

Vesoljski poslednji izdelek pod Bright Eyes nadimkom. Prvotno razočaranje, ki se sčasoma prelije v zadovoljstvo, se odslika tudi v koncertnih obiskih. V Berlinu klasični primer previsokih pričakovanj. Ulice so preveč ledene, sam peš do Spreeparka je predaleč. Na Dunaju nas, prijatelje, polije poletna ploha, da smo pripravljeni sprejeti, kar Conor Oberst ponuja tokrat – in ja, to zveni prav tako newagersko kot besedila z The People’s Key.

Destroyer – Kaputt

Vreme v Mariboru je pogosto nekako apokaliptično. Črni oblaki se zgrinjajo nad mesto, zlovešč piš vleče skozi ulice. Destroyer je pop glasba za ure s prazno glavo, trepetajoča srca pod odejo in Dravo, ki teče proti toku. Dan Bejar z vetrom v laseh na hrvaški obali. Ko resničnosti ne dojemaš popolnoma resnično. Ko pozabiš na prijetne trobente, ki so sočasno ključne in nepomembne. Ko preprosto živiš.

Frank Turner – England Keep My Bones

Četudi je Turnerjeva domnevna iskrenost prej odrski nastop kot značajska lastnost. Četudi odslej tematsko kolobari in je zato I Still Believe = Try This at Home, pa I Am Disappeared = The Road. Ta album so štirje nastopi v živo, graški park in gledališče v Antwerpu, kurja polt in prvi poljubi, prešvicane srajce, polito pivo in glasbene želje. Ta album je resničen.

Lykke Li – Wounded Rhymes

Ta plošča je zima. Vse na njej. Ritmi kot premiki zamrznjenih sklepov. Postave v dolgih črnih plaščih sredi zasneženih planjav, ki skandirajo življenjske resnice. Ta plošča je tudi spomladanska vožnja, vzporedno avtocesti, do Celja, s težko glavo iz dobre družbe v drugo dobro družbo. Ta plošča je fragment na cedeju za mlajšo sestro, ki med Katy Perry in Lady Gaga čaka, da bo odkrit.

The Rural Alberta Advantage – Departing

Odhajanja. Nenehno gibanje proti toku življenja. Iz Ljubljane za pol leta v Gornjo Radgono. Iz Gornje Radgone za pol leta v Bruselj. Medtem se je sneg stalil in skoraj že na novo zapadel. Najlepše, najpreprostejše melodije, akustična kitara in raziskovanje lastnega glasu. Ponoči na zadnjem sedežu avtomobila, z leskom v očeh, ki so morda solze, a sploh ne nujno. Pot nam itak kaže severnica.

Touché Amoré – Parting the Sea Between Brightness and Me

Letos so srca bas bobni v ritmu podivjanega hardcorea. Boleče dretje obremenjuje glasilke. Gozdna pot nabija v mišice med poznojesenskim tekom. Soundtrack: ta plošča, v celoti. Kaj, hoče ta fant morda povedati, da lahko svoje šibkosti na preprost način ubesediš, jih ustrezno in po občutku uglasbiš, pa ti bodo zato nekako opravičene? Rad bi ga vprašal, ali deluje.

Sedem fajnih:

John Maus – We Must Become The Pitiless Censors of Ourselves
Kurt Vile – Smoke Ring for My Halo
La Dispute – Wildlife
Metronomy – The English Riviera
Okkervil River – I Am Very Far
St. Vincent – Strange Mercy
Zoey Van Goey – Propeler Versus Wings


Dva kul naslova:

Mogwai – Hardcore Will Never Die, But You Will
Stevie Jackson – (I Can't Get No) Stevie Jackson


Če kakšnega albuma na tem seznamu ni, pa bi mi utegnil biti všeč, me najverjetneje še čaka. Za priporočila bom nadvse hvaležen.

Prizemljeno nadzemeljsko

Kdo: Wild Beasts in Dutch Uncles
Kdaj: 8.11.2011
Kje: Botanique, Orangerie

Po odličnem sedečem WHY? koncertu pred dvema tednoma se je tokrat ob odsotnosti stopnic izkazalo, da je Orangerie v bistvu največja dvorana v Botanique – s presenetljivo visokim odrom. Kljub temu ja bila za nastop Wild Beasts nekako prazna, kar je bilo v dneh pred koncertom slutiti že po tem, da ga ja Botanique na svoji spletni strani na veliko oglaševala. Korporativna koncertna mašinerija pač. Pa vendar.

Najprej smo bili soočeni z Dutch Uncles, peterico iz Manchestra. Ta je že s prvim taktom dala vedeti, s čim si je prislužila mesto podporne skupine Wild Beasts na turneji, ki se ji je prav s tem nastopom izteklo. Sintetnično obarvane strukture sicer nikoli niso zares dosegle brbotajoče odličnosti njihovih odrskih naslednikov, nekolikšni zamotanosti navkljub pa je skupina dajala vtis, da se za svoj uspeh prekleto trudi biti "drugačna". Kar je tudi prav, saj dandanes redkokatera dobra glasba še lahko izide iz pregovornega rockerskega navdiha. Težava lahko nastopi le, če je ta "pretiran" trud na odru tudi nedvoumno očiten – občutek, ki se ga pri mladeničih nisem mogel otresti. Pevčev živčno trzajoč približek plesanja me je bežno spomnil na histerično porno pop mašino Hush Hush, bizarnost, ki sem si jo imel čast ogledati v Malmu kot predskupino Yeasayer.  Kar pa se tiče Dutch Uncles, je vse skupaj izzvenelo primerno, a zamenljivo in žal kot zasedba, ki bi najbrž razvnela stoglavo množico z odra prešvicanega kluba, tukaj pa so bili postavljeni kakšne pol metra previsoko.

In, grozota vseh grozot – za hipec je kazalo, da so si tudi Wild Beasts na tej turneji nadeli nekaj številk prevelika obuvala. Začetek s studijsko odličnim Bed of Nails je bil namreč medel, brez poskočne moči in lahkotnosti, ki smo jo pričakovali, zvok prej šmornast kot briljanten. Po tem mlačnem uvodu tudi nadaljevanje ni nemudoma navdušilo, temveč je možganom puščalo odprto pot za vprašanja tipa "Pa imajo res dva vokalista? Sem bil prepričan, da je samo eden." Da mi je glas tistega z Bam Margera čepico bolj všeč kot glas tistega s kvadratnim obrazom, sem še ugotovil, pa da se ponavadi odlično dopolnjujeta v tisto nadzemeljsko entiteto, ki dela to glasbo ravno prav posebno. V programu je seveda prevladovala aktualna plošča Smother – a uvodna pesem prejšnje, The Fun Powder Plot, je bila tista, ki je tehtnico končno prekucnila od preprostega "okej" do navdušujočega "uau". Prav ta pesem, ki sem jo kar ob prvem poslušanju preko slušalk zavrgel kot nezanimivo, me je tokrat pritegnila in sprostila pot za neverjetno drugo polovico nastopa. Pulzirajoče, ritmično atipično in lebdeče še kak meter nad odrom. Njihovi najboljši trenutki so tisti, ki vokalno dajo vse od sebe: deklamirajoč Reach a Bit Further, obsojajoče-stopnjujoč Hooting & Howling, rezko kričeč "Watch me! Watch me!" v All the King's Men. Lion's Share, prva pesem dodatka, je vsebinsko in kompozicijsko najbrž njihova najboljša doslej in je tudi v nekoliko bolj prizemljeni izvedbi zagotovila kurjo polt. Wild Beast so se prilizovali publiki, češ, hvala, da nas pridete pogledat še enkrat, nazadnje v tej dvorani smo bili zanič – in publika jih je proslavljala. Tokrat, kot kaže, upravičeno. End Come Too Soon je konec vendarle prinesel ravno pravočasno – s popolno razpustitvijo forme in nekajminutnim stopnjevanjem do vnovičnega, glasnega vrhunca, med katerim je dvorana izgubila ves občutek za čas. Rokenrol v anti-rokenrol podobi.

Foto: bourgol na Flickr.

Kdo je tu fejk?

Kdo: Dum Dum Girls

Kdaj: 6.11.2011
Kje: Botanique, Rotonde

Spomladi letos me je začasna menjava bivalnega okolja prisilila izpustiti marsikateri koncert v Ljubljani. Tako so ʺnastradaleʺ med drugim Dum Dum Girls, ki so pod Bubino zastavo nastopile na odru Menze pri koritu. Hajp je bil precejšnji, pokoncertna ustna poročila prijateljev in znancev pa so mi v en glas zatrjevala: ničesar nisi zamudil. Dolgočasen, statičen nastop. Vse polno tipov, ki so punce prišli samo gledat in ne poslušat. Ni vredno.

Pa sem se za obisk koncerta v Bruslju vseeno odločil. Temu so botrovali dolgočasen vikend, želja po koncertih in ugodna cena. Zanimivo: nisem bil razočaran. Vsaj ne po glasbeni plati.

Žal je (vsaj na prvo poslušanje) simpatična predskupina Veronica Falls zaradi prestavljenega koncerta odpadla, tako da so bila dekleta primorana začeti že nekaj čez pol deveto. Nič nenavadnega; predskupine v Bruslju začenjajo natanko ob osmih. Za večne metelkovce nepojmljivo, meni pa zavoljo pomanjkljivega javnega prevoza po polnoči trenutno sorazmerno ustrezno. Stari smo. Dvorana Rotonde je osrednji, a prijetno majhen prostor kompleksa Botanique, ki spominja na mini verzijo angleških okroglih, gledaliških koncertnih prizorišč. Kot nalašč za te stilsko zavedne mladenke, ki so, jasno, brez pretiranega besedičenja udarile po instrumentih. Njihova glasba ne dopušča možnosti oporekanja: je neposredna, glasna in nekoliko neumna, a na skrajno prijeten način. Na tak, da pesmi ni treba poznati, pa jo že po tridesetih sekundah prepevaš na ves glas. Ker je tako preprosto. In zraven poplesavaš na prstih in migaš z glavo levo in desno.

Razen če tega ne počneš. Tako kot praktično vsa publika precej polne Rotonde na koncertu Dum Dum Girls. Drži: dekleta na odru res niso zabavljačice. In to namensko. Uspešno gojijo svoj gotski imidž pretiranih ličil in seksi oblekic, h kateremu pač sodi tudi biti tako kul, da si kar ledeno hladen. Pa vendar: predvsem front-girl Dee Dee in bobnarka Sandy pod masko skrivnostnosti dejansko delujeta pristni. Tudi njihova glasba je na plesišču poskočna in prepričljiva, kdor pa je ne dojema na tak način, pa nisem prepričan, kaj počne na koncertu. Zato na tem mestu ne obsojam benda, ker ga nimam za kaj obsojati; koncert mi je bil všeč in sem v njem užival. Obsojam pa bruseljsko publiko. Obsojam jo dolgočasnosti, statičnosti, celo nezainteresiranosti. Ne me napak razumeti: ne trdim, da je izkazano spoštovanje do nekega izvajalca premo sorazmerno s količino ritmičnega gibanja na koncertu. Ampak občutek imam, da se je obiskovanje tovrstnih koncertov sprevrglo v mnogo hujšo maškarado, kot pa jo je tam potem videti na odrih.

Poglejmo: morda smo res lahko pričakovali, da bo priredba Smithsov, There Is a Light That Never Goes Out, na vrsti na koncu oziroma kot dodatek. Kakor se je imelo zgoditi, se je tudi zgodilo. A dekleta so setlisto napisala na roko, na njej dodatka ni. Za razliko od večine "velikih" bendov, ki natisnjenim setlistam z logotipom in datumom dodajo še črto in pod njo vnaprej določen dodatek, se mi to zdi pohvalno. Tovrstni koncerti v splošnem pa s prehodom "indie" glasbe v mainstream dobivajo neko dramaturgijo dogodka, ki se je obiskovalci potem slepo - in morda celo nezavedno - držijo. Vse skupaj se približuje vnaprej določenemu, "predstavi". Čakaj: redni del nastopa skupine ti je bil tako všeč, da ploskaš in kričiš, dokler se ta ne vrne na oder – ko ga pa zapusti drugič, pa nemudoma obmolkneš? Zakaj? Ker se to tako dela? Ker je bend opravil svoje in gremo zdaj na pijačo, pa malo pokramljat?

Dum Dum Girls so načelne pozerke, namensko preproste in načrtno predvidljive.
Obiskovalci srebajo pivo iz plastičnih kozarčkov, rjovejo, ko se to od njih pričakuje – in vsi skupaj kažejo manj čustev do slišanega kot štiri dekleta na odru.

Kdo je tu fejk?

Foto: Wannabes in c.servais, Flickr.