Akustik revolušn

Uh. Že kar nekaj časa se nisem oglasil; dolžan sem celo še vsaj okvirno poročilo s Frequencya, ki se je končal, no ja, 2 tedna nazaj. Za danes, za mimogrede, pa tole: bil sem opozorjen na novi singl metal pajacev Slipknot in v oglasu za njihovo založbo Roadrunner postal spet pozoren na odlične Škote Biffy Clyro. Slučajno sem torej našel zabaven performans nenavadno izbrane priredbe.



Fantje so se na Reading festivalu očitno pustili inspirirati tamkajšnjemu headlinerju RATM (ali bolje rečeno, najbolj prepoznavnemu, zlajnanemu komadu slednjih), in to ne z golo priredbo, temveč v prijetni akustični verziji, ki ne zveni nič kaj rejđevsko-revolucionarno, prej skoraj pomirjajoče. Še plakativno preklinjanje so subtilno nadomestili z ooooo-oooo, pa ga v devetdesetih vzgojena množica hitro pobere in ponosno vključi. Bend pa se samo nasmeji, saj je šlo za direktni prenos in se je gostiteljica Jo Whiley kasneje morala "opravičiti" poslušalcem. Ah, ta bend je res simpatičen :) Mimogrede, nekaj dni nazaj je izšel tudi njihov novi singl Mountains.

PS.: "uraden" video v boljši kvaliteti tukaj, pa je "embedding disabled by request". Egoist :)

Kaj bom gledal na Frequencyu?

Idejo sem takorekoč ukradel Evi, vendar se ne morem upreti skušnjavi, da bi delil z vami indie in druge senzacije, nad katerimi se bom naslajal v sledečih dneh na razgretem (upam) salzburgrinškem asfaltu. Frequency, here we come.

ČETRTEK
Blood Red Shoes (premalo poslušal, da bi mi res ratali všeč)
The Wombats (ples, ples, ples)
We Are Scientists (vidim se prvič tuliti na vse grlo)
Dresden Dolls (za katere mi bolj ali manj dol visi :O saj bi šel vmes na Lightspeed Champion, pa se ne bi vrnil pravočasno za...)
Maximo Park (ja, tak hardcore fan sem, da premagajo Black Kids in José Gonzalez/Ladytron)
Flogging Molly (fuck, že vidim pijane, moshpitirajoče množice; mogoče se bom pridružil)
Travis
R.E.M. (ali pa mogoče Digitalism, ne vem še)

PETEK
Chikinki (baje so ful fajn.. kao)
British Sea Power
Teitur/Dirty Pretty Things/IAMX (ena večjih dilem - ne vem še čisto, kako bom to izvedel :))
Blackmail (dokler se ne začnejo...)
The Hives (pa tako sem upal, da bom videl Slut!! No, malo jih mogoče ujamem)
Iron & Wine (čilaut)
Adam Green (zmagovalec :D)

SOBOTA
Get Well Soon
Thrice (do...)
The Subways (Butch Vig jih je fajn spimpal :))
Kaizers Orchestra (in zamujam Alkaline Trio)
Dropkick Murphys (ker nočem izgubiti mesta pred odrom, zamujam še Danka Jonesa in Madsen :/)
Babyshambles (viva la Pete, ki ga za vedno sovražim, če se ne prikaže)
The Killers (grande finale :D)

Kako ugotoviš, da so vsi komadi od Interpol kljub vsemu isti?

Tako, da to veš že po defaultu, ker ti zaradi tega na začetku niso bili všeč. Potem so ti pa postali, in to precej. Ampak se šetaš po mestu, se iz ničesar spomniš verza "Catch up on your sleep girl /
When you wear that body glove," ga hočeš poslušati in ne veš, iz katerega komada je. Poskusiš si v glavi zapeti naprej, se odločiš za Obstacle 2, preposlušaš in ugotoviš, da ne bo prav. Nato se spomniš, seveda, No I in Threesome je, pa razočarano ugotoviš, da ga ni na iPodu. Vredu, bom pa poslušal Specialist, rečeš, in ugotoviš, da je željeni verz pravzprav nahaja v tem komadu. Oh ja.
Predlagam novo indie družabno igro: dobiš začetke, verze in refrene komadov od Interpol, sestavi jih skupaj tako, da tvorijo kompletne komade. Vključi še tekilo (ali rakijo) ob neuspehu in zabava je zagotovljena :D

Road trip

Ne, naslov nima veze z eno najbolj debilnih komedij vseh časov. Ta vikend smo se podali na mini slovenski road trip, ki je potekal približno tako: Gornja Radgona - Ljubljana - In-Sane @ Trnfest - Rakov Škocjan - Ankaran - Koper - Moveknowledgement & Los Nipples @ RSQ bič parti - Portorož - Ljubljana.

V procesu trajanja navedenih dogodkov sem prišel do sledečih spoznanj:
- In-Sane so bolj punk rock in manj hardcore, kot sem mislil, da so;
- pravijo: mi nismo glasbeniki, mi smo punk rockerji, in imajo na simpatično pozitiven način prav;
- pivo je zdaj še na Trnfestu postalo drago;
- v pravi situaciji se da debilno plesati celo na, citiram, world music/gypsy jungle/balkan beats. Edina bolj debilna stvar od takega plesa so fotografije, ki ob tem nastanejo;
- v SLO imamo miljon lokacij, vrednih ogleda, za katere nam dol visi, ker se veselo furamo mimo po avtocestah, nad katerimi se seveda pritožujemo;
- slovensko morje ni morje, temveč blatna, morskotravnata masa vode ob zabetonirani plaži;
- ska punk je dolgočasen in neinovativen;
- Moveknowledgement so, odkar so suvereno skenslali soul reggae pop freestyle rap in objeli elektroniko, eksperimente in ravno prav duba, da še ni za zehanje, veliko bolj odtrgani, všečni in plesni kot poprej (vsaka čast);
- debilni lokalci plešejo na karkoli, kar ima ritem, in težijo vsem osebkom ženskega, pa tudi moškega spola, naj se jim pridružijo;
- v avtu ni udobno spati;
- Portorož je drag in brezvezen, obenem pa se dela norca iz obiskovalcev s peščeno plažo, ki je od morja loči meter širok betonski pas.

This is hardcore! Nine Eleven, MD Grom (Stari vrtec), GR, 6.8.08

Energija. Vsak, ki si misli, da je že bil v prvi vrsti, tam še ni bil - vsaj če mu ni vokalist tulil v faco in ga po njej oplazil z mikrofonskim kablom, ga pohodil in se pred njim vrgel na tla; če se ni kitarist med igranjem naslonil nanj, nakar dotičen, v hardcore-u ne pretirano izobražen poslušalec ni bil popolnoma prepričan, ali gre za znak naklonjenosti ali je gesta le posledica prostorske omejenosti. Trideset poslušalcev, nekaj več kot trideset minut in po občutku nič več kot trideset kvadratov. Ko koncerta ne bi smelo biti, pa vseeno je, ker je to punk in DIY scena in ker se koncerti izvedejo kljub nevarnosti, da se ti koncertni plac zruši na glavo. Francozi s pozitivnim pristopom k agresivni glasbi in publika, ki ni toliko tr00, kot je vesela, da se v domači vukojebini nekaj dogaja. Vsak, ki je prisostvoval, se je v roku dveh komadov zašvicu ful - in bil navdušen. Še na mnoge zadnje koncerte!

Tako očitno, da še jaz opazim podobnost.

Je slučaj hotel, da sem v istem dnevu najprej poslušal Dylanov legendarni Like a Rolling Stone, ker sem ga dan prej slišal v avtu na radiu, nato pa se spravil na prvih par komadov Oberstovega solo albuma? Tisti, ki že od nekdaj zagovarjajo, kako je glava (in srce) Bright Eyes v resnici Dylan "naše" generacije, se ob sledečem komadu verjetno hihitajo zadovoljni sami s sabo, češ, saj smo vedeli, preostali pa, ki si še nismo opomogli od Cassadage, upamo na povratek k obupani edinstvenosti in pijanosti od rdečega vina. Celoten album me še čaka, tukaj je Conor Oberst in Get-Well-Cards.

On an island in the sun

15 dni. Dvakrat prazen iPod. Preveč remiksov, premalo romantike. Rihanna in Mika. Komercialni house na pomolu, vrstni red znamo na pamet. Let me think about it. Sredi noči svetimo; šta bi dao, da sam neonska reklama. Debilni ples, vsak večer znova. Za presek enkrat tedensko hrvaško-bosanski rokenrol. Kap po kap, kiša sprema se, cele štiri dni, se mi zdi. Pa na tričetrt hrvaške karaoke, Break on Through in Dani California. Vsaj RHCP k sreči vsak pozna, tudi Nizozemci, ki pod tušem ne pójejo, temveč prinesejo s sabo kar radio in poskrbijo za najboljši Zephyr Song ever. Megleni kitarski sešni, vse dokler se ne vprašaš: ja kaj ti bo pa pesmarica, če ti je vročina rasturala kitaro? 40 stopinj na soncu. The drugs don't work in pivo je mleko. Lepo in grdo pijani, od viskija, sonca, vetra, morja in pice. Anna Molly in naspidiran giro po mestu, no ja, po tisti eni vozni ulici.

15 dni. Tako prazen, da noben komad ne pošlje več mravljincev po hrbtu. Razen Island in the Sun med vožnjo proti zahajajočemu soncu, slan zrak dihajoč, neizogibno trajektu naproti.