Vsi smo zombiji #2

Premikamo se, kot bi nam kdo spodnašal tla pod nogami. Naše bolečine in naše rane so naš največji kapital.
V tem nemško točnem, kot koračnica podkovanem, sofisticiranem indie komadu so zombiji, mistične karibske nemrtve kreature, ponovno simbolika za odtujenost človeka od sveta. Zombi je tisti, ki kriči, a ni slišan; hodi po ulicah in ni sam, njegova vrsta je povsod, a ne najde svojega mesta v njej.
Izgledamo nemogoče. Prehitevamo čas. Smo vneto mesto med vami. Kante: Zombi.

Jebeš čepke: Lightning Bolt v Menzi pri koritu, 17.11.08

O, moj ljubi noise, ki ga proizvajate k eksperimentiranju nagnjene dvojice s težnjo po agresivni, dinamični izraznosti. Tokrat v Menzi lepo zastopan 2x2 koncert, enkrat domače, enkrat tuje.

Pivo mi vibrira v roki. Hexenbrutal sta na odru. Prekmurca sta koncert pričela z le 19-minutno zamudo od napovedanega termina - za Metelkovo praktično nepojmljivo. Morda se res pozna, da fanta pilita na prihajajočem albumu; od svojega zadnjega obiska Metelkove so namreč njune nojzerske skice dobile strukturo, podobno tisti, ki me je navdušila na Klubskem maratonu, takrat še v Gornji Radgoni; lani na God Bless This Mess festivalu v Menzi sta bila praktično neposlušljiva. Set je tokrat sestavljalo kakih 15 dvominutnih izbruhov tipkanja, bobnenja in rjovenja, ki je izpadlo prijetno kompaktno in presenetljivo ritmično.

Žaganje. Lightning Bolt nista na odru; sta med publiko. Kar je sicer zanimiv in za tako prešvicano brezkompromisen bend zelo primeren koncept, je v Menzi izpadlo rahlo neposrečeno, saj sta bila fanta stisnjena v kot pod DJ pultom, kar je močno omejilo preglednost. Pa slednja morda, oziroma skoraj sigurno, niti ni point tega dvojca, ki zveni, kot bi Death from Above 1979 dejala: jebeš še tisto malo pop appeala, jebeš konvencije in strukturo pesmi. Gremo ga žgat. Živalski bobnar z nategnjeno, razcefrano masko čez obraz izgleda kot nek havajski predator z nešto-kao-mikrofonom pred usti, s katerim proizvaja občasno zavijanje čez svojo noro ritmiko. Ampak - ali smo ob vsej ponujeni dinamiki Slovenci pretrdi, da bi se (celo na Metelkovi!) upali razdivjati na topo pulzirajočo gruverijo, katere čar je prav njena omejenost in kjer se basistična virtuoznost s principa utaplja v gorah noisa? Saj se je množica na trenutke kuhala, a po ogledih posnetkov, kjer se očitni manijaki vesijo po činelah in divjajo brez prestanka, je Menza ostala rahlo statična. Sam sem se odpovedal preglednosti z odra in se podal naprej, razmetavat se; tako rekoč nezaščiten, saj če sem dovolj nor, da grem na tak koncert, si pa ja zaslužim oglušeti pri tridesetih. Jebeš čepke.

Vsi smo zombiji

Ste se, vsi, ki imate radi filme, kdaj spraševali, kako izgleda melanholična gejevska porno srhljivka s politično noto? No, tudi jaz ne - pa me je vseeno prijetno presenetila. Otto; or, Up with Dead People (Otto, gejevski zombi) je namreč prav to, kar sugerira ta eksotična oznaka, in kdor si ga ni ogledal na letošnjem Liffu, je zamudil pravo malo podzemno senzacijo.
Film je zanimiv tudi z glasbenega stališča. Poleg tega, da je režiser Bruce LaBruce (po Wikipedii Canadian writer, film-maker, photographer and underground gay porn star) za film pridobil pesmi znanih izvajalcev, ki jih pozna, kot so Antony and the Johnsons in CocoRosie, v spominu ostane predvsem komad Everyone's Dead primerno imenovanih The Homophones is Philadelphie. Ta dvominutni akustični bastard na treh akordih reminiscira o poletni blaženosti izpred nekaj desetletij; s svojim nedolžnim izrazom na obrazu se obenem že v prvem verzu spogleduje s seksom in drogami, in to kar na prvo žogo, v refrenu pa se pretvarja, da je parček ostal sam v svoji radosti, ker je ves svet pomrl. Primerna podlaga gej ljubezenskim scenam torej, ki se jih naslovni junak Otto spominja iz svojega prejšnjega, "pravega" življenja v filmu, nujno uvrščenem v rubriko ekstravaganca, a kljub vsemu več kot vrednem ogleda.

The Homophones, Everyone's Dead


Otto; or, Up with Dead people trailer

Garažna psihadelika

The Datsuns, Headstunts

Naj anagram v naslovu nosi pomen ali ne: Novozelandci The Datsuns na četrtem albumu le mestoma reproducirajo prvenec, opevan na Otoku in poln divje garažnih riff rockerjev z vonjem po sedemdesetih. Vedo namreč, da so odlični tudi in predvsem, ko nas zalotijo nepripravljene in si dovolijo umestno poskočne orgle, melanholično noto preko akustične kitare v ozadju ali hipnotični Eye of the Needle. V enem komadu se vrnejo celo seksi spevni back vokali! Headstunts tako le delno ponuja enotnejši zvok kot predhodnik Smoke & Mirrors, a tokrat so nianse tiste, ki posameznim pesmim podelijo lasten odtenek. Svoje k svežini prispeva tudi že patentirana hrustljava kompaktnost, zato zaključni, sicer obetavno pričet izlet v psihadeliko pokaže, kako dolgočasni lahko izpadejo preveč razvlečeni pokloni junakom zadete mladosti.

RSQ, november 2008

Featuring...

V luči nahajpanega dueta med gospodom White in gospodično Keys, ki - sicer zelo po bondovsko - konsekvento pojeta drug mimo drugega (in smo zato veseli, da njuna afera ne bo trajala dlje od kateregakoli ljubezenskega razmerja agenta 007) sem se spomnil, da veliki "indie" dueti vendarle lahko tudi uspejo. Še posebej zanimivi znajo biti, ko se kakšnemu šele stremečemu ali že priznanemu, pa vendar sorazmerno mlademu izvajalcu ob bok postavi legendarna rokenrol živina in prvemu tako podeli pravi viteški udarec. Trije primeri sledijo.

The Killers - Tranquilize
Angry white boy, Velvet Underground heroj in praoče sončnih očal na odru Lou Reed se pridruži našim najljubšim mormonom The Killers za Tranquilize, nosilni komad njihove B-side kolekcije Sawdust. Pesem, ki bi jo bolj racionalno (beri: preračunljivo) razmišljujoče skupine razstavile na prafaktorje in iz hookov, ki so na razpolago, sestavile vsaj 3-4 semi-hitsingle, Killersi pa kompaktirajo v še eno, sicer manj zvezno, a prav tako učinkovito himno za proženje pesti proti nebu.



TV on the Radio - Province
Tipično eklektičen, a vendar skoraj jesensko melanholičen komadič s kakim zanimivim ritmičnim vložkom in ledenim klavirjem. Sorazmerno visoki, specifični vokali se lepo dopolnjujejo z gospodom kameleonom himself, ki iz ozadja barva to zvočno podobo: David Bowie.

Jenny Lewis - Carpetbaggers
V tej pesmi z Acid Tongue, aktualnega albuma gospodične Lewis, ki praznuje dober, preprost, uptempo folk rock komad, je avtor Jonathan Rice svoj vokalni del prepustil legendarnemu galantnemu punkerju Elvisu Costellu. Ta zgodbo o prebrisanih gospodičnah intonira malce prevpito in skorajda ne izpade na mestu, pa vendar ne skali celostne podobe - glavna je še zmerom prepričljiva Lewisova.

Singles Club #1: Tilly and the Wall

BEAT CONTROL

Morda boste mi sedaj očitali, da sem na indie pop senzacijo Tilly and the Wall naletel preko povezave s (kom drugim kot) C. Oberstom - in še prav boste imeli. Pa vendar: tokrat ne šteje, da so v rosnih letih skupaj štartali prve glasbene poskuse, niti da jih je kasneje seveda vzel pod okrilje svoje založbe. Ne, danes šteje le to, da so Tilly and the Wall s singlom Beat Control predložili plesno feel-good zadevščino, slikovito, igrivo in radoživo. V pravičnem svetu bi z indie plesišč komadič že izpodrinil zlajnane Gossip in CSS standarde, kljub svoji lahkotnosti in ne-živčnosti. Prav lahko si ga je predstavljati v akustični izvedbi kakih I'm from Barcelona ali bolj "običajni" soulpop varianti izpod kril The Pipettes.

Na digitalnem EPju najdemo še Cacophony z aktualnega albuma O, kjer se pevka iz salloona na divjem zahodu odloči zgalopirati in konča precej nespektakularno. L3t Teh B34t C0ns013 Yov (Pewep Merix) na EPju in 7'' singlu pa se začne kot poceni sintetična pomirjevalna terapija, se odloči za skok na plesišče, ostane bolj ali manj nezvezen in na žalost ne izkoristi polnega remiks potenciala te popevke.

Shout Me Out!

Crap. Zdaj sem pa preposlušal Dear Science, pogledal ta video (na prvo uho mogoče najbolj všečnega komada) in zdaj tudi jaz hočem na TV on the Radio.